Nedeljski pogovor z Domnom Marinčičem, vodjo Festivala Radovljica

0
Domen Marinčič, programski vodja Festivala Radovljica (Foto: Jana Jocif)

Festival Radovljica je eden najboljših festivalov stare glasbe v Evropi. Ima navdušeno publiko, odličnega programskega vodjo in vsakič navdušujoče koncerte. Redko kje je glasbena publika tako prevzeta kot v Radovljici. Ta publika se tudi ves čas pogovarja o glasbi, v Radovljici je glasba edina pomembna. Turistov ni prav veliko med občinstvom, mediji pravzaprav ne poročajo o tem festivalu. Toda glasbeni navdušenci vedno znova napolnijo Linhartovo dvorano ali obe cerkvi, radovljiško in velesovsko. Taka srečna, posrečena kombinacija je ta festival. Kar nekaj ljudi že leta dela, da bi bilo tako. Duša festivala je Domen Marinčič, ki vsakič pripravi vrhunski izbor nastopajočih. Pred začetkom festivala, potekal bo med 6. in 22. avgustom, smo se zato pogovarjali prav z njim.

Na sporedu Festivala Radovljica je izključno glasba, stara tristo let in več

Ena od ključnih postavk vaših vsakoletnih glasbenih programov Festivala Radovljica so koncertne izvedbe glasbe, ki je stoletja nazaj zvenela na Slovenskem. Kako bogati so tovrstni notni zapisi, kako dostopni so in kakšna je njihova kvaliteta?

Ansambel viol da gamba musica cubicularis igra glasbo, ki se je ohranila natisnjena v arhivu ljubljanske stolnice. Zasedba je mednarodna, vodi jo Domen Marinčič, nastopili pa bodo v torek, 10. avgusta, v Radovljiški graščini. (Foto: Marko Zaplatil)

Teh virov je veliko več, kakor sem mislil pred desetimi ali petnajstimi leti. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani hranijo šest dobro ohranjenih kodeksov, ki so nastali okrog leta 1600 v okviru glasbene kapele nadvojvode Ferdinanda II. v Gradcu in kmalu zatem prešli v last ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. V njih je kar 65 uglasbitev mašnega ordinarija in druge liturgične skladbe. Na festivalu smo doslej predstavili že štiri sporede, posvečene tej zbirki, letos pa je na vrsti instrumentalna glasba, ki so jo v Hrenovem času hranili v arhivu ljubljanske stolnice. Z ansamblom musica cubicularis smo v zadnjih letih izvajali tudi operne arije iz arhiva grofov Attems v Slovenski Bistrici, psalme in duhovne dialoge iz arhiva koprske stolnice, glasbo iz novomeškega frančiškanskega samostana, koncerte iz ptujske zbirke in renesančno glasbo, posvečeno članom družine Khisl.

Nekatere repertoarje je treba rekonstruirati na podlagi notnega materiala iz drugih knjižnic po Evropi. Vsi arhivi sicer niso dostopni v enaki meri, a je v načrtu fotografiranje vseh pomembnejših slovenskih zbirk. Hrenovi kodeksi so že več let dosegljivi na spletu. Materiala je vsekakor dovolj še vsaj za dve desetletji koncertnih odkritij. Vsaj nekateri izmed naštetih repertoarjev so bili v času nastanka povsem aktualni in na enaki ravni kakor drugod po Evropi.

Skladbe enega od skladateljev z območja Slovenije bodo zazvenele prvič v sodobnem času

Zasedba Profeti della Quinta bo v četrtek, 12. avgusta, v cerkvi sv. Petra v Radovljici izvajali psalme in molitve judovskega skladatelja iz 17. stoletja Salomona Rossija in novo uglasbitev Visoke pesmi Elama Rotema, ki je tudi vodja zasedbe. (Foto: Mel et Lac)

Ali je možno izpostaviti posamezne notne zapise z območja, kjer živimo Slovenci? Je kdo od takratnih mogočnežev posebej blestel v ljubezni do glasbe?

To so gotovo škof Hren, člani družine Khisl, ki so bili ljubiteljski glasbeniki, pa tudi grof Ignac Marija Attems, ki je okrog leta 1740 zbiral italijanske operne arije. Med skladatelji izstopajo Isaac Posch, organist koprske stolnice Antonio Tarsia in v Kamniku rojeni Janez Krstnik Dolar. Njihovo glasbo bi morali izvajati pogosteje, saj njihov slog ni povsem enoznačen in bi z njim potrebovali več izkušenj. Tega se je zavedal že sam Posch, ko je v predgovoru k eni svojih zbirk opozoril na kompozicijske prijeme, ki se lahko v začetku zazdijo nekoliko tuji, a glasbenik »naj se koj ne prestraši, temveč naj skladbe z vztrajno vajo usvoji in začuti, kako so mišljene«. Letos so na sporedu festivala samospevi in klavirska glasba zgodnjeromantičnega skladatelja Eduarda de Lannoyja, lastnika gradu Viltuš pri Mariboru. Edicije so nastale posebej za koncert in vse skladbe bodo zazvenele prvič v sodobnem času, a to je le prvi korak.

Domen Marinčič je že od otroštva navdušen nad staro glasbo

Bor Zuljan bo v petek, 13. avgusta, v Radovljiški graščini na renesančno lutnjo igral dela vodilnega angleškega skladatelja in virtuoza na lutnji, ki kljub kakovosti ni dobil tako želene službe na dvoru kraljice Elizabete I. (Foto: Gregoire Fillion)

Kakšna je vaša glasbena pot, Domen Marinčič, in kdaj se je začela vaša ljubezen do starih inštrumentov? Morda je tudi izraz stari inštrumenti nekolikanj zastarel?

Res rečemo stara glasba, sicer pa uporabljamo izraz zgodovinska glasbila. Že v nižji glasbeni šoli so me zanimale anonimne in nekoliko skrivnostnejše skladbe. Profesor mi je priskrbel posnetek Bachovih suit, ki se poskuša približati izvajalskemu slogu tistega časa, in ugajala mi je sama ideja; zamišljal sem si, da je morala biti glasba bolj barvita, bolj okrašena in sploh bogatejša. Kmalu sem si priskrbel za violončelo strune iz črev, na začetku srednje šole na tečaju v Radovljici pa sam izdelal svojo prvo violo da gamba. O tem glasbilu sem bral v hrvaški glasbeni enciklopediji in zdelo se mi je, da ga moram vsaj preizkusiti. Pozneje me je začel zanimati še čembalo. Zdaj sicer razmišljam malo drugače; gotovo bi se lahko ukvarjal tudi s čim drugim, morda tudi z povsem drugačno glasbo, a sem na tej poti že več kakor petintrideset let.

Domen Marinčič povabi na Festival Radovljica eminentne glasbenike, veliko jih sreča tudi na nastopih po tujini

Zadnji koncert Festivala Radovljica v nedeljo, 22. avgusta, ima naslov Pesmi in videnja o koncu sveta, izvedla pa ga bo zasedba Sequentia z odlomki iz visokonemške pesnitve Muspili, prerokbo eritrejske sibile, verzi alzaškega meniha Otfrida in z latinsko sekvenco iz frankovske tradicije. (Foto: Gesine Bänfer)

Veliko je glasbenikov tako imenovane stare glasbe, ki so pravi zvezdniki. Jordi Savall še posebej izstopa. Koga bi pa vi izpostavili?

Glede tega čutim, da pripadam starejši generaciji. Ko sem se začel ukvarjati s staro glasbo, so bili to naši zvezdniki, so nam bili za zgled. Bili so kakor nekakšna alternativa in njihov komercialni uspeh ni bil primerljiv s tistim v glavnem toku klasične glasbe. Zdaj je drugače, svet se je spremenil in reči moram, da me uradni zvezdniki ne zanimajo kaj dosti. Lahko naštejem nekaj zvezdnikov, ki so v zadnjih letih gostovali na festivalu: sopranistka Emma Kirkby, kontratenorist James Bowman, čembalist Pierre Hantaï, harfist Andrew Lawrence-King, tenorist Pino De Vittorio … Slavni specialist za srednjeveško glasbo Benjamin Bagby bo nastopil tudi na sklepnem koncertu letošnjega festivala. Nikogar izmed naštetih nisem povabil zato, da bi ustregel okusu publike.

Vi kot umetnik, glasbenik ves čas nastopate po evropskih odrih, je to osebno poznavanje glasbene scene temelj vašega vsakoletnega glasbenega izbora?

Violinistka Mojca Jerman je članica zasedbe, ki bo v soboto, 21. avgusta, v Radovljiški graščini izvajala koncert z naslovom Pariški kvarteti. Igrali bodo skladbe Georga Philippa Telemana, Louisa-Gabriela Guillemaina in Jeana-Baptista Quentina. (Foto: Lucia Jerman)

Vsekakor. Ves čas poskušam biti na tekočem kot glasbenik. Mnoge nastopajoče sem slišal v živo drugod po Evropi, a sem vedno vabil tudi glasbenike, ki sem jih poznal le s posnetkov, vendar imajo na naši sceni zelo dober sloves. Že vsa leta se poskušam izogniti preobilici baročne glasbe, zato so na festivalskem sporedu tudi rekonstruirane skladbe, ki so jih izvajali pred nastankom prvih glasbenih zapisov, ljudska in tradicionalna glasba, redkeje izvajana glasba 19. ali 20. stoletja in občasno tudi nova dela. Na enem izmed letošnjih koncertov bodo zazvenele sodobne uglasbitve hebrejskih svetopisemskih besedil v slogu zgodnjega 17. stoletja.

Koncerti letošnjega festivala bodo v Radovljici in Velesovem, želijo si pripraviti tudi koncert na prostem

Nam lahko predstavite letošnji program Festivala Radovljica?

39. Festival Radovljica bodo začeli 6. avgusta ob 20. uri v cerkvi sv. Petra, nastopili pa bodo Sonatori de la Gioiosa Marca, ki izvajajo beneško glasbo 17. in 18. stoletja.

Na začetku festivala se bo zvrstilo nekaj večjih zasedb. Odprl ga bo znani italijanski ansambel Sonatori de la Gioiosa Marca z beneško baročno glasbo. Sledili bodo Bachovi koncerti za orgle in godala v Velesovem z dvanajstčlanskim bruseljskim baročnim orkestrom Les Muffatti. Na tretjem koncertu bo na vrsti instrumentalna glasba iz arhiva ljubljanske stolnice v zasedbi petih viol da gamba. Na sporedu bodo tudi recital Dowlandove glasbe za lutnjo, polifonija 15. stoletja na glasnih pihalih in trobilih, komorne sonate v t. i. fantastičnem slogu, pretanjeni kvarteti iz Pariza in apokaliptične pesmi iz nemških samostanov 9.–11. stoletja. Nekaj posebnega je spored glasbe Eduarda de Lannoyja, ki je živel v naših krajih, a ga sploh ne poznamo.

Les Muffatti – Bruseljski baročni orkester in orglavec Bart Jacobs bodo v nedeljo, 8. avgusta, cerkvi Marijinega oznanjenja v Velesovem igrali glasbo, kakršno je igral Johann Sebastian Bach kot solist z orkestrsko spremljavo. Rekonstruirali so jo na podlagi njegovih koncertov in kantat. (Foto: F. Cresens)

Koncerte imate tudi v cerkvah v Radovljici in Velesovem. Obe prizorišči sta naravnost sanjski. Ali pa je še kakšen prostor, ki ga boste kdaj v prihodnje izkoristili za koncert?

Že vrsto let se ukvarjamo z idejo, da bi kakšen koncert priredili na prostem, na Linhartovem trgu ali morda pred cerkvijo. Za to bi potrebovali tudi ustrezno zasedbo. Lahko bi bolje izkoristili radovljiško graščino in poslušalce popeljali skozi več prostorov, a bomo to prihranili za boljše čase. Včasih smo imeli kakšen festivalski koncert v Ljubljani, a bomo raje ostali na Gorenjskem. Težko se je odreči prostorom, kjer imamo vse bolj ali manj pod nadzorom in lahko zagotavljamo nemotene prireditve.