Dinko Bertoncelj, prvi Slovenec v stenah Daulagirija, praznoval 90. rojstni dan

6
1069
Dinko Bertoncelj pregleduje knjigo Dhaulagiri: Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo, ki jo je po vrnitvi z odprave napisal skupaj z dr. Vojkom Arkom (1920–2000), izdala pa jo je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu leta 1956. Foto: José Fernándes
Dinko Bertoncelj pregleduje knjigo Dhaulagiri: Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo, ki jo je po vrnitvi z odprave napisal skupaj z dr. Vojkom Arkom (1920–2000), izdala pa jo je Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu leta 1956. Foto: José Fernándes

Slovensko-argentinski gornik, smučarski tekmovalec in publicist Dinko Bertoncelj, po rodu z Jesenic, živi v mestu San Carlos de Bariloche na jugu Argentine. Poznan je kot vrhunski argentinski alpinist, ima celo vrsto prvenstvenih vzponov, bil pa je tudi prvi Slovenec na Himalaji.

This slideshow requires JavaScript.

Življenjska zgodba Dinka Bertonclja je izredno zanimiva in pestra. Začela se je na rodnih Jesenicah 31. julija 1928, ob koncu druge svetovne vojne pa ga je revolucionarno nasilje pognalo po svetu; preko Avstrije in Buenos Airesa do Bariloch. Tu se je ustalil, v mestu, ki ga obkrožajo mogočne gore in spominja na njegovo domačo Gorenjsko.

Letošnji jubilant je bil krščen kot Dominik, toda mama ga je klicala Dinko in to ime ga spremlja še danes. Odraščal je v trdni katoliški družini. Še ni dopolnil treh let, ko mu je oče že izdelal prve smuči, s katerimi se je poganjal po domačem dvorišču in vrtu ter kasneje po bližnjih hribih. Prve korake v smučariji mu je sicer nudil bratranec Jože Bertoncelj z Jesenic, poznan smučar na Slovenskem pred drugo svetovno vojno in celo član olimpijske smučarske reprezentance. Z družino so se pod očetovim vodstvom večkrat odpravili na izlete, zlasti spomladi na Golico občudovat narcise.

Po šolanju v domačem kraju je Dinko leto pred napadom na Jugoslavijo nadaljeval šolanje na gimnaziji v škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani. Pel je v zavodskem pevskem zboru pod vodstvom prof. Matije Tomca. Večkrat so zapeli tudi v ljubljanski stolnici. Zlasti pa so mladega Dinka pritegnila potopisna predavanja duhovnika in planinca Janka Mlakarja. Toda šolanje v Šentvidu se je zaključilo aprila 1941 ob nemškem vkorakanju.

Vrnil se je na Jesenice. Obiskoval je gimnazijo na Jesenicah, kjer je seveda pouk zaradi okupacije potekal v nemščini. Ker ni hotel sodelovati pri pouku v tujem jeziku, jih je pogosto dobil po glavi, zlasti pri urah (nemške) zgodovine. Mladi Dinko je bil priča vojnemu dogajanju na Gorenjskem. Njegova narodno-zavedna družina je sicer obsojala brezglavi odpor proti nemški okupaciji, ki je zahteval številne nesmiselne žrtve med slovenskimi rodoljubi, zlasti jih je pretreslo nemško maščevalno streljanje talcev.

Njegov oče Franc Bertoncelj, posestnik, tovarniški delovodja in občinski svetnik, odkritega katoliškega prepričanja, je postal 1. januarja 1944 žrtev revolucionarnega nasilja. Gorenjski vosovci so ga »obsodili« na smrt, ker naj bi nasprotoval OF in sodeloval pri organiziranju »bele garde« na Jesenicah! Franc ni bil nikakršen izdajalec, ravno nasprotno. Jasno in glasno pa je obsojal partizansko nasilje, čeprav so ga prijatelji opozarjali, da je uvrščen na listo za likvidacijo. Umorili so ga na pragu domače hiše, ko se je skupaj z Dinkom vračal od večerne maše na Jesenicah. Mama je nekoliko zaostala in se tako verjetno rešila. Brat Albert je bil že mobiliziran v nemško vojsko, sestra Francka pa je študirala v Ljubljani. Dinko se je vrgel pod stopnice domače hiše in se tako rešil. Vosovske morilce je na mesto umora pripeljal daljnji sorodnik Dinkove matere, ki se je mnogo let po vojni za to opravičil, češ da ni vedel, s kakšnim namenom jih vodi! V očeta so vosovci izstrelili več strelov, vendar ga je zadel samo zadnji. Šlo je za t. i. dum dum kroglo, ki mu je raztrgala organe v trebušni votlini. Umrl je po osmih dneh po hudem trpljenju v bolnišnici na Golniku. Domače, ki so ga obiskali na smrtni postelji, je s solzami v očeh spraševal: »Povejte mi, ali sem v življenju komu naredil kaj hudega?«

Ob koncu druge svetovne vojne maja 1945 se je tako za sedemnajstletnega Dinka zdelo, da je najvarneje, če se umakne v tujino. Menil je, da odhaja kvečjemu za teden ali dva, morda za mesec dni. V resnici ga je pot v begunstvo vodila v širni svet za vedno. Mama je ostala doma, oblasti so jo nameravale pustiti umreti od lakote. Rešil jo je nekoliko nepričakovani obisk sorodnika. Dinko jo je ponovno videl šele čez šestnajst let, ko ga je prišla obiskat v koroški Beljak.

Tako se je mladenič znašel v begunskem taborišču blizu Lienza na vzhodnem Tirolskem, kjer je med športi in na vzpodbudo britanskega častnika gojil predvsem namizni tenis. V tej panogi je s krajevnim moštvom tekmoval naokoli po Avstriji. Britanske oblasti jim sicer niso dale dovoljenja za izhod, toda mladi begunci so kmalu odkrili možnosti za kratke plezalne pobege v lienške Dolomite. Takrat se je Dinko prvič resneje preizkusil kot plezalec. Njihova razposajenost in podjetnost se je večala, nekoč so se povzpeli celo na Grossglockner in Grosswenediger.

Ko so begunce preselili v Špital ob Dravi, je prestopil v tamkajšnje namiznoteniško moštvo. Pozimi pa je tekmoval v smučanju, treniral je v krajevnem društvu. Nekoč je med treningom na Goldecku spoznal trenerja avstrijske smučarske ekipe. Ta je s svojo ekipo že treniral v argentinskih Barilochah in je na treningih nenehno govoril samo o teh krajih, hribih in prijetnih ljudeh. Takrat je mladi begunec Dinko Bertoncelj prvič pomislil na Bariloche kot kraj svoje morebitne stalne naselitve.

Že v času begunstva na Tirolskem je Dinko opravil ustrezno šolo in postal učitelj smučanja. Od umorjenega očeta Franca je podedoval njegovo trdnost, odločnost in športni duh. Odločil se je za preselitev v Argentino. Ob prihodu v Buenos Aires leta 1948 je resno zbolel, opazil je tudi, da mu vlaga in ravnina ne odgovarjata za življenje. Želel je med hribe, pod Ande, na sneg. V velemestu je ostal samo tri mesece. Z nekaterimi mladimi slovenskimi begunci, med njimi velja izpostaviti zlasti Franceta Jermana (1920–1980) iz Dola pri Ljubljani, je zato odšel na sever Patagonije, v Bariloche. Tam je začel kot hišnik v hotelu, kmalu pa se je začel preživljati tudi kot smučarski učitelj.

Veliko je smučal, postal je celo član argentinskega smučarskega moštva. Leta 1952 ga najdemo med kandidati za nastop na zimskih olimpijskih igrah v Oslu, a še ni imel argentinskega državljanstva, jugoslovansko pa so mu komunistične oblasti kot beguncu že odvzele. Poleg tega se je veliko ukvarjal tudi s plezanjem. Tako sta leta 1952 skupaj s Francetom Jermanom opravila prvenstveni vzpon na Slovenski zvonik (Campanile Esloveno) v pogorju Catedral, kar še danes velja kot ena težjih plezalskih preizkušenj v okolici Bariloch.

V letih 1952–1960 je Dinko Bertoncelj veljal za najuspešnejšega argentinskega plezalca. Opravil je številne prvenstvene vzpone v gorah okoli Bariloch. Leta 1952 je kot prvopristopnik zavzel še San Valentin, najvišji vrh na Celinskem ledu v Patagoniji.

Mladi slovenski begunci so se v južni Argentini znašli med hribi, ki so bili večinoma še nepreplezani in brez imen. Danes se nad Barilochami dvigajo vrhovi s slovenskimi imeni in plezalnimi smermi. Po Dinku Bertonclju se imenuje vrh v bližini Cerra Capille nedaleč od pogorja Catedral (Cerro Dinko). Leta 1990 ga je prvi preplezal z družbo in obema sinovoma, ki sta ga brez njegove vednosti poimenovala po očetu.

Leta 1954 najdemo Dinka med člani prve argentinske odprave v centralno Himalajo na Daulagiri (8167 m). Prav vrhunski dosežki na alpinističnem področju so mu omogočili dokaj hitro pridobitev argentinskega državljanstva, čeprav še ni dobro govoril špansko. Zanj se je zavzel tedanji argentinski predsednik Juan Peron. Dinko je na himalajski odpravi dosegel višino 7600 m v steni Daulagirija, ker so mu omrznile noge. Tedaj je to predstavljalo slovenski višinski rekord.

Po vrnitvi z odprave sta z dr. Vojkom Arkom (1920–2000) napisala knjigo o Himalaji – Dhaulagiri: Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo –, ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu leta 1956.

V obdobju med letoma 1956–1959 je Dinko živel in delal v argentinski bazi na Antarktiki, kamor so ga povabili kot priznanega gorskega vodnika in sodelavca argentinskega glaciološkega inštituta. Z njimi je sodeloval že pri preučevanju premikanja ledenikov na Tronadorju v bližini Bariloch. Bivanje na Antarktiki ga ni najbolj razveseljevalo, kajti tam ni bilo gora. Kljub temu je tudi tam našel ledeno navpičnico in jo preplezal. Še danes se Dinko spominja, kako so na njegov rojstni dan sredi tiste mrzle in neprijazne pokrajine zadoneli popularni Avseniki, ki jih je nosil s sabo.

Po vrnitvi so mu sicer ponudili službo na glaciološkem inštitutu v Buenos Airesu, toda Dinko Bertoncelj si ni predstavljal svojega življenja v velemestu. Zato se je odločil, da se bo posvetil tistemu, kar najbolje zna, to je smučanju in plezanju. Sklenil je, da bo izboljšal svoje znanje smučarskega učitelja, tudi na teoretičnem področju. Tako se je vrnil v Evropo in se v Avstriji izpopolnil za učitelja smučanja. Po vrnitvi v Argentino je organiziral in dolga leta vodil prvo argentinsko smučarsko šolo C. A. S. (Club Argentino de Ski). Podobno se je usposabljal tudi v ZDA. Tako sta mu avstrijska in ameriška smučarska diploma na široko odprli vrata v svet smučanja v Argentini in tudi v Severni Ameriki. Tako je pol leta preživel tam, ostalo polovico pa v Argentini. Medtem si je ustvaril družino, ki se je tako selila skoraj dvajset let.

Njegovo znanje je cenila tudi argentinska vojska, ki ga je prosila za sodelovanje pri ustanavljanju vojaške gorniške šole. Leta 1995 je za svoje delo prejel zlatega kondorja, najvišje vojaško odličje, ki mu ga je osebno izročil vrhovni poveljnik argentinske vojske.

Sodeloval je pri plezalnih tečajih, prirejal pa je tudi državne, klubske in celo mednarodne smučarske tekme. Vrsto let se je udejstvoval pri Slovenskem planinskem društvu Bariloche (Club Andino Esloveno), ki združuje tamkajšnje Slovence in pisal članke o svojih vzponih za revijo Gore, sicer glasilo omenjenega društva.

Dinko Bertoncelj si je v Barilochah ustvaril družino, z ženo Romano imata dva sinova, Bogdana in Andreja. Vračal se je tudi v Slovenijo in plezal po naših gorah (Triglav, Škrlatica). Plezal je še pri sedemdesetih letih, dokler se ni pred petnajstimi leti hudo ponesrečil med sprehodom v hribih blizu Bariloch. Pri njegovem reševanju so sodelovali praktično vsi tamkajšnji alpinisti in reševalci, ker so ga poznali in cenili kot svojega vzornika. Danes z ženo živi ob vznožju pogorja Catedral ob enem največjih smučišč v Argentini.

Vir: Svobodna Slovenija, fotografije CCAM – Centro Cultural Argentino de Montaña

6 KOMENTARJI

  1. Ker sem se v mladosti ukvarjal z alpinizmom, dobro vem, da se o Dinkovih alpinističnih dosežkih v naši medijih ni smelo pisati. On za SFRJ ni bil Slovenec.

  2. Spoštovanje in kapo dol ter priklon g.Bertonclju!

    Čestitka od srca k visoki obletnici in na mnoga zdrava leta, gospod!
    Zdaj, komaj vemo, da se po Vas imenuje gora.Lepo!Zelo lepo!

    O g. Dinku smo komajkaj slišali, omenjal ga je pokojni sijajni človek/alpinist, Tone Mihelič, ampak le omenjal.
    g.Podberšič , imate idejo kako priti do njegove knjige, prosim?

  3. Ker sem že zelo star alpinist, sem takoj po izidu kupil knjigo HIMALAJA IN ČLOVEK: avtorja Igor Levstek in Janko Blažej, izdala Planinska zveza Slovenije 1957 (!), tisk “Slovenski poročevalec”, 2000 izvodov. To je pregled vse himalajske zgodovine do takrat. Med drugim je na straneh 205-226 dober zapis o argentinski odpravi 1954 z obsežnimi navedki iz knjige DHAULAGIRI Dinka Bertonclja in Vojka Arka, izdane v Buenos Airesu 1956, s posebnim poudarkom na pomembni vlogi slovenskega alpinista Dinka Bertonclja. V vseh poznejših knjigah, pa naj bo še v JU ali SLO, je Dinko omenjen tolikokrat, kot vsi drugi slovenski himalajci. Do njegove knjige DHAULAGIRI sem se prikopal kakih 10 let po izidu, res je pa ni bilo v knjigarnah. Na se take stvari vedno lahko najdejo, le potruditi se je treba. Seveda pa Slovence v resnici lastna zgodovina ne zanima kaj dosti (kar je, žal, nakazano tudi v zgornjih komentarjih).

    • Spoštovani stari alpinist!
      Z vsem spoštovanjem od malo manj starega alpinista samouka iz 70/80-ih, moram povedati, najprej, da iz Vaše “reklamacije” vidim, da ste se zelo potrudili leta 1957, ko sem imel 4 leta, da ste knjigo kupili.
      Ja, g.Dinko je omenjan tudi kasneje , sem in tja, omenjen – je bilo to zaznati.To pa je tudi vse.
      To pa sem zgoraj zapisal, če se berem še enkrat .
      Omenjan je bil.
      Tudi Tomo Česen je zadnjih petindvajset let tudi omenjan v domačih foušijsko-lobistično interesnih akademsko alpinističnih krogih-da jih še zdaj ni sram niti za miligram spakovalnega zraka.
      Pri nas te fenta ali sistem ali pa posameznik, ki je dovolj močan, da mu sodrga rafiniranih visokih krogov in medijev spridi življenje. Ne pomaga, da na goro za Česnom pridejo drugi, ki najdejo sled in dokaz.
      Samo mimogrede. Dinka je SFRJ/SRS sistem dovolj zamolčeval, da o njem ve dovolj in malo več vsaj 1% alpinistov… saj ni pomembno. Midva, stara kozla veva vsaj toliko, da se znava vsaj prerekati, generacija za menoj pojma nima, razen, če pokuka za pet sekund na Google, gospod stari alpinist.
      Seveda se je treba potruditi, da se kam pride, totalno drži, zato iščem knjigo zdaj, ko imam interes in silno željo in vem, da jo bom dobil, če ne tu, pa v Argentini.
      Ne vem zakuga gledate tako sakramensko črno in samohvalno, saj ste stari alpinist in bi bil čas, da ste malo bolj stasite in kremenito ponosne drže in dobre volje.
      Kar se mene tiče, sem užaljen zaradi vašega pikanja brez potrebe, sekiram se pa ne.
      Falil ste v obeh špičastih pikih!
      Zgodovina me od nekdaj strašno zanima, knjig imam na metre, in več kot stopetdeset kil, samo zgodovine, v več jezikih, kakšno sem tudi prelistal, prebral in redno brišem prah z njih. To pa ja.
      Rad jih imam, zgodovino pa še bolj. In se imam fajn, ker marsikaj prenesem na otroke in kakšni luštni sosedi kaj povem, da sem pomembnejši.
      Ne nehajte riniti v gore, gospod Stari alpinist, tam je veselje! Ciao!

      • Knjigo Himalaja in človek je PZS izdala leta 1957, torej le leto po Bertoncljevi knjigi, in je bila pač naprodaj, ni se bilo treba truditi. Potruditi se je bilo pa treba za Bertoncljev knjigo 10 let pozneje, saj je bila “emigrantska”. Na vrhovih sveta, Na vrh sveta, v vsakih 5 let izdani brošuri SLO v Himalaji Bertoncelj povsod nastopa, kjer je govora o Andih, pa tudi drugi tamkajšnji Slovenci, in to še v stari Jugi. Toliko v dopolnitev, oziroma ponovitev. Lepo pozdravljeni.

  4. Lepa hvala g. dr. Renatu Podberšiču za spoštljiv prikaz življenja g. Dinka Bertonclja.
    Njegov življenjski jubilej in zasluge za gorništvo in slovenstvo v izseljenstvu kličejo po priznanju države Slovenije. Gorniki in rojaki v okviru SSK smo pripravili predlog za državno odlikovanje, ki ga bomo posredovali na Urad republike Slvenije
    Upamo, da ga po podprla slovenska narodna suverenost, kot obeležuje 240. let Triglava.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite