Dinozavri na pohodu

13
28

Gotovo je mnogo razlogov, zaradi katerih je pametno, da ima Slovenija svojega poročevalca o Bosni in Hercegovini. Veliko razlogov hkrati res govori za to, da bi bil poročevalec prav Milan Kučan. Možakar se  nedvomno spozna na delovanje čaršije. Ampak pripovedka, po kateri naj bi uvedbo takšnega položaja Sloveniji predlagala Evropska unija, hkrati pa naj bi Kučan ne bil njen predstavnik in bi svojo novo službo vršil kar iz udobnega domačega fotelja (ali nemara iz slaščičarne Zvezda), je kljub vsemu nekako na meji verjetnega in skoraj slaboumna.

Dimne bombice

Nenazadnje zato, ker je mednarodni domet našega prvega predsednika nekoliko omejen. Hkrati ni nikoli skrival, da je že kdaj vzel za svojo globoko Kandidovo modrost o obdelovanju lastnega vrta in se zares dobro počuti le v deželi med Muro in Sočo. Že v Sarajevu, kaj šele v Bruslju, s svojo prežvečeno legendo o “nacionalnem interesu” najbrž ne bi prišel daleč.

Bruseljska hipoteza je potemtakem ena tistih dimnih bombic, ki jih je Slovenija navajena. Spomnimo se dima brez ognja ob bajanju o domnevni Drnovškovi kandidaturi za generalnega sekretarja OZN prav v času težavnega sestavljanja vlade po volitvah 1996, spomnimo se, kako je pred dvema letoma Janša svoje zaradi volilnega poraza razočarane privržence tolažil s prividom stolčka generalnega sekretarja Nata.

It’s now or never

A četudi ustava nesrečne bosansko-hercegovske države zaradi Kučanove pomoči očitno ne bo nič boljša, njegovo imenovanje ni nepomembno. Označuje nekakšno predsednikovo vrnitev na politični parket. Seveda bolj v Sloveniji kot kje drugje. Sicer sem ne glede na to še zmeraj prepričan, da po epizodi s Forumom 21 Kučan nikoli več ne bo politični prvoligaš. Vsaj ne na sceni.

Ampak tokrat se vrača kot glasnik političnih dinozavrov, tistih velezaslužnih Slovencev, ki so tvorili elito (prosto po zgodovinarju Repetu) “rdeče Slovenije” in večino povojnega obdobja v rokah držali škarje in platno.

Nobena skrivnost ni, da so bili omenjeni ljudje domala ves čas silno nezadovoljni s predsednikom vlade Borutom Pahorjem. Tolerirali so ga, ker je edini lahko porazil njihovo nočno moro, in hkrati v zadnjih dveh letih bentili, saj se je oblast “naših” po njihovem vse premalo poznala.

Da je bilo temu res tako, priča znamenito kašljanje enega vodilnih dinozavrov na začetku leta, ko se je povsem eksplicitno govorilo o nujnosti zamenjave na krmilu vlade. Zaradi takratnih razmer Kavčičeve besede kajpak niso imele kakšnega velikega učinka. Zdaj, po padcu Simone Dimic, je stvar drugačna. Zdaj je oslabljeni Pahor moral opraviti proskinezo in prositi Kučana, naj mu “pomaga”. Uradno zgolj pri Bosni.

Trije gromozanski hendikepi

Kučan dinozavrov kajpak ne vodi, ker bi bil posebno nadarjen politik. To ni bil nikoli, sicer svoji nečimrnosti leta 2004, ko se je glasno postavil na čelo tovariških kapitalistov, ne bi dal prednosti pred lastno politično prihodnostjo. Res pa dinozavrski sistem kakšne posebne sposobnosti niti ni terjal. Prej sposobnost prilagajanja svojim strukturam.

Nekdanji predsednik mora kot človek z največ prestiža svojim tovarišem iz dinozavrskih vrst pomagati predvsem pri premagovanju treh hudih hendikepov. Čeprav se zdi na videz drugače, je najpomembnejši še vedno tisti, povezan z drugo svetovno vojno in zgodnjim (morda tudi malo manj zgodnjim) povojnim obdobjem. Tovarišem dinozavrom se kljub temu, da jim skoraj nihče ne oporeka njihovih privilegijev in odlikovanj, zdi, da se njihove zasluge po nemarnem dajejo v nič in lahko o dogodkih neupravičeno “gobezdajo” tudi tisti, ki prej dobrih štirideset let niso smeli odpreti svojih ust. Kar jih hudo boli.

Drugi hendikep je povezan s slovensko osamosvojitvijo, med katero nikakor niso imeli tako herojske vloge kot petinštirideset let prej in je za nameček odnesla še tisto državo in tisti sistem, za katera je vsaj večini bilo srce.  Samo tako lahko razumemo čuden razvoj dogodkov, da je prav sodnik iz Kopra idealni kandidat za predsednika vrhovnega sodišča. Načeloma je sicer res vseeno, ali je njegov besednjak že leta 1991 vseboval besedo “tepihovanje” ali ne. Saj je bil, četudi je bilo tako, dovolj kaznovan s tem, da je moral poslej vsaj do neke mere spoštovati simbole nove (nezaželene) države.  Kljub temu  imam vso pravico domnevati, da njegovo predsedovanje, če do njega pride, ob takšni predzgodovini ne bo šlo ravno v anale kot novo poglavje v uveljavljanju demokratičnih standardov. Menda pa predsednik vrhovnega sodišča po besedah Lojzeta Udeta vsaj ne more narediti velike škode.

Dvoumne Stožice

Tretji hendikep predstavlja za politične dinozavre precej manjšo travmo, a je daleč najbolj aktualen. Pravkar se namreč ruši sistem tovariškega kapitalizma in se, oblite s sramoto, poslavljajo nekatere njegove poglavitne ikone. Tega sistema pa ni na noge postavljal in ga z veliko skrbjo ohranjal pri življenju nihče drug kot ravno krog, katerega javni predstavnik je Milan Kučan. Janša sicer ni skoraj nič storil, da bi se ta – kot danes vidimo, globoko nezdravi – model spremenil, ni mu pa mogoče obesiti, da bi ga vzpostavil ali imel od njega največ koristi. Zatorej je treba rešiti, kar se še rešiti da. V nasprotnem primeru razočaranje med dinozavri ne bo nič manjše in nič manj dokončno kot pred dvajsetimi leti.

Njihova trenutna stava na Zorana Jankovića, ki so ga mnogi med njimi počastili s svojo navzočnostjo na otvoritvi Stožic, ko je požel buren aplavz, porednega učenca Pahorja pa so množice izžvižgale,  je sicer dvorezen meč. Ob sijaju njegovih domnevnih uspehov in veličastne zmage na županskih volitvah je trenutno malokdo pozoren na globoko vkopanost nekdanjega Mercatorjevega šefa v blato tovariškega kapitalizma. Ko bo postala vidnejša, bo slovenskim političnim dinozavrom ostal komaj kak adut. Nemara se bodo takrat čisto zares lahko posvetili dogajanju na (sarajevski) čaršiji.

Foto: Pozareport

13 KOMENTARJI

  1. “izjemno” analitičnost avtorja razkrinka že tale stavek:

    “Kučan dinozavrov kajpak ne vodi, ker bi bil posebno nadarjen politik. To ni bil nikoli,”

    LOL seveda, politik, ki je bil… cela desetletja na samem vrhu slovenske politike je čisti amater.

    Je pa teza vsaj nova; desničarji običajno bajate o naravnost nadnaravni kučanovi vsemogočnosti in vseprisotnosti.

  2. Meni se pa fino zdi, da so mu dali to fvckcijo. Bo vsaj videl kam spada. Dodig mu bo pa itaq J M!

  3. g. Aleš super prispevek.

    Da gre slovenskim levičarjem v nos, ker se po nijhovem “napada lik in delo” tovariša Milana, pa nič čudnega, tudi njihovi kolegi po svetu so občutljivi glede “pravilnega obravnavanja” velikega vodje.

  4. Na spletu nisem našel nobene novice na nivoju EU-ja o imnovanju Kučana za poročevalca. Očitno je to imenovanje samo za potrebe Slovenije in bo tako cilje in naloge definirala naša vlada. Kučan bo tako vrjetno poročal naši vladi ne pa EU-ju. Kakšno težo in pomen ima tako imenovanje na nivoju EU, pa si sploh ne morem predstvaljati.

  5. Zanimivo, da politično netalentiran posameznik trikrat zmaga na predsedniških volitvah in to proti samemu cvetu samozvane slovenske pomladi, Pučniku. Kaj to pove4 o samozvanih pomladnikih? Ne vem sicer, kakšne kriterije avtor uporablja za ocenjevanje politične talentiranosti vendar so potemtakem vsi ostali še očitno manj talentirani. 🙂

  6. rx170
    1. na predsedniških volitvah v Sloveniji talent ni presoden za zmago. Tudi na sploh v Sloveniji talen ni nobena prednost, nikjer, prej ovira.
    2. Če bi bili pomladniki samozvani, bi jih ti moral imenovati drugače. Kajti ti jih naslavljaš enako in v isti misli potrjuješ kar zanikaš.

    Za tvojo samo podbo bi bilo zelo koristno, da pred objavo razmisliti o svojih nedodelanih in neurejenih mislih.

  7. Tadej.

    Ad 1.: Že mogoče, da je temu tako vendar govorimo o politični talentiranosti. Cilj politikov je zmaga na volitvah, podobno kot je cilj šprinterjev zmagati na OI na 100 m. V športu načeloma velja, da se pomanjkanje talenta nadomesti z drugimi atributi, npr. trdim delom.

    Ad 2.: Človek od bralcev dejansko pričakuje, da bodo zapisano razumeli. Termin samozvani sem uporabil točno z določenim namenom. Vendar, ker mi je bilo včeraj očitano, da nekatere bralce preveč utrudim, ne bom zdaj več o tem.

    In hvala da skrbite za mojo samopodobo, žal pa ta skrb spada med na tem portalu zelo pogoste logične napake.

  8. Vsi politiki vhodnega bloka vključno z Jugoslovanskimi politiki so bili vedno “talentirani za politiko”,Saj Stalin in Tito nista kar tako na pamet kadrirala.Nikolaje Čaušesku,Slobodan Miloševič…to so bili mentorji tudi našemu Milanu.Ampak za omenjena bi se verjetno drugače izteklo,če bi bil Milan njima Mentor.Tudi Čaušesku bi verjetno dobil 70 procentov na “svobodnih” volitvah,če bi ga naš Milan pravi čas v roke vzel,ali pa vsaj kubanski Fidel Kastro.Tako pa je nekaj soliral,se je pa ponesrečilo…to se našemu Milanu ne more zgodit,kakor tudi kubanskemu Kastru ne.Tudi Pahor bo le moral še naprej Milana poslušat,če bo hotel še naprej imaginarno vozit zadevo!

  9. rx170

    Velikokrat sem opazil, da se tu rado opleta z logičnimi napakami. V izhodišču je opletanje z njimi na počez logična napaka. Ko se boš drugič skleceval na logičšne napake, najprej opiši napako in potem na koncu zaključi rekoč: To pa je ta in ta logična napaka. Uporaba v tvojem kontekstu, pa je zgolj obrambni mehanizem, ki iskazuje manjko argumentov.

    Cilj politika s talentom, ni zmaga na volitvah. kajti če je cilj odsežen ob volitvah, kaj na pa počne do naslednjih?…

    Jaz sem razumel, kaj si hotel povedati s samozvanih, jaz sem ti samo opisal logičen nesmisel tvoje povedi.

  10. Pronicljivo razmišljanje!
    Tako, kot so kavbojke veliko bolj imenitne, če so kupljene v Trstu, je tudi slovenski politik veliko bolj spodoben in državniški, če nanj pade žarek iz Bruslja 😉
    To lahko pomeni, da je tako pomemben in sposoben, da je njegova ponovna aktivacija (seveda v slovenski politiki) nuja in dolžnost.

  11. Stric Plah, kavbojke, kupljene v Trstu, so bile nazadnje “veliko bolj imenitne” leta 1988. Res pa je, da so si mnogi samozvani “disidenti” zasluge v boju zoper grdi in brezbožni komunizem služili prav s švercanjem omenjenih kavbojk s Ponte Rossa ter kafeta iz Celovca. KGM je bil naziv tiste štacune, če me spomin ne vara … potem je bil pa tam še Gelautz, pa obeh ni več. A obstajala je določena verjetnost, da bodo tiste kavbojke “made in Italy”, danes so pa itak s Kitajske. Kafe pa iz Vietnama. Eine Tasse Aufhebung, bitte!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite