Dilema Michaela Corleoneja

15

V legendarnem filmskem Botru je med številnimi antološkimi scenami in dialogi tudi tisti med Michaelom Corleonejem in njegovim svakom Carlom ob koncu filma. Michael Carla sprašuje o njegovi vlogi pri umoru svojega starejšega brata Santina. Ko Carlo najprej zatrdi, da je nedolžen, Michael izreče pomenljivi stavek: “Ne govori, da si nedolžen, ker s tem žališ mojo inteligenco in me zelo jeziš.” Ravno na omenjeno izjavo sem se v zadnjih mesecih velikokrat spomnil, ko sem z veliko nejevere spremljal akrobacije vodilnih ljudi Cerkve na Slovenskem. 

Skrivnost

Kajpak mi še na misel ne pride, da bi s Cerkvijo ravnal tako, kot je Corleone po opisanem pogovoru ravnal s svojim svakom. Še več, kot vernik sem pri pisanju o teh žalostnih rečeh vedno v dvomih, kdaj bom neutemeljeno pljunil nanjo in še povečal njeno stisko, kdaj pa bo moja beseda umestna. Pri vsaki maši, ki je od otroštva moj najpristnejši stik z njo, namreč smem doživljati njeno skrivnostnost in presežnost, ki jo, kakor je bilo v zadnjih tednih tudi že povedano, dela za Kristusovo skrivnostno telo. Zato mi je jasno, da bo marsikaj v zvezi z njo zame ostalo skrivnost. In tako je prav.

A ne samo to 

Toda po drugi strani cerkveni predstavniki in organizacije vstopajo v areno kot družbeni dejavnik. Kot član Cerkve od njih to tudi pričakujem in si njihovega glasu v slovenski družbi želim. Jasno pa je, da bi bilo v tem primeru čudno, ko bi skušali unovčevati položaj “Kristusovega skrivnostnega telesa” in operirali s skrivnostnostjo tam, kjer zadoščajo povsem zemeljska merila za to, kaj je iskrenost in kaj hinavščina, kaj treznost in kaj pohlep, kaj je res in kaj ni res. In zdi se, da se je slovenski krajevni Cerkvi v zadnjih mesecih zataknilo prav tu.

V njen bran je potrebno sicer navesti dve olajševalni okoliščini. Prvič, na istem izpitu so pred njo padle skoraj vse krajevne Cerkve, ki so se znašle v podobnem ali primerljivem položaju. Avstrijska denimo je za iznajdbo pravega načina za sporočanje slabih novic o sebi potrebovala skoraj desetletje in pol. Drugič pa je bila Cerkev na Slovenskem kot družbeni dejavnik v zadnjih štirih stoletjih, vsaj tri, tako nesporna avtoriteta, da se o njenem (celo čisto posvetnem) ravnanju na glas ni spraševal skoraj nihče. Zato je odzivanje na nove razmere, ko javnost od vseh igralcev na družbenem igrišču in ne le od nje pričakuje jasnejše odgovore kakor nekoč, zanjo toliko težja naloga. V tem verjetno tiči razlog, da se sam, z menoj pa še marsikdo, ob prenekaterem komunikacijskem obratu počutim kot Michael Corleone ob izzivalnem sprenevedanju svojega svaka. In se mi zdi, da nekdo žali mojo inteligenco in me obravnava kot majhnega otroka, ki ne more ničesar razumeti.

Podobna vsej družbi 

Nekoliko nepričakovano so se takšni občutki zgostili ob absurdni, v celotnem mozaiku verjetno vseskozi kot postranski razumljeni zgodbi. Osebni obup človeka, ki je bil očitno štet za stransko figuro in je po mojem mnenju v vse dogajanje zašel kot kolateralna škoda, je javnost znotraj Cerkve razburkal bolj kot “velike zgodbe”, zaradi katerih je bil vanj pahnjen. Ampak najslabše bi bilo vse znova naprtiti sovražnim medijem, za katere zlasti slovenski katoličan zaradi travmatičnih izkušenj iz minulosti ne najde zlahka dobre besede in se da brez težav prepričati takšni obtožbi. Celo več, prepričan sem, da bi nam bilo ob vsaj približno kompetentnih novinarjih, ki bi o Cerkvi v resnici kaj vedeli, prihranjeno veliko bolečih začudenih pogledov v tem poletju. Ker bi bilo treba zasilno zavoro potegniti že takrat, ko je bilo omenjeno še smiselno. Tako pa se je del cerkvenega vodstva zanesel, da bodo nevedni mediji (resda nenamerno) vselej njegov zaveznik, ki bo izključno prepisoval uradne izjave, kakor se je dogajalo še pred tremi leti.

Morda bo teza o izključni krivdi “zunanjega sovražnika” znova prevladala in ponovno ne bo prostora za nekatera temeljna vprašanja. Potem se bo znova v prihodnost pomaknilo soočenje z vse očitnejšim dejstvom, da je vodstvo Cerkve na Slovenskem kot družbeni dejavnik zadnjih dvajset let v glavnem posnelo zgodbo celotne družbe. In temelji sedanjega stanja so bili drugače, kot kdo misli, položeni že globoko v devetdesetih. Takrat se niti Cerkev namreč ni odločila za korenite reze, marveč si je prizadevala, da bi bilo vse čim bolj po starem in čim manj boleče. Tako denimo, ko se je, vajena navezave na (vsakokratno) oblast,  raje kot na nove družbene sile velikokrat naslanjala kar na že znane in preizkušene stare. Le da tega po mojem mnenju ni počela zaradi naivnosti, kot se skušajo tolažiti nekateri. Navsezadnje v slovenskem prostoru s svojo kilometrino ni kakšna nedolžna, razvajena najstnica.

Foto: Gašper Furman, Tiskovni urad SŠK

15 KOMENTARJI

  1. Kljub Lacanovskemu začetku je to eden najbolj iskrenih in rdečenitnih, cilnih prispevkov. Zgleda, da si o Cerkvi upa izreči jasno mnenje, o perverzni slovenski in evropski družbi pa ne.

    Večinoma se strinjam z njim.

    Vsak dan glede Urana znana nova drobtinica in sedaj je jasno, da ena stran v Cerkvi močno laže. Uran pravi, da od predstojnika ( nuncija) ni dobil nobenih jasnih informacij, vzrokov, obrazložitev, temveč zgolj ukaze in bianco odstop in ukaz o izgonu.
    Verjemem, da večina institucije in morda tudi njen vrh ne ve veliko o tem kaj se Uranu dogaja. O tem bi po mojem moral vedeti Uran vse. Če Uran ne ve, potem je okrog nuncija res spletka, ki jo vodi nuncij ali nekdo, ki v Sloveniji nuncija narobe obvešča.
    Interesi spletke niso lokalni ali parcialni. ČE se obglavi tako strukturo, je to širšega pomena.
    Zadnjič sem bral članek kako je vojno in povojno Francijo obvladoval krog komunistov, ki so bili na plačilni listi Moskve, dolgo časa. O Italiji je že dolgo znano, da je Moskva kupovala celotno Levico vseh 50 let.
    O Angliji in njenem razrastu socializma pa je že leta 1935 pisal liberalni ekonomist Hayek ( avstrijska šola) v svojem legendarnem delu POT V HLAPČEVSTVO, kjer je civilizacijo odgovorno opozarjal, da jih vsaka frakcija in vsaka variacija socializma pelje v hlapčevstvo. PŠA naj si bo fašizem, komunizem ali današnji “humanistični socializem nacionalnega interesa.”

  2. Gospod Aleš,
    vašemu mnenju se kar pridružujem. Poudaril bi samo to, da so v marsikateri katoliški instituciji odnosi slabši, kot npr. standardi v državni in v marsikateri je pa ravno obratno. Tako bi jaz govoril o krizi škofov kot dobrih pastirjev:

    Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, kajti volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje ovce in one poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam, za svoje
    ovce. (Jn 10,111-15)

    Še moj predlog o izboljšanju te krize:
    Škof je po svoji službeni dolžnosti izganjalec hudiča. Pred nastopom delovne funkcije škofa bi moral izgnati tako ene tri hude duhove. Verjamem, da bi se delež dobrih pastirjev izboljšal.

    Poudarjam “izboljšanje”. Popolna odprava ni mogoča, ker ne živimo v raju … ker živimo tam, kamor so padli angeli. In naša naloga je v svetu padlih angelov pričevati za Boga, pričevati tudi tako, da pomagamo padlim v tem pričevanju. Zato … pustimo že škofu Uranu, naj se umakne v zasebno življenje, kjer bo vstal! Pomagajmo mu z molitvijo!

  3. Škof Uran si je ob imenovanju izbral vodilo “Da, oče!” Lahko bi ga upošteval tudi tako, da bi se z veseljem odpravil med Slovence v Trstu, saj je tam s škofom Bonomom svoje versko delo opravljal že Primož Trubar.
    Bojim se, da je za tem medijskem pogromom spet znana stara manipulativna služba UDBA.

  4. Še:

    Slovenski verniki in duhovniki ne bi smeli ogrožati enotnosti slovenske cerkve in dovoljevati delitev. Usoda nekdanjega visokega cerkvenega dostojanstvenika je manj pomembna. Trst ni daleč, ostaja med Slovenci. Ne dajajmo orožja v roke bojevitim ateistom. Noben klerik ne bi smel s svojimi komentarji prilivati olja na ogenj proticerkvene nestrpnosti pisunov, kot so npr. Gulič, Miheljak, Makarovič, Brecelj in preštevilni drugi.

  5. Gašper Furman, Tiskovni

    Zadrega cerkve je res huda, da se na vseh nivojih Ljubljanske stolne cerkve toliko trudite. Veliko diplomatsko izrečenega in v meglo zavitega leporečja nobenega dvoma ne bo odpravilo. Problem g. nadškofa Urana razširjati na raven skoraj “vesoljnega” v cerkvi slovenski tudi ne bo pomagalo. Pojdite lepo po vrsti. Vatikan je odreagiral na dim, presodil o ustreznem ravnanju in odločil. Zahteval je odstop (upokojitev), prenehanje z javnimi dejavnostmi in umik v zasebnost. G. nadškof Kramderger je ukazano sprejel in “ubogal”, g. Uran si pa ni dal dopovedati. Izzival je posledico in zdaj izgon. Njegov naglavni greh je sin, ki ga nima, ima pa greh, ki ga je zamolčal. Nesrečni g. nadškof Uran s tem bremenom niti k spovedi ne more, zato je stigma, ki si jo je nekoč naložil, zdaj ga je pa doletela, zanj še težja. Vatikan je bil v presoji Uranovih grehov dosleden, tragedija obdolženega pa je v tem, da je opravil dobro delo. Ko se je dal pa usmiljenja potreben vsej slovenski javnosti v razlago je pa zadeva Uran ušla iz steklenice. Za cerkev bo najbolje, da molči, g. nadškofu Uranu pa naj prepusti, da nam razloži, kaj je on mislil s tistim DNK-jem. Za sina je že javno povedal, da ga nima.

  6. Uran meša meglo,tukaj. V cerkvi pravo šteje. Nobena stvar se ne reši brez možnosti obrambe. Kako je Uran reagiral v svoj bran glede odstopa, prepovedi maševanja in ostalega ve samo on. Povedal ni nič, nekaj natolcuje o očetovstvu, ponuja svoj DNK sobratom škofom, … skratka, Uran se obnaša kot dementen laik. To je značilno za najhujše oblastnike, velike “prijatelje” ljudstva.
    Ljudje se na veliko pohujšujejo nad njim, tako tisti ki ga branijo, kot tisti ki ga napadajo. Naj gre čimprej v Trst, od koder bo sčasoma verjetno odpotoval še kam dlje.

    • Zdravko, vi zgleda vse veste kdo meša meglo, nekako kot da ste ves čas pri viru pravih informacij. Zakaj potem tukaj še vi mešate meglo, ko pa lahko vse učinkovito razjasnite in pojasnite?

      • Bodite bolj konkretni. Uran maha s svojim DNK. S svojimi pismi dela Cerkvi sramoto.
        Sloveniji je dodal še tri škofije, pa nimamo duhovnikov niti za te. Postavil je nagrobno ploščo Rožmanu v stolnici, kosti so pa še vedno v ZDA. Dosegel je sicer njegovo rehabilitacijo, ampak namesto da bi to bil praznik za KC, je ta rehabilitacija utonila v anonimnosti neke sodne odločbe. Pa tak hrup bi moral biti, da bi bilo treba učbenike ponatisniti! Pa od vsega nič!

        • Zdravko, pravite, da v cerkvi pravo šteje.

          Kanon 401 pravi, da je od škofa, ki postane manj sposoben opravljati svojo službo zaradi slabega zdravja ali drugih resnih pomislekov, zahtevano, da poda odstop s svoje funkcije.

          Kanon 402 pravi, da škof, čigar odstop je bil sprejet, ohrani naslov škof emeritus in lahko obdrži prebivališče v škofiji, če tako želi, razen v izjemnih primerih, v katerih Sveti Sedež poskrbi drugače zaradi posebnih okoliščin.

          Prav tako isti kanon pravi, da mora škofovska konferenca poskrbeti, da dobi upokojeni škof primerno in dostojno podporo in posebno pozornost nameniti primarni obveznosti, ki zavezuje škofijo, kateri je služil.

          Sam pa v zadnjih izjavah predstavnika Svetega Sedeža vidim samo do skrajnosti zaostreno prepoved povratka v domovino. Celo kar se tiče zdravljenja je vsakič posebej prepuščen v milost ali nemilost kuriji, ki lahko gospodari z njegovim življenjem, hkrati pa ne prevzema prav nikakršnih obveznosti do njega. Prav tako nikjer ne vidim podpore s strani škofovske konference, da bi se zadeva primerno in dostojno rešila. Nismo prav daleč od tega, da bi lahko rekli, da so ga pregnali kot garjavega psa od hiše.

          In vi pravite, da dela Uran s pismi Cerkvi sramoto? Mislim, da jih je v tem pogledu pred njim še kar nekaj.

          • V privatnem podjetju lahko lastnik delavca ali managerja odpusti brez razloga ( sveda ne v Sloveniji). Cerkev pa ni privatno podjetje, je Skupnost. Seveda je vnjej dosti hierarhije ( in prav je tako), a po drugi strani bi moralo biti več transparentnosti. Iz zgodovine vemo, da je v Cerkvi še ogormno fevdalnih ostankov. Konflikti pa so v osnovi zdravi, saj spodbujajo rast.

            Na začetku mi je šlo na živce, da ima _uran toliko advokatov, zakaj nima hrbtenice in ne stopi pred medije, da je krivično obtožen in kaznovan. To je nujno, če misli z vsem svojem bitjem, da je prišlo do zlorab njega.

            Pogrešam pokončnost Urana in pokončnost njegovega predstojnika oz. nuncija ( ki je predstavnik), da iskreno, jasno, odločno povesta za kaj se gre, kakšne so obtožbe, kakšni so dokazi in zakaj takšne so sankcije ( to je naloga vsakega starša in učitelja, vzgojitelja, ki jo mora dostikrat opravičiti pred občestvom družine, šole, razreda). Čeprav se večino ljudi ne bo strinjalo s kaznijo – je to še vedno boljše kot sedanje mešanje dreka v katerega smo vmešani vsi, ki skušamo razločevati kapljajoče informacije in na podlagi tega dojeti kaj se v Cerkvi dogaja.

          • Ne da se razpravljati, če ne upoštevate vsega kar napišem, ampak samo tisto kar vam ustreza. Naj ponovim: zagotovo je imel možnost obrambe. Zdaj pa, ali je kriv, ali pa je sprejel položaj grešnega kozla, to ne vem. Je pa tudi vseeno. Premestitev je povsem legalna. Njegovo pismo škofom je navadno liliputanstvo, ker je v sporu z Vatikanom in ne s Stresom!

          • Zdravko,

            Zdi se mi, da imate težave z razumevanjem, ker edina reč, ki ste jo napisali in nanjo nisem odgovarjal, je tisto o kosteh škofa Rožmana. Če je to tisti veliki Uranov greh, potem je s slovensko Cerkvijo res narobe marsikaj.

            Sicer pa sem vam napisal, da je po kanonu 402 normalno, da se upokojeni škof, ki misli, da zanj ni ustrezno poskrbljeno, obrne na svojo škofovsko konferenco. Prav tako od tam izhaja, da ni bil potreben noben sodni proces, ampak gre za administrativno odločitev. Kako in ali sploh je bila ta pojasnjena pa smo lahko brali edino v Uranovem pismu. Kako in zakaj je bila sprejeta, pa predvsem ugibamo.

            Zdravstveno zavarovanje in primerno zdravljenje je res tisti minimum, ki mora biti vključen v vsako dostojno namestitev. Če tega v tujini nima, ker bi bilo recimo za starega človeka s kronično boleznijo predrago, potem to dejanje kurije, še posebej v luči zadnje izjave nuncija, nečloveško, če se še karseda milo izrazim.

            Če pa to morda ima zagotovljeno (iz pisma sicer izhaja, da tega v tujini nima) in gre predvsem za kaprico, kje in pri kom se želi zdraviti, pa je to potem stvar interne discipline.

  7. V legendarenm Filmu “A Few Good man” na sodišču odvetnik , ki ga igra Tom Cruise od obtoženega povelnika , ki ga igra Jack Nicholson zahteva resnico. Naj vpije “Hočem resnico, hočem resnico,…!” Povelnik mu na koncu ves besen zabrusi “Ti ne moreš dojeti resnice”

    Ta dialog je bistveno bliže življenski resnici, kot ta o žaljenju inteligence. Dojemanje resnice , ni stvar intelekta.!!!

  8. Slovenski cerkvi se bo zgodlo ljudstvo. Ne bo naščuvano od komunistov, ateistov…ampak bo preprosto od svojih pastirjev zahtevalo in pričakovalo, da se izza svojih silnih kanonov vrnejo k Mojzesovi tabli, ki ima samo deset členov.
    Kaj so ovce brez pastirja, opazujemo sedaj, kako se ovce selijo v druge staje, lahko opazujemo v drugih, pa malo že tudi v naši deželi, pastirska služba pa z zadnjo ovco tudi preneha.
    Toliko – iz ust osebe, kstere poklic že dolgo več ne spada med intelektualce, pa si po zdravi kmečki pameti želi skupaj s še mnogimi, da opisani scenarij ne bi postal realnost.

    • Za Jezusovega učenca tora oz.10 zapovedi ni dovolj-nismo Judje.Potrebno se je odpraviti iz svojega prav in hoditi za Njim.

Comments are closed.