Dirigirana pozaba

18
408

rog2012Pravijo, da je pokojni slovenski diktatorček Kardelj, v eni od tistih osladnih propagandnih potezah, ki se ponavljajo do danes, obiskal »najstarejšega občana«. Edvard pred kamerami vpraša ubogega starčka: »A ne, oče, kdaj vam je bilo najlepše?« Pričakovan odgovor »v socializmu« ne pride iz starčkovih ust, temveč »v ranjki Avtro-Ogrski«. Vsem prisotnim zaledeni kri. Za tak odgovor si bil izgnan v domači gulag, če že nisi končal v Kočevskem Rogu ali Barbarinem rovu. Pa se Edi v zadregi nasmehne in naredi neobičajno potezo. Vpraša starčka: »Zakaj?«. Kot iz topa le-ta ustreli: “Ker smo bili mladi!«.

Ta anekdotični vic razodeva nekaj stalnih značilnosti človeškega spomina. Vsak spomin boleha za pozabo in vsaka preteklost je boljša od sedanjosti in seveda boljša od negotove prihodnosti. Preteklost je namreč že za nami, se ne more ponoviti in ker čas celi rane ter sami z »močjo pozitivnega mišljenja« na nek način izbiramo česa se hočemo spominjati, zato ohranjamo le lepe spomine, ki nam v turobni sedanjosti pripravljajo vsaj nekaj veselja. Podobno se dogaja ob spominu na katerokoli vojno. Kdor jo je doživel in se moral v njej boriti ali skrbeti za preživetje v času, ko je vse postavljeno na glavo, nima nič kaj lepih spominov nanjo. Vojna je in ostane največje zlo prav zaradi tega, ker ne veljajo moralne norme »ne ubijaj«, »ne kradi«, »ne laži«, ipd. Po nekaj desetletjih pa se ljudje spominjamo vojn, ki postanejo »romantične« in se jih spominjamo toliko bolj, kolikor smo ali nismo zmagali. Mnogi se še spominjamo starih očetov, ki so se borili v prvi svetovni vojni. Trpljenja, ki so ga prestajali, se niso radi spominjali. Mi danes občudujemo njihov pogum in vztrajnost, ko so npr. na Soški fronti branili našo zemljo pred plenilskimi Lahi. Desetletja med vojnama so pokazala, da so imeli prav! Preobrazba spomina na prvo svetovno vojno, ko nas komunisti še niso tako usodno razdelili na »naše in vaše«, ampak smo bili vsi na isti strani, pridobiva na moči in krepi našo narodno skupnost. Kljub vsemu pa ne smemo pozabiti, da je vojna grozota in da je boljši »slab mir, kakor dobra vojna«.

Če je torej naravno, da spomin pozablja in da olepšujemo osebno preteklost, pa ni prav, da zgodovino spreminjamo po lastnih sodobnih potrebah. Če se hočemo od zgodovine učiti, potem mora le ta izpolniti bistven pogoj: zapisano v zgodovinske knjige mora biti resnično. Če v zgodovinske knjige zapišemo mite in pravljice, če z zgodovino opravičujemo sedanjost, t.j. privilegije in krivice, ki so zakoreninjeni v preteklosti in jih še nismo popravili, potem nimamo zgodovine, temveč režimsko propagando.

Kakor nismo imeli lustracije v pravosodju in zato imamo krivosodje, kakor nismo imeli prepovedi komunistom, ki so zatirali narod, da kandidirajo na demokratičnih volitvah, zato imamo kontinuiteto, kakor nismo imeli resnične denacionalizacije, zato imamo »nacionalni interes« (meni to diši po nacionalsocializmu, nekoč morda več o tem) v gospodarstvu, ker nismo imeli prevetritve univerze, zato imamo bolj družinsko podjetje kakor akademsko srenjo, tako nimamo zgodovinopisja, temveč partijsko propagando, saj velja, da uradni zgodovinarji, ki so isti kakor pred 30 leti, še vedno zagovarjajo nezgodovinsko dogmo »da je zgodovina že napisana« in ni potrebna reinterpretacija preteklosti. Tako dobivamo spise, ki jih brez sramu predstavijo kot »avtorizirana biografija« in tudi parole kot je »Dražgoše naše Termopile« ali pa trobojnice na titovkah, kar je novost zadnjih nekaj let.

Še bolj absurdno pa je, da se podporniki rdeče zvezde in komunističnega totalitarizma, z vso vnemo spominjajo žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč pri tem pa pozabljajo na svoje zločine, na svoja koncentracijska taborišča. Spominjajo se in nas judovskega holokavsta, ki so ga izvajali nacisti, pozabljajo na slovenski holokavst, ki so ga izvajali sami. Nacizem je bil v Sloveniji le toliko in brez domačih somišljenikov, da je omogočil radikalno spremembo naše zgodovine. Iz civilizacije smo prešli v barbarstvo. En totalitarizem smo zamenjali za drugega in ta drugi, je slabši od prvega tudi zaradi tega, ker je imel in še ima domače somišljenike.

Napori kontinuitete, da oblikujejo naš narodni značaj (4. tč. Dolomitske izjave) se neprekinjeno izvajajo od 8. maja 1945 do danes. Starci zbrani okoli ZB so v kontinuiteti pristojni za izkrivljanje spomina in dirigirano pozabo. Zato se poslužujejo tudi plemenitega ohranjanja spomina na holokavst, ki pa bi pri nas moral biti na drugem mestu, saj imamo domači holokavst, ki bi moral biti na prvem mestu in je po obsegu in posledica povsem primerljiv z judovskim na svetovni ravni. Domači holokavst, ki dokazuje še danes, in nemo sporoča demokratičnemu taboru, česa so sposobni malikovalci rdeče zvezde, ki doživljajo novo izvedbo v radikalnih ekstremističnih anarhističnih strankah združenih v neko kvazi levico. Zanikani domači holokavst, ki govori o tem, da drugače misleči nimajo prostora v totalitarno oblikovani levičarski miselnosti. Domači holokavst, ki nam je vzel najboljše voditelje, najboljše može in fante in tako uničil našo narodno prihodnost in identiteto. Tudi zaradi tega imamo danes namesto kakšnega Kreka ali Korošca, pač Kučana ali Cerarja.

Dirigirana pozaba. »Večna zgodovina« partijskih mitov. Vse zato, da ostanejo na oblasti, kakor je sporočil oni debeli gobar: »pri nas so na oblasti komunisti, to je povsem jasno«.

Žal.

18 KOMENTARJI

  1. Jaz se spominjam obojega. Enih in drugih zločinov. In strinjam se. Prižgimo svečke na enih in drugih grobovih.

    A ne dovolim umetno delati kakršnegakoli sorazmerja. Zločini, ki si jih privošči država z urejenim aparatom, so vedno bistveno večji od zločinov skupin, ki se borijo za prostost. In tudi, ko že nastane komunistična država, so zločini še vedno neprimerno manjši od zločinov nacistične (ali tudi samo fašistične) države. Tako da ne pride v poštev sistematično potvarjanje zgodovine, za katero se zlorablja poklane fante in dojenčke. Za odpustek zakaj so nekateri navijali za zločinsko stran v drugi svetovni vojni.

    • Ne seri! Tito je prevzel vlado že ’43. Pokoli so torej bili izvršeni po roki “države z urejenim aparatom”. Vedno zbadaš in provociraš na krvi drugih ljudi. Sram naj te bo!

    • Prav imate v tem, da je judovski holokaust po golem obsegu bestialnosti in številu žrtev neprimerljiv s čimerkoli prej ali kasneje. Sploh ni dvoma, da so nacisti poosebljenje zla. Toda za nas tu in zdaj je vsaj enako pomebno dogajanje v Sloveniji. Prav nič ne omalovažujemo in zmanjšujemo zločina nad judi, če se spominjamo holokausta nad celotnimi družbenimi razredi v Sloveniji. Glede na izjemno časovno in geografsko koncentracijo pomorov je temeljil na taki ravni bestialnosti in industrijske organiziranosti, da v tem za nacizmom niti najmanj ne zaostaja. Dodaten razlog da je slovenski holokaust za nas zgodovinsko pomembnejši pa je, da za razliko od Nemcev, ki so šli skozi katarzo, Slovenci (predvsem mislim na storilce in njihove današnje ideološke sopotnike) nismo šli nikoli. Frustracija, ki jo ob tem čutimo in ideološki beton na drugi strani bosta prej ali slej rodila reprizo teh dogodkov. Če prej ne bo katarze.

    • Igor Đukanović: “Jaz se spominjam obojega. Enih in drugih zločinov.”
      =====================

      Ja uboga sirota, koliko si pa že stara? Dokaj dobro skrivaš svoja leta. 😉

  2. Poznič je tako malodušen avtor, da ga vse težje berem. Kaj naj s takim člankom?! Kaj naj z napovedjo nadaljnjega odmiranja naroda?!

    • Se strinjam. Duhovnik bi moral imeti več duha. Velikodušnost. Moč pozitivnega življenja je čudovita knjiga.

      Realnost je kruta. A taki defetistični članki po kalupu ničemur ne koristijo. Zgolj histerizirajo.

      Treba pa je res prodorno odkriti vir zla, kritizirati zablode, predvsem pa iskati rešitve. Rešitve od spodaj navzgor. Kaj lahko vsak od nas naredi.
      1. A se sploh znamo pogovarjati?
      2. Ali znamo drugega slišati?
      3.ali ga zmoremo (se potrudimo) razumeti
      4.ali se potrudimo poiskati argumente
      5.ali znamo videti kaj dobrega in pohvaliti
      6.ali ga spoštujemo, čeprav se 10 ali 20 ali 30 procentov ne strinjamo.

      Seveda je komunistični način najlažji po 70 letih indoktrinacije:
      1. Vedno imam jaz prav
      2.ti me moraš poslušati, me ubogati in mi slediti
      3. ti nikoli nimaš prav, ker mi nasprotuješ, zato si gotovo njihov, podtaknjenec , izdajalec
      4.ne rabim argumentov, užgem po njem z vso močjo zmerjanja in podtikanja
      5.v nasprotniku ni nič dobrega, je sovražnik, nevarni preganjalec, ki nam dela škodo. Iščimo notranje sovražnike. Iščimo tiste, ki se 100 procentov ne strinjajo z nami

  3. Slovenski holokaust je neposredno ali posredno prizadel velik del prebivalstva. Zavedanje laži in zločina, na katerih temelji slovenski status quo, ima že zato vse možnosti, da iz družbene podzavesti prodre nazaj v družbeno zavest. Četudi so mnogi zaradi komunističnega nasilja obmolknili, v desetletjih prisilnega molka otopeli ali so postali žrtve stockholmskega sindroma. Rešitev je relativno preprosta: prenehati moramo s podzavestnim samoomejevanjem. Dovolj je samocenzure. Ne sme nam biti več nerodno povedati resnico kjerkoli, kadarkoli, komurkoli. V javnost je treba stopiti ne le kot Odbor 2014, ali nekaj osamljenih intelektualcev. Komunističnim ritualom čaščenja laži in zla se je treba upreti na vse možne in miroljubne načine: organizirajmo komemoracije vsakega boljševiškega zločina, medijske aktivnosti, zakonodajne pobude, javni protesti. Slednjič in ne nazadnje je potrebna tudi samorefleksija. Če smo antipod komunistom, še nimamo legitimacije za 100% pravičnost in vsevednost. Tudi demokratična stran je naredila marsikaj narobe in prav je, da ob zavračanju komunističnih zločinov to vedno priznamo. Ločevanje zrnja od plev tako v zgodovini kot v današnjem početju demokratičnega pola nas ne naredi šibke ampak močne.

  4. Vsak zločin je zločin. Razlika med bratskima ideologijama, nacional socializmom in internacional socializmom je, da so prvi ubijali s t.i. humanim plinom, drugi pa s krampom ali so pa kar žive metali v jame.

    Drži, da gre za dirigirano pozabo. Že to dejstvo kaže, da se zločinci zavedajo zločinov in jih zato prikrivajo.

    Žalostno pa je, da med te dirigente spada tudi kakšen katoliški duhovnik, ki ga ne motijo medvojni in povojni izvensodni poboji civilistov, ki ga ne moti sistematično kršenje človekovih pravic, ki se nestrpno odziva do tistih, ki se s tem ne strinjajo, ki aktivno sodeluje pri promociji in širjenju dražgoških laži, hkrati pa v cerkvi bere Evangelije.

    • Katoliški duhovnik??? Ste mislili na nadškofa, v času katerega je vodja komunistov in njihove tajne službe dobil priznanje papeža?

      Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II. Septembra 2007 je Milana Kučana Mednarodna liga humanistov razglasila za »Državnika – humanista 21. stoletja«.
      http://www2.gov.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija

      Torej, zakaj vas moti običajen in ponižen katoliški duhovnik, gospod Tine?

  5. “Absurdno je, da se podporniki rdeče zvezde in komunističnega totalitarizma, z vso vnemo spominjajo žrtev nacističnih koncentracijskih taborišč pri tem pa pozabljajo na svoje zločine, na svoja koncentracijska taborišča.”

    Absurdno??? To je samo način, kako ostati na oblasti.

    Pozabljajo??? Pravzaprav sploh ne pozabljajo, samo preprečujejo, da bi se o tem govorilo.

      • Kakor kdo vidi. Kar se tiče mene, bi bil boljši naslov: “Prostovoljno suženjstvo”.

        Razlika je v aktivi in pasivi. Pri dirigirani pozabi čakamo, da oni preneha dirigirati, pri slednjem pa čakamo, da se zbudimo in dirigente pozabe brcnemo v rit.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite