Gotovo je mnogo razlogov, zaradi katerih je pametno, da ima Slovenija svojega poročevalca o Bosni in Hercegovini. Veliko razlogov hkrati res govori za to, da bi bil poročevalec prav Milan Kučan. Možakar se nedvomno spozna na delovanje čaršije. Ampak pripovedka, po kateri naj bi uvedbo takšnega položaja Sloveniji predlagala Evropska unija, hkrati pa naj bi Kučan ne bil njen predstavnik in bi svojo novo službo vršil kar iz udobnega domačega fotelja (ali nemara iz slaščičarne Zvezda), je kljub vsemu nekako na meji verjetnega in skoraj slaboumna.
Dimne bombice
Nenazadnje zato, ker je mednarodni domet našega prvega predsednika nekoliko omejen. Hkrati ni nikoli skrival, da je že kdaj vzel za svojo globoko Kandidovo modrost o obdelovanju lastnega vrta in se zares dobro počuti le v deželi med Muro in Sočo. Že v Sarajevu, kaj šele v Bruslju, s svojo prežvečeno legendo o “nacionalnem interesu” najbrž ne bi prišel daleč.
Bruseljska hipoteza je potemtakem ena tistih dimnih bombic, ki jih je Slovenija navajena. Spomnimo se dima brez ognja ob bajanju o domnevni Drnovškovi kandidaturi za generalnega sekretarja OZN prav v času težavnega sestavljanja vlade po volitvah 1996, spomnimo se, kako je pred dvema letoma Janša svoje zaradi volilnega poraza razočarane privržence tolažil s prividom stolčka generalnega sekretarja Nata.
It’s now or never
A četudi ustava nesrečne bosansko-hercegovske države zaradi Kučanove pomoči očitno ne bo nič boljša, njegovo imenovanje ni nepomembno. Označuje nekakšno predsednikovo vrnitev na politični parket. Seveda bolj v Sloveniji kot kje drugje. Sicer sem ne glede na to še zmeraj prepričan, da po epizodi s Forumom 21 Kučan nikoli več ne bo politični prvoligaš. Vsaj ne na sceni.
Ampak tokrat se vrača kot glasnik političnih dinozavrov, tistih velezaslužnih Slovencev, ki so tvorili elito (prosto po zgodovinarju Repetu) “rdeče Slovenije” in večino povojnega obdobja v rokah držali škarje in platno.
Nobena skrivnost ni, da so bili omenjeni ljudje domala ves čas silno nezadovoljni s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Tolerirali so ga, ker je edini lahko porazil njihovo nočno moro, in hkrati v zadnjih dveh letih bentili, saj se je oblast “naših” po njihovem vse premalo poznala.
Da je bilo temu res tako, priča znamenito kašljanje enega vodilnih dinozavrov na začetku leta, ko se je povsem eksplicitno govorilo o nujnosti zamenjave na krmilu vlade. Zaradi takratnih razmer Kavčičeve besede kajpak niso imele kakšnega velikega učinka. Zdaj, po padcu Simone Dimic, je stvar drugačna. Zdaj je oslabljeni Pahor moral opraviti proskinezo in prositi Kučana, naj mu “pomaga”. Uradno zgolj pri Bosni.
Trije gromozanski hendikepi
Kučan dinozavrov kajpak ne vodi, ker bi bil posebno nadarjen politik. To ni bil nikoli, sicer svoji nečimrnosti leta 2004, ko se je glasno postavil na čelo tovariških kapitalistov, ne bi dal prednosti pred lastno politično prihodnostjo. Res pa dinozavrski sistem kakšne posebne sposobnosti niti ni terjal. Prej sposobnost prilagajanja svojim strukturam.
Nekdanji predsednik mora kot človek z največ prestiža svojim tovarišem iz dinozavrskih vrst pomagati predvsem pri premagovanju treh hudih hendikepov. Čeprav se zdi na videz drugače, je najpomembnejši še vedno tisti, povezan z drugo svetovno vojno in zgodnjim (morda tudi malo manj zgodnjim) povojnim obdobjem. Tovarišem dinozavrom se kljub temu, da jim skoraj nihče ne oporeka njihovih privilegijev in odlikovanj, zdi, da se njihove zasluge po nemarnem dajejo v nič in lahko o dogodkih neupravičeno “gobezdajo” tudi tisti, ki prej dobrih štirideset let niso smeli odpreti svojih ust. Kar jih hudo boli.
Drugi hendikep je povezan s slovensko osamosvojitvijo, med katero nikakor niso imeli tako herojske vloge kot petinštirideset let prej in je za nameček odnesla še tisto državo in tisti sistem, za katera je vsaj večini bilo srce. Samo tako lahko razumemo čuden razvoj dogodkov, da je prav sodnik iz Kopra idealni kandidat za predsednika vrhovnega sodišča. Načeloma je sicer res vseeno, ali je njegov besednjak že leta 1991 vseboval besedo “tepihovanje” ali ne. Saj je bil, četudi je bilo tako, dovolj kaznovan s tem, da je moral poslej vsaj do neke mere spoštovati simbole nove (nezaželene) države. Kljub temu imam vso pravico domnevati, da njegovo predsedovanje, če do njega pride, ob takšni predzgodovini ne bo šlo ravno v anale kot novo poglavje v uveljavljanju demokratičnih standardov. Menda pa predsednik vrhovnega sodišča po besedah Lojzeta Udeta vsaj ne more narediti velike škode.
Dvoumne Stožice
Tretji hendikep predstavlja za politične dinozavre precej manjšo travmo, a je daleč najbolj aktualen. Pravkar se namreč ruši sistem tovariškega kapitalizma in se, oblite s sramoto, poslavljajo nekatere njegove poglavitne ikone. Tega sistema pa ni na noge postavljal in ga z veliko skrbjo ohranjal pri življenju nihče drug kot ravno krog, katerega javni predstavnik je Milan Kučan. Janša sicer ni skoraj nič storil, da bi se ta – kot danes vidimo, globoko nezdravi – model spremenil, ni mu pa mogoče obesiti, da bi ga vzpostavil ali imel od njega največ koristi. Zatorej je treba rešiti, kar se še rešiti da. V nasprotnem primeru razočaranje med dinozavri ne bo nič manjše in nič manj dokončno kot pred dvajsetimi leti.
Njihova trenutna stava na Zorana Jankovića, ki so ga mnogi med njimi počastili s svojo navzočnostjo na otvoritvi Stožic, ko je požel buren aplavz, porednega učenca Pahorja pa so množice izžvižgale, je sicer dvorezen meč. Ob sijaju njegovih domnevnih uspehov in veličastne zmage na županskih volitvah je trenutno malokdo pozoren na globoko vkopanost nekdanjega Mercatorjevega šefa v blato tovariškega kapitalizma. Ko bo postala vidnejša, bo slovenskim političnim dinozavrom ostal komaj kak adut. Nemara se bodo takrat čisto zares lahko posvetili dogajanju na (sarajevski) čaršiji.
Foto: Pozareport
