Dobra mati država – tretjič

Eden od predpogojev za učinkovito državo, o kateri sem pisal v prejšnjem prispevku, je zaupanje. Zaupanje državljanov v državo in njene organe, a tudi zaupanje države državljanom. Medsebojno zaupanje, torej. Pri čemer pa je potrebno jasno povedati, da mora prvi korak storiti močnejši, tisti, ki ima v rokah oblast, torej država.

Nobena skrivnost ni, da je medsebojno zaupanje med državljani in državo pri nas v tem trenutku na psu. Pa pri tem sploh nimam v mislih le nezaupanja do politike, ampak nezaupanje državljanov do državnih organov in tistih, ki v imenu države skrbijo za naše dobro. O sodstvu ali denimo davčni upravi tako ali tako nima smisla izgubljati besed, saj sta svetlobna leta oddaljena od tiste realnosti, ki jo živimo državljani. Žal pa si v zadnjem času vse bolj zapravljata zaupanje državljanov tudi zdravstveni in šolski sistem, področji, ki sta še nedavno tega uživali dokaj visok ugled v družbi. A ko izvemo, da VIP sistem naročanja na zdravstvene storitve ni več izjema, ampak pravilo, je seveda zelo težko ohraniti zaupanje. Ali ko država ponori ob javni objavi primerjave uspešnosti slovenskih šol – doslej so namreč rezultati nacionalnih preizkusov znanja, seveda plačani iz davkoplačevalskega denarja, biti tem istim davkoplačevalcem nedostopni – pove to vse o zaupanju, ki ga država goji do državljanov. S svojim vedenjem v tem primeru pa država hkrati tlakuje stopnjo (ne)zaupanja državljanov v šolski sistem.

Samo milijon nas je (sumljivih)

A zaupanje ni samo počutje oziroma čustven odnos med državo in državljani, temveč je veliko več. Zaupanje ali nezaupanje namreč v osnovi določata procese v družbi. Če država državljanom zaupa, so procesi enostavni, hitri in učinkoviti. Če pa država državljanom ne zaupa, se to odraža v kompliciranosti vseh medsebojnih interakcij, nezaupanje se zrcali v vsakem procesu, ki vsebuje nešteto korakov, katerih namen je preverjanje in preprečevanje morebitnih zlorab. Take procese z zelo znano tujko poimenujemo birokracija. Birokracija je zoprna reč. Verjetno v nekaterih primerih res pomaga preprečiti zlorabe, a ima to slabo lastnost, da vsem zagreni življenje.

Eden najbolj simpatičnih spominov iz časa mojega zdomskega življenja v Nemčiji je urejenost sistema bolniških odsotnosti z delovnega mesta. Za bolniško odsotnost do tri dni namreč v Nemčiji ni potrebno dobiti zdravniškega potrdila. Znanci, ki jim to povem, večinoma odvrnejo, da v Nemčiji to najbrž funkcionira, pri nas pa naj ne bi, ker bi nekateri bili kar naprej na tridnevni bolniški. Pa je res tako? Verjetno je res, da bi nekateri tak sistem zlorabljali, tudi v Nemčiji se gotovo najdejo takšni. Vprašanje pa je, koliko je takih. Deset odstotkov? Ali dvajset? Morda le trije odstotki? A po drugi strani se je potrebno vprašati, kakšne koristi in prihranke prinaša tak poenostavljen sistem. Koliko bi lahko zmanjšali obremenitve splošnih zdravnikov in vrste v njihovih čakalnicah, če nam za kratkotrajne bolniške ne bi bilo treba na pregled? In koliko hitreje bi ozdraveli, če bi ves dan preležali doma, namesto, da pol dneva porabimo za obisk v zdravstvenem domu? Mimogrede, Slovenija je v samem vrhu evropskih držav po številu dni bolniške odsotnosti na zaposlenega.

A podobne zgodbe srečujemo povsod, kjer se naše poti križajo s potmi državnih ustanov. Kar hudo mi je, ko se spomnim naših odisejad s Pošto Slovenije v času, ko smo bili na delu v tujini. Kar predstavljajte si, da pošte, za katero se zahteva osebna izročitev, nismo mogli dobiti. Nismo je mogli preusmeriti na naš začasni naslov v tujino, niti nismo mogli doseči, da bi jo poslali na naslov osebe, ki smo jo pooblastili za prejemanje naše pošte. Prav tako ni bilo možnosti, da bi pooblaščenca vsaj obvestili o taki pošiljki. Preostala je le ena rešitev – dogovoriti se z enim od sosedov, da pregleduje naš poštni nabiralnik. Najhuje v tej zgodbi je bilo, da so pošiljko, ki je najprej niso hoteli izročiti nikomur, po 15 dneh preprosto vrgli v nabiralnik – četudi so vedeli, da nas tako ali tako ni. Na vprašanje, čemu tak rigiden sistem, smo dobili odgovor, da je to zaradi lumpov, ki se izogibajo prevzemu tovrstnih pošiljk, denimo plačilu kazni ali pozivu na sodišče. Zaradi peščice lumpov se je torej država še enkrat več odločila, da zagreni življenje dvema milijonoma poštenih državljanov. Preprosto zato, ker zavestno, ali nezavestno, v nas vidi dva milijona potencialnih lumpov.

Poskusimo z rožnatimi očali

In v tem leži srž birokracije, ki duši tako slehernike pri drobnih zasebnih zadevah, kakršne sem opisal, kot podjetnike, ki morajo v takih razmerah konkurirati tekmecem od drugod, ki jim država omogoča povsem drugačno, prijaznejše in spodbudnejše okolje.

Ali bi lahko bilo drugače? Gotovo, da bi tak sistem zaupanja potreboval nekoliko drugačno okolje vrednot. Ter učinkovit pravni sistem, ki bi skrbel za iskanje in pregon lumpov. Vsakodnevne opravke, ki jih imamo z državo običajni ljudje, pa bi lahko poenostavili in s tem pokazali zaupanje do državljanov.

Na dolgi rok bi sistem, ki bi, namesto na nezaupanju, temeljil na zaupanju države do državljanov, gotovo imel izredno pozitivne učinke. Tako na poslovno okolje, kot tudi na odnos in zaupanje državljanov do države. Ampak upal bi si iti celo dlje in postaviti smelo trditev, da bi imel sistem, temelječ na zaupanju, pozitivne učinke takoj, na kratek rok. Prepričan sem, da število tistih, ki bi zlorabljali sistem, ne bi bil nič večji, kot je dandanes. Ker lumpov birokracija tako ali tako ne ustavi.

Vir fotografije: Wikimedia