Zakaj in kako je prišlo do ustanovitve domobranstva

53
2478

Domobranci … kaj nam pomeni  ta beseda? Pomeni nam vojake, ki so branili slovenska življenja, domove in vrednote  pred napadi in razdejanjem partizanskih enot, izvajalcev komunistične revolucije. In z življenjem plačali to poslanstvo. Bili so odgovor na medvojne dogodke in revolucijo.

Po podpisu nenapadalne pogodbe avgusta 1939 med Stalinom in Hitlerjem, je Nemčija 1. septembra napadla Poljsko in si jo razdelila z zaveznico Rusijo. Na ta napad sta odgovorili Francija in Anglija in po Evropi se je vnela druga svetovna vojna. Iz Moskve so vse komunistične stranke dobile ukaz, da naj podpirajo Nemce.

Jugoslavija je bila napadena 6. aprila 1941. Nemške čete, skupaj z zavezniki Italijani, Madžari in Bolgari, so zasedle jugoslovansko ozemlje. Tako smo imeli v Sloveniji na severu Nemce, na vzhodu Madžare, po sredini in na jugu pa Italijane.

Slovenski komunisti sestavljali Gestapu sezname zavednih Slovencev

Kot zavezniki, so slovenski komunisti z navdušenjem pozdravljali okupatorja, delali zanj propagando, razobešali zastave s kljukastim križem, sestavljali Gestapu sezname zavednih Slovencev. 27. aprila so celo ustanovili PIF, Proti Imperialistično Fronto, naperjeno proti Angležem in Francozom.

Slovenski narod je bil pretresen, a že takoj so se organizirala prva odporniška gibanja: meseca maja je SLS ustanovila Slovensko legijo, Sokoli pa Sokolski vojni svet, ter avgusta Sokolsko legijo. To so bile paravojaške enote, pripravljene sodelovati z zahodnimi zavezniki, zaenkrat z vohunjenjem in obveščevanjem. Zavedali so se, da bi bila oborožena vstaja takrat tragična za slovenski narod, zaradi prevelike vojaške premoči okupatorjev in možnih represalij. Vsekakor je pa primorski TIGR že 13. maja izbojeval bitko z Italijani na Mali gori pri Ribnici.

22. junija 1941 je Nemčija prelomila pogodbo in napadla Rusijo. Prijatelji okupatorji so kar naenkrat postali sovražniki, čeprav se v Sloveniji ni nič spremenilo. KP je svojo PIF preimenovala v OF – Osvobodilno Fronto, naperjeno proti svojim bivšim zaveznikom. Datum 27. april, dan ustanovitve PIF, preimenovane v OF, se sedaj praznuje v Sloveniji kot “Dan upora proti okupatorju”. S tem pač hoče KP zamegliti svoje začetno zavezništvo z njimi.

Komunistični partiji, majhni po številu, a strogo disciplinirani, brez vsakršnih moralnih principov in z v Moskvi izvežbanimi člani, je vojna z okupacijo nudila težko pričakovane razmere, da izpelje revolucijo in prevzame oblast. Seveda pa tega cilja ni smela priznati in je organiziranje in oboroževanje svojih vojaških enot – partizanov, preoblekla v NOB. Proglasila se je tudi kot edina voditeljica tega boja in kdor bi se boril mimo nje, bo proglašen za izdajalca in kot tak, zasluži smrt. Prvi partizanski bataljon je bil ustanovljen meseca avgusta 1941.

Začetek revolucije

Metamorfoza, da so okupatorji iz zaveznikov postali sovražniki šele po napadu na Sovjetsko Zvezo, se jasno izraža v prvih partizanskih pesmih, sedaj v pozabi:

“Na klic Kominterne – združite se v čete – v boj za Sovjete – rdeče smo fronte bojevniki mi – ker naše je geslo: Sovjeti sveta.”

Za izpeljavo revolucije se je partija morala znebiti svojih ideoloških nasprotnikov. Po mestih so njene posebne enote pobijale vplivne Slovence, za katere je vedela, da se ji ne bodo nikoli podredili. Na deželi so pa to delo opravljali partizani s plenjenem po kmetijah in požiganjem hiš, šol in cerkva ter mučenjem ideoloških nasprotnikov, proglašenih za izdajalce, predno so jih pobili. S tem so terorizirali ljudstvo. Da pa pokažejo, da se bore za svobodo, so izvajali sabotaže, posebno na prometne zveze in uprizarjali spopade z okupatorjem; tem spopadom so sledile krvave represalije. Tako so tudi izpolnjevali navodila E. Kardelja, našteta v pismu Titu: “… kako je za okrepitev partizanskih odredov moč izrabiti okupatorjevo požiganje vasi in druge vrste maščevanja nad civilnim prebivalstvom. Represalije je zato preprosto treba izzivati, okupatorja naravnost prisiliti nanje, za zmago revolucije so potrebni kar najhujši zavojevalci.“

Tisoči darovani na oltarju revolucije

In to se je dogajalo v naši domovini, s tisoči in tisoči žrtvami, darovanimi na oltarju revolucije. Tako imenovani NOB je bil le scenarij v katerem je potekala revolucija in boj za oblast. Te partizanske akcije so bile vsakodnevne, okupatorja niso dosti brigale, saj so žrtve bili po večini Slovenci in povrhu so mu dajale še povod za maščevanje.

Tisti del prebivalstva, ki ni nasedel propagandi in lažem in je stvarno presojal dogodke ter razumel, za kaj gre, in se tudi ni dal ustrahovati, se je pa znašel v zelo težkem položaju. Prepuščen sam sebi, je bil prisiljen, da si organizira samoobrambo in si priskrbi orožje, da se brani pred revolucionarji, preimenovanimi v osvoboditelje naroda. S to nujnostjo po samoobrambi so komunisti sprožili državljansko vojno v Sloveniji.

Vaške straže

Prve take samoobrambne skupine so bile Vaške straže, prva ustanovljena julija 1942,  in potem po vaseh na ozemlju pod italijansko zasedbo. Sami so si priskrbeli orožje, nekaj starega so pa dobili od Italijanov. Po ustanovitvi teh slabo oboroženih in po večini vojaško neizvežbanih enot, so se partizanski vdori po vaseh znatno zmanjšali.

Znan je tragičen konec vaških stražarjev, utrjenih v Turjaškem gradu, čakajoč na zahodne zaveznike, kar se pa ni zgodilo. Ko je Italija 8. 9. 1943 kapitulirala, je prepustila vse orožje partizanom, v zameno za prosto pot domov njenim četam in tudi vojnim zločincem. Italijanski topničarji so še porušili zidove turjaškega gradu in ko je zaplapolala bela zastava vdaje, so vdrli partizani, ranjence takoj pobili, druge pa zvezane odpeljali v že izpraznjeno mesto Kočevje in jih tam po  večini postrelili. Ta morija je bila dokončen dokaz, da ne gre za osvobajanje, ampak za revolucijo.

Skromne, a učinkovite samoobrambe je bilo s tem konec. Ozemlja, ki so jih Italijani izpraznili, so partizani proglašali za  »osvobojeno ozemlje«, a so jih Nemci zasedali brez najmanjšega odpora. Partija in partizansko vodstvo se je zavedalo, da se vojna sreča odloča na vélikih bojiščih, ter usoda narodov na konferenčnih omizjih zaveznikov , zato je njihov vojaški poseg nepomemben in potreben le za domačo propagando. Z Nemci, ki so že tudi dvomili o svoji zmagi, so se pogajali, kako naj bi si med seboj povzročali čim manj škode, a ohranili videz bojevanja. Tako se bodo lažje posvetili evoluciji za prevzem oblasti.

Za protikomunistični tabor več kot črno obzorje in njih voditelji so se tega dobro zavedali

Nujnost po samoobrambi je bila jasna. Za uspešno obrambo celotne dežele in da preneha teror, bo potrebna dobro oborožena vojska, ne ilegalne enote, kot so nekateri svetovali ki bi se znašle med dvema ognjema. A kako organizirati to vojsko v zasedeni deželi? Stali so pred težko odločitvijo: ali prepustiti ljudi svoji usodi, ali pa organizirati, tudi s pomočjo okupatorja, protirevolucionarne čete, ki bi se pa borile izključno proti partizanom, nosilcem revolucije.  Ocenili so, da bi bilo to manjše zlo kot pa prepustiti slovenski narod komunizmu. A zavedali so se, da gledano z mednarodnega vidika, jih ta odločitev izpostavlja, da bodo obdolženi kolaborantstva. Tvegali so tudi to, ker niso našli drugega izhoda.

To je pa izrabila KP, ki jih je prisilila v ta stik, in jih v svoji propagandni mreži obdolžila izdajalstva. Dobljeno orožje pa ni bilo namenjeno, da bi se borili za okupatorja, ampak za obrambo slovenstva v državljanski vojni, ki jo je zanetila prav KP. V državljanskih vojnah se pa ne gre za izdajalstvo, temveč je spopad med pripadniki različnih družbenih ureditev.

Prvi domobranski bataljon je bil ustanovljen 15. septembra 1943

Organizirani so bili kot slovenske protikomunistične vojaške enote s slovenskimi častniki, s slovenskim poveljevalnim jezikom in pod slovensko zastavo. Po večini so jih sestavljali prostovoljci. Okrog 15.000 fantov in mož je stopilo v te vrste. Naloga domobrancev je bila preprečevati partizanske akcije po Sloveniji, ki so prinašale ljudem toliko gorja.

Nemci so dobro vedeli, da je za domobrance, zavedne Slovence, stik z njimi travmatičen, da ga prenašajo samo zato, da bi rešili svoj narod komunizma. Niso jim zaupali, zato so večkrat od njih zahtevali izkaze lojalnosti, z grožnjo ukinitve. V naseljih, kjer so domobranci imeli svoje postojanke, čez 50 jih je bilo, se je življenje normaliziralo. Redkokdaj so partizani vdirali v ta naselja in postojanke so napadali le, če so bili v veliki premoči. Umaknili so se v oddaljene obmejne kraje, v kočevske gozdove, Belo Krajino … in tam gospodovali. O prošnjah domačinov iz teh krajev, da bi se tudi pri njih ustanovile domobranske postojanke, Nemci niso hoteli nič slišati. Sklenjene pogodbe je pač treba spoštovati.

Domobranci so izpolnili svojo nalogo. Večino slovenskega ozemlja so zavarovali pred partizanskim terorjem

A v odločujočih krogih zaveznikov – zmagovalcev, med hrumenjem poslednjih bitk za dokončno uničenje nacistične Nemčije, nihče ni posvečal pozornosti tem krajevnim dogodkom. Evropo so že bili razdelili in Jugoslavija s Slovenijo bo prešla v komunistično območje. Tudi drugim zahtevam Sovjetske Zveze, ki je doprinesla glavni krvni davek v tej vojni, se skoraj ni nasprotovalo. Četudi je zahteva pomenila vojni zločin in kršitev človekovih pravic.

In to se je dogodilo domobrancem. Po umiku pred komunizmom čez mejo, so jih Zavezniki razorožene izročili v roke tistim, pred katerimi so svoj narod in njegove vrednote branili. Čeprav so vedeli, kaj jih po izročitvi čaka.

Brez strahu in brez sovraštva v srcu, so domobranci, po hudem mučenju šli v smrt. Z življenjem so plačali zvestobo svojemu geslu: Mati, Domovina, Bog.

vir:govor g. Francija Markeža na Spominski proslavi v Slovenski hiši, 2. junija 2019 (Svobodna Slovenija)

53 KOMENTARJI

  1. Res velik članek. Današnje komuniste bi morali prisiliti, da ga preberejo. Če bi ga brali s srcem, bi bil zanje razstrupljajoč.

    • Ja, celovito zapisano, kakor je treba. Se vidi da je to napisal človek iz normalnega , svobodnega sveta….Toda, dajte to prebrat ljudem okoli sebe ! Koliko se jih bo sploh potrudilo prebrati nekaj tako “dolgočasnega” in dolgega…
      Da bi si pa zapomnili, še komu povedali, dali prebrat, o tem kdaj razmišljali, še kaj prebrali, ne to pa ne, nimajo ne srca ne časa. Raje živijo z lažjo…
      Taki teksti bi morali biti učna snov , mladina bi to morala vedeti in razumeti, pa recimo tudi zelo sporočilen tekst g. Emeršiča z zapisom o španski državljanski vojni, o tem kaj so naredili komunisti tam in so španski škofje poslali po svetu! Zato so ljudje tukaj nekaj o tem vedeli, no, tisti, ki so kaj brali, bolj razgledani.
      Če bi naredili anketo med “volilci”, kdaj so bili ustanovljeni domobranci in zakaj, bi jih 90 % reklo, da leta 41 in da so bili izdajalci in so sodelovali z Nemci proti NOB….
      Ljudje popolnoma nič ne vedo, čeprav so izobraženi v svojem poklicu !! Mediji jih ravno toliko “obveščajo” , da so še bolj zmedeni. Samo pomislite, kaj leta in leta poslušamo z raznih partiz. in komi proslav ? Stalno neke nove laži in stavke ki gredo v prazne glave….Ljudem se ne pojavi vprašanje, za Božjo voljo, kako to, da morajo kar naprej razlagat kaj vse so “osvobodilnega in junaškega “naredili med vojno in po njej….. Ja, pa vprašajte ljudi koliko okupatorjev so partizani ubili v “slavnih ” bitkah, ki jih ni bilo….Rekli bi, da nekaj nad 20.000….tak imajo občutek ob vsem laganju….
      Sicer pa končam- vse to kar se dogaja v SLO, je zaradi ljudi okrog nas, zaradi hudobnih in pokvarjenih volilcev ! Ki volijo sebi enake ali podobne.

      • Tako je. Mnogi programirani Slovenci bi pa rekli še nekaj, tako kot je Đukanović začel spodaj: “Aha. Bela garda …” Čeprav je že kar nekaj zgodovinarjev in publicistov dokazalo, da je bela garda v Sloveniji “umetno ustvarjena pošast” (če se ne motim je avtor te posrečene besedne zveze Ivo Žajdel, a nisem prepričana), se še vedno brez težav opleta s takšnimi in drugačnimi izrazi, ki so jih narodu vsilili komunistični zločinci. Pri nas smo imeli domobrance! Kdo so domobranci, jasno, razumljivo in poučno opiše avtor članka, ki ga komentiramo.

  2. Pokojni oče nam otrokom zaradi prestanega gorja ni veliko govoril o dogajanju med vojno. Nekaj drobcev pa mi je ostalo v spominu.
    Najprej o tem, kar nam nikakor ni šlo v glavo. Prvi komunist na vasi se je prišel dret pod našo hišo, da ga bodo prišli ubit, če takoj ne izobesi zastavo s kljukastim križem. Takšno ravnanje komunistov so potrdili, kolikor so si sploh upali, tudi drugi sovaščani. Tudi o prvomajskem paradiranju komunistov in nacistov v zasavskih revirjih je bilo veliko slišati že v tistih časih. V osnovni šoli pa so nas pitali s čisto drugačnimi pravljicami. Skratka, ena sama zmeda v mladih glavah.
    Ko so k nam prišli “osvoboditelji”, da so se najedli in napili – to se je kar pogosto dogajalo – je neka tovarišica očetu kot oddolžitev izročila ciklostirano brošurico z naslovnim geslom: “Naš partizanski Bog je rop, požig, umor!” Kot veren človek – redko kdo takrat ni bil – tega ni hotel sprejeti in je knjižico odklonil, kar je bilo zanj skoraj usodno. Odpeljali so ga v oddaljeni kraj, da ga tam, kot so takrat govorili, justificirajo. Rešil ga je vplivni, vendar pošteni partizan, človek z vestjo (tudi takšni so bili, čeprav v manjšini).
    Ljudje v naših krajih so povedali tudi, da je bilo v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, italijanski zasedbeni coni, toliko nereda in slabe zaščite pred ideološkimi in navadnimi tolovaji, da so šli celo protestirat z zahtevo, da gredo pod nemško zasedbeno cono, kjer so bili prebivalci bolj zaščiteni. Zaradi delovanja komunistov je tako hitro, skoraj brez odpora, propadla starojugoslovanska kraljeva vojska, pozneje pa, k sreči, tudi italijanska kraljeva vojska, z njo pa tudi fašisti, ki so se z izjemo salojcev, ki so se pridružili Nemcem, množično pridružili odporniškemu gibanju. Tudi zato jim po vojni niso sodili.
    Otroci smo tudi težko razumeli, da se je sprva veliko ljudi pridružilo partizanom, pa so kmalu, ko so spoznali, da gre za revolucijo, ne pa za odpor okupatorju, preprosto dezertirali, in to množično. Če so hoteli preživeti, so se preprosto morali priključiti protirevolucionarnemu gibanju. Na Notranjskem in Dolenjskem je bilo tega veliko. Nekatere ocene gredo do 70 %.
    In za konec še o dveh zelo razširjenih novodobnih manipulacijah:
    – da je treba ločiti NOB od revolucije, kot da gre za dve ločeni stvari. Sam Kardelj je trdil, da je boj proti okupatorju nesmiseln, če ne gre hkrati za revolucijo. Ali pa Maček: “Ni ga bilo partizana, ki ni bil za revolucijo!” Niso bili vsi, ki so bili za revolucijo, zločinci, toda vsi zločinci so bili brez izjeme za revolucijo.
    – da je bila večina partizanov kristjanov. Lahko so vstopili kot kristjani, prepričani o pravični stvari; če pa se niso spremenili, so končevali v prvih bojnih vrstah, s kroglami spredaj in zelo pogosto tudi od zadaj. Vera se je tolerirala natančno toliko, kot je bilo potrebno za propagandne namene, npr. za Petkove fotografije. Zakaj pa je bilo potem uničenih toliko cerkva in pobitih toliko duhovnikov?

    • Presunljivo pričevanje. Še en dokaz več, da je komunizem bolezen, komunisti pa izrojene rakaste celice.

      • Da,Slovenski domobranci pa so bili edina prava dobro organizirana vojska in v resnici edini pravi junaki v 2.svetovni vojni na Slovenskih tleh. To so s svojim povojnim mučeništvom le še dokončno dokazali in potrdili.

  3. Aha. Bela garda je nastala zato, da bi se Slovenke in Slovence zaščitilo pred revolucionarnim terorjem. Da jih Nemci ne bi ukinili, so bili prisiljeni delati vse večje in večje kompromise ter na koncu priseči Hitlerju. Kot takšnim se jim je na koncu odrekel tudi svobodni svet. Nastali so kot vaške straže in ves čas vojne stremeli k lokalnemu delovanju ne da bi kadarkoli globalno dvignili glave čez Atlantik in se dogovorili za pomoč pri izkrcanju zaveznikov v obliki druge fronte v Dalmaciji in Istri.

    Dandanes se zgodba ponavlja. Komunistični uzurpaciji šolstva, medijev in pravosodja je treba zadati odločen udarec. Išče se kakršnekoli zavezniki. Pri tem stranke potrebujejo predvsem denar (za volilno propagando in ustanavljanje lastnih medijev). Zato sprejemajo tudi umazan denar pod mizo. Enako kot ob koncu druge vojne, ko so se čudili oznaki kolaborant za vojake, ki so prisegli Kralju Zla, se dandanes čudijo oznaki korupcija za dobromisleče politike, ki so sprejeli podkupnine za svoje stranke in svoj boj. Obenem se ne trudijo dvigniti glave in povezati z vsemi silami čez Atlantik (da, vključno s Sorosem) in se naučiti, kaj lahko prispevajo za globalno zmago demokracije.

    Kam vodi takšen pristop smo že imeli priložnost videti med in po drugi svetovni vojni. Vidimo tudi danes. Kolikokrat še bo še treba ponoviti lekcijo?

    • o kakšni globalni zmagi demokracije ti govoriš? Daj, ne nakladaj kot nekoč partijski sekretarji.
      Strašni časi so to bili. Toda, najbolj nerazumno je, da so še danes enako žalostni. In nekateri bi nam še kar ponavljali lekcije?! Nekaterim še ni bilo dovolj mrtvih?

    • Igor Dukanović:”bele garde” v Sloveniji nikoli ni bilo-to je ime Ruskih v belo oblečenih gardistov in nasprotnikov komunističnih revolucionarjev-ti pa so ga tudi pri nas zgolj podtaknili nasprotnikom komunističnih band. To smo vam že velikokrat jasno povedali pa tudi sami bi lahko poučili oz.kdaj prebrali kakšno knjigo resnične zgodovine-ne pa zgolj prirejeno komunistično-če vas resnica in ta problematika sploh zanimata. Ker pa se že dolgo beremo,dvomim.

      • Drži, Lucijan. Nalašč.
        V Sloveniji častimo lastno hinavščino. Recimo Dan samostojnosti in enotnosti proslavljamo 26. decembra. Torej ne častimo množično izražene volje ljudi, pač pa razglasitev nekaj oblastnikov, ki so si zaradi bližajočega Božiča privoščili počasno štetje. Kako priročno! Uspeli so šteti vse do Štefanovega, ki ga sicer v prokomunistični državi ne bi uspeli prešvercati za državni praznik.
        Podobno je zgoraj razložena hinavščina glede 27. aprila. Ne, meni ni nova, o vsem tem smo se učili v šoli v SR Sloveniji, ki je tedaj bila del SFR Jugoslavije. Tistega 27. aprila so slovenski komunisti prvič uspeli pogledati čez planke svojih frakcijskih bojev in se povezati z zunanjimi. To jim je resda zelo koristilo pri poznejši organizaciji odpora, a z samim nasprotovanjem Tretjemu rajhu nima nikakršne zveze, kot večkrat pravilno poudarite na Časniku.

        In še glede bele garde. Zgodovinarjem po celem svetu je izraz bela garda dobro znan. Gre za vojsko, ki se jo ustanovi, da se zoperstavi komunistični revoluciji. Na Časniku VSESKOZI razlagate (tudi v zgornjem postu), da so domobranci bili ustanovljeni z namenom zoperstaviti se komunistični revoluciji od svojih korenin dalje. No, temu se reče bela garda. Tudi mafija sebi ne reče mafija. Vsi vemo, kaj izraz pomeni in jih jasno poimenujemo.

        Tudi ne razumem, čemu bi se zdaj sramovali dejanj svojih dedov. Če so na podlagi svoje omejene razgledanosti nasprotovali komunistični revoluciji, naj se to jasno pove. Naj se pove, da so takrat sami sebe imenovali domobranci, da pa je seveda šlo za identično formacijo znano iz neprimerno večje Rusije.

        • Pozdravljeni, gospod Igor, dolgo se niste oglašali, a vidim, da ste zopet v elementu 😏

          V svojem uvodnem komentarju višje ste z veliko mero cinizma zabavljaško preobrnili in lažno povzeli pričevanje gospoda Francija Markeža.

          Škoda, saj na ta način sami sebe prikrajšujete za spoznanje resnice. Namreč, šele ko boste dobronamerno, predvsem pa brez ideoloških predsodkov, priučenih in privzgojenih v proslulem komunističnem režimu, prisluhnili prvoosebnim izpovedim ljudi, ki so se zaradi komunistične revolucije, potekajoče vzporedno s tujo okupacijo, znašli na drugi strani državljanskega spopada, se vam bo začel razpirati celovit pogled na preteklost.

          Spoznanju resnice se boste približali, šele ko boste zavrgli lažne komunistične verzije medvojnega in povojnega dogajanja ter se otresli sprevrženih miselnih vzorcev o “izdajalcih”, ki so jih oblastni komunisti vsilili povojnimi generacijam.

          Šele ko boste z najmanj tolikšno odprtostjo, kot ste pri osnovno in srednješolskem pouku zgodovine vsrkavali zgodbice o neizmernem junaštvu partizanskega NOB ter zahrbtne laži o “heroju”, v resnici pa zločincu Titu, sprejeli pripovedi ljudi, ki jih je zlagana komunistična zgodovina kategorično zapostavljala in krivično zaničevala, se boste približali spoznanju resnice.

          Z enostranskim pogledom in z zabavljaštvom o “beli gardi” se od resnice zgolj oddaljujete.

          Pod pogojem, da vas resnica zanima in vam ne gre zgolj za ohranjanje kontinuitete komunističnih mitoloških laži, prilagam povezavo na Portalplus, kjer bomo v naslednjih dveh mesecih lahko brali odlomke iz obsežne knjige Dohojene stopinje, ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič in je izšla pri Beletrini:

          https://www.portalplus.si/mobile/3279/zorko-simcic/

          Koristilo bi vam, ko bi upoštevali nasvet, ki vam ga je kot življenjsko popotnico skoraj gotovo izročil kateri od vaših modrih prednikov:

          “Sine moj, čitaj knjigu i uči dok si živ!” 😏

        • Cinično?

          Če potok zajezimo, bo ob hudi uri jez odneslo. Če zaustavimo mirno evolucijo človeštva, bo prišlo do revolucije. Vse revolucije so po svojem značaju nasilne. Vedno na njihovo čelo prilomastijo sociopati (po domače psihopati). To ni nikakršna komunistična posebnost.

          Gospod Markež je odlično razložil, zakaj je nastalo domobranstvo. A tu se mu tudi ustavi. Iz njegovega pisanja bi človek sklepal, da z domobranstvom ni bilo nič narobe. Da je problem samo tistih nekaj psihopatov, ki so ukazali njihov sistematičen pokol.

          A resnica ne bi mogla biti dlje. Medtem ko (prav nič cinično) razumem, da ni vseh nekaj tisoč vojakov bilo častilcev hudiča, pa drži, da so vsi prisegli Hitlerju. Nekaj je bilo torej hudo narobe! Če gospod Markež ne želi na svoji strani najti te napake, jo bo ponavljal.

          Na srečo smo v 21. stoletju, ko se te iste napake ponavljajo v blažjih oblikah in ne terjajo več direktno življenj tisočev vojakov, pač pa rezultirajo v zgrešenih potezah, ki vodijo v apatijo naroda in depresijo posameznikov.

          • Gospod Igor, cinično je govoriti o domobranski kolaboraciji s Hitlerjem in hkrati zamolčati kolaboracijo slovenskih komunistov s Hitlerjem in Stalinom.

            A kolaboracija komunistov s Hitlerjem in Stalinom pa ni bila napaka? A izvedba krvave boljševistične revolucije ni bila napaka?

            Malo več objektivnosti in resnicoljubnosti, prosim.

          • Gospod Tine, do katerega datuma je po vašem mnenju trajala intenzivna kolaboracija slovenskih komunistov s Hitlerjem?
            Na tem linku smo vsi veliko komentirali 27. april. Najprej je treba prebrati tu zapisano, preden sogovorniku vsiliš vlogo slamnatega moža. (Ne silim vas v branje celih knjig. Samo moj tekst, na katerega odgovarjate, prosim preberite.)

          • Gospod Igor,
            zdi se, da vam razmisleki tečejo kot maslu.

            Toda ob svojem, zgolj enostranskem pogledu na domobransko prisego bi morali najprej pošteno odgovoriti na dve vprašanji:

            Ali so bili milijoni jugoslovanskih vojakov, ki so v dolgih desetletjih po drugi svetovni vojni prisegali zvestobo Titu, v svojem priseganju zločincu drugačni od domobrancev?
            Ali je bilo torej s Titovimi prisežniki nekaj hudo narobe?

            Zelo verjetno ste Titu isto prisegali tudi vi, če niste bili med vojaki, ste bili pa med milijoni ostalih državljanov, ki so že kot pionirčki izrekali ‘druže Tito, mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo’ ali nekaj podobnega.

            Namreč, vedeti moramo, da se jugoslovanski diktator Tito s številom žrtev, ki jih je zakrivil zločinski režim pod njegovim vodstvom, uvršča med najhujše zločince dvajsetega stoletja, enako kot Hitler. Dokazov Titove zločinskosti na celotnem ozemlju bivše SFRJ ne manjka.

            To da so nam oblastniki desetletja slikali Tita zgolj kot heroja osvoboditve izpod tuje okupacije, ne zmanjša Titove zločinske vloge.
            Niti relativiziranje števila žrtev titoizma v primerjavi s stalinizmom, nacizmom in fašizmom niti najmanj ne spremeni Titove zločinske vloge.

            Prosim, torej, da brez izmikanja pošteno odgovorite.

          • Seveda mi gre na živce asimetrija. Najbolj tista, na katero sem Vas že opozarjal, da me prosim ne titulirajte z gospod, če sam ne morem enako nazaj (saj je Vanja lahko tako moško kot žensko ime in ne vem, katera titula je ustrezna).

            Torej seveda. Že kot pionirček sem prisegel Titu. Že takrat je moja mama dala vedeti, da “ni pravi komunist”, v skladu s takrat veljavno definicijo besede komunist. Tudi v JLA sem ponovil prisego Titu. A večji del vojaškega roka sem odslužil v kazenskem vodu. Osamosvojitev me ni ujela na napačni strani, tako kot je na tisoče domobrancev.
            Ne, ne krivim preprostih ljudi, da so se kratkovidno pridružili vaškim stražam. Oziroma njihova krivda pri tem je zmerna in ne vredna kar smrtne kazni. Navsezadnje so tudi partizani v očetovi vasi (in nasploh okoli Kozare) nastali kot vaške straže, ki si jih je šele nato pod svoje okrilje zorganizirala partija.
            A, če je lahko kmet tudi nepismen, škof ne bi smel biti. Moral bi poznati Hitlerjev “Mein kampf” in njegove načrte s Slovani. Aktivna kolaboracija tu ni sprejemljiva.

          • Verjetno sami veste, da so komunisti s socialistom Hitlerjem formalno sodelovali in ga podpirali v njegovem boj proti “imperialistom” (Francozom in Angležem) vse do njegove kršitve Pogodbe o sodelovanju, medsebojnem podpiranju in razdelitvi plena, sklenjene s Stalinom. Drugo svetovno vojno sta povzročila socialist in komunist, Hitler in Stalin. Slovenski komunisti so do napada na Rusijo to pozdravljali. Splošne mobilizacije ob napadu na Jugoslavijo niso podprli.

            Neformalno so z okupatorji sodelovali do revolucionarne zmage. S Stalinom so kolaborirali še dolgo kasneje.

            Ko govorite o kolaborantih, radi pozabljate na tiste, ki se še danes ne sramujejo kolaboriranja, dokazanih laži in svojih zločinov.

          • Igor,
            ko so boljševiki na Rovtarskem pobili celo ugledno številčno družino, je edini preživeli vzkliknil: “Jaz se bom branil!” In to naj bi bilo po vašem nepremišljena (sic!) odločitev za ustanovitev vaške straže. Več kot tisoč civilistov, večinoma uglednih ljudi, je bilo pobitih, predno je bila ustanovljena prva vaška straža!
            Churchil (o Titu): Nismo si mislili, da si bomo na prsih vzredili tako strupeno kačo.
            General Paton: Mislim, da smo uničili napačnega sovražnika!

        • Đukanović, ti in vsi tebi podobni, bi nujno potrebovali psihološko prevetritev, saj vsi argumenti končajo v slepih pegah v vaših glavah, kot zvezde v črnih luknjah. Komunizem po vsem svetu je povzročil več kot 100 milijonov žrtev. O drugih krivicah ne bom govoril, saj bi bilo to tako, kot bi hotel prešteti zvezde. V tako kompleksnem času, kot je bilo obdobje druge svetovne vojne, je vsakdo reševal glavo kot je vedel in znal. Zlasti pred komunisti, ki so milost izbrisali iz svojega slovarja. Na območju Slovenije so bile najprej vaške straže in zatem domobranci, ki so se združevali v obrambi pred povampirjeno komunistično druščino. Drži, oboji so jemali orožje od fašistov in nacistov, drugi so tudi na kaj prisegli, toda vse to zaradi obrambe pred komunistično norostjo. Zdaj je tudi že dokazano, da je bilo domobransko sodelovanje z okupatorji (razen redkih izjem, pa še te so vprašljive in opravičljive glede na strahotne človeške stiske) iz čistih taktičnih razlogov. Nihče v samem bistvu ni podpiral okupatorjev, vsi so sodelovali z zavezniki (preko vzpostavljenih tajnih služb). Reakcije domobranske strani so človeško in tudi politično povsem opravičljive.

          Na drugi strani so slovenski komunisti, ki so bili del mednarodne Kominterne, pristno sodelovali z nacisti vse do napada Nemčije na Rusijo 1941. Dokazov (fotografij, dokumentov, izjav) o tem je veliko. Tudi med vojno je veliko dokazov o sodelovanju s fašisti. Zato je neizpodbitno, da so bili edini kolaboranti v negativnem smislu komunisti. Ti, Đukanović, si živ dokaz komunističnega načina delovanja. Si klasični prepariranec. In ob vseh dokazih, ki so te obkrožili in začeli dušiti, boš kričal: Smrt fašizmu! Svoboda narodu! Vedeti pa moraš, da bolj boš kričal, večji pajac boš.

          • “Đukanović, ti in vsi tebi podobni, bi nujno potrebovali psihološko prevetritev”, je objektivno žaljiva izjava. Potrebno bo opravičilo, dokler sem ga še pripravljen sprejeti.

          • Sem pripravljen na sodišče! Mogoče bo pa to priložnost, da javnost izve kaj več o komunizmu!

          • Haha. Si pa vsaj nasmejal.

            Ne, ne nameravam izgubljati časa na slovenskih nekompetentnih sodiščih, čeprav tako trivialne zadeve še naša sodišča rešijo učinkovito. Ne, žalitve niso “svoboda govora”.

          • Ne, Igor, to je bilo vse, samo ne žalitev. Meni niti na misel ne pride, da bi koga žalil. Skregam pa se, če ni mogoč pogovor z argumenti. Po tvojem, koliko ljudi bi moral pobiti komunizem, da bi ozavestil število mrtvih in obsodil zločin, namesto, da ga neprestano opravičuješ s protinapadi?

          • Lucijan, ti dbro veš, zakaj je pošiljanje političnih nesomišljenikov na psihiatrično zdravljenje totalitaristično.
            In ne izmotavaj se s svojim političnim prepričanjem. Nanj imaš pravico celo, če ni identično enako mojemu.
            Nimaš pa pravice žaliti.

        • Iz vaših besed je razbrati, da je revolucija pač legitimno dejanje. Potem je protirevolucija še toliko bolj legitimno dejanje. Drži?

  4. »Jugoslavija je bila napadena 6. aprila 1941. Nemške čete, skupaj z zavezniki Italijani, Madžari in Bolgari, so zasedle jugoslovansko ozemlje. Tako smo imeli v Sloveniji na severu Nemce, na vzhodu Madžare, po sredini in na jugu pa Italijane.«

    DATUM SLOVENSKEGA ODPORA PROTI OKUPATORJU – 6. 4. 1941

    Akutne dileme prispevka. Mi pa v letu 2019 (!), torej 30 let od ustanovitve Slovenije, in globoko prokomunistično indoktirnirani. Začenši komajda šele z dilemo datumov ter s tem z indoktrinacijsko tezo, da je 27. 4. 1941 dan upora proti okupatorju. Ki je bizarno neutemeljena.

    A.
    Dan upora proti okupatorju ne more biti 27. 4. 1941, ker nima pristne vsebine. Kajti, na primer po dnevniškem zapisu nekdanjega trdo-revolucionarnega vojnega funkcionarja Edvarda Kocbeka z dne 27. 4. 1971 »zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF […] Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za ‘zgodovinski datum ustanovitve OF’.«

    B.
    Dan upora slovenskega naroda proti okupatorju je lahko 6. 4. 1941. In sicer na podlagi »Proklamacij[e] njegovog veličanstva kralja« z dne 6. 4. 1941, s katero je državni kralj razglasil, da je narod »srpski, hrvatski i Slovenački« »nagnan, da krvlju braniš svoju slobodu«. Razlog tega je v tem, da »neprijatelj medjutim nije hteo mir i saradnju s tobom nego tvoje pokorenje, a po načinu na koji je izvršio mučki prepad, jasno je da on hoče tvoje uništenje«, narod »srpski, hrvatski i Slovenački«. Glede na navedeno »pouzdanje nam daje sloga sa kojom Srbi, Hrvati i Slovenci polaze u ovu borbu, svesni da se radi o njihovoj sudbini jednoj i nedeljivoj. Snage široke zajednice slobodarskih naroda, koji u ovom času s nama zajedno brane ugroženo čivečanstvo, moraju pobediti S tom verom napred do pobede! 6 aprila 1941 godine u Beogradu«.

    Dan upora slovenskega naroda proti okupatorju je tudi 16. 4. 1941. In sicer na podlagi »Proklamacij[e] njegovog veličanstva kralja« z dne 16. 4. 1941, s katero je državni kralj razglasil, da je »primoran da pred nadmoćnim neprijateljem napustim nacionalno zemljište. Ja ne mislim prekidati borbu. Čast zastave spasena je, ali nacionalna sloboda je u opasnosti. Ja pozivam Moj dragi narod da ne klone pod udarima sudbine i da sačuva veru u budučnost. Sledeći primeru Mojih velikih predaka. Ja ću do poslednjeg daha držati visoko zastavu Jugoslavije. Uveren da če Bog braniti našu pravednu stvar, Ja kličem: Živela Jugoslavija i njena sloboda! 16 aprila 1941 godine u Atini«.

    Dan upora slovenskega naroda proti okupatorju je tudi 4. 5. 1941. In sicer na podlagi »Deklaracij[e] kraljevske jugoslovanske vlade od 4 maja 1941 g.«, s katero »s Božjom pomoći svi Srbi, Hrvati i Slovenci slediće odano i neumorno u toj borbi svoga Kralja u Njegovim velikim nastojanjima do pobede.«

    Morebitna indoktrinacijska dilema zoper veljavnost pozicij kraljevine pa je neutemeljena.

    Da so pozicije tedanje države pretežnega dela slovenskega naroda, to je kraljevine, navkljub okupaciji še naprej mednarodnoprravno veljavne, in le-ta ni prenehala, primeroma osvetli že vpogled v mirovne pogodbe, ki odpravljajo pozicije okupacije za nazaj vse do 1. 1. 1938. Na primer 1. člen Treaty of Peace with Italy: »The frontiers of Italy shall […] be those which existed on January 1, 1938.«

    • Toda kaj, ko Slovenci ne priznavamo kralja in s tem tudi teh proklamacij ne, kljub vsej mednarodno pravni veljavnosti. Tako je še danes. Jugoslovanski kralj je psovka.

      • Jugoslovanski kralj je preteklost. Naj pociva v miru, enako kot habsburski cesar. Prihodnost je slovenski knez, ustolicen po starodavnem obredu s Krnskega gradu in Gospe svete.

        • Ne mislim na to. Preteklost ali prihodnost, kralja se priznava. Naj bo jugoslovanski ali slovenski. Kraljem se odrekajo narodi in nastajajo republike, in še kaj, toda to kar imamo pri nas s predsednikom brez pooblastil, pa je že spet neka fikcija, neka utopija iz slabega romana.

    • @IF:
      – »Jugoslovanski kralj je preteklost [komentar tu]«
      – »King is dead [komentar pod prispevkom g. J. Strgarja, V Rožni dolini so govorili o boju proti imperializmu, ne o uporu proti okupatorju, 25. 4. 2019].«

      B. NAŠ INDOKTRINACIJSKI FAKTOR

      In tako danes, torej leta 2019 (!), 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, komajda šele osvetljujemo pristen trenutek upora slovenskega naroda proti okupatorju dne 6. 4. 1941. Ob tem je v današnji (2019 !) razpravi o trenutku tedanjega upora naše današnje mnenje, da je »kralj je preteklost, king is dead«, sicer vzvišeno všečno podtaknjeno, a bizarno neutemeljeno.

      S tem po eni strani še danes (2019 !), torej 30 let po ustanovitvi Slovenije, onemogočimo same sebe in druge osebe pred kakršnokoli pristno komunikacijo, po drugi strani pa učinkovito obvarujemo, torej mi sami, slovensko prokomunistično indoktrinacijo.

      V jedru našega vzvišeno podtaknjenega, a bizarno neutemeljenega, mnenja danes (2019 !) je faktor naše lastne zgodovinske metodološko-ideološke manipulacije s seboj in z drugimi osebami. Bizarno neutemeljena zgodovinska manipulacija s seboj in z drugimi osebami pa je eden od temeljev nikoli in še danes ne (2019 !) prekinjene rdeče niti slovenske prokomunistične indoktrinacije.

      In obratno: Kako to, saj smo leta 2019 (!), kaj je razlog naše lastne desetletja persistirajoče podtaknjene zgodovinsko metodološke manipulacije. Razlog naše podtaknjene zgodovinsko metodološke manipulacije je danes (2019 !), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije, lahko v faktorju naše lastne indoktrinacijske napake. Podrobneje se je naš lastni Indoktrinacijski faktor – IF, osvetlilo pred dnevi v komentarjih pod prispevkom dr. Jožeta Možine: Pričevalec Hudnik: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek so spali v mojih posteljah. Pojdimo dalje.

    • C. ZAMEGLITEV DRŽAVE JE TEMELJ PODTAKNITVE »IZDAJALCEV«

      Ko torej komajda šele danes (2019 !) osvetljujemo pristen trenutek upora slovenskega naroda proti okupatorju dne 6. 4. 1941, je naše mnenje, da je »kralj je preteklost, king is dead«, vzvišeno podtaknjeno.

      Podtaknjeno je z uporabo strategije in taktike zgodovinske metodološko-ideološke manipulacije. Le-ta je eden od temeljev nikoli in še danes ne (2019 !) prekinjene rdeče niti slovenske prokomunistične indoktrinacije.

      V naši podtaknjeni trditvi, vezani na 6. 4. 1941, da »kralj je preteklost, kralj je mrtev, je jedrni element slovenske prokomunistične indoktrinacije. Ta jedrni element je pogoj zameglitve izvedbe totalnega udara slovenskih prokomunistov v ta narod in sprožitve hude državljanjske vojne.

      D. PODTAKNITEV SINTAGME »NARODNI IZDAJALCI« – MAREC 1941

      Zameglitev obstoja tedanje DRŽAVE slovenskega naroda, to je kraljevine, je še danes (2019 !) temeljni pogoj za podtaknjeno pozicijo »NARODNIH IZDAJALCEV«.

      V glavo globoko prokomunistično indoktriniranega bralca se namreč še danes (2019 !) vriva bizarno neutemeljena, a indoktrinacijsko nujno učinkovita, sintagma »narodni izdajalci«.

      Podtaknjena sintagma »narodni izdajalci« je še danes (2019 !) učinkovita. Je neutemeljena, saj so že pred aprilom 1941 prokomunisti začeli s totalnim udarom zoper slovensko legitimno izvoljeno oblast in uveljavili totalno obsodbo ostalih Slovencev z »IZDAJALCI«.

      Poglejmo primer sredi marca 1941 (!) s pozivom vsem k protioblastni združitvi v odpor, proglasitvijo narodnih izdajalcev in pozivom k paktu s Sovjetsko zvezo:

      »[…] pozivamo vse poštene in rodoljubne elemente, da se združijo z nami proti tej protiljudski vladi in njeni izdajalski zunanji politiki […] proti peščici izdajalcev […] Združite se in nudite odpor izdajalskim oblastnikom […] če se sklene: pakt o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo, če poženemo to izdajalsko vlado […].« (cit. po Proglasu CK KPJ, ki ga je KPS Novo mesto ciklostirala 17. marca 1941).

      • In sedaj, ko se @svitase strinja z IFom, postane slovenska zgodba o propadu Slovenije celovita in neizbežna.

      • Kr neki. Jasno povem, da je junija 2019 jugoslovanski kralj preteklost enako kot habsburski cesar in potem sledi dolga razprava, v kateri se me obravnava, kot da sem trditev postavil za april 1941. 78 let prej, ko me seveda se ni bilo na svetu. Tako iracionalno podtikanje, da mi je nesmiselno, da bi se branil, ker se nimam za kaj.

        • Narobe. Seveda je preteklost, toda komentar je čisto na mestu. Tako takrat kot sedaj zgodovinsko gledano, kralja ne priznavamo. V tem smo komunistom padli v naročje. O tem govori Žiga. Nobenega podtikanja ni.

          • A sem kdaj rekel, da ne priznavam svedskega, spanskega kralja ali angleske kraljice? Jugoslavija je bila aprila 41 seveda napadena kot kraljevina in lojalni drzavljani so ji ob napadu bili dolzni zvestobo. Komunisti se na splosno mobilizacijo niso odzvali. Danes ni vec ne Jugoslavije, se manj jugoslovanske monarhije.

          • Tako je zvenel tvoj stavek o tem, da je kralj preteklost. In tega je polno na tem portalu. Samo poglej svitase-ja, kako zna govoriti o jugoslovanskem kralju. Kot da smo Slovenci neka super trofeja raznim vladarjem, da komaj čakajo, da si nas podredijo. Tako se to sliši. Potem pa sanjajo o neki utopični demokraciji, ki je nikdar in nikjer ni bilo.

          • Naj jasno ponovim, da je zame prvo in verjetno najvecje izdajstvo na Slovenskem med 2.svetovno vojno bojkotiranje splosne mobilizacije vojske kraljevine v dneh pred nemskim napadom 6.aprila.41. Takrat ima vojaski obveznik dolznost vojasko branit domovino, ne enkrat poljubno kasneje po okupaciji. O tem nasa levica noce niti slisati.

            Del desnice pa noce slisati obremenilnega dejstva, da je domobranska vojska do konca ostala lojalna okupatorski nemski in se skupaj z njo v maju 45 tudi umikala preko Karavank, medtem ko si je Tito s svojo odpornisko-revolucionarno formacijo zagotovil prehodno zaveznistvo z zmagovalci v tej vojni, vkljucno z Angloamericani.

            Protirevolucionarna stran se je v tej vojni znasla v obupno tezavnih razmerah, a njen tragicen konec dokazuje, da njeno vodstvo ni bilo doraslo razmeram. Poljska je na primer dober dokaz, kako bi bilo mozno nekomunisticnim domoljubom delovati drugace.

          • Če smem dodati, tragičnega konca ne pripisujem temu, da vodstvo ni bilo doraslo. Kar vsekakor ni bilo, saj je kralju obrnilo hrbet, ne da bi karkoli namesto tega prinesli. Kralja so zatajili, sami pa niso naredili nič. Vse je ostalo zgolj na samoobrambi, kar pa v tistih gorečih časih ni bilo dovolj.
            In tudi danes smo priča stalnemu jamranju kdo vse nas tlači, pa naj bo to Franc Jožef, jugoslovanski kralji, prej Beograd, zdaj Bruselj, in kar naprej tako.

    • Svitase: »Prvi poskus ustanovitve demokratične Slovenije ni uspel […] Pri prvem poskusu pa so bile zahodne demokratične sile predaleč, da bi nas obvarovale pred nasiljem totalitarnega boljševizma.«

      Naše mnenje, ki ob »prvem poskusu ustanovitve demokratične Slovenije in nasilju totalitarnega boljševizma«, kaže na obdobje med leti 1945-1945, je neutemeljeno.

      E. PERSISTIRANJE PODTAKNJENIH SINTAGEM, DATUMOV, OSEB

      Kako to, da še danes (25. 6. 2019 !), torej skoraj 30 let od ustanovitve Republike Slovenije same sebe vrtimo okoli podtaknjenih, bizarno neutemeljenih, sintagem – na primer »narodni izdajalci«, datumov – na primer 26. oz. 27. april 1941, oseb.

      Vsi smo globoko indoktrinirani, to je poseben problem, ki smo ga v zadnjih desetletjih zanemarili. Temeljni sociološki problem tega naroda in države pa je 100-leten in ne 75-leten.

      Na tej poti je lahko temeljna napaka pristnih proučevalcev, npr. dr. Podberšiča, dr. Giesser-Pečarjeve in drugih, v tem, da se zaradi neupoštevanja lastnega indoktrinacijskega faktorja, ki je globok v kateremkoli Slovencu, ne vidim izjeme, ne ozrejo preko podtaknjeno indoktrinacijskega datuma 17. na 18. april 1937 na Čebinah. Tam ni začetek analize totalnega oboroženega udara zbora slovenskih prokomunistov v ta narod in državo Slovencev, skupaj z uveljavitvijo totalne izven-sodne obsodbe ostalih Slovencev s sintagmo »narodni izdajalci«.

      F. PERSISTIRANJE PODTAKNJENIH DATUMOV

      Še vedno (2019 !) se vrtimo okoli, na primer enih in istih prokomunistično indoktrinacijsko podtaknjenih datumov. Brez pristnih datumov. Dva sta še posebej skrbno podtaknjena, in sicer:

      – Datum 26. oz. 27. april 1941: vključuje bizarno neutemeljeno indok. hipotezo o datumu začetka narodnega odpora šele koncem aprila 1941. Zamegljuje pa predhodno preko 2-desetletno organizacijo totalnega oboroženega udara slovenskih prokomunistov zoper slovenski narod in slovensko legitimno izvoljeno oblast ter uveljavitev totalne obsodbe ostalih Slovencev z »narodni izdajalci«. Tu smo še danes (2019 !) povsem izgubljeni.

      – Datum 17. oz. 18. april 1937: vključuje bizarno neutemeljeno indok. hipotezo o rojstvu KPS v Čebinah, ki zakriva rdečo nit 2-desetletno organizacijo slovenskih prokomunistov s ciljem izvedbe totalnega udara v ta narod. Cilj je bil, kakopak, tudi dosežen.

      G. PERSISTIRANJE PODTAKNJENIH OSEBNOSTI

      Ali pa se še vedno (2019 !) vrtimo okoli, na primer enih in istih prokomunistično indoktrinacijsko podtaknjenih osebnosti, čeprav vrhunskih vojnih prokomunističnih funkcionarjev. Dva sta na primer še posebej skrbno podtaknjena. Visoki trdo-revolucionarni vojni funkcionar Edvard Kocbek kot žrtev in pravtak funkcionar Stane Kavčič kot liberalec.

      V kontekstu gornjega prispevka njuna neutemeljena podoba onemogoča naše soočenje s temeljnim sociološkim problemom slovenskega naroda in države Pristna analiza totalnega udara zbora slovenskih prokomunistov namreč vključuje prokomunistične krščanske socialiste in prokomunistične liberalce.

      • Amelie: »Torej na kratko .. krščanski socialisti naš temeljni problem? Kot še danes?«

        Navedeno kaže na obrambni mehanizem cinizem. Obrambni mehanizem cinizem nas v naši stiski, ki jo sproža soočanje s hudim SPECIFIČNO NOTRANJIM problemom, po eni strani reši pred nadaljnjim poglabljanjem. Po drugi strani pa zasmehovanje zablokira kakršnokoli pristno razpravo samih s seboj in z drugimi osebami. Slednje nas v končnem izidu danes (2019!), po 30-letih od ustanovitve R. Slovenije, vodi v uveljavljeno stališče, češ prenehajmo se ukvarjati s preteklostjo in se poglabljati v temeljni sociološki problem slovenskega naroda in države.

        H. TEMELJNI PROBLEM SLOVENSKEGA NARODA IN DRŽAVE

        Poglobljena analiza očitnega slovenskega problema je, kakopak, potrebna. Pojdimo naprej.

        Temeljni sociološki fenomen slovenskega naroda in države sta, kakopak, dva:
        – na eni strani je pojav nepoglobljenih posameznikov in gibanj,
        – na drugi strani pa je Veliki razkol tega naroda zaradi rdeče niti 100-letnega totalnega udara vanj s strani slovenskega prokomunizma in Vzporedna država slednjih.

        I. TEMELJNI PROBLEM – BREZVSEBINSKI

        Poglejmo primer: Prvi hud sociološki problem slovenskega naroda in Republike Slovenije so nepoglobljena, brezvsebinska gibanja.

        Vezan je na slovenska brezvsebinska gibanja, mnenjske voditelje, stranke, ki napolnjujejo polje grobo pribl. 40% slovenskega volilnega telesa. Zelo rada se pustijo poimenovati z visoko všečnimi floskulami, kot je npr. so »sredina, reset, neideološko, reforme, vseglih, liberalnio-sredinski«. Še posebej radi pa nas vzvišeno posiljujejo v smislu brezvsebinskega gesla »MI SE S PRETEKLOSTJO ŽE NE BOMO
        UKVARJALI«.

        Ker so njihova gesla brezvsebinska, jih ni mogoče utemeljevati.

        »Sredinskost« na svoji vzvišeni brezvsebinski tehtnici utežujejo tako, da umetno vzdržujejo 10-letno posiljeno brezravnotežje. To brezravnotežje ima na eni strani vselej ozvočeno eno ime, in sicer ime vodje slovenske opozicije. Na drugi strani pa je previdna, komaj slišna obravnava vseobsegajočih sistemsko-strukturnih zlorab, ki potekajo vsem na očeh s strani prokomunističnih omrežij, posameznikov, oseb z oblastnimi pooblastili sodne in izvršilne oblasti ter zakonodajnih strank.

        Ta brezvsebinska gibanja so na primer v obliki projekta DLGV napravila globoko in persistirajoče opustošenje zaupanja v slovenskem volilnem začetkom leta 2013. In to v trenutku, ko je bila po letu »pregretih časov« zlomljena naveza slovenskih javnosektorskih, gospodarskih, upokojenskih in študentskih sindikatov. In to v trenutku, ko je ustavna odločba z dne 17. 12. 2012 omogočila preiskavo zgodovinskega ropa slovenskih bank, takšno preiskavo pa je predsednik vlade dne 19. 12. 2012 tudi napovedal. Gre za ustavno odločbo številka U-II-1/12-23 in U-II-2/12-22 z dne 17. 12. 2012, ki ni dovolila referendumov o Zakonu o slovenskem državnem holdingu in Zakonu o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank, proti kateri je glasovala sodnica dr. Etelka Korpič-Horvat.

        V takšnem trenutku so »reformna, sredinska, liberalna« (a brezvsebinska) gibanja vrgla izrazito reformno vlado. Zaupanje Slovencev si od navedenega ni več opomoglo. Zaupanja opustošeni pa ob volitvah tavajo po bizarno brezvsebinskih projektih, kot so LMŠ, SMC, SAB idr.

        J. BLOKADA POLITIČNEGA PROSTORA (»LEVICA-SREDINA-DESNICA«)

        Soočenje s temeljnim sociološkim problemom obstoja vzporedne države veljavni državi RSloveniji se že desetletja, tudi 30 let od ustanovitve RS, onemogoča. Med stebri onemogočanja je prav problem brezvsebinskih gibanj in posameznikov.

        Nepoglobljeni mnenjski voditeljev nas vsebinsko prazno, a učinkovito, indoktrinirajo s politično »levico-sredino-desnico«.

        Med jedrnimi elementi te vsebinsko prazne, a učinkovite indoktrinacije z (ne-veljavno) »levico-sredino-desnico« je večdesetletno napačna sociološka ocenitev:
        – prvič, položaja Edvarda Kocbeka in sotrudnikov (kr. soc.) v medvojnem totalnem udaru kot žrtev. Tukaj so na primer v stranki SLS z nepoglobljeno ustanovitvijo kluba Kr.-soc. povsem zmedeni. Kocbek ni žrtev. Niti SREDINA.
        – drugič, položaja Stane Kavčičeve vlade kot liberalcev. Kavčič ni liberalec. Niti SREDINA.

        V tem je središče problema večdesetleno napačne ocenitve »levice-sredine-desnice«. Prav ta napaka je tisti neusahljivi vir, ki še danes napaja vsebinsko prazno politično orientacijo določenih Slovencev o tem, kaj je t.i. »sredina«.

        Z navedeno indoktrinacijo se, še danes (2019 !), torej tudi po 30 letih od ustanovitve Slovenije, učinkovito onemogoča oblikovanje veljavnega politične orientacije, veljavne levice-sredine-desnice. Ta – vsebinsko prazna – indoktrinacija je eden od stebrov za obstanek temeljnega sociološkega problema, to je Vzporedne države.

        Kajti oblikovanje veljavne levice-sredine-desnice bi vodilo v ugotovitev izven-pravnosti, izven-demokratičnosti, izven-veljavnosti »levice« vzporedne države.

  5. Prvi poskus ustanovitve demokratične Slovenije ni uspel, je pa hvala Bogu uspel drugi poskus, ko smo se lahko naslonili na zahodne demokratične sile.

    Pri prvem poskusu pa so bile zahodne demokratične sile predaleč, da bi nas obvarovale pred nasiljem totalitarnega boljševizma..

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite