Do skrajnosti dosledni v nedoslednosti

0
Jožef Praprotnik (Foto: osebni arhiv)

Rezultati volitev so in bodo še lep čas predmet analiz, zanimivih primerjav, pa ne le znanih in priznanih medijskih komentatorjev, ampak tudi državljanov, ki smo daleč od mikrofonov in kamer. Predvsem zato, ker glavni mediji dogajanje zelo neuravnoteženo merijo in ocenjujejo in so zato tudi različni igralci politične sfere ocenjevani z različnimi vatli. Rezultati teh volitev so še sploh zanimivi, ker je zdajšnjem zmagovalcu vse tisto, kar se je do zdaj vladajočim štelo v zlo, prineslo še več prednosti.

Glasu ljudstva, ki ga ni bilo niti promile volilnih upravičencev, je bila pripisana prevelika teža, v glavnem pa je lagal

Bodimo vendarle povsem konkretni. Samooklicani glas ljudstva je pod to oznako zboroval pred hišo demokracije. Čeprav je šlo za peščico glasnih in nikoli niti za tisoči del volilnega telesa, so jim poglavitni mediji pripisovali množičnost in ogromno težo pritiska. Po enakih merilih so mediji obravnavali tudi samooklicano opozicijsko Koalicijo ustavnega loka, ki je ob tedenskih kolesarskih protestih izvajala pritisk na vlado.
Nova desna vlada se je po samosesutju prejšnje Šarčeve vlade ukvarjala z izzivi pandemije covida-19, ki je pahnila cel planet v agonijo in iskanje izhoda iz zdravstvene in gospodarske krize. Vlada Janeza Janše je bila tako od vsega začetka deležna budnih oči in ušes ter kritik javnosti in bi morala prav vsak nakup zaščitne opreme do centa natančno prikazati, ko je hkrati ves svet iskal rešitve in seveda ob tem delal napake. Toda če je ves svet ob iskanju poti iz krize delal tudi napake, je vlada JJ to počela namensko, koruptivno, pa si – tako protestniki, glas ljudstva, koalicija KUL, ustavno sodišče, večinski mediji – ob tem obilno polnila žepe.

V času Janševe vlade se je protivladna gonja stopnjevala, zdaj pa ni problem, če je človek lump, le da je prave barve

Tudi v času, ko je naša država predsedovala Svetu EZ, pritiski imenovanih niso niti za hip popustili, ampak so se stopnjevali, ne glede na posledice, in prav vsak odgovor vlade je bil deležen še hujših kritik, od katerih je prava perla tisti, da je naše sedanje zdravstvo ujetnik tristotih intenzivnih postelj, čeprav so jih celo v partizanski bolnišnici Franji imeli še enkrat toliko.
Protivladna gonja se je stopnjevala, a je vlada kljub vsem poskusom rušenja obvladovala zdravstveno in ekonomsko krizo z ukrepi, ki so prinašali gospodarstvu, turizmu, občinam, infrastrukturi pa tudi posameznim najbolj prizadetim državljanskim skupinam občutne koristi, tako da je opoziciji KUL ter pridruženim protestnim skupinam vse kazalo, da jim bo – sposojeno iz šahovske terminologije – padla zastavica in da so se pred volitvami znašli v izgubljenem položaju. V tem kritičnem trenutku se je pojavil kot odrešenik Robert Golob, ki mu je potekel direktorski mandat v državni službici, ki mu je obilno polnila žepe in mu je – po njegovem skromnem mnenju – pripadala dosmrtno.
Za koalicijo KUL, glas ljudstva odrešenik in maščevalec, primorski Robin Hood: če je z mediji podprta opozicija vladi gledala pod prste za vsako zaščitno masko, jih zdaj kljub zagovarjanju poštenosti ni prav nič motilo njegovo nebrzdano polnjenje žepov z našim denarjem; ne moti jih niti Veselega direktorja Računskega sodišča popoldanska obrt, ker ni prav nič narobe, če je požrešen, nenasiten, pogolten naš človek. Znova se je izkazala doslednost v nedoslednosti. Ja, volitve so pokazale, da ni narobe, če si lump, le prave barve moraš biti.