Dol z vsem! Kaj pa potem?

Demonstracije in protesti po slovenskih mestih so postali glavna tema razpravljanj v tiskanih in elektronskih medijih, tudi na Časniku. Kdo bi se zdaj zanimal recimo za slovenske gozdove in gospodarjenje z njimi, ali s slovensko okoljsko problematiko, o čemer sicer rad razpravljam? Kako s protesti povezati pastoralni načrt slovenske Katoliške Cerkve, letom vere in novo evangelizacijo? Ta vprašanja so mi rojila po glavi, ko sem dan po nedavnih množičnih protestih v Ljubljani stopal mimo slovenskega parlamenta proti Trgu revolucije. Prvo, kar sem zagledal, je bila prostrana površina trga, nastlana s smetmi in granitnimi kockami, ostanki »mirnih« in po drugi strani zelo nasilnih demonstracij. Druga stvar, ki se mi je pojavila pred očmi, je bila televizijska kamera, pa mikrofon in prijazen glas novinarke: »Bi hoteli komentirati sinočnje demonstracije?« Na kratko sem, nepripravljen, povedal nekaj misli pred kamero, med drugim tudi to, da bi zasvinjan trg morali pospraviti tisti, ki so ga zasvinjali. Potem sem grede po mestu začel bolj na dolgo razmišljati o pojavu, kakršnega v samostojni Sloveniji še nismo imeli.

Kot v pravljičnem stripu

Ko gledam demonstrante, ki na glas kričijo in nosijo transparente z različnimi napisi, se spomnim prizora iz stripa o Popaju, pravljičnem junaku, ki je imel neznansko močne mišice, ker je rad jedel špinačo. Prizor v stripu je prikazoval demonstracije, na katerih so protestniki nosili napise z »dol s tem « in »dol z onim«, Popaj pa je imel v mišičastih rokah napis »Dol z vsem«. Asociacija na humorni stripovski lik pa se mi v mislih spreminja v karikaturo moči in besa, ki se razvname v množičnih protestih, a vendar zbuja zaskrbljenost in mnoga vprašanja. Ljudje na zadnjih protestih v Sloveniji imajo obraze in imena, vendar ne vemo, lahko le slutimo, kdo jih vodi in usmerja. Ali kdo za vse, kar nastane med protesti, tudi materialna škoda in telesne poškodbe, sploh odgovarja? Ali bi tisti, ki sprožajo in organizirajo proteste, bili zmožni stopiti naprej in tudi drugače, v pogovoru, komunicirati s tistimi, proti katerim protestirajo? Bi jih ti sploh sprejeli in poslušali? Ali gre kljub velikemu hrupu za dialog gluhih? Je ob divjanju množice sploh še možen konstruktiven dialog, si ga demonstranti in njihovi pobudniki sploh želijo? Ali smo res neodgovoren narod, ki sploh ne zna razmišljati in se sporazumevati. Veliko je vprašanj, za katere je treba najti rešitve, saj samo pritoževanje in obtoževanje nič ne pomaga. Iskanje rešitev pa zahteva razmišljanje in sodelovanje in tega se bomo morali v naši državi še naučiti.

Moč in nemoč protestnikov

Ko novinarji postavljajo vprašanja demonstrantom in ti odgovarjajo, zakaj in proti čemu protestirajo, si zmeraj mislim, ko bi jim vendar postavili še kakšno vprašanje, na primer: Ali bi potem, ko bi sedanja vlada na njihovo zahtevo odstopila, nastopilo izboljšanje v državi, bi bila potem na voljo nova delovna mesta, dovolj denarja za to in ono? Bi potem nastopila pravna država, ki zdaj, kot kričijo demonstranti, umira in ji prižigajo sveče? V takih vprašanjih bi se izkazala, ob vsej vehemenci in proti marsičemu tudi upravičeni jezi protestnikov, njihova nevednost in nemoč. Spremeniti državo in družbo z divjanjem in kričanjem je pač nemogoče. Sicer pa ravno to, da demonstranti tako bučno zahtevajo padec vlade, daje slutiti, da so za njimi ljudje, ki hočejo vreči oblast, da bi se sami prigrebli do nje, ker so jo nekoč že imeli pa smo lahko videli, kako so vladali. Kje so bili protestniki takrat? Tudi v tem je kljub »mišicam«, ki jih kažejo, vidna naivnost, nemoč, ali kar neumnost protestnikov.

Neprave tarče ali nepravi način?

Po radiu poslušam izjavo župana v nekem mestu, proti kateremu so protestirali: »Nič nimam proti takemu izražanju mnenj, le tarča ni prava.« Morda ta župan in gotovo še mnogi drugi, res niso prava tarča, toda v naši ljubi državi smo lahko videli že veliko funkcionarjev, o katerih že vrabci čivkajo in je vsem vidna njihova koruptivnost. Obenem pa tolikokrat slišimo: “Ne vidim razloga za odstop”. Kar nekako se je utrdilo prepričanje med odgovornimi funkcionarji, da je z njimi vse v najlepšem redu, le drugi delajo napake. Kako to preseči? Doseči spremembo v ljudeh, da bodo na odgovornih mestih sposobni samorefleksije in obvladovanja egoizma pa je dolga pot, odvisna tudi od vzgoje državljanov za etične vrednote.

Demokracija – dragocena a krhka

Spet sem poslušal po radiu, tokrat intervju z rektorjem ljubljanske univerze. Pridružuje se protestom proti vladnim varčevalnim ukrepom, ki bodo prizadeli visoko šolstvo. Pravi, da se ne strinja povsem s trditvijo Bertolda Brechta: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Po rektorjevem mnenju je treba ostro in jasno povedati svoje mnenje v javnosti. Na vprašanje, ali bi šel v politiko, odgovarja, da bi šel, če bi se v družbi obetal avtoritarni sistem oblasti. Po njegovem moramo imeti vsi priložnost, da lahko brez strahu povemo svoje mnenje in predlagamo rešitve in imeti moramo mnogo predlogov za rešitve problemov. Se strinjam z demokratičnimi trditvami rektorja, vendar se sprašujem, kje je ta množica idej in rešitev s strani univerze ob varčevalnih ukrepih. So jih predstavili vladi, ali jih morda vlada sploh ne posluša? Ali pa predlogov ni in je le vztrajanje pri starih vzorcih razmišljanja?

Zgledi iz zgodovine

V osemdesetih letih 19. stoletja, v času kolonialne Anglije, je v Južni Afriki javno deloval indijski odvetnik Ghandi, poznejši borec za neodvisnost Indije. Zasnoval in vodil je Indijski kongres v Južni Afriki, ki se je zavzemal za pravice Indijcev v tej deželi, ki je bila pod angleško kolonialno oblastjo. Premožni indijski trgovci so mu hoteli delo bogato plačevati, vendar ni hotel za javno delo nobenega plačila, ampak se je preživljal zgolj s poklicnim delom. Temu načelu je ostal zvest vse življenje. To je bilo pred približno stotridesetimi leti. Danes, v moderni dobi, v 21. stoletju, bi bilo naivno predlagati, naj politiki opravljajo javno delo brez plačila. Takoj bi bilo postreženo z argumentom o skušnjavah neplačanih politikov, ki bi nasedali podkupninam. Seveda, Ghandi je bil izjemna etična osebnost in zato velik voditelj, sposoben skromnosti in spoštljivosti tudi proti svojim nasprotnikom. In je padel pod streli nasilnika. Tako, kot je Jezus bil izročen v roke nasilnikov, ki so divjih demonstracijah zahtevali od oblastnika, da ga je obsodil na smrt. Pred tem je ta oblastnik – Pilat še vprašal Jezusa: »Kaj je resnica?« Odgovora ni dobil, najbrž zato, ker ga ne bi mogel razumeti, to je nezmožnost nasilnikov vseh časov.

Foto: Tone Lesnik