Dokazovanje oslove sence

6
Avtor: Boštjan M. Turk. Vir: Siol. V zadnjih dneh smo priča še eni blamaži institucije, ki jo je vzpostavila vlada v obdobju 2008-2011.

Zadnjič smo celotni članek posvetili analizi, kaj vse je bilo narobe v odločbi Komisije za preprečevanje korupcije. Menili smo, da je bila vsota napak s tem izčrpana, a smo svojo sodbo očitno sklepali prezgodaj. V državi so se v tem času oglasili mnogi strokovnjaki za zadevno področje. Na osnovi njihovih mnenj je zdaj očitno, da je Goran Klemenčič kot predsednik KPK-ja izdal odločbo, ki je v neskladju z ustavnim redom RS. Nadalje je v neskladju s samim zakonom, ki določa delovanje KPK-ja, kot so tudi “etični sklepi”, ki jih želi na osnovi odločbe predstaviti Goran Klemenčič, v logičnem nasprotju z držo njega kot predsednika KPK-ja in Roka Praprotnika kot podpredsednika istega organa. Goran Klemenčič namreč svoje nepremičnine (hiše dvojčka) ni vpisal v register Geodetske uprave RS. In drugič: Goran Klemenčič se je razodel kot tisti visoki član LDS, ki je podpiral najem palače NPU-ja, kot ga je predvidevala njegova tedanja predstojnica Katarina Kresal.

Rok Praprotnik pa se je v času zadnjih dni razkril kot pisec, ki mu gre nesporno prvenstvo v lansiranju neresnic v javni prostor. Spet so namreč zaokrožile njegove “teze” v aferi Sova, ki je v resnici ni bilo, oziroma jo je spočela časopisna hiša Dnevnik, za potrebe blatenja tedanjega ministrskega predsednika Janeza Janše (zgodba o t. i. dogovarjanju med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem glede “incidentov” v Piranskem zalivu). Če bi moral kdo dobiti novinarsko “nagrado” za neverodostojnost, je to prav Praprotnik. In če bi bila Slovenija v resnici tip “odprte družbe” in bi njene institucije delovale v tej smeri, bi se na matični fakulteti, ki se ukvarja z novinarstvom (FDV), gotovo pisali seminarji ali diplomske naloge o deležu tendencioznih neresnic v “novinarskem opusu” Roka Praprotnika.

Tudi sami smo – spet – zavrtali v materijo zadnje odločbe KPK-ja in ugotovili sledeče. Najprej preseneča, da dokument obravnava vse stranke v postopku skupaj. Pri tako pomembni temi bi moralo priti do ločene obravnave: vsakega predsednika politične stranke bi moral namreč zajemati ločen dokument, izdelan in predstavljen brez povezav s preostalimi. Tako bi bil avtentičen. Kar pa imamo, je zmes prirejenih podatkov, napačnih izračunov in pavšalnih žurnalističnih obsodb, vse skupaj na le nekaj straneh internetne “tiskovine”.

Drugo, kar preseneča, sledi iz odziva KPK-ja na ugotovitve Zbora za republiko, predstavljene na zadnji tiskovni konferenci, prejšnji četrtek. Zbor za republiko je izpostavil dejstvo, da je KPK spregledal 7. alinejo 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Ta pravi: “Kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku sedmih delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje.” KPK se je skliceval na to, da je bil ta člen spremenjen leta 2011. Tako: “Ta člen je bil sicer spremenjen leta 2011, očitno pa je iz izjav predstavnikov Zbora za republiko tudi razvidno, da so ti pri kritiki komisije uporabili zakon, ki že več kot eno leto ne velja. Ker so se v nekaterih medijih (Planet Siol.net) pojavili citati tega že eno leto spremenjenega zakona, spodaj prilagamo besedilo veljavnega prvega odstavka 13. člena. Celotno besedilo je dostopno na spletnih straneh komisije, DZ in Uradnega lista.”

A je trditev KPK-ja zavajajoča in ravno nasprotna resnici: zakon iz l. 2010 ni vseboval določila, da je treba pred objavo načelnega mnenja tega poslati osebi, na katero se ugotovitve nanašajo, veljavni zakon iz l. 2011 pa to eksplicitno določa. Kot je razvidno, je tudi objava na spletni strani KPK-ja sama po sebi zavajajoča, saj navaja le prvi odstavek, ki se o pošiljanju načelnega mnenja osebi, na katero se ugotovitve nanašajo, nikjer ne izreka. KPK tako očitno krši zakonodajo, zavaja in potvarja dejstva (zamenjava obeh zakonov med sabo). Spet poudarimo, da v zakonu, ki je veljal prej, to ni bilo zapisano.

Tako: Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije

In posledice neupoštevanja 7. člena? Če bi imel KPK utemeljen razlog, “da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje” (tako piše zgoraj citirani 13. člen), bi zdajšnjega ministrskega predsednika ne obvestil. Obvestil bi organe pregona, policijo in tožilstvo, predvsem pa ne bi stvari predal medijem in javnosti, saj bi tako izničil prizadevanja preiskave, ki bi jo opravljali zgornji organi. Da je to kljub temu storil, obstaja le ena razlaga. V ospredju je bila intenca političnega linča, pa so bili tudi formalni elementi postopka temu prirejeni.

Obstajala pa je še ena varovalka. Predsednik državnega zbora, Gregor Virant, bi moral biti po definiciji pristojen za to, da razsodi, koliko je tu v resnici ura. Predstavnike volimo, ker jim zaupamo razmišljanje z lastno glavo, neodvisno od “avtoritet” in dogem. Pot kritičnega mišljenja je tudi pot človeštva, sicer bi še vedno verjeli v čarovnice ter bili prepričani, da se Sonce vrti okrog Zemlje, zadnja pa da je ploskev, s katere oceani odtekajo v nepovratek.

Predsednik državnega zbora kot tudi vodje koalicijskih strank, mediji in mnogi, ki jim je ta vlada zaradi slabe banke in državnega holdinga napoti, so tukaj popolnoma odpovedali. V Sloveniji se je spet razbohotilo tisto, kar je predracionalno, nekritično, protievropsko in tudi nemoralno. Glede na zadnje pisanje Financ, v katerih je tudi realno ocenjeno, da nakup nepremičnine v Trenti v ničemer ne odstopa od siceršnjih transakcij v tistem delu domovine, si lahko zastavimo vprašanje, komu je zdajšnja vlada napoti, predvsem pa osupnemo nad dejstvom, koliko negativne energije se na Slovenskem lahko sprosti za oslovo senco.

Vir: Siol


6 KOMENTARJI

  1. 15. člen

    (pravila postopka)

    (1) Če s tem zakonom ni določeno drugače, pri svojih postopkih komisija uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek.

    (2) Zoper odločbo komisije ni mogoča pritožba, dopusten pa je upravni spor.

  2. Zadnji odstavek iz pri Alojzu navedenega članka v Financah(sicer priporočam branje v celoti)

    Analiza torej jasno pokaže, da tako postopek dela komisije kot vsebina poročila ne ustrezata kvalitativnim standardom, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi lahko opravičili zahtevo po takojšnjem odstopu obdolžencev. Odstop zgolj na podlagi tega poročila bi bilo dolgoročno škodljivo ravnanje, saj bi postavil standard, po katerem bi lahko komisija kljub postopkovnim in vsebinskim napakam ter močno utemeljenim sumom pristranskosti v postopkih brez ustreznih seznanitev obravnavanih oseb sprožala odstope kogarkoli v državi. Pri tem naj poudarim, da si državljani želimo državo brez korupcije in kriminala ter da morajo vsi, katerim se to dokaže, tudi ustrezno odgovarjati, tako politično kot kazensko. Ne moremo pa sprejeti populističnih medijskih pogromov na podlagi dokumentov in postopkov takšne (ne)kvalitete. Metode vse preveč spominjajo na čarovniški srednji vek, se vam ne zdi?

  3. In moj komentar. Pri vsem, s čemer so komunisti blatili Cerkev, so želeli izničiti njeno avtoriteto. Pričujoči dogodki nam kažejo resničnost zaskrbljujoče situacije. Očitno jih moti vsako pošteno delovanje, verjetno zato, ker ga
    sami zaradi svoje pokvarjenosti niso sposobni organizirati, zato bi rajši uničili vse, samo da nebi kdo uspeval mimo njih. S takim delovanjem so le dokazali, da so najbolj organizirana mafija v državi, ki bo izgubila vso moč, ko bo pred državljani Slovenije dokončno razkrinkana. To se bo zgodilo, ko bo Cerkev ponovno postala prepoznavna moralna avtoriteta in učiteljica življenja ter predvsem prinašalka upanja, ki se v vsesplošni duhovni krizi že močno izgublja v verskem in posledično moralnem relativizmu.
    Nič ne more pomagati razen osebnega spreobračanja in prepoznanja tistih, ki se za dobro vseh nas že nesebično prizadevajo in pri tem delu potrebujejo, če že ne našo konkretno pomoč, pa vsaj pošteno zastavljeno besedo njim v podporo.
    Za moje razumevanje vlada dela dobro, zato jo podpiram.

    • Niso jo samo blatili, sistematično so jo uničevali.

      Poljaki delajo red, kaj pa mi?

      http://www.dnevnik.si/svet/123124

      Poljska javnost je zgrožena zaradi sporočila Inštituta narodnega spomina, da je eden izmed sodelavcev pred kratkim umrlega papeža Janeza Pavla II., dominikanec Konrad Stanislav Hejmo, dolga leta pod tajnima imenoma Dominik in Hejnal sodeloval s komunistično tajno policijo in jo iz Rima obveščal o vsem, kar se je dogajalo v papeževi okolici, kdo je prihajal k njemu in kaj je papež menil o rojstni državi, trpeči pod nezaželenim režimom.

      Obtožba je bila še posebno neprijetna za poljske vernike, ki so bili ves čas prepričani, da so bili katoliški duhovniki v bližnji in daljni preteklosti vedno na strani naroda, nasprotniki okupatorjev, za kar so imeli tudi naročnike poročil pri očetu Konradu Hejmu v Vatikanu.
      Vse skupaj je zanje še toliko bolj boleče, ker so ob razkritju ovaduštva omenjenega dominikanca, ki že dolga leta vodi urad za sprejem poljskih romarjev, ki so množično prihajali na Trg sv. Petra na srečanja s svojim rojakom, izvedeli še za možnost, da je s poljsko tajno komunistično policijo sodelovalo še več sto drugih duhovnikov.

Comments are closed.