Dobre imeti rad, slabe pa sovražiti

29
298

dobro in slaboGloboko v možganskem deblu imamo vtisnjeno pravilo: »Dobre ljudi moraš imeti rad, slabe pa moraš sovražiti.« Če tega ne bi imeli, bi človeški rod že tisočkrat izumrl. Takšna hipoteza je za katoličana v postnem času zelo drzna in provokativna. Še posebej vznemirjujoča je za slovenskega katoličana pri katerem je v veliki meri ohromljen preživetveni nagon, ki se izraža tudi skozi »sovraštvo do slabega« – zanj je sprejemljiva kvečjemu »absolutna vseobsegajoča ljubezen«, čeprav se globoko v sebi zaveda, da je to v vsakdanjem življenju pogosto zgolj zelo pripravna krinka za duševno in duhovno lenobo. S tem pa je razvrednotena in banalizirana tudi resnična »krščanska ljubezen«.

Kaj pa takšna slovenska paradigma glede življenja v skladu z »absolutno vseobsegajočo ljubeznijo« pomeni v našem vsakdanu? Vzemimo hipotetični primer »Podjetja A«, ki ga vodi direktor Peter, in »Podjetja B«, ki ga vodi direktor Pavel. Recimo, da sta oba prej navedena direktorja bazično poštena. Peter predstavlja ideal absolutne krščanske ljubezni in dialoga – nobenemu delavcu in poslovnemu partnerju se nikoli ne zameri, vedno išče kompromise, nikoli ne povzroča konfliktov oziroma jih vedno zgladi, zato ga imajo prav vsi radi. Direktor Pavel pa zna tudi »sovražiti« – sovraži lene, spletkarske, lahkomiselne in goljufive delavce, sovraži podle in goljufive poslovne partnerje, sovraži pretirano domačnost v poslu,…, zato med delavci in poslovnimi partnerji ni priljubljen. Pravilo: »Dobre moraš imeti rad, slabe pa sovražiti, sicer boš izumrl.«, velja tudi pri vodenju podjetij in ostalih organizacij. V Podjetju A s časoma konstantno vse bolj prevzemajo vzvode moči in odločanja agresivni, arogantni, pokvarjeni oziroma spletkarski sodelavci, saj dobri delavci z njimi v tako permisivnem okolju ne morejo učinkovito tekmovati – podobno kot se s kopji ni mogoče učinkovito boriti proti tankom. Dobri delavci v takšnem podjetju se bodo posledično vse bolj umikali na obrobje ali v svoje družinsko življenje. V Podjetju B pa bo direktor Pavel vsakega toliko časa odpustil delavce pri katerih se bodo začele kazati negativne poteze v obliki lenobe, spletkarstva, goljufij, nesposobnosti, lahkomiselnosti, arogance,… Tako bo dobrim delavcem omogočil normalno delo, razvoj in napredovanje, saj v podjetju ne bo smrtonosnih virusov in bakterij. Podobno velja za nabor poslovnih partnerjev Podjetja B.

Kakšen bo epilog teh dveh zgodb? Podjetje A več let zaposlenim ne bo plačevalo prispevkov za socialno varnost, državi ne bo plačevalo davkov, delavcem zadnjih nekaj mesecev ne bo izplačevalo niti plač in nadomestil stroškov, na koncu pa bo končalo v stečaju. Dobri delavci, ki jih je povprečno 2/3, bodo potrti in ostareli končali na plečih davkoplačevalcev in jim tudi njihove lepe družinske hiške ne bodo dale tolažbe, še manj pa bodo imeli perspektivo za svoje bodoče življenje. Da ne govorimo o delovnih mestih v podjetju A, kjer bi si lahko svojo človeka dostojno eksistenco zagotovili njihovi otroci in vnuki, ki bodo postali bodisi zagrenjeni brezdelneži ali pa ekonomski begunci. Slabi delavci iz Podjetja A pa bodo zelo hitro preskočili na novo žrtev, saj so si pri Podjetju A nabrali toliko premoženja in drugim naredili toliko uslug, da bodo zlahka dobili drugo službo. Kaj pa Podjetje B in njegov direktor Pavel? Njiju v Sloveniji nihče ne opazi, saj je vsem samoumevno, da podjetja poslujejo, da delavci delajo in da dobivajo plače. Ravno to pa je najbolj kruto – direktor Pavel, ki je ves čas nosil breme obče jeze in odklanjanja v svojem okolju, na koncu pa njegovo podjetje s plačevanjem davkov in prispevkov trajno financira vse dobre in slabe (bivše) delavce iz Podjetja B ter njihove otroke in vnuke, ne bo imel nikoli nobene veljave, niti nobene družbene moči. Posledica prevlade takšne mentalitete v Sloveniji je, da imamo vse manj Pavlov za direktorje, in da imajo direktorji v vse več Petrov za svetovalce in pomočnike. Enaka logika velja tudi za državo in občine, njihove zavode, društva in nenazadnje tudi za cerkvene ustanove. Zgolj v razmislek – Slovenci smo neverjetno tolerantni tudi do policistov, tožilcev, sodnikov, ravnateljev, učiteljev, vzgojiteljev, inšpektorjev, predstojnikov,…, ki ne sovražijo slabega, temveč so »fini, lepi in dobri«. Velja pa tudi nasprotno – tiste, ki na prej navedenih funkcijah »sovražijo slabo in se mu uprejo«, uvrstimo med negativce. Posledično pa živimo v vse slabšem in vse bolj hudobnem okolju.

Upam, da razumete pomen zdrave mere »sovraštva do slabega« v povezavi z »ljubeznijo do dobrega«. Ravno tako upam, da razumete naivnost in škodljivost nekritične »absolutne ljubezni do vsega, tudi do slabega«. Seveda je pri tem potrebno skrajno strogo presojati, kaj je slabo. In nikoli ne sme preiti v drugi plan ljubezen do dobrega, saj v takšnem primeru zelo hitro zdrsnemo v tiranijo.

Za zaključek pa razmislek o tem, kaj je značilno za prvo leto pontifikata papeža Frančiška? Bistveno bolj ga definirajo njegove izjave in dejanja »PROTI« kot  »ZA«. V duhu te kolumne, si upam trditi, da je papež Frančišek priljubljen tudi zaradi tega, kar jasno pove in pokaže, da resnično sovraži oholost, spletkarstvo, skrite lobije, sprenevedanje, pretirano bogastvo, luksuzne vile in avtomobile, pranje denarja, pedofilijo in podobne perverznosti,…, ter iskreno ljubi dobro. Papež Benedikt je bil resnično dober človek in papež. Imel pa je podobno lastnost kot direktor Peter – ni bil sposoben jasno in odločno sovražiti slabega. Papež Benedikt se je očitno zavedal prej navedene svoje lastnosti in je odstopil, kardinali pa so izvolili novega papeža. V Republiki Sloveniji nimajo volilne pravice kardinali, temveč jo imamo mi državljani, zato je izključno od nas odvisno, ali bomo za voditelje izbrali »Frančiške«.

Foto: Flickr


29 KOMENTARJI

  1. Aktualno.

    Sovražiti moramo slaba dejanja, ne pa ljudi.

    Tistim, ki slaba dejanja počnejo pa je treba pomagati, da se jih otresejo in zaživijo novo življenje, ki ga bodo krasili z dobrimi dejanji.

    • G. Zdravko, ne stresajte neargumentiranega cinizma. Zakaj je, prosim, ravno ta članek za vas najslabši? Meni se zdi članek dober, ker razkriva še eno dolgoročno temno plat permisivnosti.

      • Prav. Naj argumentiram:
        “Peter predstavlja ideal krščanske ljubezni in dialoga”: Če je Peter tak, kot je predstavljen potem lahko predstavlja kvečjemu pomilovanja vrednega bedaka.
        To mešati s krščansko ljubeznijo je neumnost.

    • Na žalost laiki in celo duhovniki nimajo razčiščenih pojmov, kako se soočiti s slabimi ali celo hudobnimi dejanji ter osebami, ki takšna dejanja izvršujejo. Najpogostejša gesta, ki jo srečujemo v Sloveniji je nojevsko tiščanje glave v pesek ob soočanju s temi pojavi. Zato mi je dal ta članek za misliti, saj sem se z identičnimi situacijami srečeval v dveh bivših službah, pa tudi v sedanji sem se znašel v nevarno permisivnem okolju, kjer se najbolje godi najbolj brutalnim sodelavcem in najslabše pridnim mravljicam.

  2. “Upam, da razmete pomen zdrave mere »sovraštva do slabega« v povezavi z »ljubeznijo do dobrega«. Ravno tako upam, da razumete naivnost in škodljivost nekritične »absolutne ljubezni do vsega, tudi do slabega«. Seveda je pri tem potrebno skrajno strogo presojati, kaj je slabo, in ne sme nikoli preiti v drugi plan ljubezen do dobrega, saj v takšnem primeru zelo hitro zdrsnemo v tiranijo.”

    Zame zelo lepo povedano. Se strinjam.

    “Primerna oprema” za življenje že od samega začetka je dobra popotnica za lažje krmarjenje med Scilo in Karidbo.

    • Me veseli ta poudarek na dobrem v tem članku. Mene je zmotila neizmerna poenostavitev dveh direktorjev, od katerih nobenega ni v resnici.
      V svetu je pravzaprav veliko bližje da dobre ljudi sovražimo in ljubimo slabe. Sploh pri nas, kjer voditelji ljubijo laž.
      Krmariti pri nas med Scilo in Karbido zahteva izjemne sposobnosti. Vsi kar jih poznam, žal z mano vred, se še vedno bolj vozimo na ladji.

      • “Sploh pri nas, kjer voditelji ljubijo laž.

        Krmariti pri nas med Scilo in Karbido zahteva izjemne sposobnosti. Vsi kar jih poznam, žal z mano vred, se še vedno bolj vozimo na ladji.

        Ja, “laž”. Tu se popolnoma strinjam s tabo Zdravko.
        Dodala bi še na kratko – Pravice ni.

  3. ..v naši bližini..npr. v Avstriji, na Bavarskem, tudi po Italiji..je kar precej podjetij, ki so zrasla in delujejo npr. po načelih katoliškega socialnega nauka..

    ..pa bi povprašali tja in za njihove izkušnje..

    • … tudi sama sem mnenja, da povsod kjer vidimo primere dobre prakse ZA NAS (se ne kregam) sprejmemo.Ne izumljamo tople vode.

      Brzina press

    • Vsekakor, sto kilometrov na sever ali zahod pa so plače 2-3 krat višje. Pa kdo so ti ljudje tam, kaj so to za eni narodi, kaj se torej pri nas dogaja tako drastično drugače? Ali se tega res ne da videti. Kako je mogoče, da smo tu 500 let pred njimi?! Švicarji so pa sploh eni zaostali tipi, ki živijo še v 19. stoletju…

      • Zdravko, pravijo, da gliha vkup štriha.

        Takole na prvi pogled sva midva kar dober tandem …

        Malo za šalo, malo zares.

        Pa lahko noč voščim.

  4. Ni res, da moramo sovražiti slabe ljudi. To je v nasprotju z Jezusovimi besedami “Ljubite svoje sovražnike”.

    Popolnoma nekaj drugega pa je, če sovražimo slaba dejanja. In če sankcioniramo tistega, ki jih povzroča. Razlika se mi zdi v tem, da v slednjem primeru ne obsodimo človeka kot celoto ampak samo njegovo slabo dejanje. Pravico do obsodbe človeka ima samo Bog.

    Sicer pa mi je članek zelo dober. Tudi sam sem že premišljeval o tem, da pretirana ljubezen in dobrota lahko naredita veliko škode. Pa naj bo to v podjetništvu, družinskih odnosih ali kjerkoli. Ljubezen in strogost morata biti v pravem ravnotežju.

    Če je Pavel iz gornjega članka uravnotežen, in je Peter preveč ljubeč (empatičen), potem najbrž obstaja tudi druga skrajnost. Da je človek preveč preračunljiv, brez empatije, mojster v kovanju dobička. Če je Peter ena skrajnost, je druga skrajnost motena osebnost. V nekaterih podjetjih celo izbirajo kadre tako, da imajo “kandidati, ki pokažejo določene psihopatološke karakteristike, prednost pri zaposlitvi na vodilnih mestih.”

    • Meni pa ne gre v glavo to plehko in površinsko razmišljanje, da je potrebno sovražiti slaba dejanja in lastnosti, ne pa slabih ljudi. Značaji in dejanja so pri nekaterih ljudeh tako zakoreninjena, da do takšnih hudobnih/zlih/pokvarjenih/ ljudi enostavno ne nmoreš imeti poztitivnega odnosa, saj jih tako podpiraš pri njihovih “rabotah”.

    • Če pa gre za moteno osebnost (če to zagotovo veš), v tem primeru pa mislim, da moraš najprej zaščititi sebe, postaviti meje. Lahko gre za primer, kjer ni odstopanj niti za milimeter.

      Jasno, tu je še pomembno osvetliti dejstvo, kdo je ta motena osebnost v tvojem odnosu.Če je to n.pr. tvoj direktor od katerega si “življensko, finančno odvisen”, potem mislim, da je vseeno bolje, da se malo “potuhneš”.

  5. Globoko v možganskem deblu imamo vtisnjeno pravilo: »Dobre ljudi moraš imeti rad, slabe pa moraš sovražiti.«
    ==============
    Nič takega nimamo vtisnjeno nikjer, kaj šele globoko v možganskem deblu. Da prideš do tega moraš biti najprej lepo vzgojen, potem pa še imeti značaj, biti karakter, potem se šele po malem zavedaš kaj delaš. Kaj pomeni dobro delati, kaj pomeni biti grešnik.

    Obenem se opravičujem za prehudo kritiko. Sam nisem še nič objavil na Časniku.

  6. sovraštvo je navadno čisto preveč pasivna drža, sploh pa navadno ni cilj samo škodovati, ampak onemogočiti, za to pa je že potreben trud in ljubezen 😉

  7. ja, ja, ampak bistven problem je seveda določiti kaj je dobro in kaj slabo. glede tega nimamo vsi istih meril.

  8. ..ta pisec v članku dela vsaj iz krščanskega oz. katoliškega pogleda temeljno napako..

    ..ta pa je v tem, da poenostavljeno enači in postavlja kot dilemo dobro in zlo kot dve entiteti, torej nekako dualistično ala plus, minus..

    ..medtem, ko katoliški pogled te samostojne entitete..zlu oz. slabemu ne priznava in ga ima za t.i. umanjkanje dobrega..

  9. Temo, kako ravnati s hudobnim človekom oz. delovanjem, bi morali vedno znova obravnavati. Če nam narava svetuje “sovraži ga”, nam vera narekuje “ljubi ga”. Ampak, ali nima ljubezen veliko podob? Starši smo se prej ali slej morali naučiti, da so trenutki, ko mora biti ljubezen odločna, dosledna pa tudi kaznovalna, da bi lahko preprečila nagnjenje k grehu. Podpirati grešnost, ne pomeni ljubiti. Ampak: Poskrbeti za preventivne ukrepe brez kakršnekoli jeze. Potem naslov za novo razmišljanje glasi: “Dobre in slabe imeti rad, toda … ?”

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite