Diverzija na Novo revijo

1
471
Foto: rtvslo.si.
Foto: rtvslo.si.

Ob vsej tej hajki ni nič čudnega, da se je v zvezi s 57. številko spletla še neka »teroristična« zgodba. Namreč, nekdanji partizanski diverzant iz Maribora Ladislav Grad, z vzdevkom Kijev, rusofil, zato vseskozi pod lupo Udbe, je v krogu svojih borčevskih prijateljev predlagal – konec februarja ali v začetku marca 1987 – nič manj in nič več kot bombni napad ter zrušitev zgradbe v Ljubljani, kjer domuje Nova revija. Pri tem bi pazili, da nihče ne umre. Nekateri so bili proti, »toda nekateri so predlagali, da ne rušimo zgradbo, ampak da počakamo uredništvo in jih vse postreljamo.« Kijev je bil proti ubijanju in je vztrajal na bombni diverziji in da pustijo sporočilo Rdeče brigade.

V poročilu vojaške varnostne službe, ki je zabeležila te nakane, piše, da je Kijev dejansko opravil »verbalno diverzijo« in poklical Dimitrija Rupla ob 11. zvečer in mu dejal, naj »hitro obvesti uredništvo, bežite iz stanovanj, nocoj vojna policija izvaja aretacijo celotnega uredništva na čelu s tabo, nimate veliko časa, rešujte se.« Prav tako je Kijev nameraval ob nastopu Laibacha v Mariboru klicati šefa dvorane, da je postavljena mina, a ni dobil zveze.

Celoten dokument se bere kot napeta kriminalka, čeprav človek nima občutka, da bi Kijev et consortes resnično nameravali nastavljati bombe ali celo pobiti uredništvo Nove revije. Ob opisu verbalne grožnje Dimitriju Ruplu je na robu dokumenta rokopisni pripis TOČNO! To je verjetno ugotovitev, ki izhaja iz prisluhov Ruplovega telefona.

*

Ko se je vojaška tajna policija (KOS) v začetku marca 87 dokopala do teh »kijevskih« nakan, je o tem takoj obvestila po eni liniji slovensko politiko in po drugi republiški sekretariat za notranje zadeve. Tako je Svetozar Višnjić, komandant ljubljanske armade, 12. marca 1987 iskal Milana Kučana in Miloša Prosenca. Ker ju ni dobil, je telefoniral sekretarju Komiteja za SLO in DSZ Silvu Komarju in ga obvestil, da je k njemu poslal polkovnika Fabčiča. Ta je prišel ob 11.30 uri in mu predal dokument varnostne službe o namerah Kijeva. Še med sestankom s Fabčičem je Komarja še enkrat klical general Višnjić in ga prosil, da o tem obvesti še predsednika slovenskih borcev Boga Gorjana in generala Ivana Dolničarja. S. Višnjić je tudi dejal, da vojska s tem noče imeti nič in da naj Silvo Komar takoj informira Kučana in Prosenca. Ko je Fabčič odhajal, je Komarju zatrdil, »da oni [kdo so to oni??, vojska?] ne pošiljajo nobenih drugačnih informacij v Beograd, kot tiste, s katerimi tudi nas seznanjajo, pri tem pa še dodal, da pa je vprašanje varnostne službe [KOS], za katero pa ne more trditi’kaj počnejo’ [ali ti niso del vojske!?].«

Silvo Komar je nato govoril z Brankom Bračkom, namestnikom notranjega ministra, »ki je prav tako dobil to isto informacijo s strani polkovnika Kranjca [Marijan Franca, takratni šef vojaškega KOS-a v ljubljanski armadi]. Povedal mi je, da jih je seznanil, da so oni bili seznanjeni s temi stvarmi ter da so bili podvzeti ustrezni ukrepi in da je bil ustrezno informiran najodgovornejši krog funkcionarjev v SRS.«

Besedilo je odlomek iz knjige Igorja Omerze Veliki in dolgi pohod Nove revije, ki je izšla pri Mohorjevi založbi Celovec, (2015) in jo lahko naročite na Časniku.

1 komentar

  1. Če se ne motim, so “Kijev et consortes” zadnje čase, tudi glede na spletne komentarje, dobili v Sloveniji precej podmladka.

    Pri tem celo lahko vidimo kot problem, da danes v Sloveniji menda nimamo več KOSa in predvsem ne generala Svetozarja Višnjića oz. sploh katerekoli službe, ki bi take tipe videla kot problem. Vemo, da so našim službam in z njimi povezanim novinarkam problem le nezrela mularija, ki sliši na ime pripadnosti Blood and Honour in se menda v Žireh in okolici brez prepoznavne oprave ( nevarna taktika) druži z običajnim prebivalstvom, ki celotne Žiri in lokalne strankarske ogranke postavlja pod velik sum. 🙂

    Za tistega namestnika ptujskega komandirja policije, ki je po spletu anonimno grozil mnogim neljubemu premieru kar s smrtjo, torej z nečim, kar je bilo še za mariborskega Kijeva nekoliko preveč, pa so se našli vsi možni razlogi, da se ga je pustilo lepo pri miru.

    Takle imamo dandanašnji v naši napredni, generala Višnjića rešeni, deželi. 🙁

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite