Dolžnost države do žrtve

11
391
Foto: siol.net.
Foto: siol.net.

Poleg osebne sprave, ki zadeva vsako žrtev in pomeni ureditev njene osebne čustvene plati je nujno tudi družbeno očiščenje travme, v katero sta ujeta narod in država. Na osebni ravni se sprava že vseskozi dogaja. Tako se je npr. duhovnik, ki ga je med vojno moral mladenič ustreliti v tilnik, še pred smrtjo uspel obrniti in mu dati odvezo, preden je komisar ukazal, naj fant umor dokonča. Bolj zahtevna je družbena sprava. Marsikdo je že dejal, da sprave pri nas nikoli ne bo in družbene okoliščine do zdaj žal temu kar pritrjujejo. Sam pa sem prepričan, da bomo enkrat dosegli stopnjo demokracije, ki bo to omogočila. Za zdaj ostaja, da so posledice vojne in revolucije, ki sta odprli razsežnosti nečloveškega ravnanja, uveljavljali ne-vrednote kot laž, prevaro, nasilje, nespoštovanje osebe in njene lastnine, trajno pohabile družbeno in osebno zavest. Poleg tega umanjka bistveni pogoj za zdravljenje osebnih in družbenih travm, namreč, med-osebni in nacionalni pogovor o tragičnih izkušnjah, ki ga preprečuje zaukazana in zdaj že kar podzavestna zarota molka. Zaradi sprevrženih družbenih mehanizmov in nezmožnosti izmenjave travmatičnih izkušenj in posledično nemoči javnega žalovanja, dostojnega pokopa pri žrtvah ali morda še bolj zaradi stiske vesti pri storilcih, ostaja družbena zavest nasičena z razsežnostjo tega bremena. Sorodniki žrtev niti niso mogli ubesediti bolečine izgube in izraziti svojo nemoč, da jim je njihov bližnji kar izginil in ga niso mogli niti pokopati. Žrtve in svojci so ostale trajno zaznamovani z negativno oznako (konotacijo) razrednih sovražnikov, tj. negativnih in nekoristnih članov družbe. Družbo in posameznike pa še naprej bremeni ujetost v mehanizme, ki jih v primeru revolucije Milovan Đilas opisuje kot trdovratno pripisovanje krivde za nenormalen razvoj družbe drugim. Zato se stalno iščejo ali vzdržujejo dežurni krivci za neurejene razmere oziroma žrtvena jagnjeta drugje, ne pa tam, kjer so v družbi resnični problemi in pri ljudeh, ki so odgovorni za to. Zaradi namišljenih projektov neurejene, lažne oziroma družbe sprenevedanja se ne moremo premakniti s stopicanja na mestu.

A država bo posel morala opraviti. Milovan Đilas sicer govori o logiki komunizma, prav tako pa sam ne prizna krivde za vse zločine, ki jih je bil sokriv v imenu komunistične titoistične ideologije. Ker je naša oblast še močno vpeta v mehanizme polpreteklosti se spremembe dogajajo le polagoma in s težavo. A nosilci oblasti demokratične države so odgovorni za to, da država opravi svojo dolžnost do žrtev, omogoči dostojen pokop in tako vsaj delno povračilo, opravičilo in priznanje žrtvam in svojcem za zlo, ki jim ga je v imenu bivše države povzročil zločinski sistem. Zato je glas Resnice in sočutja čeprav morda glas vpijočega v puščavi vendarle glas svobode in odgovornosti za vse, posebej za družbeno izbrisane, prizadete in sploh vse nekdanje in nove žrtve. S takim odgovornim ravnanjem država zagotavlja družbeni položaj v katerih ima žrtev vedno manj, ne pa da se preteklim dodajajo nove, kakor se žal še vedno dogaja tudi v naši samostojni državi.

Mehanizmi nasilnega žrtvovanja se na nekrvav način nadaljujejo z medijskimi umori, zaostrenim tekmovalnim izključevanjem, nepripravljenostjo za dogovor nespodbujanjem sposobnosti, znanja in človeškosti. To nevarnost skriva tudi predlog novega zakona, ki v bistvu narekuje le ureditev grobišč, ne pa tudi poprave krivic. To je podobno kot če bi žrtve prometnih nesreč po zakonu samo pokopali, ne bi pa raziskovali kdo in kakšne so bile okoliščine povzročitve njihove smrti. Pobuda Resnica in sočutje ima torej pomembno družbeno sporočilo. Krepiti je treba dialog za iskanje resnice. Človek ne more stalno živeti v laži, prav tako se družba ne more razvijati, če ni prisebnosti, iskrenosti in volje za iskanje resnice. Konfucij je dejal, da je treba najprej očistiti govorico. Besede morajo v osebnem in še bolj v družbenem dialogu dobiti spet svoj pomen. Z vzpostavljanjem pravih besed, pa raste tudi odgovornost zanje. V podobi klobuka Malega princa je kača, ki obdeluje zver, a ljudje se ukvarjajo z vsem drugim in nočejo videti tega viharnega notranjega dogajanja. Na zunaj vse lepo, znotraj pa se odvija boj na življenje in smrt, nam pa ni do besed, da bi poimenovali to dogajanje. Beseda po istem avtorju zavezuje. Ali smo Slovenci sposobni te zaveze, da bi dali besedi spet pravi pomen ter se prisebno zavezali drug drugemu in tako (bolje) živeli in preživeli?

Besedilo je prispevek iz zbornika Resnica in sočutje, ki je izšel pri Založbi Ognjišče in ga lahko naročite na povezavi.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


11 KOMENTARJI

  1. Resnica se naj uveljavi tudi na spomenikih, da na njih ne bo pisalo le ” žrtve vojne”, ampak tudi ” žrtve revolucije in povojnih pobojev”, sicer bodo slednji ponovno izločeni iz javnega spomina.

  2. Država je brezbrižna! To je resnica, mračna resnica! Našo družbo še vedno obvladujeta strah in »notranji sovražnik«. Vsiljuje se mi vprašanje, zanj nimam zanesljivega odgovora: Kakšna je nravstvena razlika med zločinom in njegovim opravičevanjem?

  3. … “glas vpijočega v puščavi” …
    Malo grenko sem se nasmehnil ob tej znani prispodobi. V svojem mikro svetu se natanko tako počutim. Vsak pogovor o politiki pomeni tveganje izgube prijatelja. V naših diskusijah po lokalih, je moja beseda glas vpijočega v puščavi. Tisto, kar govorim o slovenski resnici, kot se manifestira v zadnjih dveh desetletjih, s poudarkom o nujnosti revizije zgodovine, gre vsem skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Še več, zadnjič mi je kolega oporekal, da imam beton okrog glave, skratka da sem jaz tisti, ki je omejen. Dodal je, kot glavni argument, da so pobijali vsi (mislil je na ves svet in vso zgodovino). Nič ni pomagalo, da sem mu zakričal nazaj, da so ti zločini raziskani in da so ti mrtvi dostojno pokopani. Po njegovem se o komunističnih zločinih sploh ne bi smeli pogovarjati, če pa že, bi to morali storiti v nonšalantnem slogu ala Roter, Pirjevec, Repe … V Sloveniji bi nujno morali priti do spremembe oblasti. Vajeti bi morala prevzeti demokratična večina, a ne šibka kot nekajkrat doslej, morala bi biti močna, da bi v komunističnem slogu poteptala vse ideje komunističnih norcev. Do tega preobrata kratkoročno žal ne bo moglo priti brez medijev. Sam sem prepričan, da bi “Evropa”, če bi ji pravilno prikazali obupno medijsko stanje pri nas, (so)financirala močan demokratični dnevnik.

    • Izhodišče roterjev, pirjevcev in repetov je, da je bil Tito državnik. Če se mi dovoli malo cinizma, lahko rečem, da bi našli veliko zločinskih diktatorjev, pardon državnikov, ki bi za seboj pustili manj mrtvih kot Tito. Ali pa se morda uspešnost državnika meri po številu mrtvih?

      Ne težko, nemogoče je razumeti tovrstno mentaliteto in njen vpliv na javnost.

  4. g. Urankar …Kakšna je nravstvena razlika med zločinom in njegovim opravičevanjem?
    ————————
    Je ni !!!

    Sicer pa malo komentarjev na tako odličen članek, hvala g. Juhantu!

    • Strinjam se, Amelie. Tudi to je eden od pokazateljev slovenske resnice. Večino ne zanima Resnica, ampak zgolj vsakdanji provokativni in lahkotni čvek, s katerim obrusijo svoj mlahedrav karakter. Tudi jaz sem razočaran nad tako malo odmeva na vse tiste bolj poglobljene refleksije (Juhant, Senegačnik, Štuhec …). Da gre pri Časnikovih komentatorjih samo za male konfliktneže na eni strain in internetne komunistične provokatorje se kaže tako, da od vseh teh Alfetov in Zdravkotov ni niti stavka vzpodbude, ki bi dokazovala, da so prispevek vsaj prebrali, če mu že ne odprli vrata svojih trdih src. Upam, da se motim. Res upam, da se motim: toda ta SLovenija se mi zdi vse bolj otrdela.

  5. Da me pa tako potegneš za jezik z internetnim komunističnim provokatorjem, si pa res nisem mislil. S čem neki sem si to prislužil si niti ne predstavljam.

    Sicer bi stavil, da sem se na ta članek odzval, a morda kje drugje, ne na Časniku.

    Jaz prav zelo ne podpiram pobude Resnica in sočutje. Vse preveč se kliče k iskanju resnice in obenem jasno govori, da “mi vemo” kaj je resnica. In ta resnica pušča vse brez besed. Kakšen naj bo torej tu dialog?
    Jaz pa trdim, da tudi vam ni znana Resnica. Znana vam je samo kri, ne pa resnica.
    V sočutje do tujih ljudi pa ne verjamem. Če sem zato trdega srca, kot pravi Lucijan, morda. Težko sam govorim o svojem srcu.
    Zato rabimo Pobudo za prekop mrtvih. Nasloviti jo je potrebno najprej na Dežmana, recimo, potem pa vse tja do Cerarja. Pobudo za prekop! K tej pobudi pa se pridružim. Z lopato vred!
    Zdaj je bila ena slovesnost na Pohorju, kjer je po gozdovih kup grap, kjer so bile izvajane likvidacije. in seveda, mediji so provocirali češ, ni označeno, ni ničesar, pa grobišče. Ni grobišče! Ni potrebno tam delati kapelice, ampak je potrebno prekopati posmrtne ostanke in jih prenesti v Teharje. Tam je pokopališče.
    In še, če sem prav razumel so sinovi ali kdo dobili 7500€ odškodnine za likvidacijo očeta in še nekoga!
    Kakšna žalitev je to spet?! In to po zakonu o popravi krivic, s katerim so svojci dobili ponudbo da prodajo svoje duše hudiču! In to ponudbo je pozdravila Cerkev.
    Kakšno malodušje!
    Pobuda za prekop!
    Država tega ne bo storila in ne more storiti. Vsaj ne tako, da sprejme zakon in po zakonu izvede prekop. To ni mogoče. In g. Juhant bi to moral vedeti!

      • Tako je ! 🙂
        Toda resnica z R prihaja iz višav. Ni v naši lasti in oblasti. In to pozabljajo mnogi, ki ne bi smeli. Za katere bi pričakoval, da to vedo.
        Toda, ker mislijo da je resnica v krvi, ker je kri neizpodbiten dokaz, ne vidijo resnice z R. In ji ne pustijo priti iz višav. In ne pride. Samo odlaga se, že vsaj 25 let odlaša s prihodom. Ker ne bo prišla med take, ki mislijo da je v njihovi oblasti.

        • Pozabil si omenit iskrenost, ker če je ta prisotna, je potem tudi Milost.
          Tako da nekaj iz višav le pade dol.

        • … “Ker ne bo prišla med take, ki mislijo da je v njihovi oblasti” ..
          ————————-
          Tako je ! 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite