V Novem mestu je bilo v četrtek popoldan, 27. januarja 2011 v Kulturnem centru Janeza Trdine odmevno srečanje gospodarstvenikov, kulturnikov in športnikov Dolenjske in Posavja z novinarji časnika Delo. To je bila že druga serija okroglih miz po večjih slovenskih središčih. Rdeča nit Delove okrogle mize je bila misel »Med globalnim in lokalnim, med tradicijo in avantgardo«. Na srečanje so povabili predsednika uprave največjega slovenskega izvoznika Revoza Aleša Bratoža, direktorico trebanjskega Trima Tatjano Fink, direktorja krškega Evrosada Boštjana Kozoleta, ravnatelja novomeškega poklicnega gledališča Anton Podbevšek teatra (APT) Matjaža Bergerja in nekdanjega predsednika dolenjskega košarkaškega kluba Sama Plantana. Odsotnost predsednika uprave tovarne zdravil Krka, organizatorji srečanja niso pojasnili. Srečanja se je udeležilo okoli petdeset ljudi. Udeleženci pa so pogrešali tudi povabljena ministra za šolstvo in šport Igorja Lukšiča in ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregorja Golobiča, ki sta oba Novomeščana.
Po kratki uvodni predstavitvi namena tega srečanja so bila ves čas v ospredju, bolj kot gospodarstvo, vprašanja iz področja kulture in športa. Med sogovorniki se je tako kmalu razvnel pogovor o trenutno najbolj perečih vprašanjih v Mestni občini Novo mesto in na Dolenjskem. To sta gotovo izgradnja nove sodobne športne dvorane, ki bo stala v bližini atletskega štadiona v Potovalu. Zgrajena naj bi bila že do začetka evropskega košarkarskega prvenstva, ki bo leta 2013 v Sloveniji. Na drugi strani pa je dolenjska metropola vpeta tudi v projekt evropske prestolnice kulture v letu 2012, skupaj z Mariborom in drugimi občinami. Tako Novo mesto postaja vedno bolj prepoznavno tudi v širšem prostoru jugovzhodne Evrope, kar je v preteklosti že bilo. Leta 1920 se je v Novem mestu na kulturnem področju zgodila »Novomeška pomlad«, z olimpionikom Leonom Štukljem, dobitnikom šestih (6) olimpijskih medalj, pa je Dolenjska postala znana takratnemu celemu svetu. Sogovorniki so bili enotnega mnenja, da mora država v ta prostor vlagati bistveno več, saj je Dolenjska v letu 2009 (podatkov za leto 2010 še ni) ustvarila 37,5 odstotkov čistega dobička v Republiki Slovenija, neto dodana vrednost na zaposlenega delavca na Dolenjskem pa je znašala kar 43.000 evrov, v Sloveniji pa samo 34.000 €. Podatki so zelo zgovorni, s tem pa je Dolenjska lahko pravi zgled drugim slovenskim regijam. Dejali so še, da slovensko gospodarstva potrebuje manj politike in večji pretok zaposlenih (Trimo), vključno z disperzijo novih zaposlitev, ki se lahko pokaže na področju sezonskega dela ljudi (Evrosad-Krško), ki prihajajo iz socialno šibkejših okoljih, ter več najemnih delavcev (Revoz). Škoda je, da v Sloveniji odgovorni ne razmišljajo o uvozu intelektualcev, ki so pomembnejši kot kapital, saj ti ustvarijo več inovacij in s tem več novih delovnih mest. Zato gospodarstveniki Dolenjske odločno odklanjajo prakso zadnjih let, ko univerzitetni profesorji postajajo podjetniki, podjetniki pa profesorji.
Na koncu srečanja je prevladal vtis, da ima Dolenjska veliko ustvarjalnih ljudi, ki imajo dobre ideje in pozitivno energijo, še kako pa vsem škoduje lokalno vrtičkarstvo in vsestranska razklanost. Za preseganje vsega tega pa je potreben radikalen miselni preskok. Na Dolenjskem so prepričani, da bodo to zmogli.
Foto: Franci Koncilija
