Globoko v možganskem deblu imamo vtisnjeno pravilo: »Dobre ljudi moraš imeti rad, slabe pa moraš sovražiti.« Če tega ne bi imeli, bi človeški rod že tisočkrat izumrl. Takšna hipoteza je za katoličana v postnem času zelo drzna in provokativna. Še posebej vznemirjujoča je za slovenskega katoličana pri katerem je v veliki meri ohromljen preživetveni nagon, ki se izraža tudi skozi »sovraštvo do slabega« – zanj je sprejemljiva kvečjemu »absolutna vseobsegajoča ljubezen«, čeprav se globoko v sebi zaveda, da je to v vsakdanjem življenju pogosto zgolj zelo pripravna krinka za duševno in duhovno lenobo. S tem pa je razvrednotena in banalizirana tudi resnična »krščanska ljubezen«.
Kaj pa takšna slovenska paradigma glede življenja v skladu z »absolutno vseobsegajočo ljubeznijo« pomeni v našem vsakdanu? Vzemimo hipotetični primer »Podjetja A«, ki ga vodi direktor Peter, in »Podjetja B«, ki ga vodi direktor Pavel. Recimo, da sta oba prej navedena direktorja bazično poštena. Peter predstavlja ideal absolutne krščanske ljubezni in dialoga – nobenemu delavcu in poslovnemu partnerju se nikoli ne zameri, vedno išče kompromise, nikoli ne povzroča konfliktov oziroma jih vedno zgladi, zato ga imajo prav vsi radi. Direktor Pavel pa zna tudi »sovražiti« – sovraži lene, spletkarske, lahkomiselne in goljufive delavce, sovraži podle in goljufive poslovne partnerje, sovraži pretirano domačnost v poslu,…, zato med delavci in poslovnimi partnerji ni priljubljen. Pravilo: »Dobre moraš imeti rad, slabe pa sovražiti, sicer boš izumrl.«, velja tudi pri vodenju podjetij in ostalih organizacij. V Podjetju A s časoma konstantno vse bolj prevzemajo vzvode moči in odločanja agresivni, arogantni, pokvarjeni oziroma spletkarski sodelavci, saj dobri delavci z njimi v tako permisivnem okolju ne morejo učinkovito tekmovati – podobno kot se s kopji ni mogoče učinkovito boriti proti tankom. Dobri delavci v takšnem podjetju se bodo posledično vse bolj umikali na obrobje ali v svoje družinsko življenje. V Podjetju B pa bo direktor Pavel vsakega toliko časa odpustil delavce pri katerih se bodo začele kazati negativne poteze v obliki lenobe, spletkarstva, goljufij, nesposobnosti, lahkomiselnosti, arogance,… Tako bo dobrim delavcem omogočil normalno delo, razvoj in napredovanje, saj v podjetju ne bo smrtonosnih virusov in bakterij. Podobno velja za nabor poslovnih partnerjev Podjetja B.
Kakšen bo epilog teh dveh zgodb? Podjetje A več let zaposlenim ne bo plačevalo prispevkov za socialno varnost, državi ne bo plačevalo davkov, delavcem zadnjih nekaj mesecev ne bo izplačevalo niti plač in nadomestil stroškov, na koncu pa bo končalo v stečaju. Dobri delavci, ki jih je povprečno 2/3, bodo potrti in ostareli končali na plečih davkoplačevalcev in jim tudi njihove lepe družinske hiške ne bodo dale tolažbe, še manj pa bodo imeli perspektivo za svoje bodoče življenje. Da ne govorimo o delovnih mestih v podjetju A, kjer bi si lahko svojo človeka dostojno eksistenco zagotovili njihovi otroci in vnuki, ki bodo postali bodisi zagrenjeni brezdelneži ali pa ekonomski begunci. Slabi delavci iz Podjetja A pa bodo zelo hitro preskočili na novo žrtev, saj so si pri Podjetju A nabrali toliko premoženja in drugim naredili toliko uslug, da bodo zlahka dobili drugo službo. Kaj pa Podjetje B in njegov direktor Pavel? Njiju v Sloveniji nihče ne opazi, saj je vsem samoumevno, da podjetja poslujejo, da delavci delajo in da dobivajo plače. Ravno to pa je najbolj kruto – direktor Pavel, ki je ves čas nosil breme obče jeze in odklanjanja v svojem okolju, na koncu pa njegovo podjetje s plačevanjem davkov in prispevkov trajno financira vse dobre in slabe (bivše) delavce iz Podjetja B ter njihove otroke in vnuke, ne bo imel nikoli nobene veljave, niti nobene družbene moči. Posledica prevlade takšne mentalitete v Sloveniji je, da imamo vse manj Pavlov za direktorje, in da imajo direktorji v vse več Petrov za svetovalce in pomočnike. Enaka logika velja tudi za državo in občine, njihove zavode, društva in nenazadnje tudi za cerkvene ustanove. Zgolj v razmislek – Slovenci smo neverjetno tolerantni tudi do policistov, tožilcev, sodnikov, ravnateljev, učiteljev, vzgojiteljev, inšpektorjev, predstojnikov,…, ki ne sovražijo slabega, temveč so »fini, lepi in dobri«. Velja pa tudi nasprotno – tiste, ki na prej navedenih funkcijah »sovražijo slabo in se mu uprejo«, uvrstimo med negativce. Posledično pa živimo v vse slabšem in vse bolj hudobnem okolju.
Upam, da razumete pomen zdrave mere »sovraštva do slabega« v povezavi z »ljubeznijo do dobrega«. Ravno tako upam, da razumete naivnost in škodljivost nekritične »absolutne ljubezni do vsega, tudi do slabega«. Seveda je pri tem potrebno skrajno strogo presojati, kaj je slabo. In nikoli ne sme preiti v drugi plan ljubezen do dobrega, saj v takšnem primeru zelo hitro zdrsnemo v tiranijo.
Za zaključek pa razmislek o tem, kaj je značilno za prvo leto pontifikata papeža Frančiška? Bistveno bolj ga definirajo njegove izjave in dejanja »PROTI« kot »ZA«. V duhu te kolumne, si upam trditi, da je papež Frančišek priljubljen tudi zaradi tega, kar jasno pove in pokaže, da resnično sovraži oholost, spletkarstvo, skrite lobije, sprenevedanje, pretirano bogastvo, luksuzne vile in avtomobile, pranje denarja, pedofilijo in podobne perverznosti,…, ter iskreno ljubi dobro. Papež Benedikt je bil resnično dober človek in papež. Imel pa je podobno lastnost kot direktor Peter – ni bil sposoben jasno in odločno sovražiti slabega. Papež Benedikt se je očitno zavedal prej navedene svoje lastnosti in je odstopil, kardinali pa so izvolili novega papeža. V Republiki Sloveniji nimajo volilne pravice kardinali, temveč jo imamo mi državljani, zato je izključno od nas odvisno, ali bomo za voditelje izbrali »Frančiške«.
Foto: Flickr
