Dileme o kolaboraciji, o terorju žal ne

33

» …, ko mi boš brez utemeljenega dvoma dokazal, da je bila kolaboracija kakorkoli v širšem zgodovinskem kontekstu koristna, bom spremenil svoja stališča, … « ,

» .. sprava je zgolj krinka klerikalno desničarskih krogov za rehabilitacijo kolaboracije. Če pristanemo na termin sprava, namreč priznamo kolaborantom enakovredni status, ki so ga imeli zavezniki, kar pa ne more biti …« .

Vprašanje ali je bila kolaboracija koristna ali ne, spada k vprašanju ali je vojna (z vsem svojim nasiljem) lahko koristna. Vojna je vsiljena. Če imajo človeška življenja neprecenljivo vrednost, vojna ne more biti koristna.

Medvojne razmere v Sloveniji so bile vsiljene: na eni strani vsiljena okupacija, na drugi strani vsiljena revolucija, vsaka s svojim nasiljem. Revolucionarni program in njegovo nasilje je po svoji krutosti, predvsem z mučenji nedolžnih žrtev, umori, požigi, pogosto močno presegalo okupatorsko nasilje. To je po letu in pol prisililo protirevolucionarno stran v taktično sodelovanje z okupatorjem za obrambo življenj in ublažitev terorja. Vendar niti take kolaboracije ne moremo šteti za koristno, ampak le kot izhod v sili. Kot koristno jo moremo obravnavati le v posameznostih, kot je npr. zmanjšanje števila zločinskih revolucionarnih umorov v obdobju okrog leta 1944, ali preprečitev pošiljanja nabornikov iz Ljubljanske pokrajine na rusko fronto, v gotovo smrt.

Glavni problem v zvezi s kolaboracijo je, da se je protirevolucionarna stran morala organizirati in delovati proti boljševiški revoluciji, s tem pa tudi z njo siamsko neločljivo povezani NOB. Zanimivo je, da revolucionarna stran takoj po začetku okupacije, ni izvajala svojih akcij proti okupatorju, ampak proti Slovencem. Spet zanimivo je, da nihče izven OF, v mesecih po okupaciji, ni dajal okupaciji nobene aktivne podpore.

V javnosti se govorjenje o prepletenosti NOB in revolucije v letih 1941-1945 močno spreminja. Na Čebinski partijski konferenci leta 1937 je vladalo mišljenje, da bo KP sprožila revolucijo le v primeru okupacije. V Zagrebu je Edvard Kardelj oktobra 1940 zatrjeval, da bodo organizirali upor če bodo lahko speljali revolucijo in bo to v interesu Sovjetske zveze. Tukaj moramo opozoriti na to, da je SZ začela vojno na strani Nemčije. Po poletju 1941, t.j. po pol leta okupacije, ko sploh še ni bilo protirevolucionarnih organizacij, je Varnostno obveščevalna služba (VOS) v Ljubljani in okolici zahrbtno ubila več kot sto dvajset domačih oseb, ki so se v preteklosti bolj ali manj javno pokazale kot antikomunisti ali pa nanje komunisti niso mogli računati. V vaških predelih so partizani v tem času, brez govorjenja o revoluciji, uspešno organizirali svoje bojne enote.

Boljševiško revolucionarno nasilje, gledano na celotno Ljubljansko pokrajino, se je močno povečalo poleti 1942, ko so sovjetske sile zaustavile prodiranje nemških armad in se je med partizani razširilo prepričanje, da bo vojne kmalu konec. Z revolucijo je bilo treba pohiteti. Samo v mesecu juniju je bilo umorjenih šest slovenskih duhovnikov. Ker se je zmaga nad Nemci vse bolj odmikala, ljudje pa so se zaradi terorja vse bolj oddaljevali od partizanskega gibanja, je ta teror obsodil celo E. Kardelj. Tako je bilo revolucionarno delovanje od jeseni leta 1942 dalje ublaženo (tudi po zaslugi proti revolucionarnega odpora), še vedno pa je v primerjavi z letom 1941 zelo poraslo. V celem letu 1942 je stran NOB povzročila cca. 2000 smrtnih žrtev, protirevolucionarna stran pa ca. 220 (razmerje 9:1), v letu 1943 pa stran NOB 2500 žrtev, druga stran pa 650. Najhujši teror s strani NOB se je zgodil po kapitulaciji Italije (Grčarice, Turjak, Kočevje, Mozelj, Jelendol). V dveh mesecih, septembra in oktobra 1943, je stran NOB ubila najmanj 900 ljudi, nasprotna 60 (razmerje 13:1).

Razlika med terorjem revolucionarne in obrambnimi akcijami protirevolucionarne strani je ta, da je bilo likvidiranje ideoloških nasprotnikov, izobražencev, ljudi ki so v javnosti imeli vpliv del sistema, na protirevolucionarni strani pa ne. Zato je ta povzročila veliko manj žrtev.

Poleg tega se med žrtve protirevolucionarne strani vedno štejejo tudi žrtve tim. Črne roke. Za Črno roko so se skrivale majhne, tajne teroristične skupine, ki so nasprotnike ogrožale, mučile in pobijale. Po vsej verjetnosti so imele povezavo z gestapom in so delovale tudi na pobudo gestapa. Nasilje ni bilo del sistema protirevolucionarne strani, kot je to povsem očitno bilo na narodnoosvobodilni strani.

O prepričanju vodstva OF, da je revolucija na dobri poti, da ob zmagi SZ (in zaveznikov) prevzame oblast, kaže Dolomitska izjava, po kateri avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada Komunistični partiji Slovenije, ki je zgrajena in vodena po organizacijskih in političnih načelih boljševizma. Dolomitska izjava je bila sklenjena 28. februarja 1943 na seji izvršnega odbora OF v Polhograjskih dolomitih med komunisti, krščanskimi socialisti in sokoli. Sporazum so podpisali 1. marca 1943. Ko so komunisti dosegli zastavljeni cilj in jim zavezniki iz drugih političnih skupin niso mogli več koristiti, so jih po partijski logiki morali nekako odstraniti, lahko bi rekli, da so jih enostavno vsrkali vase. Nekatere so seveda eliminirali.

Ob koncu vojne pa sledi poboj (okrog 10.000 domobrancev in več tisoč civilistov), ki se ga lahko razume le kot skrajno revolucionarno boljševiško dejanje.

Javna veljava revolucije po vojni je bila odvisna od svetovnega položaja »Titove« Jugoslavije. V sedemdesetih letih je poudarjanje revolucije močno poraslo. O tem pričata Trg revolucije in spomenik revolucije v Ljubljani. Kljub temu večina današnjih naslednikov Komunistične partije iz taktičnih razlogov revolucijo zanika. Mahajo samo z zastavo NOB, ki bi bila brez revolucije drugačna, čeprav tudi v tem primeru okrvavljena.

Za zaključek. Nasproti si stojita (politična) levica in desnica, ki imata v torbah že dvajset let zamrznjena spiska svojih zaslug in očitkov nasprotni strani. (Z levico na kratko označimo dobičkarje revolucije, ki jo sedaj zanikajo, desnica pa so potomci protirevolucije).

Desnica očita levici:

– boljševiško revolucijo kot siamsko dvojčico NOB (medvojni revolucionarni teror),

– ideološko kolaboracijo s SZ,

– občasno sodelovanje z okupatorjem (spremljanje razorožene italijanske vojske v domovino, uničenje postojanke vaških straž z italijanskim topništvom na Turjaku, taktični sporazumi z Nemci),

– povojne sodbe in pokoli (taborišča, umetno zrežirani sodni procesi in usmrtitve, preganjanje predvsem Katoliške cerkve),

Desnica prizna levici:

– NOB kot siamsko dvojčico boljševiške revolucije (vendar se da le pri malokateri partizanski akciji ločiti revolucionarni cilj od cilja narodne osvoboditve),

– skrb za ohranitev in napredek slovenske kulture v obdobju po letu 1945,

– sodelovanje pri osamosvojitvi.

Levica očita desnici:

– kolaboracijo z okupatorjem in nasprotovanje NOB (kolaboracija je bila taktična, kdor tega ne prizna, naj dokaže nasprotno).

Levica prizna desnici:

– kulturno obrambo slovenstva pred nacionalizmi sosednjih narodov,

– oblikovanje moralne podobe slovenskega naroda v prejšnjih stoletjih,

– vodilno vlogo pri osamosvojitvi.

Za spravo bi bilo najbolj pomembno priznanje levice, da je bila NOB neločljivo povezana z boljševiško revolucijo. Ta je v sedanjem času doživela obsodbo sveta Evrope skupaj z boljševizmom in nacifašizmom. S to obsodbo je samohvala slovenske levice izgubila vso svojo prepričljivost. Če obsodimo taktično sodelovanje slovenskih domobrancev z okupatorjem kot kolaboracijo, obsodba velja še toliko bolj za ideološko sodelovanje slovenskih komunistov z boljševistično SZ. Tega se sinovi revolucije, s katero so se pustili bogato nagraditi, dobro zavedajo. Zato so preprečili to obsodbo tudi v našem Državnem zboru. To pa kaže odnos slovenske levice do svoje preteklosti in do sprave.

33 KOMENTARJI

  1. Spoštovani gospod Cvelbar,

    dejstvo, da ste izbrali moje citate za iztočnico članka jemljem pozitivno, saj sem vam očitno dal misliti. Članek predstavlja zanimiv poskus pojasnitve dogajanja med 2. svetovno vojno na Slovenskem, seveda pa je potrebno navesti nekaj pripomb:

    – teza o vsiljeni kolaboraciji je metodološko na povsem enakem nivoju kot teza o vsiljenem posilstvu ženske (imela je dekolte, izzvala ga je in jo je posilil – ubogi revež). Tudi če sprejmemo tezo o NOB terorju in da bi bil odpor proti NOB upravičen (vsekakor pa je zanimivo, da je do njega prišlo predvsem na določenem območju; zločinska in škodljiva vloga lokalnega klera pri tem seveda ni zanemarljiva – kasneje lahko tudi konkretne primere če želite) še vedno ne moremo mimo dejstva povsem odkritega sodelovanja z okupatorjem in to vse do njegovega bridkega konca.

    – “občasno sodelovanje z okupatorjem (spremljanje razorožene italijanske vojske v domovino, uničenje postojanke vaških straž z italijanskim topništvom na Turjaku, taktični sporazumi z Nemci”
    Glede taktičnih sporazumov z Nemci zgodovina še ni rekla zadnje besede, kar se tiče uporabe italijanskega topništva po napadu na Turjak, pa se le ta zgodila po kapitulaciji Italije. Formalno torej Italija ni bila več okupator, uporaba topništva pa je bila v takratni situaciji povsem pravilna, predvsem v smislu čimbolj učinkovite nevtralizacije kolaborantskih enot brez prevelikega tveganja za lastno živo silo.

    – “Nasilje ni bilo del sistema protirevolucionarne strani, kot je to povsem očitno bilo na narodnoosvobodilni strani.”

    Tudi za to tezo avtor članka ne ponudi prepričljivih dokazov. Za pojasnjevanje organizacijskih povezav med kolaborantskimi enotami in SS / Gestapom pa je potrebno poznati tudi sam ustroj okupatorja ter njegovo formacijsko organiziranost.

    Kar se tiče ideološke in stvarne kolaboracije s SZ, jo je po teh kriterijih mogoče očitati tudi ZDA in Veliki Britaniji.

    “kolaboracijo z okupatorjem in nasprotovanje NOB (kolaboracija je bila taktična, kdor tega ne prizna, naj dokaže nasprotno).”

    Pravzaprav je potrebno dokazati, da je kolaboracija bila dejansko taktična. Skladno z logiko se namreč dokazujejo pozitivne trditve. Če pa tezo o taktični kolaboraciji (teza o vsiljeni smo videli, da ne pije vode) sprejmemo, potem se seveda postavlja vprašanje usposobljenosti vodstva kolaboracije za presojo (dovolj je, če pogledamo stanje na Z in V fronti ter datum domobranske prisege). Lahko gremo še korak dalje in lahko uspešno vzpostavitev komunističnega sistema postavimo v vzročno posledično povezavo s kolaboracijo.

    V luči presojanja dogodkov je potrebno omeniti tudi poziv kraljeve vlade iz Londona, da naj vse enote (tudi domobranske) prestopijo na zavezniško stran. Pa so do konca vztrajali na strani sil osi (ali še torej vedno lahko govorimo o taktični kolaboraciji? – razumna taktika bi narekovala namreč spremembo strani vsaj konec leta 1944).

    Sicer je tudi Janez Janša v enem od svojih spisov na spletni strani SDS brez dvoma ugotovil, da je bila NOB častno dejanje (za razliko od revolucije) in da je bilo sodelovanje z okupatorjem zavrženo dejanje (sam pa priznava pravico odpora proti domnevnemu revolucionarnemu nasilju). Če se torej od zmagovalne strani pričakuje, da prizna povezanost revolucije in NOB, potem lahko od tistih krogov, ki se imajo danes za zastopnika poražene kolaborantske strani (škof Stres je ugotovil, da RKC to naj ne bi bila) prav tako povsem enako legitimno pričakuje, da prizna zločinskost sodelovanja z okupatorjem. Relativizacija (kot si jo je na nek način privoščil avtor članka) k tako imenovani spravi (ne glede na to, da se mi ta izraz zdi povsem neustrezen) prav gotovo ne bo pripomogla.

    Če pa si predstavljate spravo tako, da bomo rekli, da so bili kolaboranti dobri fantje, partizani pa slabi, pa seveda ne bomo prišli daleč.

  2. Gospod Cvelbar, sicer menda fizik, se tokrat igra zgodovinarja. S kančkom moralističnih začimb. Kar se mene tiče, se nimam s kom spravljati … z zagovorniki kolaboracije se pa tudi nočem.

  3. Aha, pa še to: dragi Cvelbar, zakaj pa niste Vi, prominentni katoliški laik in “izobraženec”, predlagali, naj se namesto spornega Grozdeta za blaženega proglasi kakšnega od slovenskih duhovnikov, ki so jih umorili v Jasenovcu? Ker niso mučenci za vero? Ker so jih ubili tisti, ki so nastopali v imenu “vere”, v imenu “katoliške Hrvaške”, z genocidom očiščene vseh motečih elementov? Ali morda zato, ker se ne vklapljajo v kontekst desničarske politike in zgodovinskega revizionizma?

  4. G. Carlos! Ni pa dovolj da postaneš blaženi, če te ubijejo slabi fantje. Svetniki so preveč resna zadeva za katolicizem, da bi bili v funkciji politike ali interpretacije zgodovine.

    Da se je beatifikacija Grozdeta spolitizirala pa so krivi najprej tisti borci s kosmato vestjo, ki so poskušali Grozdetu lažno obesiti kurirstvo in špijonstvo, potem pa še novinarji iz bataljona 571 ala Ranka Ivelja, ki so mu poskušali podtakniti fašizem.

  5. Aha, torej je pomembno, na kateri strani te ubijejo … ali kaj? Kaj bi Grozdetu obešali fašizem, je bil pač član tedaj ekstremno desne in antisemitske Katoliške akcije … ni bila fašistična v striktnem pomenu, so se ji pa zdele določene poteze Mussolinijevega režima povsem simpatične. Vsekakor pa ni imela nobenega opravka z nekakšno “izvorno demokratičnostjo” ali s čim podobnim. Sicer pa gledam na Grozdija benevolentno: po mojem ni bil nikakršen vohun, če pa je imel s seboj kakšno pismo za belogardejce, pa morda zanj niti ni vedel. Ampak tudi v strašno mučenje ne verjamem, edini dokazi so v medvojni propagandi (in tudi naš dragi Stane Granda je podvomil v ta del zgodbe). V najboljšem primeru je imel smolo. V najslabšem pa tudi.

  6. Tov. Carlosu: Aha, če si doktor fizike, si “izobraženec”, če si “doktor” nas FDV, si pa izobraženec.

  7. Cvelbar ima popolnoma prav. Medtem, ko ta rx170 spet kvasi neumnosti.

    Primerjati partizanski teror nad ljudmi z nošenjem dekolteja, je skrajno zavrženo.

    Poleg tega je treba dokazati krivdo in ne nedolžnosti. Torej – kolaboracija domobrancev je bila taktična, če se ne dokaže, da so res bili zagovorniki nacizma (kar pa niso bili).

    Komunajzerji pa itak ne bodo hoteli priznati, da je bila domobranska kolaboracija taktična – saj bi izgubili še edino, kar jim je ostalo.

  8. Carlos,

    Katoliška akcija ni bila za tiste čase nobena ekstremistična, še manj antisemitska. Za današnje čase zveni malo bolj desna, ampak za tiste čase je bila čisto običajna organizacija.

    Še komunajzerji so priznali napako. Dokazi pa so, da je bil mučen.

  9. Franci, beseda neumnosti zgolj pokaže pomanjkanje argumentov. Namreč potrudil sem se in argumentirano odgovoril na vaše trditve v članku ter tudi navedel zakaj so po mojem mnenju napačne.

    Postavili ste pozitivno trditev, da je bila kolaboracijo taktična, mar ne? Logika zahteva, da jo dokažete, saj kot fizik menda veste, da se dokazujejo pozitivne trditve.

    In s taktično kolaboracijo imate še en problem: če bi res bila taktična bi domobranci taktično pravočasno zamenjali strani, ko je to narekovala situacija na bojišču in tudi zahtevala vlada v Londonu. Vztrajali pa so do konca.

    Ergo.

  10. Aja se opravičujem, tale Franci očitno ni avtor članka. Pripomb, ki se nanašajo na avtorja torej ne gre upoštevati.

  11. rx170 je užaljen, ker sem napisal resnico. Pišeš ekstremno enostranske in pristranske neumnosti.

    Ti pišeš samo o kolaboraciji domobrancev, nočeš pa niti slišati o komunajzerskem nasilju, ki je pa to sprožilo, pa nočeš slišati popolnoma nič.

    Če naredim primerjavo, ki ti bo bolj razumljiva. Nekdo bi te napade, ti bi ga v samoobrambi ubil, potem bi te pa obsodili za umor in ne hoteli upoštevati nobenih olajševalnih okoliščin.

    Zato tvojih argumentov ne moremo jemati resno, ampak jih lahko okarakteriziramo le kot neumnost.

    In ta tvoj zadnji stavek je tudi neumnost, sploh, če upoštevamo še tvoje trditve.

    Kakšna bi pa bila dejanska korist – ob koncu vojne, ko je bil rezultat že določen – spreminjati barvo, razen neke čudne simbolike? Kaj bi se bistvenega spremenilo?

    Torej. S stališča same vojne, ne bi bilo praktično nič drugače. Dvomim, da bi jih sprememba v zadnjem trenutku, obvarovala pred povojnimi zločinskimi poboji. Edino, kar bi se zgodilo, da bi komunajzerji to izkoristili in bi jih pobili – že v času vojne. In tako izpadli lepši.

  12. FRanci, nisem užaljen, pokazal sem pa na slahbosti v tvojem argumentiranju, ki jih na žalost kar mrgoli.

    Eno je samoobramba (pri tem potreba po tej samoobrambi še ni bila brez utemeljenega dvoma dokazana, sploh če upoštevamo nekatere aktivnosti sil, ki so se kasneje razvile v kolaboracijo že v aprilu 1941), drugo pa je če se pri tej tako imenovani samoobrambi navezeš na genocidno silo, katere namen je izbrisati tako tvoj narod kot na koncu tudi tebe samega. Kaj misliš, da bi se z domobranci in preživelimi Slovenci zgodilo v primeru nacistične zmage?

  13. Rx170, ti nisi pokazal na nobeno luknjo v mojem argumentiranju. Samo obesil si se na besedo neumnost in me na podlagi uporabe neprijazne besede poskusil diskreditirati.

    Še vedno se obnašaš isto, kot sem ti napisal. Enostavno nočeš in nočeš videti dejstev, ki ne pašejo v tvojo sliko o lepih rdečih in grdih belih.

    Isto – ponavljaš floskule, ki jih trosijo komunajzerji. Torej zate komunajzersko nasilje ni dovolj za samoobrambo. Ne vem, kaj bi še rad – sploh ob upoštevanju takratnih razmer.

    Drugi tvoj argument se da pa sesuti enostavno. Hitler je ob ustanovitvi domobrancev vojno že izgubljal. Hitler je lahko imel želje o izbrisu naroda – vendar jih takrat niti pod razno ni imel možnosti izvesti.

  14. JA, seveda, Hitler je že izgubljal….torej so se kolaboranti taktično odlično povezali z njim….

    Uporaba besed neumnost, komunajzer pa žal v ničemer ne izboljša tvojih argumentov.

  15. Vidim, da te je resnica razjezila.

    Obešanje na neprijetne besede žal v ničemer ne izboljša tvojih argumentov. Mojih pa nikakor ne poslabša.

  16. Tovariš Cefizelj, Pierre Vidal-Naquet, veliki francoski zgodovinar, je nekoč dejal: “Astronomi se navadno ne prepirajo z astrologi o tem, kdo ima prav.” Ko boste razširili svoje čitalniško obzorje, kar se tiče tuje literature, onkraj “Bild-Zeitunga”, svoje svetovljanstvo pa onstraj priložnostnih obiskov Celovca in štacun v Palmanovi, boste morda razumeli, kaj je s tem hotel reči.
    Tovariš Franci, če ne verjamete, kako zelo antisemitska je bila katoliška predvojna srenja na Slovenskem, predlagam, da naprimer vzamete v roke jezuitsko publikacijo “Glasnik Srca Jezusovega” iz teh let. Potem se ponovno slišimo.

  17. Pa še to sem pozabil, tovariš Cefizelj, od kdaj je pa na FDV mogoče doseči doktorat iz zgodovinskih ved? Kolikor vem, je edini zgodovinar na tej instituciji Prunk, on je pa vendar “vaš” človek!

  18. Carlos Contreras, dovolj dobro poznam stanje pred 2. svetovno vojno – in tudi katoliško akcijo.

    Vse, kar ti počneš, je to, kar počnejo že ostali komunajzerji – manipuliraš na tak način, da ne upoštevaš takratnega zgodovinskega konteksta – in računaš, da ga tudi nihče drug ne pozna.

    Kot sem že napisal, za tiste čase Katoliška akcija ni bila nič posebej ekstremna. Celotna scena je bila premaknjena precej bolj na desno in precej bolj na katoliško smer. Ker tudi politične korektnosti takrat še ni bilo, je bil tudi jezik – z današnjega vidika gledano – malo manj diplomatsko izpiljen in bolj slikovit – pa zato včasih tudi ostrejši.

    Antisemitizem je bil pa pred 2. svetovno vojno prisoten povsod – tudi med komunajzerji. Še Marx je bil hud antisemit, ki je Jude prikazoval kot pohlepne prašiče. Česa tako ekstremnega pri Katoliški akciji ne boš videl.

  19. I seveda, manipulacija. S kom pa manipuliram, saj to berejo sami prepričanci! Kako pa poimenovati tvoje opletanje z Marxom? Si sploh bral “Judovsko vprašanje”? In Engelsovega “Anti-Dühringa”? In seveda je bil Marx sam Jud, kar so tedanji in kasnejši antisemiti dodobra izkoriščali. Da je antisemitizem v določenem obdobju dvignil svojo glavo tudi v Sovjetski zvezi, tega pač ne zanikam (nasprotniki Berije, “zarota zdravnikov”, Trofim Kičko).
    “Il mondo va a destra,” je z navdušenjem rekel Mussolini v predvojnih letih. To je zate opravičilo ali morda razlog za navduševanje (upam, da te ne odnaša v vrste relativistov)? Mene pač veseli, da je ta svet odneslo k hudiču. Edino torej, o čemer se ne strinjava, je pozitivna ali negativna ocena takratnega stanja?

  20. Ker dvomim, da bo ta debata karkorkoli vplivala na vrednotenje kolaboacije, bi komnetiral zgolj še očitek ideološke kolaboracije s SZ. Sporazum o medsedbojni pomoči s SZ pa je recimo podpisala takratna jugoslovanska tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo.

  21. Marx je bil sam po rodu Jud, tako, kot je bil tudi Hitler po rodu Jud.

    Antisemitizem je bil v komunistični Rusiji prisoten precej bolj kot drugje po Evropi. Posledica je, da je ogromno Judov pobegnilo.

    Dejstvo pa je, da v cerkvenih krogih ni bilo čisto nič več antisemitizma kot drugje.

  22. Ah, a res, Franci, kje si pa to prebral, da je bil Hitler Jud? Prosim, če navedeš Hitlerjevega biografa ali kakšnega znanega zgodovinarja, ki to trdi?

  23. Poglej si Hitlerjevo družinsko drevo. In videl boš, da ima judovske korenine.

    Podobno kot Marx. Marx je res imel judovske korenine, jih je pa sovražil.

  24. Ne, ne, Franci. Ponavljam vprašanje, v kateri knjigi (saj veš, tiste debele papirnate stvari, mehko ali trdo vezane) kakšen biograf ali drug zgodovinar specialist za nacizem trdi, da je imel Hitler judovske korenine?

  25. Franci, na internetu se pojavlja ogromen kup informacij o vsem mogočem, med drugim tudi o “ljudeh kuščarjih”, neznanih letečih predmetih in kaj vem še čem. Pa menda to že ne pomeni samo po sebi, da je vse res?
    Ampak zdaj se pa usediva dol … Franci, a je mogoče le stvar v tem, da nobene Hitlerjeve biografije nisi nikoli prebral?

  26. Tov. Carlos mi podtika nekaj, česar nisem napisal. Sploh nisem omenjal zgodovine in zgodovinarjev, ampak le tole:

    >>Tov. Carlosu: Aha, če si doktor fizike, si “izobraženec”, če si “doktor” nas FDV, si pa izobraženec.<>Tovariš Cefizelj, Pierre Vidal-Naquet, veliki francoski zgodovinar, je nekoč dejal: “Astronomi se navadno ne prepirajo z astrologi o tem, kdo ima prav.” Ko boste razširili svoje čitalniško obzorje, kar se tiče tuje literature, onkraj “Bild-Zeitunga”, svoje svetovljanstvo pa onstraj priložnostnih obiskov Celovca in štacun v Palmanovi, boste morda razumeli, kaj je s tem hotel reči.

    Pa še to sem pozabil, tovariš Cefizelj, od kdaj je pa na FDV mogoče doseči doktorat iz zgodovinskih ved? Kolikor vem, je edini zgodovinar na tej instituciji Prunk, on je pa vendar “vaš” človek!<<

    Moja edina napaka je bil lapsus, ko sem namesto "na FDV" napisal "nas FDV". Moja opazka se sicer nanaša na omalovaževanje g. Cvelbarja s strani tov. Carlosa, saj ga omenjeni tov. titulira z "izobražencem" (v narekovajih). Bojim se le, da je tov. Carlosa osebno prizadela moja omemba elitne FDV, kar seveda ni bil moj cilj, ne glede na dr. Prunka, ki niti ni moj človek, kar mi mimogrede očita prizadeti tov. Carlos.

  27. Ker je v mojem predhodnem sporočilu prišlo do neljube (tehnične) napake, ga bom v upanju, da se ne bo ponovila, poskusil še enkrat posredovati.

    Tov. Carlos mi podtika nekaj, česar nisem napisal. Sploh nisem omenjal zgodovine in zgodovinarjev, ampak le tole:

    ##Tov. Carlosu: Aha, če si doktor fizike, si “izobraženec”, če si “doktor” nas FDV, si pa izobraženec.##

    Tov. Carlos pa mi odgovarja:

    ##Tovariš Cefizelj, Pierre Vidal-Naquet, veliki francoski zgodovinar, je nekoč dejal: “Astronomi se navadno ne prepirajo z astrologi o tem, kdo ima prav.” Ko boste razširili svoje čitalniško obzorje, kar se tiče tuje literature, onkraj “Bild-Zeitunga”, svoje svetovljanstvo pa onstraj priložnostnih obiskov Celovca in štacun v Palmanovi, boste morda razumeli, kaj je s tem hotel reči.

    Pa še to sem pozabil, tovariš Cefizelj, od kdaj je pa na FDV mogoče doseči doktorat iz zgodovinskih ved? Kolikor vem, je edini zgodovinar na tej instituciji Prunk, on je pa vendar “vaš” človek!##

    Moja edina napaka je bil lapsus, ko sem namesto “na FDV” napisal “nas FDV”. Moja opazka se sicer nanaša na omalovaževanje g. Cvelbarja s strani tov. Carlosa, saj ga omenjeni tov. titulira z “izobražencem” (v narekovajih). Bojim se le, da je tov. Carlosa osebno prizadela moja omemba elitne FDV, kar seveda ni bil moj cilj, ne glede na dr. Prunka, ki niti ni moj človek, kar mi mimogrede očita prizadeti tov. Carlos.

  28. Tovariš Carlos je bil postavil besedo “izobraženec” v narekovaje zato, ker je tovariš Cvelbar vodilna oseba društva Katoliških izobražencev, ne pa zato, ker bi menil, da tovariš Cvelbar morda ni izobražen ali da katoliških izobražencev ni. Mea culpa, bi moral to bolj jasno zapisati, k’nede. Vendarle tovariš Cvelbar ni zgodovinar, pa vendarle na vse pretege in vse povsod modruje o tozadevni problematiki. Tovariš Carlos, ki *je* zgodovinar, pa si nikakor ne bi drznil posegati na področje jedrske fizike, zakaj rade volje prizna, da o njej kaj malo ve. Toda poznavanje jedrske fizike ni ključna vednost za ukvarjanje z zgodovino. Tovariš Carlos še naprej ostaja prizadet, ker se ga kar naprej povezuje z nekakšnim FDV-jem. Ljudje na FDV imajo sicer več kompetenc za razglabljanje o politiki, sociologiji in zgodovini kot pa jedrski fiziki, a žalibog še vedno premalo. O tem priča tudi podatek, da je FDV oziroma FSPN porodil ali so na njem poučevali takšni junaki, kot so tovariši Janez Jerovšek, Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Milan Zver, Branko Grims in sam veliki grosupeljski Bonaparte. Po svoje sem pa razočaran, da tovariš Cefizelj ne goji spoštovanja do tovariša Prunka, ki je nekoč izkazoval silno vnemo za projekt janšistične Slovenije. Pa očitno še premalo, kajti njegovo konvertitstvo pri občudovalcih trikrat prepleskanega Jožeta Dežmana pa ja ne more biti razlog za zavračanje?

  29. Hvala tov. Ilich Ramirez Sanchez za tole nadvse prijazno pojasnilo. Želim vam še veliko uspehov pri obrambi te(n)kovina naše slavne revolucije.

  30. Tovariš Cefizelj, tovariš Carlos se je poimenoval po eni drugi žlehtnobi, ne pa po Venezuelcu s smešnimi očali. Hvala pa za dobre želje! Hasta la victoria siempre!

Comments are closed.