Konec je začetek

0
Miha Lobnik, zagornik načela enakosti / vir: http://www.zagovornik.si/

Poslance Državnega zbora pozivam, naj zavrnejo predlog predsednika RS Boruta Pahorja, da se zagovornika enakosti Mihe Lobnika imenuje še za en petletni mandat. Slednji si zaradi svoje izrazite politične diskriminacije in moralne oporečnosti te funkcije več ne zasluži. 

Rez. Zaključek. Konec. Dokončnost. 
Upogib. Preskok. Novost. Neskončnost. 

V prvi vrstici k smrti in neobstoju, v drugi k večnemu življenju. 

Ni bilo končano, bilo je le dopolnjeno.

Poskus meditacije na temo razklanosti, vesoljnega nesorazmerja med bivanjsko resničnostjo in oddaljenimi želenimi cilji

Prek Bude smo spoznali: trpljenje = želja × d2 + jaz3 (trpljenje se povečuje z željo in kvadratom razdalje med subjektom in objektom izpolnitve želje, temu pa je prištet jaz – ego na kub). Rešitev enačbe po Budi je v odpravi želje (želja = 0), s tem se izniči tudi trpljenje, hkrati pa se trpljenje izničuje tudi v odpovedi jazu – sebstvu, egoizmu.

Zato gre nit iz kamelje dlake (ki je kosmata) tako težko skozi šivankino uho. Zato gre cela kamela težko skozi posebna jeruzalemska vrata, ki so jih imenovali Šivankino uho. Zato se materialno obtežene dušice bogatašev z energetsko kosmato auro le redko znajdejo v nebesih.

Kristus je moral poznati tovrstno znanje, v njegovem času staro zrelih štiristo let, vendar ni pristal na takšno duhovno ekonomijo, kajti bil je in je še Pot, Resnica in Življenje. Skočil je v bazen brez vode; bazen, poln žeje, trpljenja, trnja, kamenja in žebljev. Tudi zaradi tebe. In se izstrelil v nebesa.

Dandanes se nekateri trudijo zmanjševati razdaljo (slogani, tipa “You can do it!”, “Ti to zmoreš”) in sploh ne razumejo vzročne zveze želja-trpljenje; drugi razlagajo, da je treba trpeti, ker da je določena želja tega vredna, tretji pa se pretvarjajo, da so brez želja. Vse vrste kamel.

Kateri recept je pravi? Za zdaj predlagam: “V ničemer ne pretiravaj, tudi v nepretiravanju ne.” Ta drža ti omogoča vsaj zaposlitev uma, ki naj sproti preverja smer. Marsikateremu nevrotiku bi že to pomagalo nekoliko zmanjšati obrate, kar v današnjem svetu lahko pomeni preživetje. Drži se srednje poti, vendar tudi tega ne počni za prav vsako ceno. Ko te pokliče Bog, le sprejmi nalogo.

Še o razklanosti

Ste gledali film Življenje je lepo (La vitta e bella)? V njem je nadvse priljudno prikazana prej omenjena razklanost. O tem, kako so ljudje sposobni sobivati, pa vendar so med njimi vesolja. Ko junak filma, ujet v taborišču, skupaj s sinom in ženo (žena je bila v sosednjem, ženskem taborišču) poskuša poiskati pomoč pri predvojnem znancu, se ta zdravnik vanj zažene z eno od besednih ugank, kakršne sta reševala v lepših časih.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Kolikokrat sem se znašel v podobnem položaju. Ko veš, da ti gre (začasno) na tesno, ko veš, da si pred tem dal vse od sebe, zato si brez skritih rezerv ter adutov, ko veš, da je na drugi strani mašinerija teme, in ko veš, da bi ti nekdo lahko dokaj zlahka pomagal. Ne, takrat ti gre taka oseba izvajat avtorski performans moraliziranja ali česa podobno ezoteričnega. Temu pravim vesoljno nesorazmerje. Dimenzijski preskok. Razklanost med dvema. Verjetno podobno Slovenskemu razkolu Jožeta Možine. Na eni strani mladinci, ki so se še spominjali evharističnega kongresa Kristusa Kralja iz leta 1935 in devet let kasneje prisegali tretjemu rajhu, na drugi strani pa skrajni kriminalci, ki so naivne zapeljevali z zgodbicami o skorajšnjem raju na zemlji – govorim o komunistih.

Komunizem je samo sodobnejša oblika suženjstva

Še ena zgodbica ponazarja razklanost. Za Japonce vsi vemo, da so znani po svoji deloholičnosti, pa vendar se še danes spomnim njihove pravljice o lenem sinu edincu, ki je poležaval na hribu nad dolino, medtem ko je njegova mama delala na riževih poljih. Nekega dne je zagledal naraslo, deročo reko v daljavi in urno zakotalil skale po pobočju hriba, da so zaprle dolino. Njegova lenoba je rešila vas.

Tretji primer dimenzijske razdvojenosti bi bil lahko sodobnejši film Interstellar, v katerem glavni junak po daljšem medzvezdnem potovanju in črnih luknjah ugotovi, da je iz druge dimenzije v preteklosti že pošiljal sporočila – samemu sebi.

Ste začutili, o kakšnih pregradah govorim? Take kot te so še vedno v glavah marsikaterega Slovenca, ki ni sposoben dojeti, da je bil komunizem samo sodobnejša oblika suženjstva. Na Kitajskem danes vedo, da sme biti partijskega kadra le omejeno število (menda okoli deset odstotkov), drugi služijo tem desetim odstotkom, ta lokalna rdeča vrhuška pa služi vladarjem iz ozadja, izhajajočih iz priimkov, kot so Rotschild in podobni.

Mavrica in politika

Rad povem, da je mavrica darilo Boga človeštvu, da se lahko ove lastne omejenosti. Vidi lahko namreč le svetlobo od infrardeče do ultravijolične. Podobno velja za zvok. Toliko drugih dokazov človeške omejenosti je, da bi morali vsi povprečni vedeti, da ne vemo vsega že samo zato, ker ne vidimo niti ne slišimo vsega.

A mavrico danes zlorablja poseben lobi, ki se je usidral v vse pore, pred leti še z izgovorom, da so družbeno nekoliko odrinjeni, danes pa že kar odkrito v vlogi zasedanja strateških položajev moči.

In tako naletim na predstavitev lanskega dela zagovornika enakih možnosti pri predsedniku države. Gre za Miho Lobnika, lahko bi rekli profesionalnega geja, ki se je v politiko pririnil s svojo homoseksualnostjo.

Ker sem aktiven v slovenskem političnem okolju že od leta 1996 in iz lastnih izkušenj vem, kaj pomeni biti na seznamu cenzuriranih s strani STA in podobnih rdečerežimskih medijev, sem prejšnje leto bolj ostro prijel tudi Lobnika. Mimogrede, ste zdaj že prebrali moje diplomsko delo Politično pravo na Slovenskem? Morali bi ga. Lepo sem vam povedal. Že dvakrat. Odslej ne bo več pardona. Samo s prebrano diplomsko nalogo boste namreč lahko razumeli, kar vam bom prikazal sedaj.

Diskriminator na čelu organa za enake možnosti

Takole oster sem bil do Lobnika, ko mi je dobesedno lagal v obraz:

Nato je sam povedal, da bodo mnenja predhodnih institucij objavljali v letu 2021. Do danes jim jih še ni uspelo, zato sem ga jaz objavil v svojem diplomskem delu, o tem lahko berete na strani 91, potem pa imate še povezavo med viri na 106. strani.

Nauk zgodbe je, da Lobnik točno ve, da se dogaja politična diskriminacija, še sam je jasno in glasno obljubljal (ter lagal), da med vrstami diskriminacije ne bo razlikoval, potem pa se spreneveda, da o tem ne ve nič:

“Kandidat za mesto zagovornika načela enakosti je zagotovil, da ne bo delal razlik med različnimi oblikami diskriminacije.”

In kaj še preberem v članku o zadnjem poročilu za leto 2020? To, da je bil razpis očitno že končan, objavljen samo v Uradnem listu, in edini kandidat za starega-novega diskriminatorja je znova – Miha Lobnik, tokrat že bolj stasit, funkcija pač prinese svoje.

Kaj vse zajema slovenska politična diskriminacija?

Katere teme sistemsko, sistematično in zavestno ignorirajo razni borci za človekove pravice, razni ustavniki in zgolj ustavni pravniki, razni politologi in politični analitiki? Ste pripravljeni? Sedite? Tu se namreč začne tisto Območje somraka (Twilight Zone), zaradi katerega lahko le stojiš in gledaš, se čudiš, ali živiš v vzporedni resničnosti in kaj je z vsemi temi osebki, ki ne vidijo nečesa tako enostavnega in očitnega, kot je slon v sobi.

Naše slovenske volitve in referendumi niso demokratični, niso enakopravni, niso ustavni, ampak pomenijo kršenje človekovih pravic.

Pogledati morate 6. poglavje moje diplomske naloge. Ko boste predelali to, dodatna vprašanja skorajda ne bodo potrebna. Ključ je v medijski nesvobodi, ki jo povzročajo največji mediji, torej oba kanala Pro Plus, d. o. o. (POP TV in Kanal A), Siol.net in Planet TV (državni Telekom), nato pa še RTV Slovenija in tudi STA. Omeniti je treba še vse velike časopisne hiše in celoten Odlazkov imperij. To se izvaja prek 6. člena ZVRK in 12. člena ZRTVS (93. stran diplomske). No, na STA se še sedaj pretvarjajo, da niso podložni enakim pravilom kot RTVS, ampak upoštevajmo, da so ta pravila že v osnovi zgrešeno diskriminatorna, torej povzročajo izrazito neenake možnosti. Se je Lobnik kdaj vsaj popraskal zaradi tega? Ne, on to profesionalno ignorira. Enako Borut Pahor.

Naš strankarski sistem je usmrajen ribnik, brez pritoka resnično novih, svežih, neodvisnih obrazov. Vse je še vedno režimska koreografija.

Ključ za to je 23. člen Zakona o političnih strankah. Ja, spet berite diplomsko, tam, kjer sem prvič omenjal Vernika in njegovo poročilo. Nekaj največjih paradoksov:

  • velikim strankam ni več v interesu, da ljudje sploh hodijo na volitve in referendume,
  • vseh glasov diskriminiranih strank je skupaj več kot štiri odstotke, torej za štiri poslance in eno poslansko skupino,
  • vse diskriminirane stranke se tolčejo po prsih, da bodo reševale Slovenijo, niso pa sposobne niti skupaj, niti posamično napisati še ene ustavne pobude in povečevati političnega pritiska na – sicer globoko nedemokratično – Ustavno sodišče.

To sta nekako ključna vzvoda za 30-letno prokrastinacijo, stagnacijo in degresijo slovenske družbe. Samo ta dva vzvoda bi bilo treba malenkostno popraviti in pričela bi se slovenska renesansa.

Za zdaj pa bomo tisti, ki razumemo vzroke in posledice, gledali na igralce v slovenskem političnem teatru kot na vse slabše nastopače.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Namesto zaključka – dva poziva

Naj tu samo še izkoristim priložnost in odgovorim Žigi Stupici, naj drugič ne temelji več svojih člankov na izhodišču, da je ta država demokratična. Republika Slovenija žal ni demokratična in žal ni res publika, čeravno je to zapisano v 1. členu njene Ustave. V njej tudi nima oblasti ljudstvo, ampak jo imajo vsakovrstni lobiji. Če komu to še noče biti jasno, naj že končno prebere moje diplomsko delo. Dovolj je bilo mencanja.

Prvi poziv: poslance Državnega zbora pozivam, naj zavrnejo predlog predsednika RS Boruta Pahorja za imenovanje Mihe Lobnika za še en petletni mandat. Slednji si zaradi svoje izrazite politične diskriminacije in moralne oporečnosti te funkcije več ne zasluži. Njegov organ na spletni strani tudi ni objavil tega razpisa – očitno so ga skrivali. Zato tudi le en kandidat kot v starih komunističnih časih. Prvič naj bi jih bilo več. O, da bi vas vsaj bilo sram!

Zavrnitvi takih moralnih oporečnikov naj sledijo resnično javni (ne poltajni) razpisi, če – dragi bralci – sploh še imate kakšen drobec želje v tem svojem življenju v Sloveniji doživeti kaj človeka vrednega.

Drugi poziv: vlado pozivam, naj po nujnem postopku uredi vse za klasični, pravilni Popis prebivalstva 2021, ki bo zajel tudi podatka o narodnostni in verski opredelitvi, saj brez teh podatkov pravzaprav ni mogoče misliti politike enakih možnosti. So mar lahko – recimo – možnosti za pridobivanje neprofitnih stanovanj za Slovence slabše, kot za priseljence? Se mar lahko sprejemajo ukrepi in izvajajo politike v nasprotju z 2. členom Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (na peti strani diplomske naloge – avtorica Tea Žgank – je slovenska definicija, sicer je slovenski izvod konvencije sumljivo težko najti) ter 100. členom Kazenskega zakonika (KZ-1)?

Bog, pomagaj!