Tudi če bi želeli, se v zadnjih dneh nismo mogli izogniti novicam o inavguraciji 45. predsednika Združenih držav Amerike. Na vse možne načine so nam naši mediji dopovedovali, da se Ameriki in svetu z izvolitvijo Donalda Trumpa obeta najhujše obdobje po drugi svetovni vojni. Prava katastrofa. Niti en naslov ni prinašal spodbudne misli o samem dogodku prisege. Celo za to, da Michelle Obama ni znala sprejeti darila ob prihodu novega prvega para v Belo hišo, je bila po mnenju naših novinarjev kriva Melania in ne dosedanja prva dama. Pri poročanju so se tudi prav posebej potrudili, da so svoje pisarije potrdili tudi z ustreznim slikovnih gradivom. Tako boste v slovenskih dnevnih medijih zaman iskali sliko, ki bi vam pokazala, koliko ljudi se je dejansko udeležilo dogodka, ki je tako razdražil prepotentne levičarje. Tako sliko sem potem našla pri pregledu spletnih strani tujih medijev. In ugotovila, da teh ni bilo tako malo. Več sto tisoč se jih je pravzaprav zbralo. Mnogo, mnogo več kot pri prvi izvolitvi Baracka Obame za predsednika Amerike. Vem, tu me boste takoj hiteli popravljati, da to absolutno ne drži, saj je prvo Baracovo inavguracijo v živo spremljalo skoraj dva milijona ljudi, kar je več kot enkrat več, kot se jih je zbralo letos. Če gledamo samo številke, to popolnoma drži, toda če pri tem upoštevamo medijski stampedo, ki ga doživlja novo zapriseženi predsednik že vse od izvolitve (seveda tudi pred tem, vendar vseeno ne v takem obsegu, saj niti v sanjah niso mislili, da lahko zmaga), ter neizmerno medijsko pro-kampanjo, ki jo je bil Obama deležen pred osmimi leti, postanejo te številke zelo relativne.
Mediji so pred osmimi letih Obami praktično jedli iz roke, enako se medijo ob njem ob koncu mandata, ki je bil daleč od tega, da bi prinesel Ameriki večje blagostanje, v zadnjih tednih pa so bile tudi njegove politične odločitve kaj malo državniške. Jasno je bilo, da besno in z nejevoljo zapušča predsedniško mesto. Njegova ravnanja so me pravzaprav spominjala na zaključke mandatov naših vlad, ki po tem, ko izgubijo, mrzlično skušajo še v zadnjih trenutkih uveljaviti svoje interese. Toda dominantni mediji niso zmogli tiste kritičnosti, ki bi jo sicer od njih pričakovali ali želeli, zaradi česar so ob takem odhajanju (nepresenetljivo) ostali tiho. No, saj se tudi niso zgražali, ko je komaj zapriseženi Obama prejel Nobelovo nagrado za mir, čeprav do takrat ni naredil ničesar, kar bi opravičevalo njegovo nominacijo. Pa tudi po osmih letih ni podeljena nagrada prav nič bolj pravična.
Vse to nas prav nič ne preseneča, če pomislimo, kdo danes obvladuje medijski prostor (ne samo pri nas) in da je prav tej opciji izvolitev Obame in Hillary prinašala upanje, da se bodo uresničili njeni še tako izprijeni načrti, želje in cilji. Toda, ko je bila Clintonova lani, presenetljivo sicer, vendar krepko poražena, so se vsi kredibilni komentatorji strinjali, da je bil eden glavnih razlogov v tem, da je pozabila na »navadne« ljudi, medtem ko je takšnim in drugačnim odklonom obljubljala zmagoslavje. Vendar se računica ni izšla. Nič čudnega, da so zdaj neizmerno besni. In da ta bes bruha tudi (ali predvsem) preko ekranov; televizijskih, računalniških ali tabličnih. In da zato preko medijev in javnih omrežij mobilizirajo množice, da v njihovem imenu protestirajo zoper demokratično izvoljenega predsednika. Najhuje pri tem je, da se množica sploh ne zaveda, kako zelo je zlorabljena in zmanipulirana. In to s strani tistih, ki se jim v resnici ulica najbolj gabi, vendar vedo, da jo potrebujejo za dosego svojih lastnih ciljev (ki največkrat nimajo nič skupnega s cilji, za katere množica zmotno misli, da se bori).
Ob tem mi misel uide v leto 2012, 2013, ko so tudi pri nas potekali množični protesti, spodbujeni na enak način, kot v ZDA in drugod po svetu v teh tednih. Naši »pluralni« mediji so takrat dan za dnem hujskali ljudi proti oblasti, ki jim ni bila po volji. Razni aktivisti, enako besni, ker so izgubili oblast, so bili agresivni tudi preko spletnih omrežij, o vsaki njihovi objavi pa so reklamno poročali tudi osrednji dnevniki. Enako, kot to delajo danes. Toda takrat FB ni nihče označil za »ideološki aparat kapitala«, kot ga je ob Trumpovi zmagi poimenoval profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ta isti profesor, ki je pred tremi leti podpiral vstajnike, ki so FB uporabljali kot pomembno sredstvo mobilizacije. Toda takrat je FB služil njihovim interesom, zdaj pa je, mimo ‘mainstream’ medijev, s pomočjo istega spletnega omrežja zmagal nekdo, ki jim ni po volji. Zato FB nenadoma postaja ideološki aparat kapitala.
Da ne bo pomote. Tale zapis ni namenjen promociji Donalda Trumpa. Daleč od tega. Ne vem, kakšen bo kot predsednik. Morda bo še naprej populist, morda bo kaj spremenil, morda tudi ne. Mogoče bo stvari še poslabšal. Toda bil je izvoljen na demokratičnih in legitimnih volitvah. Skoraj težko rečem svobodnih, glede na medijski linč, ki ga je doživljal. Pa vendar. Gre predvsem zato, da se zavedamo, kako daleč od objektivnega poročanja so naši mediji. Ne le, ko gre za poročanje o tujih novicah, temveč tudi, ko poročajo o dogajanju doma. Samo če se bomo tega zavedali, bomo lahko kritično spremljali njihove objave. In se izognili temu, da bi tudi sami postali del zmanipulirane množice. Ki je že tako ali tako, žal, preštevilna.
