Dobre želje za 75-letnico konca vojne

13
475
Možnost, da bi pred spomenikom vsem žrtvam vojn ob robu Kongresnega trga (zanj je dejansko najbolj zaslužen predsednik Pahor, to bo ostalo zapisano v zgodovino) vence položili predstavniki ZZB, Tigra, Nove zaveze in kak preživeli pripadnik t.i. JvD, to je jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, najbrž tudi petinsedemdeset let kasneje ostaja v območju politične znanstvene fantastike te razdeljene nacije. A bi veljalo poskusiti.

Dobre želje za 75-letnico konca vojne

Prihodnje leto bo minilo 75 let od konca druge svetovne vojne in našega državljanskega spopada. Že same biološke zakonitosti nam povedo, da lahko iz osebnega izkustva o tem času govorijo le še najmlajši udeleženci te vojne in tega konflikta. Če njihovi tedanji rosni mladosti prištejemo še dejstvo, da so – v razmerah okupacije in le sporadičnega dostopa do zahodnih medijev, interneta pa seveda še ni bilo – svoje odločitve morali, na eni in drugi strani, sprejemati v zelo pomanjkljivo in subjektivno, lokalno pogojenih razmerah, je jasno, da je njihov pogled na vojno dogajanje nujno subjektiven, čeprav zaradi tega na osebni ravni nič manj resničen.

Zakaj proti-revolucionarna ni začela odpora proti okupatorju

O objektivni podobi dogajanja v času druge svetovne vojne so nas petdeset let po njej prepričevali zmagovalci državljanske vojne in to jim je v precejšnji meri, vsaj navznoter, tudi uspelo: partizansko gibanje so povezali s splošnim evropskim bojem proti nacifašizmu, čeprav so v Evropi (tedaj poimenovani Zahod) videli predvsem imperializem in kapitalizem. Manj so bili uspešni navzven: tri četrt stoletja po koncu vojne zahodni zavezniki le zelo medlo priznavajo jugoslovansko odporniško gibanje pod komunističnim vodstvom za del tega vse-evropskega odpora. Partizanske strani namreč le predolgo ni zanimal ta kontekst, zato danes delujejo nekoliko tuje, ko se želijo udeleževati velikih proslav, npr. ob 70-letnici ključnih dogodkov na zahodni fronti. To pa kaže, da tudi vojaški prispevek partizanskega gibanja k zmagi nad nacifašizmom ni bil objektivno ovrednoten, saj je celotno povojno obdobje služil predvsem opravičevanju revolucije.

Proti-revolucionarna stran je seveda imela še kako prav, da se je uprla nasilni revoluciji, pravzaprav terorizmu. Ni pa potrebe (in le malo razlogov), da bi to utemeljevali na verski osnovi, četudi je del žrtev zares bil ubit iz sovraštva do vere. Priznati je tudi potrebno, da proti-revolucionarna stran ni opravila analize o tem, zakaj (konec leta 1944 ali v prvih mesecih leta 1945) ni prišlo do – s strani domobranskega vojaštva toliko pričakovanega – začetka odpora proti okupatorju.

Tri desetletja po koncu enoumja ni več razlogov proti takšni kritični evalvaciji proti-revolucionarne, svobodomiselne strani. Vztrajanje v kočljivem položaju okupatorju lojalnih enot je namreč bilo voda na mlin floskulam o kolaboraciji in je hkrati posredno pripomoglo k politicidu ob koncu vojne.

Prodor partizanske strani v popularno kulturo z novo partizansko kavbojko

O današnji partizanski strani skoraj ne gre izgubljati besed, saj z oživljanjem ideologije revolucionarne rdeče zvezde in poskusom prodiranja v popularno kulturo z novo partizansko kavbojko kaže, da je v celoti izgubila sposobnost za refleksijo in realnost; pravzaprav je glede tega slabše, kot je bilo leta 1991, ko je tu in tam bilo čutiti izredno previdne razmisleke o tem, da pa morda vse med vojno le ni bilo tako črno-belo.

Kakorkoli, objektivne podobe dogodkov med drugo svetovno vojno še nekaj časa ne bomo imeli, če sploh kdaj. Slovensko zgodovinopisje ostaja – za znanstveni pristop dokaj nepojmljivo – nedojemljivo za revizijo, ki je glede na petdesetletno politično poseganje v avtonomijo zgodovinopisja seveda nujno. Vprašanje je, če bodo ta vprašanja zanimala prihodnje generacije – morda, če bodo medvojni dogodki v političnem in sociološkem smislu še naprej določali tudi aktualno dogajanje.

Še živim žrtvam vojne in revolucije dati možnost, da spregovorijo

V takih razmerah je lahko za nacijo pot naprej morda prav na ravni subjektivnega: ob 75-letnici dati priložnost spregovoriti vsem, ki so bili kakorkoli ranjeni, na tej ali oni strani, od okupatorja, od partizanskega gibanja ali od proti-revolucionarnih enot. Morda pa bi le doživeli nekaj katarze, če bi vsem še živim žrtvam dali možnost, da spregovorijo?

Možnost, da bi pred spomenikom vsem žrtvam vojn ob robu Kongresnega trga (zanj je dejansko najbolj zaslužen predsednik Pahor, to bo ostalo zapisano v zgodovino) vence položili predstavniki ZZB, Tigra, Nove zaveze in kak preživeli pripadnik t.i. JvD, to je jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, najbrž tudi petinsedemdeset let kasneje ostaja v območju politične znanstvene fantastike te razdeljene nacije. A bi veljalo poskusiti. Zaenkrat bi zadoščala že položitev vencev, brez govorov. Kajti besede so za opis te tragedije odveč.

In morda – in zato, da ne bi rušili spomenikov – bi bil čas, da nekaj najbolj vnebovpijočim spomenikom (spomenik revolucije na Trgu Republike, Kidričev spomenik nasproti urada predsednika Republike, Dražgoše…) umetniki postavijo »umetniška zrcala«, nasprotni spomenik tik ob izvornem spomeniku in z njim opozorijo tudi na drugo plat revolucije, ki je – takšno je pač dejstvo – pri nas še vedno v čislih oz. vsaj večina državljanov nima kaj dosti povedati zoper njo. Koristne bi bila tudi interpretacijske informacijske table ob teh spomenikih, a naše zgodovinopisje najverjetneje ni sposobno pripraviti za te spomenike besedil, ki bi vzdržala znanstveno-kritično presojo.

Prav tako pa bi bil tudi čas, da predstavnike nekdanjih okupacijskih držav (to so vse naše sosede) povabimo k skupnim spravnim dejanjem, k poklonom pred obeležji največjih zločinov okupatorjev pri nas. S tem bi morda vsaj nekoliko presegli našo domačo žaloigro in jo poskušali vpeti v širši evropski kontekst, ki nam tako zelo manjka. In končno opozorili na tiste, ki so gorje začeli.

Foto: Anže Malovrh /Urad predsednika RS

13 KOMENTARJI

  1. “Proti-revolucionarji” so bili seveda tudi revolucionarji, ki so želeli Slovenijo spremeniti v papeški fevd. In v svojem slepem fanatizmu so se znašli na strani Hitlerja, Mussolinija in fašizma ter nasproti vrednot Zahoda (humanizem, libealizem, demokracija, socialdemokracija, krščanski socializem). Zaradi svoje grozljive napake so bili hudo kaznovani.

    Krščanski socialisti, po katerih danes ti “potomci proti-revolucionarjev” pljuvajo bolj, kot po komunistih, so bili edina pozitivna zgodba celotnega dogajanja.

      • Jok. Socializem izhaja iz krščanstva. Sem prepričan, da dobro veste, kako so živele zgodnje krščanske skupnosti – brez izkoriščanja, brez privatne lastnine, brez dajanja obrestnih posojil in tako naprej. Živeli so skupno, eden za drugega in niso se pobijali med sabo.

        • In bi Venezuelo, tam je tako kot pišete. Izkoriščati ni mogoče ljudi, ki niti za jesti nimajo. Posojil tudi ni, zato ni obresti.
          Tudi Slovenci se niso pobijali med seboj, dokler jih niso leta 1941 napadli slovenski divjaki iz host in jih začeli pobijati. Njihovi nasledniki uničujejo SLO že 75 let in so zelo uspešni, razen nekaj let vmes, ko je SLo imela sposodbne vlade, ki so državo osamosvojile, jo popeljale v EU in Nato in do evra…..Skrajni levičarji pa zdaj komaj čakajo, da SLO izključijo iz Nata in morda tudi iz EU, ki jo sicer od znotraj levičarji uspešno sesuvajo, z veliko uspeha tudi slovenski . Potem tudi Venezuela za večino ni daleč. Eni bodo sicer “vsi enaki, toda drugačni-noro bogati”…

        • Gospod Eržen,
          nekje drugje sem vam zapisal, da ste podobni igralcu namiznega tenisa, ki komentira košarko, ko pišete nekaj o krščanstvu. Težko bo vam razložiti, zakaj je socializem težka, težka herezija in predvsem sistem, kjer ljudje jutri slabše živijo, kot so včeraj. Ker zahteva življenje brez Boga. Ker ponuja dobro brez Boga. Prvi tak tip, ki je ponujal dobro brez Boga, je bil lucifer. Ja! Zagovorniki socializma so njegovi privrženci. Ja, privrženci satana pa naj dobijo še tako priznanje od papeža.
          AMEN!

  2. Oh, mati božja, takole se ne bomo nikoli premaknili nikamor.
    Najprej, nehajte se sklicevati da rabimo neko znastveno zgodovino, neko revizijo zgodovine, če ne znate napisati niti vrstice te zgodovine, po kateri tako hrepenite in pišete da je nimamo.
    Seveda, cel članek pove zakaj. Ker bi radi vse potopili v krvi. Sporočilo članka je samo eno; kri je tekla. Veliko krvi.
    Vsi ti, ki so bili prizadeti, ne potrebujejo zdaj govorjenja o tem, ampak potrebujejo znak, da prelita kri ni bila prelita zaman. Tega pa ni.
    Eno samo stvar imate prav: da je potrebna tudi kritična evalvacija protirevolucionarne strani. Čeprav spet o tem niti ne namignete, tako da bi tudi to radi, da stori nekdo drug. Tako kot bi radi da nekdo drug napiše to zgodovino, ki je nikakor ni.

  3. Ne vem, zakaj se avtor, pa tudi nekateri drugi, kar naprej , pa vedno malo drugače, lotevajo komunistične revolucije in secirajo, kaj vse bi morala po 3 letih in pol komunističnih zločinov narediti napadena stran v Sloveniji, slovenski demokrati, ki so se morali braniti. Kako lahko je biti pameten iz naslonjača leta 2019 !
    In fantazirati o neki spravni slovesnosti zdaj, ko se rdeči s strašnim primitivizmom norčujejo iz demokracije, iz resnice, iz poštenja, iz Slovencev, iz žrtev, iz vseh, ki niso “oni” !!?
    Naj bi se šli “varšavsko vstajo” , naj bi napadli Nemce in se znašli med že dobro oboroženimi partizani ( z italijanskim in angleškim orožjem) ter Nemci ? Delali samomor, tvegali rušenje Ljubljane, mnoge civilne žrtve ? Kje naj bi se borili ? V hostah ali kar na ulicah v Ljubljani ?
    Kakšno žaljenje ljudi, ki so se morali in so se brez orožja kot vaške straže uprli divjakom iz gmajne, ki so jih pobijali brez vzroka. V času okupacije….In potem naj bi ša napadli Nemce v času ko je Rdeča armada prodirala proti Zahodu in močne Titove divizije iz Balkana….
    Joj, prejoj !

Prijava

Za komentiranje se prijavite