Dom in svet

9

vatikanNekje v ozadju glasnega brbotanja ob šokantnem odpoklicu (pardon, odstopu) obeh nadpastirjev Cerkve na Slovenskem se je ponovno odvijala drama zapletenega odnosa slovenskega sveta do “tujine”, do “sveta”.

Še dobro, da je bil to Frančišek 

Še dobro, da nosijo najpomembnejši dokumenti podpis papeža Frančiška. Če bi nosili Benediktovega, bi se drama hitro sprevrgla v triler in po intenzivnosti bržkone presegla negodovanje sosedov Hrvatov ob aferi Dajla. Tako pa se je zaradi papeža, ki s svojim všečnim nastopom prebuja upe v vse mogoče in nemogoče stvari,  večina kritikov “sveta” in “Rima” zadovoljila z drugo iz slovenske zgodovine zelo domačo formulo, v kateri “cesar” o zadevi bodisi ničesar ne ve bodisi je bil samo zaveden. Tudi pozivi, da bi bilo treba bratenje z rimsko cerkvijo povsem obesiti  na klin, so bili spričo tega redki in se je stvar omejila na rohnenje o rimski kuriji, za katero pa tako vsi vemo, kakšna je.

Ne zanikam, izkušnje slovenskega človeka s tujci niso bili vedno razveseljive. Še več, zdi se, da je nasilno prilaščanje in izrinjanje slovenskega velikokrat presegalo nova obzorja, ki so jih stiki s tujim odpirali. Zato je nekaj zdrave skepse do “sveta” in nekaj ljubosumnega varovanja “doma” na mestu. Pri tem ima zadržanost do “Rima” svoje dodatne korenine še v bližini nemškega prostora, kjer nikakor niso bili doma samo najbolj zagreti ultramontanisti, marveč so vsaj od poznega srednjega veka sceno mnogokrat obvladovali tisti, ki jim je tlak narasel že ob sami omembi večnega mesta.

Toda nič manj močan ni vtis, da je za današnjo slovensko družbo usodnejša od mamljivih skušnjav tujega neizčrpna želja po reševanju vseh nakopičenih težav kar lepo po domače in v “družinskem” krogu. Bog ne daj, da bi to idilo zmotil kak pogled od zunaj. In potem se res ne gre čuditi, če odgovornost za jagnjeta pade na volkove in se za najboljše pometače ponujajo tisti, ki so prej zavzeto smetili dvorišče.

Ni preprostega enačaja 

Seveda pa razmerje med domom in svetom ni preprosto do te mere, kot bi se zdelo na prvi pogled. V slovenski kulturni zgodovini je dobro znan primer pesnika Gregorja Strniše, ki je redko zapuščal celo domačo sosesko in je njegovo prezgodnjo smrt nemara pospešil obet, da bo “moral” za pol leta oditi v Ameriko. Pa vendar je malokateri naš besedni ustvarjalec tako razprl obzorja slovenske književnosti. Drugo skrajnost predstavljajo ljudje, ki so tako rekoč vse življenje preživeli na tujem, a se dobro počutijo edinole v ozkem okolju domačih zdrah in nevoščljivosti. Bojim se, da sta ob koncu julija dom in svet trčila prav pod njihovo taktirko.

 


9 KOMENTARJI

  1. Za “slovenski” odnos do tujine je značilna še ena poteza: tako radi iščemo potrditev in rešitev za naše probleme pri drugih. Odstopov verjetno ne bi bilo, če bi nadškofa vzela vile in metlo ter počistila. Tako pa se je ves čas ukrepe prelagalo na Vatikan. In ko je bilo Vatikanu dovolj, ju je odstavil.
    Večina ljudi v Sloveniji verjetno še vedno ne razume, da smo MB skuhali v Sloveniji in da ga bomo tu pojedli. Vatikan ne bo reševal naših problemov. Tudi Bruselj jih ne bo. Naši problemi so naši. Svojo nezrelost bomo uspešno dokazovai še naprej, dokler ne pride trojka in malo počisti. To bo kronski trenutek za potrditev naše nezrelosti, ker bomo naredili samo to, da bomo krivdo za ves gnoj, ki se je nabral pred preteklimi vladami, preložili na tistega, ki nam bo prišel pomagat – s palico sicer, pa vendarle pomagat pri čiščenju. Čiščenje je hkrati domet pomoči od zunaj: če po čiščenju ne bomo sami zavihali rokavov in pametno delali, nam tudi to ne bo pomagalo.
    Največ, kar lahko pričakujemo, je imenovanje dobrih naslednikov. Pa tudi to ne bo padlo z neba. Slovenski duhovniki in laiki, ki jim je do Cerkve, bi morali priti z realističnimi predlogi za razrešitev problema. V tem trenutku pa nimamo drugega kot negodovanje in kritiziranje.

  2. S to razliko glede troike: Papež ima interes stvari spraviti v red, troika ga pa nima. Troika ima interes predvsem denar. Za nas jih ne briga dosti. In tu se slepimo tolikokrat, ko kličemo na pomoč tujce, da bodo oni rešili naše zdrahe. Ne bodo jih. Rešili bodo svoj kapital, zdrahe pa nam bodo pustili.
    Nekateri jokajo za Avstrijo, in bi si spet želeli, da bi bili pod njimi.
    Ta jok za tujci je prezira vreden. Nihče ne mara takih ljudi.

    • Zdravko – nekateri jokajo za SFRJ, in bi si spet želeli, da bi bili pod Srbi.
      Ta jok za Balkanom je prezira vreden. Nihče ne mara takih ljudi.

      • Zakaj misliš da je za Avstrijo drugače? Zakaj misliš da so nas italijani zmerjali s ščavi? In nas še danes. Ko gledajo napis Naš Tito na Sabotinu rečejo, da jih je zgleda še premalo pobil. Ta narod bi še.

  3. Odstopov verjetno ne bi bilo, če bi nadškofa vzela vile in metlo ter počistila. Tako pa se je ves čas ukrepe prelagalo na Vatikan. In ko je bilo Vatikanu dovolj, ju je odstavil.

    To je pa gospod Peter tako lepo opisal moje misli, da ga enostavno moram copy&paste.
    😉

    • Tako je. Naša lahko bi rekli že pregovorna potuhnjenost. Vse skrit, vse pod preprogo pomest. Saj šef bo na koncu obupal in odnehal. Če pa ne bo, potem pa pač smola. Če bom pa medtem ščitil barabe, mi bodo potem pomagale, če me slučajno doleti metla.

      In tako se je gojil komunizem, že kaj vem od kdaj. Še preden je sploh komunizem prišel, so bila tu plodna tla.

Comments are closed.