Predstavljajte si očeta, mamo ali oba, ki svojemu otroku kupita vse kar si zaželi. Ni težko, kajne? Tega je v zadnjih desetletjih veliko. Kar otrok izreče, dobi. Pogosto pravzaprav dobi še preden izreče. In tako dobi prekmalu, preveč in prepogosto. Da bi le bil srečen! Za one – četudi kratkotrajne – iskrice v “sončkovih” očeh bi starši naredili – kar se velikokrat prevede v kupili – vse. In tudi kupimo. Ne sicer čisto vse, pač pa toliko kot največ zmoremo. Včasih globoko preko meja svojih finančnih zmožnosti.
Kratkotrajne iskrice v očeh
A iskrice v očeh so vedno bolj kratkotrajne, sreče na obrazih ni. Otroci zahtevajo več in več, in ko dobijo, niso hvaležni, pač pa nerazpoloženi, nezadovoljni, namrgodeni. In zahtevajo. So kot odvisniki. Stalno dobivanje stvari pač vodi v vedno večjo željo po več stvari.
Otroke tako skozi otroško dobo navadimo na materialni standard, ki je v neskladju s tem, kar bodo lahko kadarkoli dosegli s svojim trudom kot odrasli. Otroci pač dosežejo, da dobijo – in to v preobilju – brez truda, brez dela, brez odrekanja, pač pa le z zahtevami in če ne pomaga, s “cmeranjem” in manipuliranjem. Kaj se s tem naučijo za življenje? Da pač dobiš, če le zahtevaš, in če ne gre zlahka, manipuliraš in “nabijaš krivdo” z jokom. Da se stvari dobijo brez odrekanja, brez dela, brez žrtvovanja. Katere mišice otroku krepimo na tak način? Ali bo vedno v življenju tako? Kdo bo kasneje v življenju stalno in vedno bolj zadovoljeval želje našega “sončka”? Predstavljajte si, da prideta skupaj dva taka “sončka”, oba z naravnanostjo in s pričakovanji, da bo ‘drugi zadovoljeval moje želje’.
Ukinjanje hrepenenja
Otroku z razvajanjem jemljemo hrepenenje (SSKJ: občutek močne želje po čem). Ukinjanje hrepenenja pa vodi v naravnanost, ki se kaže v ‘vse je brez veze’ in v depresiji. Zdi se, da ukinjanje hrepenenja do stvari, vodi v pomanjkanje hrepenenja do ljudi. Vse – tudi človeka – se da dobiti takoj, brez truda in vedno več(krat).
Kratek in odločen NE – vsak dan in usklajeno
Pomagajo lahko starši. Saj vemo, da pot iz ‘več in več’ lahko vodi v isti smeri v ‘še več in še več’ in da ta začarani krog lahko peljemo v skrajnost. Dokler pač zmoremo. Vemo pa tudi, da obstaja obratna pot, da se lahko odločimo in obrnemo smer – ‘v manj in manj’. Vemo, da bi pomagal kratek in odločen NE. Velikokrat in usklajeno med očetom in materjo. Spet ta znamenita svetopisemska edinost med možem in ženo (prim. 1 Mz 2,24)! A kaj, ko se nam začne “trgati srce”, ko naš “sonček” zajoka in se začne – recimo – metati po tleh in zahtevati. Če dopustimo, nas “sončki” zlahka zmanipulirajo, tudi enega proti drugemu.
Starši vemo, da je prav, da se do česarkoli vrednega v življenju pride le s prizadevanjem, vemo, da prizadevanje prinaša zadovoljstvo, vemo, da je to prava pot. A težko je to védenje spraviti v prakso. Zaradi našega pomanjkanja discipline. Zaradi tega, ker smo bili že mi deležni materialnega – preden smo si zaželeli, prekmalu, preveč in prepogosto. Ne sicer še v taki meri, a začelo se je – ali pa se nadaljuje – z nami. Vrtimo ta začarani krog, kajne? In to vedno hitreje.
Foto: Aleš Čerin
