Transparentnost, da se ve, kdo pije ter kdo in koliko plača, o čemer sem pisal v prejšnjem prispevku, je zagotovo ena od najpomembnejših lastnosti dobre države. A sama po sebi ne zadošča. Kaj nam bi pomagala krasno pregledna država z jasnimi pravili, če jih ne bi bila sposobna izvajati. Ne le izvajati, temveč učinkovito izvajati.
Pred nekaj meseci so mediji objavili novico o odločitvi sodišča, ki je v odmevnem sporu med podjetjem ABM in Telekomom Slovenije, da je slednji zlorabil monopolni položaj. Pomembna sodba, ki bi lahko pristrigla peruti marsikateri nacionalno-interesni zgodbi. A kaj, ko je prišla več, kot desetletje prepozno. Pot do pravno močne sodbe je namreč trajala več kot 12 let. Zato je za oškodovano podjetje zmaga bolj kot ne Pirova, saj je medtem končalo v stečaju. Gre za žalosten primer zgodbe o neučinkoviti državi.
Kdor hitro da, dvakrat da
Podobne zgodbe se pri nas dogajajo vsak dan. Vsak dan desetine, stotine, v času krize pa celo tisoči čakajo na pravico. Ne le na sodiščih, temveč na mnogih ravneh, kjer je potrebno čakati na odločitve matere države. Pa naj bo to sodišče, upravna enota ali davčna uprava.
Način dela slednje je avtor teh vrstic izkusil na lastni koži. V času začasnega dela v tujini je bila oddaja dohodninske napovedi precej komplicirano početje, še težja pa je bila očitno obdelava na Davčni upravi. Vsaj zdi se tako, saj nikoli ni šlo brez pritožb. Pritožb, ki bi po zakonu o upravnem postopku morale biti rešene v 30 dneh. A se ni nobena niti približala temu cilju. Najstarejša med njimi bo letos praznovala deveto obletnico. Pri čemer seveda niso problem samo finančne posledice, ampak tudi čas in energija, ki ju posvečate nedokončani zgodbi iz preteklosti, namesto, da bi se ukvarjali s stvarmi, ki so pomembne danes in za prihodnost.
Predstavljajte si sodišče, ki vašo zadevo reši v nekaj dneh. In če niste zadovoljni, se pritožite in dobite novo razsodbo v nekaj tednih. Ali davčno upravo, ki vašo pritožbo reši prej, kot v predpisanih 30 dneh. Oddahnete si in greste naprej. In ja, takšne države obstajajo. Tudi avtor teh vrstic jo je izkusil. Enkrat v tistih letih so se na nemški davčni upravi zmotili pri obračunu dohodninske napovedi. En teden po pritožbi je bil preveč obračunan znesek že na avtorjevem računu.
A neučinkovitost državnih organov ni le neprijetnost, ki nam jemlje energijo in čas, ampak je motnja, ki povzroča neposredno in posredno gospodarsko škodo. Kar predstavljajte si, koliko nas stane napačno izračunana dohodnina – vsaj toliko, kolikor dela je vloženega v vložitev in reševanje pritožbe, kar ne bi bilo potrebno, če bi davčna uprava dohodnino prav obračunala že v prvem poskusu. Posredna škoda pa je še veliko večja, v primeru večletnih sodnih postopkov ali neuspešne izterjave dolgov podjetja preprosto propadejo, še preden pridejo do pravice. Zato seveda star pregovor, da hitro da, kdor dvakrat da, v primeru učinkovitosti državnih organov še posebej drži.
Z drobnimi koraki na bolje
Krivično bi bilo trditi, da se ni pri nas v zadnjih letih nič spremenilo na bolje. Predvsem ˝Virantova˝ reforma procesov na upravnih enotah je dober primer, da je lahko tudi drugače. Ko je avtor pred dobrimi desetimi leti izgubil denarnico z vsemi dokumenti, se je pri izdaji novih srečal s Poncijem Pilatom in še s Kafko povrh. Danes so ti postopki enostavni in učinkoviti in jih človek zlahka opravi v enem popoldnevu. Tudi v zdravstvu se je izboljšala vsaj ena stvar – s sistemom naročanja, uvedenim v zadnjih letih, človeku za pregled pri zdravniku ni več treba vzeti dopusta.
A dve lastovki še ne prineseta pomladi. Zagotovo pa oznanjata, da je zime lahko nekoč tudi konec. A kdor je imel kdaj opravka z Davčno upravo, Pošto Slovenije ali sodišči, ve, da je dežela še vedno vklenjena v debel led.
Foto: Flickr
