Zadnjič je Lena42, na Twitterju zapisala: “Ko delate kaj namesto njih, je nekje ful enih otrok, ki se učijo sami reševati svoje probleme in ko odrastejo, bodo postali šefi vašim sončkom.“
Prav v tistem času sem tudi naletel na kolumno gospe Jožice Frigelj (preberite celo!) učiteljice razrednega pouka, z naslovom ‘Dobronamerni starši in (ne)samostojni otroci’, v kateri v uvodu opisuje tipično obnašanje staršev pred poukom. Takole: “Pred učilnico posadijo otroka na klop, ga sezujejo, mu obujejo copate, pospravijo čevlje in oblačila v garderobno omarico ter še zadnjič preverijo, ali je v otrokovi torbi vse potrebno za pouk. Včasih z grozo opazijo, da so pozabili zvezek ali športno opremo in v paniki iščejo učitelja(ico), da bi se opravičili za manjkajoče. Ali pa opravičujoče razlagajo otroku, da bodo manjkajoče prinesli še pred začetkom pouka. Oddrvijo domov in se s pozabljenim vrnejo, včasih res še pred poukom, večinoma pa že med poukom. Tisti srečneži, ki pa so šolsko torbo dobro pripravili, se začnejo poslavljati od otroka, kot da se ne bodo videli vsaj pol leta, če ne več. Poljubi, objemi, “lepo se imej”, “pa-pa”, “še en’ga lupčka” …”
“Zmagovalna” starševska kombinacija: prevzemanje odgovornost in naravnanost ‘vse ti nudim’
Delati namesto otrok, reševati otrokove probleme, prevzemati odgovornost za to, da ima otrok “vse kar je treba s seboj” in z govorjenjem v množini tudi simbolno izražati odgovornost za otrokovo šolanje, priklepati z “lupčkanjem” svojega otroka nase … je vzgajanje odvisnikov, je ne-pripravljanje za realnost življenja, je vzgajanje za suženjstvo. So pa otroci nekje, ki sami – kot ugotavlja Lena 42 – rešujejo svoje probleme in se pripravljajo za ‘biti šefi našim sončkom’. Tole zaboli, kajne?
Če to še pokombiniramo z naravnanostjo ‘nudim ti vse’, ter v resnici kupujemo vse in to še preden si otroci zaželijo, generiramo vedno večjo željo po še več – stvari. Otroci dobijo vedno več, ne z delom, z žrtvovanjem ali s trudom, pač pa s pritoževanjem, nerganjem in manipuliranjem. S tem jim privzgojimo način obnašanja, ki ne bo mogoč v odrasli dobi – sploh če prideta dva taka “sončka” skupaj.
S tako kombinacijo tudi vzamemo hrepenenje. Brez hrepenenja ni zadovoljstva, brez zadovoljstva vse postane ‘brez veze’, nesmiselno. Brez smisla pa ni volje do življenja.
O(b)stati doma
Kot da nekateri starši ne razmišljajo več. Sploh ne o daljni prihodnosti otrok. Ne razmišljajo za več kot nekaj tednov naprej. Kot, da si je tako nemogoče predstavljati obnašanje ‘sončka’ čez kakih 20 let, ko bo nepripravljen na soočenje z realnostjo življenja, obstal doma. Za dolgo časa, morda za vedno.
Da bo našel izgovor za biti doma in viseti na plači ali penziji staršev, bo študiral, študiral in študiral – znanje je vendar pomembno – vse do poznih tridesetih. In vedno našel dober izgovor, da ne najde službe. Ker je v resnici ne more. Ker nima izkušenj. Smo jih odvzeli kar starši. Potem se najde – recimo – mama, ki išče in se meni za službo za svojega štiridesetletnega sina …
Disciplina ali življenje je težko
Starši ne razmišljajo več o pojmu disciplina. Te besede sploh ni več v našem besednjaku. O disciplini je prav malo govora. Ne maramo je. Tako kot ne maramo driske. Ker je težka in zoprna – kot driska. Ker je težko disciplinirati otroka. Sploh staršu, ki je sam nediscipliniran. Ki je tak, da ne zna odlagati svojih zadovoljitev na kasnejši čas. Ki želi takoj, vse, čim večkrat. Brez truda.
Dr. M. Scott Peck v knjigi “The Road Less Traveled”, neposrečeno preveden naslov v slovenščini je ‘Ljubezen in duhovna rast’ (tudi tole je zanimivo, kajne?), celotno prvo poglavje namenja disciplini in knjigo začne s tem, da pravi, da je ‘življenje težko’, da je to veliko resnico treba zares dojeti, spoznati in ko to tudi sprejmemo – potem življenje ni več tako težko. A otrokom z ne sprejemanjem te resnice in s svojim ravnanjem velikokrat ne damo možnosti, da pridejo do tega spoznanja, da ne občutijo blagodejnosti discipline. Čas je za discipliniranje staršev. Kako pa?
Foto: Annie Spratt, Unsplash
