Vstopamo v obdobje leta, ki se ga je prijel vzdevek „praznični december“. Poleg pogosto prezrte svetlobe adventnega venčka nas preplavljajo milijoni lučk, praznična okrasitev mest, obilica dogodkov, (umetno) ustvarjanje pričakovanja, spodbujanje k bolj „sproščenemu“ življenju, pompozno proslavljanje prihoda trojke (Miklavža, Božička in dedka Mraza), sladke besede o toplini in dobrodelnosti. Ljudje sodobnosti to očitno iz leta v leto bolj potrebujemo, ker se nam zdi, da lahko blišč vsaj za trenutek prikrije vse težave, s katerimi se srečujemo sredi vsakdanjosti.
Decembrski blišč slepi, a tudi razgalja. Številnim posameznikom vsa bleščavost decembra do konca razgali njihovo osamljenost, tegobe in občutke odrinjenosti na rob – kakršenkoli že. Zanje je zato „praznični čas“ najtežje obdobje leta.
Toda obojim – tistim, ki jih blišč zaslepi, in tistim, ki jih razgali – je skupno eno: v sodobni družbi smo vsi nomadi, ki iščemo dom. Ključno vprašanje je, kako premagati občutek brezdomstva, izkoreninjenosti, ki se nas polašča. Kako v sebi, v odnosih in v družbi obuditi zaupanje in (ponovno) najti sidra varnosti?
Hiša ni dom
Hiša, naj bo še tako bleščava, ni dom. Hiša je objekt, stavba iz zidakov, malte, inštalacij, pohištva in okraskov. Hiša se (navadno) ne zgradi tako mimogrede, gradnja praviloma zahteva veliko napora. Na začetku izbira načrta, ureditev dokumentacije, izbira kakovostnih izvajalcev posameznih segmentov gradnje, nato izbira opreme, ureditev okolice … Ob tem se v človeku poraja tisoče drugih, notranjih vprašanj: Do kod sežem z denarjem? Kje je meja luksuza, ki si ga lahko privoščim in ga želim imeti? Kako v navadno prenatrpanem vsakdanjem življenju najti čas za gradnjo hiše?
Ustvarjanje lastnega materialnega gnezda številni avtomatsko razumejo kot graditev doma. Številni, ki se znajdejo na križpotju odnosa, verjamejo, da bo neka zunanja novost, na primer menjava hiše ali stanovanja, prinesla rešitev vseh nakopičenih osebnih težav v zakonskem odnosu. „V novem okolju bova začela na novo. Delala stvari, ki jih tu ne počneva (več): pogovarjala se bova, se razumela, reševala probleme, razčistila s preteklostjo, se v resnici posvetila sedanjosti in najini skupni prihodnosti. Gnezdo bo urejeno, sedaj bova končno na vrsti midva.“
Nekaj podobnega se dogaja tudi na družbenem področju. Pred več kot dvema desetletjema smo „zgradili“ lastno državo in verjeli, da smo končno prišli do svojega doma. Veselje, enotnost in navdušenje iz devetdesetih let prejšnjega stoletja so v spominu številnih izmed nas, ki smo bili, vsak na svoj način, del teh dogodkov, navzoči še sedaj. (Spomnim se množičnega praznovanja rezultatov plebiscita na Prešernovem trgu v Ljubljani, ko se je nekdo primajal mimo z vrčem piva, na katerem je pisalo: „Js sm čist odcepljen.“). Toda razočaranja, sedanja apatija, beg mladih v tujino, socialna in družbena nepravičnost, tajkunske zgodbe in še marsikaj jasno kažejo na to, da formalno družbeno ogrodje, na katerega smo državljani lepili toliko upanja in pričakovanja, ne ustvarja občutka pripadnosti, pravičnosti, solidarnosti in varnosti.
Imeti hišo, stanovanje, državo, društvo ali podjetje je pomemben začetni korak, pogosto prvi pogoj za vse drugo v življenju. Ta „imeti “ je lahko obljuba dostojne eksistence, ni pa nikakršno zagotovilo za kakovosten „biti“, če parafraziramo Fromma. Frankl nekje pravi, da življenje ni nekaj, ampak priložnost za nekaj. Z drugimi besedami, tudi hiša ali država nista nekaj, ampak samo priložnost za nekaj …
Dom
V odnosih, posebej partnerskih, smo ljudje ne glede na vse druge okoliščine življenja povsem enaki: goli, razgaljeni. Nastopamo kot posamezniki, kot osebe v prvi osebi ednine. Za vse je danes mogoče najti nadomestke, le za sebe ne. Ko prestopimo prag hiše, ko stopimo v svoj dom, postane vse, kar je videti navzven tako ali drugače pomembno, uspešno, ustvarjalno in veliko, povsem nepomembno. Prag doma je mejnik med funkcijo in osebnostjo, med vlogo, ki jo kdo (mora) igra(ti) navzven, in njegovo resnično podobo. Tudi „kralj“ je doma „nag“ – dobesedno tako.
Doma je človek razgaljen. Je to, kar v resnici je. Ko se zaprejo vrata doma, nič zunanjega ni več pomembno. Tam smo samo osebe, posamezniki – ljudje, ki vsi in vsak na svoj način kričimo po polnosti življenja. Po tem, da bi bili slišani, sprejeti v svoji krhkosti, razumljeni v svojih napakah, spoštovani zaradi naporov, ki jih vlagamo v svojo osebnostno rast, tudi in posebej takrat, ko nam to ne uspeva najbolj.
Tragično je, da toliko ljudi danes doživlja občutek osamljenosti. Globoko v sebi je vsak vedno sam. Vendar vemo, da samota in osamljenost še zdaleč nista sinonima. Medtem ko samota pomeni nekaj pozitivnega, polje, na katerem najgloblje okušam svojo identiteto, je osamljenost grozeče brezno potopljenosti v svet občutkov zapuščenosti, odvečnosti, nepomembnosti, nedragocenosti, prezrtosti. Kdor občuti osamljenost, ve, da dóma (še) ni našel ali mu ga (še) ni uspelo zgraditi.
Ustvarjati dom
Za najdragocenejše stvari v življenju se je potrebno najbolj potruditi. Najdragocenejše stvari nas v resnici stanejo največ. Ne v smislu denarja ali materialnih dobrin, ampak največ v smislu zvestobe svojim vrednotam in zavezanosti lastni osebnostni rasti in duhovnemu razvoju.
Izzivi so del življenja na različnih področjih. Ne glede na neki globok občutek ljudi sodobnosti, da je skrajni čas, da bi kot človeštvo dozoreli do točke, ko bi morali skupaj hoditi lepšim časom naproti, nas realnost vedno znova postavlja na nove začetke. Za številne pomeni danes izziv golo preživetje. Za druge iskanje dela. Za tretje, recimo mlade, umeščanje v realni svet, v katerem se zdi, da ni(majo) odprtih veliko perspektiv.
Toda različni ljudje v različnih situacijah smo v sodobnem svetu pred enakim izzivom, ki je skupen vsem, ne glede na materialno, duševno ali duhovno bogastvo ali revščino: kako ustvarjati dom, tisti bivanjski prostor, kjer bom sprejet na način, da bom lahko v polnosti izražal sebe in hkrati svojim najbližjim dajal oporo pri njihovem celostnem razvoju. Dom je tam, kjer lahko vsak v polnosti živi svojo identiteto, kjer je sprejet v vsej svoji krhkosti in vsej svoji veličini.
Tudi letošnji december je izziv, kako osebno in skupaj z najbližjimi hoditi to nikoli do konca prehojeno pot od prispodob in nadomestkov k resničnosti doma. Z drugimi besedami: Bodimo pozorni nase in na druge, da nas ne zaslepi bleščavost in ne zlomi resničnost lastne razgaljenosti.
Foto: Patrcija Belak
Pripis uredništva: Martin Lisec je logoterapevt, mediator, urednik.
