Domob Belcebub

16

Biblicist Alberto Maggi pravi: »Najhujši greh je greh proti Svetemu Duhu. Ta je, kot pravi Kristus, edini greh, ki ga ni mogoče odpustiti. No, naj vas takoj pomirim,« nadaljuje Maggi, »ta greh lahko zagrešijo samo religiozne oblasti, zato se ga nam ni treba bati«. O tem grehu se v evangeliju govori, ko skušajo farizeji (t.j. religiozne oblasti) očrniti Kristusa s trditvijo, da dela čudeže in ozdravlja ne v imenu Boga oz. s Svetim Duhom, temveč v imenu Belcebuba, t.j. v imenu zla.

Zakaj je v evangeliju ta greh neodpustljiv? Ker zlorablja božje ime za namene, ki sploh niso božji. S tem povzroča veliko škodo. Ko imenuje zlo (Belcebuba) tisto, kar je v resnici dobro, namerno oddaljuje človeka od Boga in to je za Boga nedopustno.

Zanimivo je, in menim, da sploh ne gre za naključje, ko v neki ostri kritiki na račun domobranskega gibanja, ki jo je napisal duhovnik Jakob Ukmar, pride na dan koncept, ki se dobesedno sklicuje na to evangelijsko poglavje. »Satan se ne bo dal z Belcebubom pregnati«, je napisal Ukmar. Napaka, ki so jo domobranci skupaj z dobršnim delom Cerkve zagrešili ni bila politične narave. Morda tudi to, ampak to ni bistveno. V politiki ima vsakdo pravico, da izbere stran, za katero se čuti dolžan bojevati. Nekateri pravijo, da so bili domobranci naivni, a tudi, če bi bilo to res, ta značilnost še nima odločilne besede pri uspehu oz. neuspehu širjenja neke ideologije. Saj tudi Rusi (oz. boljševiki) niso v svojih idejah bili nič manj naivni od domobrancev in je kljub temu komunizem trajal 70 let. No, v primeru drugačnega vojnega razpleta, bi mogoče tudi fašizem enako dolgo trajal in bil hkrati celo manj krut od Stalinovega režima. Konkretno povedano, bi pobil manj svojih ljudi kot jih je pobil Stalin. In v primeru, da bi bil izid vojne drugačen, bi morda Slovenija veliko prej dosegla samostojnost in se hitreje ekonomsko razvila. Trst bi v Adriatische Künstenlandu prav gotovo odigral pomembnejšo vlogo od tiste klavrne, ki jo je »igral« v zadnjih šestdesetih letih v sklopu Italije in s svojim pristaniščem bi verjetno doživel ponovni razcvet, ki bi celo presegel tistega iz avstroogrskih časov. Mogoče bi celo slovenstvo ne utrpelo takšne škode, kot jo je, to je že utrjena resnica, povzročil tako imenovani internacionalizem l. No, gre za hipoteze; vsekakor prav gotovo drži trditev, da so vedno zmagovalci tisti, ki »pišejo« zgodovino in so torej zmagovalci tisti, ki imajo »vedno prav«, medtem ko so poraženci velikokrat pretirano demonizirani.

Bistvena napaka, ki so jo zagrešili domobranci, kot sem skušal pokazati, ni bila politična, ampak paradoksalno –zaradi tega, ker so se prav na to naslanjali – duhovne narave. Zlorabljali so božje ime za namene, ki niso bili božji. »Nekateri se bojujejo proti boljševizmu ne iz navdušenja za sv. vero ampak, ker je to poseben državni in gospodarski sistem, ki jim ni všeč« je napisal Ukmar »in preti zrušiti njihov državni in gospodarski sistem.« To je bil sistem krivic, »pod katerimi«, nadaljuje Ukmar, »zdihuje ubogo ljudstvo«. Tudi tu je paralelizem z zgoraj navedenim evangelijskim poglavjem presenetljiv. Poglejmo, kaj se je dogajalo v evangelijskem kontekstu. Za farizeje so Jezus in njegove ideje v zvezi z uboštvom ter enakostjo vseh ljudi postajali zelo nevarni. »Če mu bo ljudstvo verjelo«, razmišljajo farizeji, »se bo naš sistem zrušil oz. bomo bankrotirali«. Iz Jeruzalema, takratnega svetega sedeža, pošljejo komisijo pismoukov, ki proglasi tole sodbo: »Res je, da Jezus ozdravlja, ampak to dela v imenu Belcebuba.« Sodbo izrečejo izobraženi ljudje, ki dobro vedo, da nihče ne more delati takih čudežev brez božjega duha. Kljub temu pa, da ne bi izgubili svojih materialnih dobrin in privilegijev, se zavestno sprenevedajo in izrečejo sodbo, ki je v Jezusovih ter božjih očeh najhujša. Tudi cerkvene oblasti polpretekle zgodovine so se dobro zavedale močnega evangelijskega sporočila, ki ga je komunizem vseboval, saj je Ukmar napisal, če se domobranci hočejo boriti proti komunizmu, bi bilo najboljše, da začenjajo izvajati nekatera načela komunizma (ki jih je že pred tem zasnoval nauk Cerkve) kot na primer »ustvariti lepši državni in socialni red«. Tega pa religiozne oblasti niso marale, ker bi to pomenilo konec privilegijev in zato so se tudi v tem primeru sprenevedale. V neki meri, v kolikor so bile religiozne oblasti vpletene, je tudi pri domobranstvu šlo za greh proti Svetemu Duhu. Toliko bolj, ker napaka ni bila nikoli odkrito priznana. Oblast, raje kot da prizna svoje napake, pusti, da ljudje naprej trpijo. To je greh, ki ne bo nikoli odpuščen. Ampak »ne zaradi tega, ker Bog ne bi odpuščal«, pravi Maggi, »temveč, ker ti ljudje – ljudje oblasti – ne bodo nikoli zaprosili Boga za odpuščanje«.

Foto: Google site Tino Mamić

16 KOMENTARJI

  1. Zelo zanimivo in provokativno razmišljanje! Če prav razumem, gre za star problem inštitucije in duha. Inštitucije, tako kot denar, imajo svojo logiko, ki včasih nasprotuje duhu. Pa vendar ne moremo brez njih – ali pač? Jezusu je bilo lahko, ker ni ustanovil inštitucije, ampak skupnost verujočih. Njegov odnos do inštitucij pa ni bil sovražen – dajte Cesarju, kar je cesarjevega. Grajal je korupcijo (tempeljske zaslužkarje), ne pa templja.

    Ukmarjeva kritika je pravilna na ravni teologije. Pri presoji konkretnih odločitev in ravnanja pa moramo upoštevati tudi konkretne razmere. Kristjani in Slovenci na splošno niso bili v položaju, ko bi prosto lahko izbirali med različnimi možnostmi od tistega trenutka dalje, ko je Komunistična partija vsakega, ki se ji ni podredil, proglasila za izdajalca in ga likvidirala. Zase lahko rečem, da bi bil v velikih škripcih in ne vem, kako bi se odločil, če bi imel na eni strani boljševike, na drugi strani naciste, na tretji pa italijanske fašiste, ki so bili od vseh hudičev videeti še najmanj črni.

  2. Ob branju tega prispevka sem imel na koncu precej mešane občutke. Po pravici povedano sem čakal na Petra Laha, da mi razblini dvome, o mojem razumevanju članka.
    Če prav razumem, je problematiziran pojem ” v imenu”. Ne vem koliko se lahko človeštvo izogne tej maksimi, kajti tako napredek kot polom je vedno prežet s pomenom ” v imenu nečesa” . Tudi križ ,ki ga naredimo vedno začnemo “v imenu”.
    Gelde greha proti svetemu duhu in odpuščanja, pa se meni le zdi, da problem ni v tem, da ne bi prosili odpušanja, problem je v tem, da odpuščanje ne prosimo, ker vanj ne verjamemo.

    Z razmišlajnju o tem, kako in na kakšni podlagi so se med vojno ljudje odločali pa se mi zdi drzno, kajti intimne odločitve posameznika je zunanjemu opazovalcu nemogoče klasificirati, pa čeprav je izraženi argument lahko zelo jasen in prav zaradi tega zavajujoč. Vedno sem skeptičen do lucidnih stališč, ker so preveč neoporečna.

  3. Res dobro razmišljanje in dober, uravnotežen uvod v razpravo o tej temi, katero sta že odprla Peter in Tadej.

    Naj samo oprem še en zorni kot in sicer iz vidika primorskih Slovencev, iz katerega izhaja omenjeni Ukmar in ki imajo po mojem najbolj čist odnos in pogled na medvojno dogajanje. Berimo samo Borisa Pahorja, recimo njegovo Zatemnitev, pa bomo bolje razumeli tudi problem domobranstva in moralnih dilem v zvezi z njim. Da o problemu komunizma seveda sploh ne govorim.

  4. Tu gre za tako velik razkorak med zahtevnostjo teme in tole obravnavo, da sem presenečen, da je to objavljivo v Časniku.

  5. Meni je zadeva jasna. RKC je ugotovila, da se je s pro-kolaborantsko propagando (od fehtarjenja za spravo do beatifikacije Grozdeta9 hudo javnomnenjsko zaplezala, sedaj je pa v obupu obrnila ploščo za 180°. Po novem so domobranci naredili versko, ne politično napako.

  6. RKC se tega domobranskega bremena ne bo tako zlahka rešila – ne v verskem, ne v političnem smislu. Konec koncev je že škof Vovk delal veliko napako, ker ni obsodil dejanj svojega predhodnika Rožmana in tako omogočil, da bi prišlo do razveze med domobranstvom in Cerkvijo, Posledice tovrstne zaslepljenosti pa so čutili predvsem nič krivi verniki, ki so že z obiskom nedeljske maše (nehote) legitimizirali domobranstvo. Očitno pa tudi od današnjih cerkvenih dostojanstvenikov nima jajc, da bi rekel bobu bob in obsodil kolaboracijo z okupatorjem.

  7. Pa smo spet pri partizanih in domobrancih… Čim človek za nanometer stopi ven iz zapovedane črno-bele sheme, padete po njem.

    janez, maja – vedno bolj absurdne stvari prinašate na dan. Verjetno verjameš tudi, da so ženske same krive, če jih moški posilijo, kajne?

  8. Dostojanstveniki RKC pri nas ne morejo obsoditi domobranstva, kajti RKC je vedno podpirala tuje vladarje nad nami in kolaboracijo z njimi. Domobranstvo pa je bila kolaboracija par excellence. So bili pa tudi znotraj RKC na Slovenskem veliki domoljubi: škofa Slomšek in Tomažič, pa številni štajerski, primorski in prekmurski duhovniki, ki so branili slovenstvo. A to so bile le častne izjeme …

  9. “RKC se tega domobranskega bremena ne bo tako zlahka rešila – ne v verskem, ne v političnem smislu. Konec koncev je že škof Vovk delal veliko napako, ker ni obsodil dejanj svojega predhodnika Rožmana in tako omogočil, da bi prišlo do razveze med domobranstvom in Cerkvijo, Posledice tovrstne zaslepljenosti pa so čutili predvsem nič krivi verniki, ki so že z obiskom nedeljske maše (nehote) legitimizirali domobranstvo”

    PRavzaprav obstaja tisti dokument, ki ga je v arhivu našel in tudi objavil dr. Dolinar, kjer škof Vovk jasno obsodi “kolaboracijo” cerkvenih elementov. S tem je bil zagovornikom škof Rožmana pravzaprav bil zadan smrtni udarec (šele po nekaj dnevih so se Pečarjeva in še nekateri krogi začeli izrekati o kao dvomljivi pristnosti dokumenta itd. in pravzaprav napadli dr. Dolinarja. Žal pa RKC seveda zadeve ni izkoristila in ni razčistila s kolaborantstvom v svojih vrstah, zato bo še pač naprej čisto upravičeno glede tega kritizirana.

  10. rx170. Tisti dokument je ponarejen! Namesto blodenj komunistov si lahko prebereš knjigo V spomin in opomin ter premisliš kdaj je Vovk javno koga obsodil. Nehaj govorit neumnosti.

    Glede same teme bi pa povedal še, da Jezus ni govoril o materialni enakosti, še manj je Jezus bil nek obubožan hipi. Še manj je gledal na denar tako kot nanj gledajo danes ljudje. Danes večina na denar gleda kot Judež, ki je kritiziral uporabo olja…. Enakost in svoboda sta si dva nasprotujoča pojma kar je jasno povedal tudi Solženicin.

    Domobranstvo ima tudi dobro plat. Postavilo je slovenski narod ob bok katoliškim narodom, ki so se skozi zgodovino borili za svojo vero proti raznoraznim ideologijam(Vendejci v Franciji, Kolumbijci, Španci, Mehičani, Japonci, Italijani,….) Cerkev se je jasno zavedala, da iz Rusije prihajajo zmote (glej sporočila iz Fatime). Prava sramota za narod bi bila, če bi se vsi postavili pod komuniste. Sploh pa je ločitev duhov veliko starejša stvar. Še sokoli, liberalci,…. so bili odkrito protiklerikalno usmerjeni.

    Logično pa je, da so te debate brezvezne. Vera zmaga.

  11. Seveda Kristus ni bil hipi. Hipiji so miroljubni, Kristus pa je po menjalcih denarja, teh duhovnih očetih gospodarstvenikov Nadškofije Maribor, udaril z bičem. Dobesedno.

  12. Zelo dober članek in tudi prvi komentarji nanj Po prebiranju članka sem se o Ukmarju še malo podučil na drugih spletnih straneh, namreč v prispevku Tima Mamića, pa na Wikipediji – slovenska verzija Wikipedija, zlasti pa SBL, sta me razočarala zaradi skoposti podatkov, sploh tistih, ki morda ne ležijo najbolj našim ‘naprednjakom’ – in v nekaterih zahodnih člankih o komunistični obsodbi Jakoba Ukmarja na en mesec zapora zaradi fizičnega obračunavanja z njim in dvema drugima duhovnikoma – enega so celo obglavili – med birmanjem v Lanišču.

    Glede čistosti pogleda Primorcev na medvojno dogajanje bi rekel, da so imeli čisto pogled, zdaj, po 65 letih indoktrinacije, pa ga nimajo več.

  13. Na duhovno/teološki ravni je zadeva zelo jasna; sedaj in tudi takrat je bila za vse, ki so imeli odprte duhovne oči.

    Spopadla sta se dva hudiča iz pekla: en je bil uporabil Hitlerja, drugi pa Stalina. Ve se, kdo v boju dveh hudičev zmaga; tisti, ki je hujši hudič. In Vatikan je pravilno ugotovil, da je to oni hudič iz Rusije. Ampak to še ne pomeni, da se sedaj sme iti v boj skupaj z nacističnim hudičem. Hudič je pač hudič in kristjan ne sme imeti z njim prav nič. In duhovnik Jakob Ukmar lepo zapiše, da je taka kompanija cerkvenih oblasti neodpustljiv greh. Seveda pa je treba najprej raziskati od komunistov in njihovih naslednjih neodvisnih raziskovalcev, ali je bila dana ta odobritev. Pravzaprav je vprašljiv samo škof Rožman.

    Vsak zaveden kristjan točno ve, da se v boju proti hudiču zateče le po eno pomoč, to je pomoč Jezusa Kristusa.

  14. Primorci nimajo nič čistega pogleda. Poglejte demonizacijo Cerkve in obenem nobenega kritičnega glasu o Borisu Pahorju, ki je bil prostovoljni vojak fašistične Italije v Libiji čeprav je bilo vsem jasno kaj Italija dol dela. Dvojna merila.

Comments are closed.