Polona Dominik o prostovoljstvu v Keniji: ”Vsak dan je odločitev.”

0
208

Letošnji don Boskov praznik je bil v župnij Ljubljana Rakovnik poseben iz dveh razlogov: mladi animatorji so po dveletnem usposabljanju prejeli diplome, mlada laiška misijonarka Polona Dominik pa je pred celotnim občestvom prejela misijonski križ.

”Razlogi za moj odhod v Afriko so precej socialno obarvani. Vedno sem si želela delati z uličnimi otroki, mladimi v težavah v njihovem odraščajočem obdobju, zato sem se tudi odločila za študij socialne pedagogike in za delo na Skali (mladinska ulična vzgoja).

Med absolventskim obdobjem pa sem dobila nekoliko drugačno izkušnjo uličnega dela. V Amsterdamu sem delala z ulično mladino in med drugimi tudi z Afričani. Takrat sem dojela, da svet ni samo tak, kot ga poznamo v Sloveniji. Od takrat sem vedno hotela „ven“, v svet, hotela sem seči dlje. Z Afričani sem imela še posebej zanimive in dobre izkušnje, zato se je v meni zbudila želja po Afriki in po delu z otroki tam. Ta želja mi ni dala miru in nekega leta, ko sem bila že zaposlena na Skali, sem se odločila za nekajtedenski dopust v Tanzaniji. Čisto turistično, da vidim, ali mi Afrika res tako ustreza, kot mi govorijo občutki. Takrat sem bila še bolj presunjena ob drugačnosti svetov; ne le v smislu kulture in raznih navad, temveč zaradi drugačnosti možnosti, drugačnosti življenja, predvsem pa drugačnosti otroštva. V Sloveniji sem na Skali delala z uličnimi otroki, vendar se tega ne da primerjati s tem, kar sem doživela tam. Ljubljanski ulični otroci hodijo v šolo, spijo v domači postelji, starši tako ali drugače skrbijo zanje, če pa ne starši, nekako poskrbi zanje država v zavodih ali skrbniških družinah, vozijo se s kolesi, imajo svoje telefone in računalnike, počitnice, redne obroke … Ko pa sem videla, v kakšnem okolju odraščajo številni afriški otroci, nisem več mogla delati v razkošju slovenske mladine – z zavestjo vsega, kar sem videla na drugem koncu sveta. Moje moči so se mi zdele vržene v zrak. Takrat sem se odločila, da bo moje prihodnje delo v Afriki, pri salezijancih, v kakem uličnem programu. Dobro leto je zorela ta odločitev, dokler nisem oktobra 2011 pristala v Etiopiji, v ustanovi Don Bosco Children. Tam sem bila dobre štiri mesece, učila mlade z ulice, potem pa odšla v Kenijo, ker je v Etiopiji precej težje pridobiti vizo oziroma delovno dovoljenje za daljše obdobje. V Keniji pa s tem ni težav. Vstopno vizo dobiš na letališču, delovno dovoljenje pa ko organizacija, za katero delaš, vloži prošnjo.”

Več o tem TUKAJ

Prijava

Za komentiranje se prijavite