Discipliniranje po cerkveno

28

Te dni v cerkveni javnosti poteka prava medijska ofenziva za »poenotenje« in »obrambo škofov«. Najprej naj postavim pod vprašaj »poenotenje«. Cerkvi na Slovenskem ne grozi noben razkol. Verniki, ki še vedno hodijo v cerkev in kljub vsemu verujejo, potrpežljivo prenašajo svojo hierarhijo. Pri tem ne govorimo o župnikih, ki smo taki ali drugačni, nikoli dovolj dobri in nikoli vsem všeč, temveč o škofih in njihovih dvorih. V aferah tičimo že vsaj dve/tri leta, spremenilo pa se ni  nič. Radikalen poseg bi bil, da se zamenja vso garnituro, ki je zbrana pod zvoniki stolnic in že desetletja vodi pastoralo, ekonomate in druge škofijske in medškofijske službe. Tak radikalen  poseg je seveda iluzoren, ker nimamo dovolj ljudi in ker se še ni spremenila paradigma Cerkve. Kljub vsemu pa upravičeno pričakujemo nekaj konkretnih znamenj dobre volje. Dokler ne bo očitnih kadrovskih premikov, do tedaj pač ne moremo verjeti, da bo kaj drugače.

Duhovščina in verniki smo udje Cerkve. Smo ji zvesti in jo imamo radi, ampak to ne pomeni, da bomo zdaj tiho in molče gledali, kako se nič ne naredi. Poenotenja v nepoštenosti, grehu in sprenevedanju ne more biti. Čas je, da si škofje prislužijo spoštovanje in se nehajo sklicevati na službo, kajti spoštovanje, ljubezen in pokorščino, ki jim pripada po službi, to še vedno imajo. Nimajo pa tistega plusa, ki si ga človek pridobi s svojim delom, besedami in držo.

Klic iz Vrhnike ali pa vodstva Marijine kongregacije duhovnikom, oz. odličen Cestnikov članek v zadnji Družini, razumem kot orkestriran in naročen val za utišanje kritične Cerkvene javnosti. Nič argumentov, nič klica po pogumnem in iskrenem kesanju in pokori, razen pri p. Cestniku. En sam klic k poenotenju pred zunanjim sovražnikom. Obenem pa tiho diskvalificiranje vsakega, ki se ne bi pridružil uradni ali poluradni drži. Kritizerja, negativca, moramo kakor vojaka, ki v prvi svetovni vojni ni hotel brez smisla umirati, postaviti pred strelski vod. Patroni niso več svinčeni, so pa enako učinkoviti.

Čeprav sem prepričan, da Cerkev ni neka demokratična ustanova, kjer se o vsem in vsakič glasuje (to imajo protestantje in vsi vidimo, kako se oddaljujejo od apostolskega nauka) in kar določi večina, velja, sem prav tako prepričan, da nihče nima pravice, da bi od vernika zahteval poenotenje pri nepoštenostih. Torej bom še vedno vztrajal, da je potrebno ukrepati in tudi kaznovati. Predvsem pa mora ZCP veljati vedno in povsod, ne pa takrat, ko nam paše. Če velja takrat, ko hoče neka župnija prodati par kvadratnih metrov zemlje, mora tudi takrat, ko škof meče  stran milijone.

Res je, Bog piše novo zgodbo Cerkve. Najprej bo to zgodba Cerkve, ki ne bo smela reči »slovenski narod je veren«, še manj »narod je naš«, kakor pravi Cestnik. Kdor tako misli ali govori, si laže ali vsaj zatiska oči pred dejstvi, kajti ljudje že dolgo živijo mimo in proti Cerkvi. Mi pa se še vedno varamo in živimo v svetu, ki ga že dolgo ni več. Zato tudi nismo sposobni v našem načinu dela ničesar spremeniti. Tabu tema je »odbijati ljudi«, pri čemer ne gre za nič več in nič manj kakor za preproste zahteve najbolj osnovnega krščanskega življenja kakor so: nedeljsko bogoslužje, molitev in dobra dela, da o cerkveni poroki in verski vzgoji otrok sploh ne govorimo.

Kmalu ne bo ljudi, zato tudi ne bo prihodkov, da bi vzdrževali mrežo župnij in vseh 2000 in več cerkva, kapel in drugih nepremičnin, ki so v lasti cerkvenih pravnih oseb. Bo treba pač prodajati in zapirati. Nikomur to ni všeč, vendar bo treba. Ali je res potrebno, da pri vseh stvareh »sila kola lomi«, da bi kaj naredili drugače?

Zdaj pa naj postavim še pod vprašaj potrebo po »obrambi škofov«. Orkestriran val v podporo škofov ne odgovarja na vprašanje, ali škofje sploh potrebujejo tako podporo. Dejstvo je, da sedanji položaj ni enak ali podoben tistemu, ki so ga katoličani prenašali pod škofom Vovkom, prav tako ni soroden onemu, ko je v Mariboru »so-vladal« Grmič. Danes trpimo zaradi zaupanja v sodelavce brez kontrole in zaradi neskončnega »foteljaštva« najožjih škofovih sodelavcev, oz. za grehe »kurije«, ki ne izvirajo od zunaj temveč od znotraj. Zaupanje je dobro, kontrola je boljša. Če res ni nobenih možnosti, da bi uveljavili nadzor, potem ga je treba ustvariti, tudi tako, da bo škofija duhovnike zaposlila kakor zaposluje laike, ne pa, da ostajamo pravzaprav brez pravno-formalnega delodajalca. Čeprav nas bo Bog sodil (naj se nas usmili!), pa velja, da smo pozabili na preprosta človeška dejstva, ki veljajo tudi v Cerkvi. Za zahtevna delovna mesta ne poznamo razpisov, kadrovanje je stihijsko, predvsem pa prepuščeno navdihom (ker smo cerkveni se sklicujemo na Svetega Duha) in neznanim merilom. Vsak duhovnik je pravzaprav dober za vse, da je le »naš«. Kako zmotno je tako kadrovanje občutimo na vsakem koraku. Negativno kadrovanje pa se maščuje vsaki instituciji z izgubo ugleda in verodostojnosti. Tudi Cerkvi.

Na pedofilski fronti je ta trenutek mir. Morda nam Bog podarja čas, da preuredimo vrste in jih strnemo, ne proti javnosti, temveč proti tej samovšečni in mogočni kliki, ki dela toliko škode otrokom in Cerkvi. A vse tiho je bilo. Ker nas zaposlujejo mariborske finance, lahko vse to počaka. Pa je res tako?

Vse preveč se sklicujemo na odgovornost pred Bogom, kar je prikladen izgovor, da nisem odgovoren nikomur. Ne svoji vesti, ne vernikom, ne nadrejenim, ne predpisom. Bog nas bo sodil, on je edini pravičen sodnik, vendar imamo tudi ljudje mehanizme, da drug drugega kličemo k odgovornosti in tako preprečimo samovoljo monarha.

Kaj storiti?

Verniku, ki ljubi Cerkev, spoštuje škofovsko službo, noče kritizirati, rušiti ali deliti, pa tudi ne more biti več tiho, ker je nepravilnosti, grehov in napak preprosto preveč, jemljejo te dni veter iz jader. Kritičen in cerkven, zgleda, da ne more biti. Če utihne, potem drži vrečo; če ne utihne, potem bo na tak ali drugačen način izobčen. Kaj storiti, kako se izogniti takemu stanju? Bojim se, da ni mogoče drugega, kakor nositi križ, ki ga Cerkev nalaga na svoje vernike. Nositi križ in ne utihniti, kajti molk v tem primeru ni zlato, temveč blato. Svoje trpljenje darovati za Cerkev, za našo prenovo in v spravo za naše grehe. Prositi za pastirje, da bi bili polni Svetega Duha in človeških kreposti. Predvsem pa poguma, da bodo spremenili paradigmo Cerkve, da se bodo upali zapustiti breg srednjeveške, ljudsko-gosposke ureditve in prešli na Cerkev občestva in služenja, da bi znali vse nas, »gospode«, potegniti s seboj, pa čeprav nam je težko že ob misli, da ne bi bili več »bog i batina« v naših župnijah. Da, človek nerad zapušča čast, moč in ugled, ki mu ga daje služba. Veste, da kralji gospodujejo nad ljudstvom… med vami pa naj ne bo tako, je nekoč rekel Jezus. Pa je med nami prav tako kakor s civilno oblastjo, čeprav se skrivamo za retoriko služenja in nismo sposobni uveljaviti niti najbolj osnovnih pravil krščanskega življenja.

Ker nočemo ničesar narediti sami, se nam bo vse zgodilo brez nas. Škoda bo velika, opustošenje mogočno. Morda bo res tisto, kar je nekoč rekel Franc Sodja CM, ko sem bil še otrok in nisem razumel, »ostala bo le majhna čreda, ki bo ohranila plamen vere«. Tudi arški župnik pravi, da »bodo prišli časi, ko bodo ljudje jokali, če jim bo kdo spregovoril o Bogu«. Torej ni samo po sebi umevno, da bo Cerkev ostala med nami.

Ne smemo gojiti lažne edinosti in braniti položajev, ki so že davno izgubljeni. Poleg osebnega spreobrnjenja, strukturne reorganizacije, moramo najti razloge, da bi Kristusa oznanjali svetu in »vse ljudi naredili za njegove učence«.

Foto: Radio Ognjišče

 


28 KOMENTARJI

  1. Z vsebino tega članka se pa močno strinjam! Nihče pravzaprav v Cerkvi ne išče razkola, ampak smo preprosto v tem; če si tiho, držiš žakelj!

    Škofe spoštujemo, že samo zato, ker so naši škofje (ok, posvetni mediji tega ne bodo nikoli znali razumeti drugače kot “ovčjerejo” ampak to ni naš problem).
    Vendar škofje so tisti, ki morajo narediti nekaj več; in ne mislim tu odstopa. (O tem dobro piše Branko) Škofovstvo (ali duhovništvo) lahko gledamo z očali zakoncev: če si rekel, da boš ženo ljubil spoštoval,… vse dni svojega življenja… Boš njen mož, do konca, pa če se še nevemkako ločita. Je pač zapečateno. In s škofom je isto. Ne more kar rečt, jz ne bom več škof in je to to…

    Lahko pa škofje in vsi odgovorni odprejo svojo lastno denarnico in podarijo kak dar ljudem, ki so najbolj nedolžni izgubili tisto malo, kar so imeli… Pustimo ne vem kakšne sklade za povračilo izgub,… ki so baje nelegalni in nemožni; prostovoljni dar, se mi zdi, je pri nas še vedno legalen…

    Čušin lepo spomne na Zaheja…»Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Poleg povračila, pa tu pogrešam še odločen udarec po mizi (s strani škofov): dovolj je s posli, ki ne sovpadajo z evangelijem: od spornih naložb, do spornih sexapilnih reklam T2 (ki bi moral biti že tisočkrat prodan ali pa ukinjen). Preprosto, če te roka pohujšuje jo odsekaj…

    Torej, naši škofje, členi Cerkve nosimo križ in sramotenje, ki ste nam ga naložili; ni pa prav, da bi bili tiho. Bili bi, če bi vi vpili, kar mi vpijemo. In če bomo mi umolknili, bodo začeli kamni vpiti…

  2. Molimo za duše naših škofov! Molimo, da bodo našli hrabrost za dejanja, ki jih morajo storiti! Prepričan pa sem, da škofje točno vedo, kaj je prav in kaj ni.

    Sicer pa so bile zamenjave škofov narejene. Način pa … je bila zamenjava ali predčasna starostna upokojitev? Je bila zamenjava ali invalidska upokojitev? To je gospod Stres še dolžan povedati!

    • G. Stres si nad umikom g. Urana po pilatovsko umiva roke, češ, jaz nimam nič s tem. Tako je vsaj odgovoril mnogim ogorčenim vernikom, ki so pisali na nadškofijo.
      Nuncij bi nam vsekakor moral nameniti kakšno besedo, pa ste na v oddaji Preverjeno lahko vsi videli, kakšen je njegov odnos.
      In tako še vedno ne vemo, ZAKAJ je bil g. Uran sploh tako grdo umaknjen in ZAKAJ za božjo voljo mora biti celo izgnan iz domovine, ki jo tako ljubi in v kateri je naredil toliko dobrega??
      Vsi vemo, da s financami ni imel nič, kvečjemu toliko, da je ljubljanski nadškofiji ravno on ubranil premoženje, ker ni hotel ničesar podpisati. Bil je proti T2 in proti temu, da grad Goričane postane rezidenca za Rodeta. Da ne naštevam naprej.
      Če vse to vemo, postane sicer logično, da se mu gospodje na tako nizkoten način maščujejo, vendar je tudi povsem nedostojno in nedopustno.
      Izgnanstvo tako velikega človeka v nek samostan v tujino brez kakršnekoli obtožbe in brez obrazložitve – je Cerkev morda isto kot udba?? Saj samo še umore dobimo, pa smo tam!

  3. G.Andrej, čestitam! Ko bi le bilo več tako jasnih besed in ne le pozivov pod skupno odejo! Slovenci rabimo izvir, čisto vino – čeprav bo to težko, ker smo se navadili na partijske laži in slavo dostojanstvenikov. Živimo pa tu in zdaj za večnost in ne utvare – saj so kristjani že vse preživeli, bodo pa še to! Oh na svoji koži sem doživel kar nekaj poenoten – izgonov iz društev, tudi katoliških! Pa ti “voditelni” še kar akademsko izobražujejo!

  4. Če bi hoteli vso to škodo popraviti bi mogel kler prodati svoje imetje in imetje škofije, kar bi pomenilo, da bi mogli potem beračit. Mislite, da se je kler pripravljen (sposoben) toliko ponižati, zato, da bi opral madež s sebe oziroma Cerkve?

    • Okoli polovice duhovnikov so redovniki, ki so prisegli uboštvo. Večje ali manjše, ampak uboštvo.

  5. Andrej! To kar opisujete osebno zelo dobro poznam. Zaradi kritičnega razmišljanja glede cerkve pa sem se že nekajkrat opekel, tudi v svojem zakonu. Zdaj mi ostaja le kognitivna disonanca, da lahko kolikor toliko normalno živim v okolju in času kjer sem.

    Članek je zame upanje, da obstaja še nekje nekaj zdravega razuma v morju varljivih čutenj in občutkov.

    Ne glede na to, da vas podpiram, pa se iskreno bojim, da boste dobili poleno pod noge, če ne še kak nož v hrbet. Določenih načinov uklanjanja sem bil deležen posredno tudi jaz in so lahko zelo nečloveški in prav nič božji, kadar gre za “našo stvar”.

    Zato vam želim obilo blagoslova pri oznanjevanju prave resnice in tistega, kar je prav, ter močno hrbtenico.

    Srečno!

  6. Kdo se gre umazane igrice?
    To kar danes “odkrivate” glede stanja v slovenski cerkvu, o tem je naslovni škof Grmič razmišljal že pred 15. in več leti. Koliko dobronamernih svaril in razmišljanj je ta mož podal na radiu Maribor, katoliški mediji so ga ignorirali v vsem. Božja Kazen za napuh in sovraštvo do vsake kritične misli je tu in še prihaja.
    Ko sem jaz šel k birmi v komunističnih časih, iz mojega razreda le eden ni šel k birmi. Ko je šel lani k birmi moj najmanši, je bil edini v razredu, ki je šel k birmi…
    … in kako bo on našel čez leta ženo, da bi se cerkveno poročil, vzgajala otroke v krščanskem duhu?

  7. Točno to! In to je največji greh Cerkve pri nas. Popustili so v vsem, popadali na kolena, in za kanto jupola prodali svoje poslanstvo.

  8. Bravo, jasna beseda. Ce bi tole nasi skofje in njihovi prisepetovalci upostevali, bi slovenska Cerkev spet zacela postajat to, kar bi morala biti.

  9. Ahm, spet to ritolizništvo. Zdaj je pa Uran že svetnik. Pa za Šuštarja so tudi govorili da je kar svetnik. Lepo vas prosim!
    Za Urana vem samo, da njegove pridige niso imele nobene vsebine. In kar je zame še huje, da je postavil spominsko tablo škofu Rožmanu v stolnici, medtem ko so njegove kosti še vedno v Ameriki. Nezaslišano!

  10. Ne, ni svetnik, je samo po krivici umaknjen upokojeni nad[kof, ki je ljudem in slovenski Cerkvi nasploh naredil toliko dobrega, kolikor mi vsi skupaj ne bomo, pa če živimo 500 let.
    Predvidevam, da g. Urana še niste imeli priložnosti spoznati osebno. Ali se morda motim?
    Z vso gotovostjo pa lahko trdim, da ne bi dajali takih sodb, če bi Cerkev in vse njene dostojanstvenike dobro poznali od znotraj (pa ne mislim na stavbo).

    • Kakšnih sodb? Kje sem dal kako sodbo? Podtikate mi. To vaše leporečenje je enako proti cerkvi, kot napadi nanjo.

  11. Plemeniti ljudje so vredni spomina in škof Rožman je tega vreden. Z italijanskimi oblastmi je sodeloval, kako bi sicer mogel rešiti kar nekaj ljudi gotove smrti. Celo iz vrst tistih, ki so svojo hvaležnost izkazali z nadpovprečno aktivnostjo v Cerkvi sovražnih krogih. Še živi pa žal še ni nihče svetnik, tudi naši škofje ne, kar pa ne pomeni, da o njih lahko govorimo, karkoli nam pride na um – kot je v proti cerkvenih krogih v navadi…
    Da je tudi v Cerkvi velilko greha, mislim da nihče ne skriva. Saj pravijo, da tudi pravičpni greši vsaj sedemkrat na dan. Mislim pa, da je eden največjih grehov govoriti o nekom slabo samo na podlagi novic, ki so prišle v javnost, a niso preverjene. Take stvari naredijo največ škode. Ne pozabimo!, da bomo dajali odgovor za vsako lahkomiselno izgovorjeno besedo zaradi katere bo moral kdo trpeti, toliko huje če po nedolžnem.
    tisto o škofu Grmiču pa bolj previdno. On, kolikor poznam zadevo, nikakor ni bil škof na mestu. Bil je preveč levičarski in iz njegovih stališč se lahklo sklepa tudi na njegove zmote, ki so v nekaterih segmentih lahko tudi nevarne. Prav je da za svoje škofe molimo in jih izročamo tudi priprošnji naš blaženih in drugih svetniških kandidatov, še posebno škofoma Vovku in Leniču in še k drugim pokojnim škofom, ki so pustili za seboj obilo dobrega in zgled lepega življenja po veri.
    Manj kritiziranja in več dobrih pobud in molitve k sv. Duhu za pravo mosrost in stanovitnos v veri, upčnju in ljubezni… in skujpš držimo, pa bo šlo.

    • Dobronamerna svarila in misli bo dobronameren človek in kristjan sprejel tudi od zeljnate glave, če so misli tehtne. Če je za koga pomembno le to, KDO je kaj rekel, potem pa se pač lahko marsikaj odvečnega zgodi…
      Glede trditev, da kdo ni bil “na mestu” pa bi bila na mestu previdnost in poglobljeno razmišljanje in iskren pogovor v duhu evangelija. Vse drugo je lahko kaj hitro pogansko…

  12. Andrej, podpišem! Jezus govori o dobrem pastirju in njegovih ovcah. Jaz si nikakor ne morem predstavljati katerega od zadnjih nuncijev v Sloveniji kot dobrega pastirja, čeprav naj bi bila najvišja katoliška avtoriteta pri nas. Nuncij je predvsem diplomat, ki zastopa Sveti sedež v naši državi – na državnem nivoju. Če je on prinesel ukaz o utišanju Urana, čemu potem SŠK o tem ‘nič ne ve’? Nuncij je tudi nadškof. Res je, pri posvečenju v duhovnika in v nadškofa je obljubil pokorščino nadrejenim, toda še dosti bolj je zavezan Resnici. Ali kanoni, ki omogočajo tako malovredno dejanje, kot je utišanje dobrega pastirja, prepovedujejo pojasnilo, zakaj tak ukrep? Ko je vojak udaril Jezusa, mu je ta rekel: ‘Če ne govorim po resnici, izpričaj, če pa govorim resnico, čemu me biješ?’ To bi rekel tudi nunciju. A nuncij v odgovor molči ali pa pove nekaj diplomatskega blabla. Udaril je po navodilu. ‘Ubogal je zgolj ukaze’ – kje so že to slišali? Ali takega nuncija sploh rabimo? Drži žakelj tistim, ki delajo hudo škodo slovenski cerkvi in vsakemu verniku posebej. Če ne odgovarja zdaj, bo odgovarjal v večnosti. Čas je, da povemo, da nismo ovce, ki bi sledile takim pastirjem. Sledili bomo tistemu, ki nosi besede večnega življenja. Resnica vas bo osvobodila, pravi Kristus.

  13. Resnica vas bo osvobodila, pravi Kristus. Če imaš pravo vero!
    Vse preveč se sklicujemo na odgovornost pred Bogom, kar je prikladen izgovor, da nisem odgovoren nikomur. Ne svoji vesti, ne vernikom, ne nadrejenim, ne predpisom. Bog nas bo sodil, on je edini pravičen sodnik, vendar imamo tudi ljudje mehanizme, da drug drugega kličemo k odgovornosti in tako preprečimo samovoljo monarha.
    Čas je za spremembe, bilo bi pošteno!

  14. Mogoče pa res je bilo mišljeno Prvi bodo zadnji – za škofe?
    Cerkev danes prav rabi razkol, človeka ki bi jo popeljal v razkol saj bo drugače pogorela do temeljev, če pa se bo razklala se bo očistila.

    • Očiščenje je res nujno potrebno, se pa bojim, da še nismo dovolj na dnu, da bi se dvignili iz pasivnosti.
      Bi pa vsekakor potrebovali kakšnega novega Frančiška Asiškega.

    • Res potrebujemo očiščenje, se pa bojim, da še nismo dovolj v podnu.
      Vsekakor bi pa potrebovali kakšnega novega Frančiška Asiškega.

      • Pri nas ni prostora za kakšnega Frančiška Asiškega, bi ga takoj in pravočasno diagnosticirali za norca ali udbaškega ovaduha. Vsem na vseh straneh so bolj všeč predvidljivi značaji… kot sta bila gospoda Jenko in Lenič. Gospod Stres je za nekatere že preveč nepridvidljiv, nakazujejo prva znamenja.

        • Ne vem, če je problem v nepredvidljivosti… G. Stres je namreč podpisan na večini mariborskih dokumentih.

  15. Že l. 2008 pa je cerkveni moralni teolog dr. Ivan Štuhec v DRUŽINI sicer napisal: »Poglejmo samo dve področji, ki sta Cerkev v zadnjih letih najbolj izpostavljali in tudi diskreditirali: premoženje in mediji. Neslavne medijske zgodbe in nevešče upravljanje s sodobnimi mediji so tako Cerkvi kot krščanskodemokratski opciji povzročile več škode kot koristi. Dopuščanje solističnih akcij na tem področju v Cerkvi je nedopustno in za to je odgovoren tisti, ki ima v Cerkvi vodstveno oblast«.
    Mogoče pa ga je kdo le slišal, bral in mu verjel?
    Ljudstvo mogoče pa vedno le ne bo vse požrlo?

Comments are closed.