Dobrotna ali nevarna?

3
352

drevo_čudež naraveDrevesa so največja in najstarejša živa bitja na Zemlji. Proučuje jih veda dendrologija, umeščena v študij gozdarske in biološke smeri. O njih veličastnosti pričajo izjemne dimenzije in starosti, na primer sekvoja General Sherman v Kaliforniji, visoka blizu 90 metrov, 9550 let stara smreka Old Tjikko na Švedskem, skoraj 5000 let stari ameriški ščetinasti bor, več tisoč let stare oljke v Sredozemlju. Tudi v Sloveniji imamo rekorderje, na primer: Sgermova smreka na Pohorju s svojimi 62 metri višine, macesen v Tamarju z blizu 1000 leti, Solčavska tisa s 700 leti, Najevska lipa na Koroškem in Gašperjev kostanj v Zasavju z več kot 10 metri obsega debla in še bi jih lahko naštevali.

So čudovite stvaritve, ki črpajo vodo z rudninami iz tal desetine metrov visoko po vodovodnih ceveh v deblih, jih s sončno svetlobo pretvarjajo v organske snovi, pri tem črpajo ogljikov dioksid iz zraka in ustvarjajo kisik. V času ko doživljamo klimatske spremembe in za to krivimo tudi povečanje količine ogljikovega dioksida v ozračju, so drevesa sposobna to količino zmanjševati in ogljik vgraditi v svojo organsko substanco. Bukovo drevo v starosti okrog 100 let lahko dnevno izloči do 600 l vode in proizvede več kot 10 kg organske snovi. Pri tem asimilira do 10 m3 CO2 in izloči enako količino kisika. Takšno drevo letno obnovi količino kisika, ki jo potrebuje en človek. Blažijo nam temperaturne ekstreme, lepšajo naše okolje, dajejo bivališče mnogim živim bitjem, od ptic do drobnih živalic v razpokah lubja in večjih pod njihovimi krošnjami. Na njih dozori sadje različnih vrst. Iz lesa dreves so izdelani mnogi izdelki, med njimi tudi zdravila, v zadnjem času celo spodnje perilo. Spomladi spremenijo krajino v cvetoče šopke, jeseni jo odenejo v bron in zlato. Spremljajo nas od zibelke do groba. O njih čudovitosti in koristnosti bi se morda strinjali celo levi in desni na sceni slovenskega političnega in kulturnega boja, oziroma mesarskega klanja, kot bi rekel Prešeren.

Blagor državam in narodom, ki imajo veliko dreves in torej veliko gozdov. Niso vse tako srečne. V Evropski uniji ima nekaj držav le približno 10 odstotkov svoje površine pod gozdom, na primer Nizozemska, Danska, Velika Britanija. Izrael, država Bližnjega vzhoda ima le približno 3 odstotke površine gozda. Za njih je drevo dragocenost, ki ga posadijo ob posebnih priložnostih, kot je na primer rojstvo otroka ali poroka. Slovenija je bogato obdarjena z drevesi in gozdom, zato je drevo nekaj običajnega, kar v vsakdanjem življenju in hitenju komaj opazimo, se mu ne čudimo, ga ne občudujemo. Ker jih je pač veliko, so na vsakem koraku. Kljub temu smo se znali tudi navezati nanje in protestirati, če so jih kdaj odstranjevali iz našega okolja, predvsem mestnega. Spomnimo se na primer na nejevoljo Ljubljančanov, ko so posekali staro, veličastno bukev ob prenovi operne hiše v Ljubljani.

Zdaj pa je prišla katastrofa, stoletna ujma v obliki žleda, ki je objel drevesa, jih vkoval v led, in iz njih naredil na pogled čudovite forme, kot v pravljični kristalni deželi. Toda ta lepota je bila obenem grozota, drevesa so se pod težo ledu upognila, zlomila, izruvala, podrla. V gozdovih je pokalo in grmelo, drevesa so padala. Padala so na ceste, poti, lomila so električne drogove, ogrožala so človeška bivališča, z njimi so se bojevali gasilci in gozdarji. Več milijonov jih je obležalo po gozdovih, ali še stojijo polomljena. Nenadoma je postalo nevarno stopiti v gozd, tudi v mestni. Drevesa ležijo povprek čez poti. Mnoga so onemoglo obvisela na še stoječih. Vsak hip se lahko zrušijo. Tudi polomljene veje, ki še visijo v krošnjah, lahko zdaj, zdaj padejo. Veja, ki prileti z ostrimi odlomljenim ostrim koncem navzdol z višine, lahko ubije.

Verjamem, da so med ujmo mnogi strahoma pogledovali na bližnja drevesa, ali bodo zgrmela na njihove hiše, garaže, parkirne prostore, avtomobile. Da so mnogi z negodovanjem zrli na debla ležeča povprek čez poti in jih ovirala. Bo vse to, kar smo doživeli v žledni ujmi, spremenilo naš odnos do dreves? Jih ne bomo več marali v bližini naših domov, oziroma se jih bomo začeli bati? Saj jih lahko podrejo tudi poletna neurja. Tudi to smo že večkrat doživeli. Zima bo kmalu prešla v pomlad. Ne vemo, kako bo še opletala z repom, vsekakor pa bo slejko prej nastopilo poletje. V zadnjih časih se znajo temperature od zimskih prav na hitro in vratolomno povzpeti na 30 stopinj in več. Potem bomo spet iskali hlad in senco, vključevali klima naprave. In morda iskali tudi dobrodejno zavetje dreves.

Foto: Tone Lesnik


3 KOMENTARJI

  1. Tone, veliki zaljubljenec v gozdove, lep članek o drevesih. Res se ne zavedamo kakšno bogastvo imamo v naših gozdovih. Morda ob tej nesreči šele malo spoznavamo. Težko je bilo poslušati ko so grmela na tla večdesetlet stara drevesa.

  2. dolgoživa, mogočna, sposobna preživeti več človeških rodov, a vendar minljiva, krhka in odvisna od naše skrbi zanje in muhastih sil narave…

    kolikor poznam našo gozdarsko politiko in javno gozdarsko službo bo do poletja žled pozabljen in vse težave, ki jih je nakopal pometene pod preprogo…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite