Ob vse večjem nezadovoljstvu s stanjem v državi, ki preplavlja vse segmente družbe, se tako javnost kot politika večinoma odzivata po liniji najmanjšega odpora, z iskanjem krivcev, seveda najraje med tistimi drugimi. In verjamejo, da bo bolje, ko bodo na oblasti sami oziroma “naši”. Češ, da je narobe samo to, da so oni drugi lumpi.
Potem pride do menjave na oblasti, enim se podre svet, drugi praznujejo “osvoboditev”, v resnici pa se ne spremeni nič bistvenega. Zadeve po večini ostanejo nespremenjene in vsi smo vse bolj nezadovoljni z mlado, šele nekaj let polnoletno državo. In godrnjamo ter zabavljamo čeznjo, razburjamo se zaradi lumparij, le redko pa se vprašamo, kakšna pa bi pravzaprav morala biti, da bi nam bila dobra mati in nam dajala tisto, kar potrebujemo? In kaj je tisto, kar nam najbolj manjka?
Veliko je lastnosti, ki so pomembne za dobro delovanje države, a tako za državo kot za slehernikovo prebijanje skozi vsakdan je morda najpomembnejša transparentnost. Na vseh ravneh. Od transparentnosti delovanja državnih institucij do transparentnih pravil in procesov. In, ne nazadnje, jasnega razločevanja med tem, kaj je prav, in kaj je narobe.
Kdo pije in kdo plača?
Že od nekdaj, tudi že v prejšnjem režimu, smo pogosto govorili o tem, da se “ne ve, kdo pije in kdo plača”. Tudi v samostojni državi se je to pokazalo kot ena od najhujših pomanjkljivosti, še posebej zato, kar kalno vodo izkoriščajo vse sorte nepridipravi.
Veliko je govora o transparentnosti, denimo pri postopkih javnih naročil. In veliko preveč je očitnih primerov, ko so postopki in njih rezultati vse prej, kot transparentni. Pa se včasih tega niti ne zavedamo. Skoraj nihče ni zastrigel z ušesi, ko so v prejšnjem desetletju naši gradbinci pod krinko nacionalnega interesa iz posla gradnje avtocestnega križa izrivali tuje konkurente, seveda preko vse prej kot transparentnih izbirnih postopkov. Rezultat takratne politike je danes očiten. Preplačane avtoceste, zadolžen DARS in propadli gradbinci ter tisoči opeharjenih delavcev. Podobno klavrno se je izšla igra nacionalnega interesa v Mercatorju in pri lastninjenju Pivovarne Union.
Tudi v javni sferi, denimo zdravstvu in šolstvu so netransparentni postopki terjali svoj davek. Ali si denimo lahko predstavljate, da se založniki o oblikovanju državne politike učnih gradiv pogajajo z državo? A tako je in tega niti ne skrivajo, temveč se odkrito postavljajo kot ena od pogajalskih strani. In pri tem morda celo verjamejo, da je tako prav. Čeprav bi morali biti založniki zgolj podjetja, ki bi v sistemu, kakršnega postavi država, pač iskali svojo poslovno priložnost.
In ni problem le v tem, da si nekatere skupine jemljejo več pravic, kot jim gre, temveč je največja težava to, da se ne javnost, ne mediji tega večinoma sploh ne zavedajo. Še nikoli denimo nisem slišal, da bi kak novinar Branimirja Štruklja, predsednika SVIZa, soočil z dejstvom, da je naloga sindikata boj za pravice učiteljev, nikakor pa ni pristojen za pogajanja o strokovnih zadevah, kakršni so denimo normativi.
Posebno poglavje so tudi pravila, ki krojijo življenje slehernika. Pred dnevi se je tako ob odličnem zapisu o tem, kako ravnati ob izselitvi iz Slovenije, med diskusijo pokazalo, da državni organi, v tem primeru davčna uprava, pogosto niti sami ne znajo pravilno uporabljati zakonodaje in državljanom postavljajo nepotrebne in z zakonodajo neskladne zahteve. Večinoma seveda na koncu dosežemo, kar želimo, a vprašati se je treba, koliko denarja, dela in časa stanejo takšni netransparentni postopki in pošiljanje od Poncija do Pilata. Ko bi nekaj lahko opravili v nekaj minutah, a se zaradi nepreglednosti, neznanja ali samovolje zadeva vleče mesece ali celo leta.
In kakšna bi bila transparentna država?
Morda se sliši utopično, a v transparentni državi bi pričakovali, da bodo vsa pravila jasna. Jasna do te mere, da ne bo imel vsak uradnik drugačne razlage in razumevanja. Da bo čisto vseeno, kdo obravnava vaš primer, saj ga bo vsak rešil na enak način, v skladu z jasnimi pravili, seveda. In da vas bo v primeru, če zadeve ne bo znal ali smel sam rešiti, poslal na pravi naslov.
Transparentno državo si predstavljam tako, da bo jasno, kdo je za kaj pristojen in bo vsak opravljal (samo) svoje delo. Da bo jasno, kdo postavlja politiko, kdo pa trgu le ponuja svoje usluge. Da bo politiko učnih gradiv oblikovala država v sodelovanju s tistimi, katerih interes so kakovostno izobraženi otroci (šole, fakultete, gospodarstvo in starši), založniki pa bodo zgolj proizvajalci “surovin”.
In nenazadnje – od transparentne države bi pričakovali, da ne deluje s figo v žepu. Da če namerava prodati neko podjetje, naj ga poskuša res prodati, ne pa, da naredi vse, da prodajo prepreči.
Transparentnost pomeni tudi, da naj bo vsem jasno, kaj je prav in kaj narobe. Da vem, da je učiteljica mojega otroka nek učbenik izbrala zato, ker je dober in ne zato, ker je založnik šoli dal donacijo. Da sem lahko prepričan, da bo vlada zaslužek od višje cene vinjete porabila za vzdrževanje avtocest in ne za polnjenje žepov pajdaških omrežij. In da vem, da so za gradnjo letališkega stolpa izbrali najugodnejšega in najbolj kompetentnega izvajalca, ne pa zato, ker je direktor podjetja v sorodu z ministrom.
Utopija? Dokler v to verjamemo, vsekakor. Ko pa bomo verjeli, da je lahko tudi drugače in bomo to tudi zahtevali, pa bo lahko tudi drugače. Ponekod v svetu je drugače že dandanes.
Vir fotografije: Business Discovery blog
