Beseda o varstvu kulturne dediščine
Ob tolikih spominih na arhitekta Jožeta Plečnika in njegove stvaritve, naj kot spomin nanj in na najino skupno voljo po dobrem, dodam svojo izkušnjo.
Poleti, leta 1951, sem se kot absolvent Srednje vrtnarske šole iz Maribora vrnil v Ljubljano. Že po nekaj dneh sem dobil od gospoda Karla Matkoviča, nečaka arhitekta Jožeta Plečnika vabilo, naj se oglasim pri njih v Trnovem – stric Plečnik, želi da čim prej. Ko sem v naslednjih dneh šel tja, me je sprejela njegova nečakinja, gospodična Maca Matkovič, spremljevalka in oskrbnica svojega strica in mi povedala kaj ji je naročil stric, namreč, da naj najprej uredim podivjano mejo, ki jih je ločila od župnijskega vrta. Želi, da ostane zgolj dren (Cornus mas), vse drugo pa je treba popraviti. Za srečanje s stricem se bomo dogovorili za naslednji teden, je še dodala. (Z gdč. Maco sva se poznala že od prej, preden sem šel na višjo srednjo šolo v MRIBOR. Hodila je na »prostovoljno delo« v Mestno vrtnarijo, kjer sem bil, kot pomočnik glavnega vrtnarja, odgovoren za ženske, ki so bodisi kot obsojenke ali prostovoljno hodile tja na delo. Po poklicu je bila učiteljica, a ni smela učiti v javni šoli. Da je »ljudska oblast« ne bi preveč »sekirala« ali celo zaprla, se je sama javila za prostovoljno delo. Ko je videla, kako se mučim s privatnimi izpiti za snov iz nižje gimnazije, se je ponudila, da me seznani z inštruktorjem za matematiko, z njenim bratom Karlom, sicer duhovnikom in kaplanom v Črni vasi na barju, a odkar je prišel iz zapora prihaja po nekaj dni v tednu tudi domov in je pripravljen, da me poučuje. Kakšni dve leti sem hodil tja, s stricem Plečnikom se sicer nisem srečeval, a je vedel zame in ko sem se kot absolvent srednje vrtnarske šole vrnil me je hotel čim prej srečati.
Teden pozneje sem bil spet v Trnovem. Gospod Plečnik me je čakal na vrtu. Kako vesel sem, da ste prišli, morava se marsikaj pogovoriti.Glede meje bo že prav, kakor sta se z mojo Maco dogovorila, a preurediti je treba celoten vrt. Ves čas sem samo zasajal, kar so mi darovali prijatelji vrtnarji v Pragi, a sedaj je vsega preveč in ni urejeno. Vi ste strokovnjak, uredite po svoje. Posebej drag mi je tale hrast, ki je tu stisnjen – dal mi ga je prijatelj Strnat in bi ga rad ohranil.
Ob tem prvem srečanju sem bil vsestransko presenečen. Najprej zaradi sproščenega pogovora, saj sem »od daleč« vedel ali slutil, da gospod ni preveč zgovoren. Potem zato, ker mi je zaupal preureditev vrta, na kar še pomisliti nisem upal.
Več dni sem premišljeval, kaj naj naredim? Sem pa hitro ugotovil, da je pri urejanju grajskih vrtov v Pragi imel odlične sodelavce, šolane vrtnarje. Tam so že desetletja imeli srednjo ali visoko šolo za parkovne vrtnarje, z njimi je Plečnik, ko je preurejal grajske vrtove sodeloval. Imel in končal sem sicer srednjo vrtnarsko, a to je bila šola za splošno vrtnarstvo, ni bila enaka oni v Pragi. Tako nisem bil sposoben za kaj takšnega in se z onimi iz Prage nisem mogel primerjati. Vedel sem, da je Plečnik z njimi redno sodeloval in deloma sem poznal njihove grajske vrtove, ki sem jih na hitro videval, ko sem bil leta prej v Pragi kot športnik.
Ob drugi ali tretji priliki sva obširneje govorila še o parku ob cerkvici v Črni vasi na barju. Tudi tisto morate preurediti. Takrat, ko smo postavljali cerkev, smo na hitro kar nekaj posadili, kar smo kje dobili, brez prave zamisli in brez skladnosti s cerkvico in okoljem. Tako ne more ostati, je še pribil.
To je bila druga velika naloga, ki še danes ni izpolnjena. Čeprav sem bil po Plečnikovi smrti, od nečaka Matkoviča, ki je podedoval hišo, vrt in vse drugo, povabljen, naj se čim prej iz Anglije vrnem, da bi se naselil v Plečnikove prostore, kajti on sam je le delno prisoten, brez nadzora in varstva pa hiša ne more biti, mi je pisal, ko sem še bil v Wisley Gardens, v Angliji. Vrnil sem se poleti 1957, se tam naselil in ostal v hiši vse do poroke v letu 1963. Preureditev vrta v Trnovem in tudi parka ob cerkvici pa se je odrivala iz leta v leto, preurejali smo kaj malega, za kaj več pa ni bilo denarja, ne v času ko je bil Plečnik še živ in pozneje še manj. Takrat, ko sem se vrnil, bi se ob novih spoznanjih in poklicnih dopolnitvah, ki sem si jih pridobil v dobrih treh letih po vsej urejeni Evropi, že upal razsojati in ukrepati v okviru zakonitosti parkovnega in vrtnega urejanja. A zamenjali smo le mejo, ki je bila, kot rečeno, nekako neurejena, skoraj divja – stari nepravi jasmini (Philadelphus coronarius) so se nekontrolirano razrasli in predstavljali neugledno podobo. Ob tem naj spomnim na večkrat zapisano misel, da s sosedom župnikom F. S. Finžgarjem nista hotela imeti med parcelama neke razmejitve, da je treba reči, da nista hotela zidane ograje, zasadila pa sta mejo in sicer z rastlinami, ki so se takrat pojavljale na novo. S precejšnjim trudom in stroški smo tiste jasmine (razen drena) izkopali in mejo na novo zasadili s tisami (Taxus baccata), ki so tam še danes.
Ko je Plečnikovo hišo z vrtom vred prevzelo mesto Ljubljana, so sicer, po nekih čudnih ter dragih načrtih, (kakor smo lahko brali) vrt občasno preurejali, a danes so tam le ostanki, med katerimi še raste tisti rumeno listni hrast, na katerega je Plečnik opozoril že mene. Od vsega drugega pa ni ostalo skoraj nič. Od Plečnikovega vrta je ostal le Plečnikov svet.
O parku ob cerkvi Sv. Mihaela v Črni vasi je treba to ali ono posebej osvetliti. Kajti danes, v letu 2017 stoji tam kot osirotela Plečnikova zapuščina – pravo nelagodje za celotno slovensko kulturo, pa tudi za cerkev in župljane Črne vasi. Vse hiše tam naokrog imajo urejena okolja z izbranim rastlinjem in smislom za kulturo. Sam pa imam še vedno v spominu staro nalogo, naj ob njej na novo uredim park. Ta cerkev je bila velika Plečnikova ljubezen, enako lahko rečemo tudi za Matkoviča, ki je bil doga desetletja njen upravitelj. Z njim sva pozneje imela številne pogovore in iskala možnosti za dejansko preureditev, a le kaj malega sva lahko postorila.
Šele v letih 2010/11, sem spet dobil vabilo in sicer od takratnega župnika Edija Strouhala, naj naredim načrt za resnično ureditev celotnega cerkvenega okolja. Potreba je bila zares nujna – ne samo zaradi ugleda, še bolj, ker so se posamezna drevesa preveč, skoraj divje razrasla – segala so že v višino strehe in korenine so ogrožale stopnice in cerkev. Na več sestankih smo potem, skupaj z gospodarskim odborom in uglednimi zunanjimi prijatelji iskali prave možnosti. Najprej je bilo treba odstraniti preobilno rastlinstvo, ki je bilo, kakor nastlano po prostoru, zlasti velika drevesa. Platana (Platanus acerifolia) je bila že pravi orjak, enako ameriški krilati oreškar (Pterocarya fraxinifolia) tik ob cerkvi. Tukaj je treba omeniti, da je tista zemlja nadvse rodovitna, da drevesa rastejo naravnost bujno in so zato še manj trdna. Ko odrastejo, so ob morebitni ujmi prava nevarnost za cerkev in stopnice. Ker je bil izredno močno razraščen tudi vogalni ameriški orešnik, ki smo ga morali močno obžagati, je bilo na tleh, po poseku, kar veliko lesa. Vse to je bilo nujno, če naj bi nastalo nekaj novega, dobrega, s primernimi rastlinami in smiselno urejeno zunanjo podobo. Cerkven prostor je prostor višjega kulturnega reda in prav bi bilo, če bi bil parkovno urejen, kakor je pri cerkvah urejeno tudi vse drugo.
Načrt sem pripravljal z veseljem, pri čemer sem se o posameznostih in o celoti posvetoval z župnijskim odborom ter s spodbudnimi posamezniki iz Črne vasi. Seveda tudi z uradom za varstvo kulturne dediščine, kjer so se s celotno zamislijo, ki sem jo predložil, strinjali. Ureditveni načrt je bil po obliki in vsebini narejen, pač prostoru ob cerkvi primerno, v skladu z zakonitostmi vrtnega in parkovnega urejanja in vseboval je rastline, ki bi tam lahko za daljšo dobo uspevale. Gotovo bi bilo mogoče še kaj izboljšati, a upal bi se ga pokazati kjerkoli v svetu. Ko pa je župnik načrt oddal, za odobritev, ga je isti mestni urad, kmi je zasnovo že poznal in se je z njo strinjal, zavrnil. Na vprašanje »zakaj«, sem dobil nekakšen odgovor, češ, da je nekdo močno kritiziral odstranitev prejšnjih dreves in predvsem zato, ker sem na zadnji strani cerkve, na obsežnem prostoru predvidel urejeno parkirišče, s peskom po tleh in s zasaditvijo ustreznih dreves. Na barju ne bomo dopustili pokrivanje tal s peskom, je bilo posebej poudarjeno. Dogovorjenemu honorarju za izdelavo načrta in za stroške z njim sem se po vsem tem odpovedal.
Kakorkoli obračamo in se sprašujemo zakaj Plečnikova cerkev Sv. Mihaela v Črni vasi ne sme, ali ne more imeti urejenega svojega zunanjega prostora, ne moremo najti razumnega odgovora. Današnje življenjske razmere zahtevajo, da ljudje tudi do cerkve prihajajo z osebnimi avtomobili. Ali naj tam na barju rijejo z njimi po blatu? Poleg tega pa so župljani kar sami, pač iz potrebe, brez dovoljenj nasuli po tleh potreben posek. Danes je tam po tleh vse belo, kakor v Sahari. Načrt je predvideval zeleno spremljavo – urejeno parkirišče z ustreznim drevjem in osnovnim redom. S tem bi bila zmanjšana še agresivnost neugledne stavbe, ki je zadaj za cerkvijo kakor tujek v prostoru. »Kdor more, naj razume«.
Seveda, javne službe za varstvo kulturne dediščine so zelo podhranjene – v mislih imam predvsem one, ki so odgovorne za odprt zunanji prostor v urbanih okoljih. Do posebnih težav prihaja, ko morajo ljudje, ki so usposobljeni za gotove panoge, recimo za stavbno dediščino, za slikarsko umetnost itd., odločati še za panoge, ki sodijo v okvir narave. Dva svetova, ki sta si povsem različna. V naravnem svetu se stvari razvijajo, rastejo, spreminjajo, tudi odmirajo in vsemu temu je treba, spet v okviru naravnosti ustreči. To so velike in posebne naloge. In dodam naj še nekaj, spet iz izkušnje: Če je nekdanji graščak ob svojem gradu sadil tepke, da si je iz njih kuhal žganje, je to bilo gospodarsko, morda tudi kulturno dejanje. A ohranjati te tepke danes, ko so samo še v nadlego, pa ni več varstvo kulturne dediščine. Ali, dogajajo še drugačne zgodbe – da odgovarjajoča služba zavrže skrbno izdelan načrt za parkovno ureditev (kot primer),ob ljubljanski Operi in odobri načrt, narejen v ateljejih splošne arhitekture, torej izven stroke, ki je v vseh ozirih (po zasnovi in izboru rastlin) navadno skrpucalo. K premajhnemu razločevanju med posameznimi kulturnimi področji, ko smeš delati in uveljavljati tudi reči, za katere nisi usposobljen, se uveljavljajo še mnenja, odločitve, ki povzročajo zmedo in zaostalost. Za vse nas, ki smo se šolali in tudi že uveljavljali pri urejanju urbanega zunanjega prostora so vse te reči povsem nenavadne.
