Dobra mati država – prvič

7

transparentnost2Ob vse večjem nezadovoljstvu s stanjem v državi, ki preplavlja vse segmente družbe, se tako javnost kot politika večinoma odzivata po liniji najmanjšega odpora, z iskanjem krivcev, seveda najraje med tistimi drugimi. In verjamejo, da bo bolje, ko bodo na oblasti sami oziroma “naši”. Češ, da je narobe samo to, da so oni drugi lumpi.

Potem pride do menjave na oblasti, enim se podre svet, drugi praznujejo “osvoboditev”, v resnici pa se ne spremeni nič bistvenega. Zadeve po večini ostanejo nespremenjene in vsi smo vse bolj nezadovoljni z mlado, šele nekaj let polnoletno državo. In godrnjamo ter zabavljamo čeznjo, razburjamo se zaradi lumparij, le redko pa se vprašamo, kakšna pa bi pravzaprav morala biti, da bi nam bila dobra mati in nam dajala tisto, kar potrebujemo? In kaj je tisto, kar nam najbolj manjka?

Veliko je lastnosti, ki so pomembne za dobro delovanje države, a tako za državo kot za slehernikovo prebijanje skozi vsakdan je morda najpomembnejša transparentnost. Na vseh ravneh. Od transparentnosti delovanja državnih institucij do transparentnih pravil in procesov. In, ne nazadnje, jasnega razločevanja med tem, kaj je prav, in kaj je narobe.

Kdo pije in kdo plača?

Že od nekdaj, tudi že v prejšnjem režimu, smo pogosto govorili o tem, da se “ne ve, kdo pije in kdo plača”. Tudi v samostojni državi se je to pokazalo kot ena od najhujših pomanjkljivosti, še posebej zato, kar kalno vodo izkoriščajo vse sorte nepridipravi.

Veliko je govora o transparentnosti, denimo pri postopkih javnih naročil. In veliko preveč je očitnih primerov, ko so postopki in njih rezultati vse prej, kot transparentni. Pa se včasih tega niti ne zavedamo. Skoraj nihče ni zastrigel z ušesi, ko so v prejšnjem desetletju naši gradbinci pod krinko nacionalnega interesa iz posla gradnje avtocestnega križa izrivali tuje konkurente, seveda preko vse prej kot transparentnih izbirnih postopkov. Rezultat takratne politike je danes očiten. Preplačane avtoceste, zadolžen DARS in propadli gradbinci ter tisoči opeharjenih delavcev. Podobno klavrno se je izšla igra nacionalnega interesa v Mercatorju in pri lastninjenju Pivovarne Union.

Tudi v javni sferi, denimo zdravstvu in šolstvu so netransparentni postopki terjali svoj davek. Ali si denimo lahko predstavljate, da se založniki o oblikovanju državne politike učnih gradiv pogajajo z državo? A tako je in tega niti ne skrivajo, temveč se odkrito postavljajo kot ena od pogajalskih strani. In pri tem morda celo verjamejo, da je tako prav. Čeprav bi morali biti založniki zgolj podjetja, ki bi v sistemu, kakršnega postavi država, pač iskali svojo poslovno priložnost.

In ni problem le v tem, da si nekatere skupine jemljejo več pravic, kot jim gre, temveč je največja težava to, da se ne javnost, ne mediji tega večinoma sploh ne zavedajo. Še nikoli denimo nisem slišal, da bi kak novinar Branimirja Štruklja, predsednika SVIZa, soočil z dejstvom, da je naloga sindikata boj za pravice učiteljev, nikakor pa ni pristojen za pogajanja o strokovnih zadevah, kakršni so denimo normativi.

Posebno poglavje so tudi pravila, ki krojijo življenje slehernika. Pred dnevi se je tako ob odličnem zapisu o tem, kako ravnati ob izselitvi iz Slovenije, med diskusijo pokazalo, da državni organi, v tem primeru davčna uprava, pogosto niti sami ne znajo pravilno uporabljati zakonodaje in državljanom postavljajo nepotrebne in z zakonodajo neskladne zahteve. Večinoma seveda na koncu dosežemo, kar želimo, a vprašati se je treba, koliko denarja, dela in časa stanejo takšni netransparentni postopki in pošiljanje od Poncija do Pilata. Ko bi nekaj lahko opravili v nekaj minutah, a se zaradi nepreglednosti, neznanja ali samovolje zadeva vleče mesece ali celo leta.

In kakšna bi bila transparentna država?

Morda se sliši utopično, a v transparentni državi bi pričakovali, da bodo vsa pravila jasna. Jasna do te mere, da ne bo imel vsak uradnik drugačne razlage in razumevanja. Da bo čisto vseeno, kdo obravnava vaš primer, saj ga bo vsak rešil na enak način, v skladu z jasnimi pravili, seveda. In da vas bo v primeru, če zadeve ne bo znal ali smel sam rešiti, poslal na pravi naslov.

Transparentno državo si predstavljam tako, da bo jasno, kdo je za kaj pristojen in bo vsak opravljal (samo) svoje delo. Da bo jasno, kdo postavlja politiko, kdo pa trgu le ponuja svoje usluge. Da bo politiko učnih gradiv oblikovala država v sodelovanju s tistimi, katerih interes so kakovostno izobraženi otroci (šole, fakultete, gospodarstvo in starši), založniki pa bodo zgolj proizvajalci “surovin”.

In nenazadnje – od transparentne države bi pričakovali, da ne deluje s figo v žepu. Da če namerava prodati neko podjetje, naj ga poskuša res prodati, ne pa, da naredi vse, da prodajo prepreči.

Transparentnost pomeni tudi, da naj bo vsem jasno, kaj je prav in kaj narobe. Da vem, da je učiteljica mojega otroka nek učbenik izbrala zato, ker je dober in ne zato, ker je založnik šoli dal donacijo. Da sem lahko prepričan, da bo vlada zaslužek od višje cene vinjete porabila za vzdrževanje avtocest in ne za polnjenje žepov pajdaških omrežij. In da vem, da so za gradnjo letališkega stolpa izbrali najugodnejšega in najbolj kompetentnega izvajalca, ne pa zato, ker je direktor podjetja v sorodu z ministrom.

Utopija? Dokler v to verjamemo, vsekakor. Ko pa bomo verjeli, da je lahko tudi drugače in bomo to tudi zahtevali, pa bo lahko tudi drugače. Ponekod v svetu je drugače že dandanes.

Vir fotografije: Business Discovery blog

7 KOMENTARJI

  1. Briljantno konkreten in aktualen prispevek avtorja članka!

    Če pogledamo slovenski pravopis transparentnost ne vključuje poštenosti, ampak le jasnost in razvidnost, kar pa je premalo.

    Zato bi bilo prav, da se vedno zahteva transparentnost in poštenost.

    Pošten odnos do države, skupnosti in do samega sebe zahteva, da so pravice in dolžnosti v ravnovesju.
    Niče nima pravice zahtevati le svoje pravice, dolžnosti pa zanemarjati.

    Življenje je postavljeno tako, da so običajno na prvem mestu dolžnosti, šele potem se ustvarijo pogoji za določene pravice.

    Politiki, novinarji, šolniki, gospodarstveniki in drugi, bi morali vedno opominjati javnost,kako pomembno je to ravnovesje za normalno življenje , zadovoljstvo in uspešnost.

  2. Dolžnosti, ki jih ima vsak človek med drugim zahtevajo njegovo poštenost, delavnost, resnicoljubje, pravičnost, odgovornost, solidarnost…

    Odstop politikov in še koga zahteva dejstvo, da niso opravili svoje dolžnosti, ki se je od njih pričakovala.

    Do politikov in tistih na drugih javnih in odgovornih funkcijah, velja strožja odgovornost, če ne opravijo svoje dolžnosti.

  3. Civilna družba bi se morala zavedati, da je ona tista, ki lahko in mora opozarjati in vztrajati na moralnih standardih, ki jih imajo civilizacijske države in o tem sproti obveščati in pozivati javnost, da pomaga, da se ti standardi resnično uveljavijo.

    Zaman je pričakovati, da bodo to dolžnost storili opravili drugi. Potem bi to že storili.

  4. > In verjamejo, da bo bolje, ko bodo
    > na oblasti sami oziroma “naši”.

    Priznam. Izhajam iz partizanske družine
    in na oblasti so v samostojni Sloveniji
    kar naprej “naši”, a sploh nisem zadovoljen.
    Veliko bolj kot levo-desna delitev bi me
    zanimala korupirano-kompetentna delitev
    politikov. Nisem edini. Menim celo, da
    smo v večini. A kaj, ko bom izmed dveh
    strank, ki bodo po moji oceni kompetentni
    zagotovo izbral tisto levo in pri tem se
    mi utegne zgoditi še, da malo poškilim in
    narobe ocenim nagnjenost k korupciji…

  5. G. Gabrovšek je zapisal:”pride do menjave na oblasti, enim se podre svet, drugi praznujejo “osvoboditev”, v resnici pa se ne spremeni nič bistvenega. Zadeve po večini ostanejo nespremenjene..”
    Kdaj pa je pri nas že prišlo do menjave oblasti? Ves čas so na oblasti “naši” (rdeči.) Tega pač ni treba posebej dokazovati.
    Morda avtor živi v kaki urejeni državi na Zahodu? Ali pa je slep za realnost v tej deželi.
    Sicer je transparentnost v redu in se je mogoče v glavnem z njim strinjati.

  6. Naj mi avtor članka oprosti na misel mi je prišlo, da poslušam kakšno moralistično pridigo. V Sloveniji se dobro ve kdo pije kdo plača. Plačamo mi vsi davkoplačevalci. Pijejo pa tisti, ki pridejo zraven… Rešitev je samo ena ….volitve in to večinske….. samo če ne bodo duhovniki po cerkvah se izogibali prave besede in dolžnosti kristjana, da gre na volitve in voli po dejanjih ne po besedah. Potem ne bodo prišli v parlament takšni lepi dečki, ki bodo prejemali obhajilo in pa razmetavali denar davkoplačevalcev za plačo nekdanjih voditeljev.
    Parlament piše zakone vlada jih predlaga… Potem pa jih morajo uradniki izpolnjevati ..

  7. Nekoč se je mož pogovarjal s kolegi na Novi Zelandiji, da bi se preselil in tam služboval. Imeli so nekaj težav z določitvijo območja imenovanega Slovenija, nakar je sledil pomenljiv komentar: "To je ona država, kjer ti v istem uradu na enako vprašanje vsak uradnik odgovori povsem drugače."

    Bila sem zraven in priznam, da mi je bilo sila nelagodno ob takšnem dovtipu. Ena izmed podob Slovenije v svetu?

Comments are closed.