Dom in svet

vatikanNekje v ozadju glasnega brbotanja ob šokantnem odpoklicu (pardon, odstopu) obeh nadpastirjev Cerkve na Slovenskem se je ponovno odvijala drama zapletenega odnosa slovenskega sveta do “tujine”, do “sveta”.

Še dobro, da je bil to Frančišek 

Še dobro, da nosijo najpomembnejši dokumenti podpis papeža Frančiška. Če bi nosili Benediktovega, bi se drama hitro sprevrgla v triler in po intenzivnosti bržkone presegla negodovanje sosedov Hrvatov ob aferi Dajla. Tako pa se je zaradi papeža, ki s svojim všečnim nastopom prebuja upe v vse mogoče in nemogoče stvari,  večina kritikov “sveta” in “Rima” zadovoljila z drugo iz slovenske zgodovine zelo domačo formulo, v kateri “cesar” o zadevi bodisi ničesar ne ve bodisi je bil samo zaveden. Tudi pozivi, da bi bilo treba bratenje z rimsko cerkvijo povsem obesiti  na klin, so bili spričo tega redki in se je stvar omejila na rohnenje o rimski kuriji, za katero pa tako vsi vemo, kakšna je.

Ne zanikam, izkušnje slovenskega človeka s tujci niso bili vedno razveseljive. Še več, zdi se, da je nasilno prilaščanje in izrinjanje slovenskega velikokrat presegalo nova obzorja, ki so jih stiki s tujim odpirali. Zato je nekaj zdrave skepse do “sveta” in nekaj ljubosumnega varovanja “doma” na mestu. Pri tem ima zadržanost do “Rima” svoje dodatne korenine še v bližini nemškega prostora, kjer nikakor niso bili doma samo najbolj zagreti ultramontanisti, marveč so vsaj od poznega srednjega veka sceno mnogokrat obvladovali tisti, ki jim je tlak narasel že ob sami omembi večnega mesta.

Toda nič manj močan ni vtis, da je za današnjo slovensko družbo usodnejša od mamljivih skušnjav tujega neizčrpna želja po reševanju vseh nakopičenih težav kar lepo po domače in v “družinskem” krogu. Bog ne daj, da bi to idilo zmotil kak pogled od zunaj. In potem se res ne gre čuditi, če odgovornost za jagnjeta pade na volkove in se za najboljše pometače ponujajo tisti, ki so prej zavzeto smetili dvorišče.

Ni preprostega enačaja 

Seveda pa razmerje med domom in svetom ni preprosto do te mere, kot bi se zdelo na prvi pogled. V slovenski kulturni zgodovini je dobro znan primer pesnika Gregorja Strniše, ki je redko zapuščal celo domačo sosesko in je njegovo prezgodnjo smrt nemara pospešil obet, da bo “moral” za pol leta oditi v Ameriko. Pa vendar je malokateri naš besedni ustvarjalec tako razprl obzorja slovenske književnosti. Drugo skrajnost predstavljajo ljudje, ki so tako rekoč vse življenje preživeli na tujem, a se dobro počutijo edinole v ozkem okolju domačih zdrah in nevoščljivosti. Bojim se, da sta ob koncu julija dom in svet trčila prav pod njihovo taktirko.