Razdeljeni? Niti ne, samo kronično jeznih se je treba izogibati

14
V TV debati je bilo težko prezreti nekultiviran in mestoma podcenjevalen in aroganten nastop uradnega partizanskega in partijskega zgodovinarja, ki je žal samo potrdil intelektualno nemoč in netransparentnost zagovornikov bivšega režima. Foto:posnetek zaslona/ oddaja Razdvojeni RTV Slovenija

V torek, 16. 6. 2020, je bila sporedu RTV Slovenija oddaja Razdvojeni, sprva dokumentarec, nato pa še pogovorni del z gosti. Pogovor je vodila Vida Petrovčič z gosti: Tamara Griesser Pečar, Božo Repe, Jože Možina in Aleš Gabrič. Pozoren gledalec je lahko opazil odnos zgodovinarja Repeta do zgodovinarke Griesser Pečarjeve in Možine, ki sta predstavljala drugačna stališča od uradne – režimske zgodovine. Repetov odnos je zmotil tudi Jožeta Možino, ki je na socialnem omrežju zapisal naslednje:

“Ob včerajšnjem razvpitem omizju si velja zapomniti tole, na nek način najpomembnejše sporočilo: Dr. Repe je stopil v studio, ne da bi pozdravil in pogledal dr. Griesserjevo ali mene (pa nismo v sporu), tudi odšel je tako. Delovalo je sovražno – kam to pelje?”

V televizijski debati o razdeljenosti slovenskega naroda v času pred in med drugo svetovno vojno, ki je bila pred nedavnim na sporedu nacionalne RTV, smo slišali s strani dveh zgodovinarjev s Filozofske fakultete večkrat ponovljeno idejo o fašistoidni ali nacistoidni težnji tedanje osrednje slovenske politične stranke. To naj bi dokazovali sem ter tja nabrani drobci (izjave, pisma, mnenja in podobno). Eden teh drobcev, ki smo ga videli med oddajo, je bilo nemško arhivsko poročilo o pogovoru, ki ga je imel načelnik Slovenske ljudske stranke Fran Kulovec 5. aprila 1941 pri slovaškem veleposlaniku v Beogradu. V oddaji je bilo kmalu po začetku rečeno, da je to dejanje že predstavljalo kolaboracijo z bodočo nemško okupacijsko silo. Od tega trenutka je šel potek dialoga v debati samo navzdol.

Kolaboracija SLS? Daleč od tega!

Ker je podobno, le bolj niansirano interpretacijo v znanstvenem članku zapisal tudi neki drug naš zgodovinar, se bomo najprej ustavili pri njem. V članku pravi: »Ob napadu sil osi na Jugoslavijo se je vodstvo SLS, nato pa tudi nekateri predstavniki drugih strank, zastopanih v Narodnem svetu, odločilo svoj obstoj povezati z usodo sil osi, ki so skušale z vojno ustvariti totalitarni in rasistični ‘novi red’.«

To je seveda absurdno in slabo premišljeno pripisovanje, saj se vodstvu teh strank podtika zagovarjanje tega, na kar niso imeli vpliva in za kar se niso zavestno odločili. O tem nimamo nobenih dokazov, saj bi morali v tem primeru imeti dokumente, ki bi kazali na utemeljeno držo simpatiziranja ali podpore nacistični politiki iztrebljanja in prisiljevanja. Pravzaprav omenjeni članek z vrsto obsežnih citiranj bralca prepriča prav o nasprotnem: da so bili namreč koraki vladajočih slovenskih politikov v tistem kaotičnem času razumni, tudi dobronamerni in da so imeli pred očmi usodo naroda. Daleč od tega, da bi se zavestno in zaradi kakega doslej še neugotovljenega nagnjenja in motivacije povezali z nacizmom.

Če bi taka motivacija res obstajala, bi o njej gotovo slišali najprej iz ust komunistov, njihovih tedanjih političnih nasprotnikov, ki se tudi niso strinjali z nacistično ideologijo, pa so – iz kakršnihkoli že razlogov – nemškega okupatorja vseeno po nekaterih krajih pozdravljali. So se tudi oni takrat odločili svoj obstoj povezati z usodo sil osi? Slovenski komunisti bi gotovo poskrbeli, da bi o tej domnevni nacistoidni drži njihovih nasprotnikov obstajali trdi dokazi, saj so imeli po vojni v rokah nadzor nad vsemi dokumenti in arhivi. Pa o tem vsa desetletja nismo slišali ničesar, kar bržkone pomeni, da preprosto te motivacije ni bilo.

Narodni svet je pokazal pokončnost, a je bil ignoriran

Saj bi bilo res čudno in čudaško, da bi ti politiki podpirali germansko nacistično ideologijo, ki je bila tudi protislovanska. Zanje je bil bodoči okupator v prvi vrsti država in vojska Nemčije, ne nacistična ideologija. Trditi, da si se s pogajanji aprila 1941 z okupatorjem povezal tudi z njegovo ideologijo, iztrebljanjem Judov, usodo njegove vojske in vsem, kar je sledilo, je blago rečeno tendenciozno in nesmiselno. Kot da bi se Velika Britanija in Francija s tem, ko sta leta 1938 prepustili Češkoslovaško Nemčiji, »odločili povezati svoj obstoj z usodo sil osi, ki so skušal ustvariti totalitarni in rasistični novi red«.

Te novejše in precej neverjetne interpretacije, ki tako mirno zgrešijo razliko med pragmatičnim delovanjem v izjemnih razmerah in globinsko motivacijo ali držo, prej razkrivajo prikrito ali/in nereflektirano motivacijo njihovih piscev. Ta še vedno potrebuje kolaboracijo, tako rekoč za vsako ceno, tudi za ceno vrednotenja povsem normalnih dogodkov kot nenormalnih in nemoralnih.

Primer: omenjeni članek o zgodovinski vlogi Narodnega sveta že v naslovu govori o »zgodovinski« vlogi tega sveta, pri čemer ne pojasni, kaj naj te navednice pomenijo. Očitno predstavljajo nekakšen komentar o kratkem in neuspešnem delovanju tega sveta, ki pa je brez argumentacije. Same besede teh slovenskih politikov, ki jih navaja članek, dajejo nasprotno čutiti, da je bilo njihovo delovanje in delovanje sveta v tistih razmerah povsem korektno in razumno in tudi resnično zgodovinsko. Šlo je za poskus ustanovitve nekakšne oblike slovenske državnosti, ki bi jo okupacijska oblast priznala in bi preprečila nadaljnje razkosanje slovenskega ozemlja. To se ni zgodilo, ker je nemška oblast svet ignorirala.

Člani narodnega sveta delovali častno

Seveda se gledano nazaj zdi ta poskus samo »poskus«, ali kot pravi pisec članka, poskus, »ki niti ni mogel biti izviren«, najbrž zato, ker se je zgledoval po Hrvaški, toda nobenega dokaza nimamo za to, da bi ga obravnavali slabšalno in razvrednotili. Na primer tako, da rečemo, da je bil »popolnoma protizakonito telo«, kar je z legalističnega vidika sicer mogoče, kaj pa naj bi to pomenilo v času, ko se je hrvaški del Jugoslavije pripravljal na ustanovitev svoje države, ni jasno niti ni pojasnjeno. Zakaj je potem omenjeno? Marsikaj je bilo takrat zakonito v nacistični Nemčiji in Sovjetski zvezi. Protizakonita ustanovitev sveta prej kaže na to, da so pobudniki tega sveta najverjetneje tudi nekaj tvegali in da so svojo odgovornost do naroda opravili častno. Bi morali slepo in nesmiselno slediti jugoslovanski, s pučem postavljeni vladi? Je bil puč zakonit??

Iz dopisovanja in besed, ki so jih zapisali ali izrekli ti slovenski politiki in niso bile namenjene javnosti, ampak zaupnim somišljenikom, s katerimi človek običajno govori le to, kar misli in čuti, veje ta državniška skrb in dobronamernost. Nimamo razloga, da bi dvomili o tej skrbi in jo podcenjevali. Od kod potem motivacija za ponižujoč odnos do teh ljudi in delovanja Narodnega sveta? Sta bili iskrenost in poštenost teh ljudi prevelik zalogaj za zgodovinarja, ki je želel – ne da bi se tega zavedal – dokazati prav nasprotno: da so bili, kot sta trdila tudi zgodovinarja v debati, kolaboranti?

Tudi v težkih časih se najdejo pošteni politiki

Ustanovitev sveta je bila vsaj tako zgodovinska kot kake posamezne izjave in sklepi komunistične partije v Sloveniji, ki so se leta in leta prikazovali kot zgodovinski. Nazaj gledano je lahko razglašati določene dogodke za zgodovinske, druge pa za »zgodovinske«. Prvo in drugo je treba dokazati z upoštevanjem takratne situacije, ne pa s tem, kar se je zgodilo kasneje in k čemur morda tisti »zgodovinski« dogodek ni prispeval ničesar. Seveda ni nič narobe s tem, da določen dogodek ovrednotimo kot zgodovinski, toda to vrednotenje mora temeljiti na dogodku samem, njegovih dokazanih posledicah in vplivu na doživljanje, razmišljanje ter vedenje takratnih ljudi. Škoda je, če temelji na tem, kar bi danes nekateri radi videli v njih ali kar so nekateri v času režima pripisali tem dogodkom.

Sicer pa je v članku navedena najlepša izjava iz tistih neusmiljenih časov, ko je razumljivo vsak zasledoval samo svoje interese (razpadli ostanki jugoslovanske vojske svojega, hrvaška politika svojega, okupator vsak posebej svojega, komunisti svojega, vodstva slovenskih političnih strank svojega). To izjavo bi jo morali dati v naslov članka in jo dati večkrat prebrati otrokom v šolah, ker govori o tem, da tudi v težkih časih obstajajo dobri in pošteni ljudje, ki tvegajo svoje udobje in varnost za sočloveka. Kulovec piše iz Beograda v Ljubljano:

»Osnujte Narodni svet, ki se bo brigal za slovenske interese, posebej, če v Beogradu ne bo vlade. Ali bodete mogli kaj storiti, ne vem. To ve sam Bog. Kar zadeva SLS, si sedaj tu obljubimo dve stvari: Prvič, da v primeru okupacije stranka kot takšna ne bo dala svoje pomoči in imena nobeni politični akciji, ki bi bila v prid okupatorju. Drugič, da ne bomo delali drug proti drugemu, pa bodo oni, ki bomo zunaj ali oni, ki bodete doma ostali.«

O TV debati: pohvala zagovornikoma protirevolucionarne strani

In zdaj nekaj vtisov o debati na TV: težko je bilo v njej prezreti nekultiviran in mestoma podcenjevalen in aroganten nastop uradnega partizanskega in partijskega zgodovinarja, ki je žal samo potrdil intelektualno nemoč in netransparentnost zagovornikov bivšega režima. Gledalcev pač ne zanima, kakor smo slišali iz ust tega gospoda, česa »ima dovolj« in »kaj je že večkrat povedal in slišal« in »kaj pozna bolje od drugih«, »kaj ga briga in kaj ne«, radi bi slišali verodostojno zgodbo o tistih časih in ljudeh. Gospod je namesto tega postavil v ospredje sebe, svoje videnje in se ob tem jezil in negodoval, ni pa argumentiral niti prepričal. Prepričal nas je zgolj o tem, da je njegova jeza izraz nemoči in ogroženosti, ki se ju ne zaveda in za kateri ni bilo jasno, kaj bi imela opraviti s temo debate in z njegovimi sogovorniki v studiju.

Da se ni čisto dobro zavedal, kaj govori, kaže njegova izjava, da si ljudje s partizanske strani »ne upajo povedati vsega«, kar je seveda čisti nesmisel po petdesetih letih partizanskih slavospevov in spodbujanja tovariških spominov. Če nekdo ne zmore več kot to, da argumente druge strani obrača proti njim samim, se mu hitro zgodi, da izreče popolno neresnico.

Prav tako kot zgoraj opisano nekultivirano vedenje je bilo v debati težko prezreti zgovorne številke o umorjenih Slovencih s strani komunistične ilegale že v prvem letu okupacije. Še teže je bilo poslušati citat iz Kardeljevega pisma, kjer naroča pobijanje v valovih. Tudi ta citat sodi v učbenike. V luči obnašanja omenjenega zgodovinarja in vzdušja, ki nastane ob obtožbah s kolaboracijo, je bilo argumentiranje obeh zagovornikov protirevolucionarne strani prepričljivo, še več, pogumno. Kdor na neargumentirano in pavšalno jezo ne reagira, ampak širi prostor razumevanju in poglabljanju v doživljanje ljudi, prispeva h kulturi dialoga, ki jo tako pogrešamo. Obema iskrena pohvala.

Javni prostor očistiti jeze, arogance, prezira, podcenjevanja

Prepričan sem, da bo za korak naprej v smeri dialoga med različnimi interpretacijami slovenske polpretekle zgodovine potrebno očiščenje javnega prostora vsake jeze in njenih nadgradenj, torej arogance, prezira, podcenjevanja ipd. Največ jeze je doslej v ta prostor prinašalo označevanje s kolaborantom, kar je razumljivo. Oznaka prebuja zelo močna čustva ogorčenja in zgražanja; na strani, ki je tako označena, pa čustva krivice in spet jeze. Problem je, ker se je pojem kolaboracije v povojnem zgodovinopisju večinoma uporabljal vrednostno in ideološko, manj pa dejstveno. S tem se je prikrivalo nekaj ključnega, namreč dejstvo, da so bile prevare, podlosti in zločini narejeni tudi tam, kjer ni bilo kolaboracije, se pravi na »naši« strani, na strani »pravičnih zmagovalcev«. Namesto da bi govorili o zločinih ene in druge strani, se je tako raje govorilo o kolaborantih in osvoboditeljih.

Kolaboracija samo z domobransko prisego ne more biti dokazana

Pod kolaboracijo si predstavljamo delovanje, ki podpira namene okupatorja, deluje v škodo domačega prebivalstva in je povezano z okupatorjevimi zločini. Kolaboracionističnega delovanja v tem ozkem pomenu besede je bilo pri slovenskih akterjih, vpletenih v državljansko vojno malo, toda ni ga mogoče zanikati niti za to ni nobene potrebe, če je seveda pojem rabljen dosledno in konkretno. Prisega na primer ne more biti že kar sama po sebi dokazni vrhunec kolaboriranja, ker ji morajo slediti konkretna dejanja, ki jih je treba dokazati. Kdor misli, da je za dokazovanje dovolj, če dvakrat ali trikrat ponovi, da »gre za kolaboracijo« in »kako da vsi tega ne vidite« in »kdor tega ne vidi, je fašist«, si je tako dokazovanje vnaprej prihranil in okužil debato s svojo jezo.

Obtožbe s kolaboracijo del propagande v državljanski vojni, kasneje del uradnega zgodovinopisja zmagovalcev

V drugi svetovni vojni je bilo značilno, da je bilo kolaboriranje večinoma podrejeno drugim, moralno manj spornim ali celo nespornim ciljem. Vsak, kdor je sodeloval z okupatorjem, je imel za to svoje razloge in je s tem sodelovanjem hotel pospešiti uresničevanje svojih ciljev, le redki so pristajali na nacistično ideologijo in podpirali pregon Judov. Malo pogosteje so sodelovali pri izdajanju odpornikov ali partizanov okupatorju, ker se z njimi niso politično strinjali. Pri nas so odporniki zasledovali jasen cilj: sovjetska republika, cilji drugih so bili: strankarski parlamentarizem, branjenje pred komunističnim nasiljem in previdno čakanje na razplet vojne. Povsem razumljivo je, da je bil boj proti okupatorju ali z okupatorjem podrejen tema dvema ciljema. Obtožbe s kolaboracijo so bile zato v prvi vrsti del propagande v državljanski vojni, kasneje pa so postale del uradnega zgodovinopisja zmagovalcev.

Prav zaradi obsežnosti in različnih oblik kolaboriranja z okupacijskimi silami v drugi vojni je treba to oznako uporabiti previdno in natančno. Brez moraliziranja in jeznega zgražanja. Ker bi se to pač lahko pripetilo komurkoli. Vprašanje je, kako bi se vsak od nas znašel v taki zahtevni in nevarni situaciji. V zelo širokem pomenu besede, kjer imamo v mislih vse oblike taktičnih pogajanj in strateških zavezništev med stranmi v konfliktu, lahko rečemo, da v drugi svetovni vojni kolaborirajo vsi: velesile in male države, kot je bila Kraljevina Jugoslavija, pa tudi stranke, partije in posamezniki, pri čemer je to sodelovanje večinoma mogoče pojasniti z zelo preprostimi potrebami in frustracijami teh kolektivov ali posameznikov, le izjemoma pa z zločinskimi, ideološkimi, patološkimi, genocidnimi ali nemoralnimi nagnjenji, ki jih implicira ozki pomen tega pojma.

Odpraviti ideologizirano poveličevanje »naših« in demoniziranje »njihovih«

Za znanstveno korektno in verodostojno rabo pojma kolaboracije je nujno, da iz javnega diskurza odpravimo črno-bela poenostavljanja, pripisovanja, ideološka izključevanja in pavšalna pojmovanja. Tako se bo odprl prostor za nadaljnja konkretna vprašanja in analize pojavov, ki jim rečemo izdajstvo, prevara, strah, prilagajanja, ovajanje, barantanje, pretvarjanje in sprenevedanje, pohlep, zločin in seveda dostojanstvo, sočutje in pogum. Šele ko odpravimo ideologizirano poveličevanje »naših« in demoniziranje »njihovih«, se nam predvojni, vojni in povojni dogodki prikažejo v čustveno koherentni in smiselni povezavi. Šele takrat lahko ločimo zločin od poguma in – kar je pogoj normalnosti – obsodimo zločin, ne glede na splošne oznake in delitve. Take analize in tudi debate niso nujne le za zgodovinsko znanost. Verodostojno ubesedenje naše preteklosti in čustvene zadolženosti prejšnjim generacijam je nujno za naše sedanje nacionalno samorazumevanje in pristen državljanski dialog.

14 KOMENTARJI

  1. Repe ni niti pozdravil. Jasno, bivši uslužbenec CK ZKS je užaljen, ker se mu lažna zgodovina podira kot hiša iz kart. In takšen človek, ki je razkrinkan kot prevarant, pride kot tat in odide kot tat. Koliko časa bodo takšni tipi še krojili slovensko preteklost in sedanjost?

    • Koliko časa? Dokler ne bodo muslimani uvedli šarijo. Menda ja ne mislite, da bo Janez naredil red?

    • Ko sem pred leti zagledala zgodovinarja Boža Repeta pred mikrofonom v Dražgošah, me je spreletela misel, da bo morda častno opravil svojo človeško nalogo, pokloniti se vsem partizanom, ki jih je motiviral upor proti okupatorju.Da bo rekel tudi kaj o revoluciji, ki je žal bila, z utopičnimi cilji kot pretveza za ljudstvo in kot načrtovan skok na oblast do konca časov. Nič od tega! Repe zna le svoj REPE- TE! V Rogu letos Janša omeni tudi partizane.Ne prvič, s poklonom do večine njih.Ljudje blebetajo za nazaj: Vsi so bli glih! Ljudje blebetajo tudi danes: Vsi so glih! SO MAR RES!!??

  2. Ce ne bi bilo udara na celu z generalom Simovicem proti potezam vlade Cvetkovic Macek, bi bila Jugoslaviji in s tem Slovencem spomladi 1941 res prihranjena vojna. Ampak ali je avtorju res vsec ideja, da bi njegova drzava skozi to vojno sla kot zaveznik Hitlerja in Mussolinija in v paktiranju z njunimi ideologijami? Vse vazalske evropske drzave so namrec paktirale z njunimi ideologijami in bolj ali manj izvajale podobne zlocine.

    Nenazadnje, ce ni problem v tem zaveznistvu, kaksna je potem krivda SZ za pakt Ribbentrop Molotov in vse, kar je iz njega izslo? Nikakrsna v tej logiki….

    Ce ni dvoma, na kateri strani je pravica, se je treba postaviti na stran pravice. In pravica je bila tedaj izven razumnega dvoma na strani Zdruzenega kraljestva, Francije in ZDA, ne totalitarnih rezimov Nemcije in Italije.

    • POVZETEK
      1. Glede na podatke iz najbolje preučenih držav in regij je smrtnost covida-19 v povprečju okrog 0,2%, kar je v območju zelo hude gripe in približno desetkrat manj, kot je sprva domnevala Svetovna zdravstvena organizacija.

      2. Tudi v svetovnih “žariščih” je tveganje za smrt zaradi covida-19 za splošno populacijo (šolarji in odrasli v delovni dobi) primerljivo s tveganjem zaradi dnevne vožnje z avtomobilom na delo. Tveganje je bilo sprva precenjeno, ker niso upoštevali veliko ljudi z blagimi simptomi ali brez simptomov.
      3. Do 80% oseb, pozitivnih na covid-19, nima simptomov. Celo med starimi od 70 do 79 let približno 60% oseb nima simptomov. Več kot 95% vseh okuženih ima v najslabšem primeru le blage simptome.

      4. Do 60% ljudi ima zaradi stika s prejšnjimi koronavirusi (virusi prehlada) že določeno imunost na covid-19.

      5. Srednja ali povprečna starost umrlih v večini držav (vključno z Italijo) je več kot 80 let in le približno 4% umrlih ni imelo resnih pridruženih bolezni. Profil starosti in tveganja tako ustrezata običajni umrljivosti.

      6. V veliko državah se je do dve tretjini dodatnih smrti zgodilo v domovih za ostarele, ki nimajo koristi od splošne karantene. Še več, v veliko primerih ni jasno, ali so ti ljudje zares umrli zaradi covida-19 ali zaradi ekstremnega stresa, strahu in osamljenosti.

      7. Do 50% vseh dodatnih smrti ni povzročil covid-19, temveč učinki karantene, panike in strahu. Na primer, zdravljenje srčnih infarktov in kapi se je zmanjšalo za do 60%, saj si mnogi bolniki niso več upali v bolnišnico.

      8. Tudi pri t.i. “covid-19 smrtih” pogosto ni jasno, ali so ljudje umrli zaradi ali s koronavirusom (npr. zaradi pridruženih bolezni), ali pa so bili šteti kot “osumljeni primeri”, ki sploh niso bili testirani. Uradne številke teh razlik običajno ne odražajo.

      9. Številna poročila medijev o mladih in zdravih ljudeh, ki naj bi umrli zaradi covida-19, so se izkazala za napačna: mnogi od teh mladih ljudi ali sploh niso umrli zaradi covida-19, ali so bili že prej hudo bolni (npr. nediagnosticirana levkemija), ali pa so bili v resnici stari 109 in ne 9 let. Tudi poročila o porastu Kawasakijeve bolezni pri otrocih so se izkazala za napačna.

      10. Običajna umrljivost zaradi vseh vzrokov v ZDA je približno 8000 ljudi na dan, v Nemčiji približno 2600 ljudi na dan in v Italiji približno 1800 ljudi na dan. Smrtnost gripe znaša v ZDA do 80.000, v Nemčiji in Italiji pa do 25.000 na sezono. V več državah je število smrti, povezanih s covidom-19, ostalo nižje od smrti v hujših sezonah gripe.

      11. Do povečane umrljivosti v nekaterih regijah bi lahko prišlo tudi zaradi razpada sistema oskrbe starejših in bolnih, ki so ga povzročile okužbe in panika, ali drugih dejavnikov tveganja, kot je npr. zelo visoka onesnaženost zraka. Posebna zakonodaja za ravnanje z umrlimi je ponekod povzročila dodatne zastoje pri pogrebnih storitvah in storitvah upepeljevanja.

      12. V državah, kot sta Italija in Španija, ter do neke mere tudi Velika Britanija in ZDA, preobremenjenost bolnišnic zaradi hujših valov gripe ni nič nenavadnega. Poleg tega mora do 15% zdravnikov in medicinskih sester v karanteno, tudi če nimajo nobenih simptomov.

      13. Pogosto prikazovane eksponentne krivulje “korona primerov” so zavajajoče, saj se število opravljenih testiranj prav tako eksponentno povečuje. V večini držav je razmerje med številom covid-19 pozitivnih in številom vseh testiranih (t.i. pozitivna stopnja) ostalo ali nespremenjeno med 5% in 25% ali pa se je le minimalno povečalo. V veliko državah je do vrhunca širjenja prišlo že precej pred uvedbo ukrepov.

      14. Države brez karantene in prepovedi stikov, kot so npr. Japonska, Južna Koreja in Švedska, niso doživele bolj negativnega poteka dogodkov od drugih držav. Švedsko strategijo je pohvalila celo Svetovna zdravstvena organizacija, zdaj pa so Švedi zaradi naravne imunosti v prednosti.

      15. Strah pred pomanjkanjem ventilatorjev oz. respiratorjev je bil neupravičen. Specialisti za pljučne bolezni so mnenja, da je invazivna ventilacija (intubacija) pacientov s covidom-19, ki se izvaja tudi zaradi strahu pred širjenjem virusa, v resnici pogosto kontraproduktivna in poškoduje pljuča.

      16. V nasprotju s prvotnimi domnevami so številne raziskave pokazale, da ni dokazov za prenašanje virusa po zraku (aerosolno) ali preko indirektne kontaktne okužbe (npr. preko kljuk ali pametnih telefonov). Glavni način prenosa je direktni stik in kapljice, ki nastanejo pri kašljanju in kihanju.

      17. Prav tako ni nobenih znanstvenih dokazov za učinkovitost zaščitnih mask pri zdravih in asimptomatskih posameznikih. Ravno obratno, strokovnjaki svarijo, da takšne maske motijo normalno dihanje in lahko postanejo “nosilci patogenov”. Vodilni zdravniki jih opisujejo kot “medijsko prenapihnjene” in “posmeha vredne”.

      18. V številnih klinikah po Evropi in v ZDA je primanjkovalo pacientov oziroma so bile med vrhuncem covida-19 skorajda prazne; nekatere so morale zaposlene pošiljati domov. Preklicane so bile številne operacije in terapije, vključno s presaditvami organov in onkološkimi pregledi.

      19. Več medijev so zasačili pri poskusih dramatiziranja razmer v bolnišnicah, včasih celo z manipulativnimi slikami in videoposnetki. V splošnem je neprofesionalno poročanje številnih medijev med populacijo sejalo strah in paniko.
      20. Kompleti za testiranje, ki so v mednarodni uporabi, so nezanesljivi in dajejo lažno pozitivne in lažno negativne rezultate. Poleg tega uradni komplet za testiranje zaradi časovnega pritiska ni bil klinično potrjen in lahko včasih reagira tudi na druge koronaviruse.

      21. Številni mednarodno priznani strokovnjaki s področij virologije, imunologije in epidemiologije menijo, da so sprejeti ukrepi kontraproduktivni in priporočajo hitro naravno imunizacijo splošne populacije in zaščito rizičnih skupin. Tveganja za otroke skorajda ni, zapiranje šol pa z zdravstvenega vidika ni bilo nikoli upravičeno.

      22. Več strokovnjakov je cepiva proti koronavirusom označilo za nepotrebna ali celo nevarna. Cepivo proti t.i. prašičji gripi iz leta 2009 je pri nekaterih povzročilo zelo hude nevrološke poškodbe, čemur so sledile milijonske tožbe.

      23. Število ljudi, ki imajo zaradi sprejetih ukrepov težave z brezposelnostjo, psihičnimi motnjami in nasiljem v družini, je doseglo rekordne vrednosti. Več strokovnjakov napoveduje, da bodo ukrepi zahtevali več življenj kot sam virus. Združeni narodi poročajo, da bi revščina in lakota lahko prizadeli na milijone ljudi po vsem svetu.

      24. Žvižgač Edward Snowden je opozoril, da se bo kriza koronavirusa uporabila za množično in trajno širitev globalnega nadzora. Ugledni virolog Pablo Goldschmidt je govoril o “globalnem medijskem terorju” in “totalitarnih ukrepih”. Vodilni britanski virolog in profesor John Oxford je govoril o “medijski epidemiji”.

      25. Več kot 500 znanstvenikov je posvarilo pred “nadzorom družbe, kakršnega še nismo videli” s pomočjo problematičnih aplikacij za “sledenje stikom”. V nekaterih državah se takšno “sledenje stikom” že izvaja neposredno s strani tajnih služb. Ponekod po svetu prebivalstvo že nadzirajo z droni ali pa je podvrženo močno pretiranim ukrepom s strani policije.

      26. Raziskava Svetovne zdravstvene organizacije o javnozdravstvenih ukrepih proti pandemijam gripe je leta 2019 ugotovila, da z zdravstvene perspektive sledenje stikom “ni v nobenem primeru priporočljivo”.

      https://swprs.org/a-swiss-doctor-on-covid-19/

      • To ne sodi pod ta clanek gospoda Erzarja. Mislim, da bi lahko polemiziral z vsako od 26 tock, a nimam casa. Ce je covid 19 “samo” kot neka zelo huda gripa, je to se vedno zelo hudo. Kot so bile zelo hude posledice spanske gripe, v nekaj valovih, ne le v prvem. Svedska je po nepotrebnem zaradi liberalnega pristopa izgubila v prvem valu vec kot 5000 ljudi in zdaj snovalci te politike priznavajo, da bi ravnali kot sosedje, ce bi vedeli, kar zdaj vedo.

        Nosenje obraznih mask in ohranjanje socialne distance res niso nobena velika zrtev, ce vemo, da s tem resujemo cloveska zivljenja!

    • Tako. Moj dolg oziroma obljuba je izpolnjena. V albanščino pa ne bom prevajal, vas pa lahko peljem na kepco sljadoljeda.

      • Se to, AlFe. Nasa zahodna soseda je v epidemiji zaradi te viroze izgubila okoli 120 aktivnih zdravnikov in 70 katoliskih duhovnikov, mnogih pred tem pri najboljsih moceh. Tega navadna gripa pac ne naredi in ce je mozno nekaj takega prepreciti, je prav, da se preprecuje.

        • Kaj hočemo, enkrat pač moramo umreti vsi. Odprto pismo iz nemško-avstrijskega področja, za katerega so zbrali več kot 5.000 podpisov oseb starih 64 let in več, je zahtevalo: “Korona: to je previsoka cena za zaščito nas, starejših! Naj se o tem odločimo sami!” Avtorji pozivajo, naj celotna populacija zaščite tveganih skupin ne plača z odpovedjo osnovnim pravicam. Kot vidite, jaz in Zdravko nisva osamljena.

          Kaj pa sladoled? Vas ne mika? Mogoče špricer s cvičkom?

        • Pa daj že dojet, da tega ni mogoče preprečiti, sploh ne z denarjem! Ti bi z denarjem v boj proti virusu!

  3. NACIONALNI INTERESI vs. IDEOLOGIJA. Če naj verjamemo Hierarhiji potreb po Malowu, je osnovna potreba človeka po varnosti. Če naj bi bila ena od osnovnih nalog države (ki jo davkoplačevalci plačujemo), varovanje življenja in premoženja, potem je bil pakt nevtalnosti kraljevine Jugoslavije z Nemčijo v INTERESU njenih državljank in državljanov (tako kot Švedske in ostalih), ni pa bil v interesu angleškega imperija, zato so organizirali državni udar (ki je posledično povzročil morijo na tem področju – 470 000 mrtvih, pretežno civilistov). Interes angleškega imperija je bil, da Nemčija napade Jugoslavijo in s tem razprši svojo vojsko. Potnavalec mi pravi, da so Angleži podrli Tita zato, ker Draža Mihajlovič ni hotel napadati prometne povezave, saj so Nemci vnaprej napovedali streljanje talcev. Angležev in domačih revolucionarjev civilne žrtve niso zanimale, zato pa so regentat Pavla, vlado in tudi slovenske takratne politike, ki so odgovorno razmišljali, kako naj se ognejo vojni ujmi, o čemer govore zgodovinski zapisi (tudi Jože Možina, Slovenski razkol).

    V mednarodnih odnosih, nekdaj in tudi danes, so osnova INTERESI in ne PRAVICA (kakorkoli že to je).
    Kako si drugače razlagati financiranje volilne kampanje Hitlerja in Trockega s strani Wall Streeta (Anthony C. Sutton, Wall Street Trilogy), vojaški pakt med Anglijo in Japonsko,… Da so osnova nacionalnih interesov ekonomski interesi piše Michael Hudson, The Economics of American Super Imperialism (dosegljivo na michael-hudson.com/wp-content/uploads/2010/03/superimperialism.pdf).

    Žal smerokaza, artikuliranega nacionalnega intersa, naša država nima in so potem odločitve IDEOLOŠKE, ne pa v korist državljank in državljanov, po hierarhiji Maslowa.

Comments are closed.