Nedavno sem naletel na zanimiv članek, ki omenja, da je na jugu Združenih držav vse več katoličanov. Najprej sem pomislil, da je to povezano z znanim dejstvom o rastočem številu hispanskih priseljencev, da članek obravnava nek drug bistveno zanimivejši pojav, ki ima dve lici. Prvo izmed njih je rastoče spreobračanje avtohtone populacije protestantskega Bible Belt-a h katolištvu. Drugo pa je priseljevanje pravovernejših katoličanov iz severnjaških držav na ameriški Jug.
Bolj katoliški od katoličanov?
Zgleda torej, da se je sodobni južnjaški protestantizem izkazal kot rodoviten za razcvet katolištva. To nas najbrž ne sme čuditi, če pomislimo na to, da so se južni baptisti (Southern Baptist Convention), ki so tamkajšnja nemara najbolj značilna denominacija, pomaknili v zadnjem času na področju moralne teologije (zlasti pa na področju družinske in zakonske morale) do stališč, ki so praktično nerazločljiva od katoliških: tako zavračajo zlasti relativizacijo moške in ženske identitete, ločitev, splav ter zadnje čase tudi kontracepcijo. Dober prikaz teh novih teženj južnih baptistov so nedavni filmi (Facing the Giants, Fireproof in Courageous) filmske hiše Sherwood Pictures, ki so že zakrožili tudi pri nas. Iz istega baptističnega okolja izhaja tudi podobno uglašen film October baby. Zdi se, da je sistematično uničevanje osnovnih predpostavk družinskega življenja, kakršnega se je lotila Obamova vladavina, spodbudilo ameriški protestantski Jug, da se je v okviru nekakšne konzervativne revolucije oz. seksualne protirevolucije nehote približal katoliškim stališčem, oz. jih na več mestih zagovarja precej bolj decidirano od katoličanov samih.
Hkrati pa, kakor omenja članek, je ta nova rast katolištva pogojena tudi s tem, da je Bible Belt pač okolje, ki je že itak naklonjeno obravnavi verskih tem na način, ki si ga v Evropi težko predstavljamo, ker sta pri nas francoska in komunistična revolucija zarezali ne le ločitev med Cerkvijo in državo a tudi med religioznostjo in državo, kar se v Ameriki (in zlasti na jugu) ni nikoli zgodilo.
Daleč stran od »katoličanov«
Članek omenja tudi drugi zanimiv pojav, ki prispeva k rasti katolištva na ameriškem jugu in sicer priseljevanje katoličanov iz severa. To pa naj bi bilo pogojeno s tem, da tradicionalno katoliška okolja severnih držav (območje Bostona, Philadelphie, New Yorka in Velikih jezer) postajajo vse bolj versko mlačna in vse bolj relativizirajo nauk Cerkve vse do neprepoznavnosti: pomislimo le na pedofilske škandale v bostonski škofiji, ali pa na vprašljivo držo ameriškega podpredsednika Johna Bidena – katoličana, ki hodi k sv. obhajilu in javno advocira splav. Nekateri katoličani s severa se očitno vse bolj zavedajo, da bo težko ohraniti vero v takem »katoliškem« okolju in zato se raje preselijo v južnjaška versko solidnejše in poudarjeno pro-life okolje.
Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
Glavna značilnost te nove katoliške populacije, ki nastaja prek celotne Zveze, a je našla svoje središče na jugu, je zavest, da je Cerkev s svojim naukom po svoji naravi nespravljiva s sedanjim svetom. Da je med Kristusovo Cerkvijo in svetom možno le razmerje boja. Gre seveda za prakrščansko ugotovitev, izraženo na več mestih v Novi Zavezi, da ne more biti Jezusov učenec kdor se spogleduje s svetom, saj svet sovraži Jezusa in njegove (Jn 15, 18), kdor torej ne sovraži sveta, kakor ga je sovražil Jezus (in je to najbolj otipljivo pokazal z bičem v templju), ne more biti Jezusov. To sovraštvo do sveta, seveda ni v nasprotju z zapovedjo ljubezni (celo do sovražnikov), saj je mišljeno tu v prvi vrsti sovraštvo do greha, ne pa do grešnika: ljubezen do grešnika se kaže namreč zlasti v tem, da sovražimo njegov greh in ga skušamo izgnati iz njega na vse mogoče načine. Gre torej za temo, ki jo je sv. Avguštin razvil v svojem nauku o dveh državah, Božji in posvetni med katerima vlada nepomirljiv boj do konca sveta. Isto temo je obnovil sv. Ignacij v svoji znameniti meditaciji o dveh praporih ter salamanški škof Pla y Deniel, ko je uzrl bistveni značaj španske državljanske vojne kot križarske vojne.
Ecclesia militans
Gre skratka za temo o vojskujoči se Cerkvi (Ecclesia militans), ki je tradicionalna oznaka za stanje Cerkve na zemlji, da ga razlikujemo od njenega zveličanega, zmagovitega stanja (Ecclesia triumphans). Oznaka vojskujoče se Cerkve kot vemo ni več v rabi, saj jo je 2. vatikanski koncil v konstituciji o Cerkvi prekrstil v potujočo Cerkev (Ecclesia peregrinans). Ampak kot je v enem izmed nagovorov kardinalom maja 2012 opozoril papež Benedikt XVI. je v današnji čas živ dokaz aktualnosti stare oznake o vojskujoči se Cerkvi, saj današnji svet drvi kot še nikoli v sovraštvo zoper vse krščansko. Zato velja danes bolj kot kdaj koli prej, da je vsak poskus prikupiti se svetu izdajstvo Jezusa, saj velja danes še prav posebej, da le »če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo« (Jn 15, 19). Toliko bolj kot kdaj koli prej torej velja danes, da moramo znova postati vojskujoča se Cerkev. Da moramo »bodi prilično ali neprilično« (2 Tim 4, 2) oznanjati Jezusov nauk in s tem stopiti v konflikt s svetom: s tem pa stopiti v konflikt tudi s tistim delom Cerkve, ki noče biti vojskujoča, ker želi biti svetu všečna.
Zdi se, da se te resnice današnjega časa zaveda prav posebej omenjena katoliška populacija, ki se zbira zadnje čase zlasti na ameriškem jugu. Zato ni nenavadno, da je eden izmed njenih glavnih glasnikov televizijec Michael Voris (sicer iz Detroita) poimenoval svojo televizijo Church Militant TV. Mislim, da njene oddaje popolnoma upravičujejo uporabo te častivredne in starodavne oznake. Želeti si je, da bi se kak tak pogumen, dosleden, domišljen in zlasti nespravljiv glas pričevanja za Kristusa v današnjem antikristovskem času zaslišal tudi na Slovenskem. Do tedaj pa lahko le vabim k spletnemu ogledu Vorisovih oddaj.
