Dilema glede zasebnih šol: spremeniti zakon ali ustavo?

7
316
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Dilema je seveda predvsem ideološka in izhaja iz (večinoma potvorjenih) argumentov, ki služijo izključno ideološki polarizaciji slovenske družbe. Tak je vsaj moj občutek ob spremljanju odzivov javnosti in politike, ki jih je sprožila nedavna odločba Ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih osnovnih šol. V njej je sodišče presodilo, da je določba Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), ki za javno veljavne programe zasebnih osnovnih šol namenja 15% manj denarja kot za enake programe javnih šol, v nasprotju z Ustavo. Odločitev je v javnosti sprožila burne odzive, se še isti dan po javni objavi oddaljila od resničnih dejstev in prešla v polje ideološke razprave. Pričakovano. Svoj ideološki boj še posebej srdito bijeta stranki Socialnih demokratov in Združene levice, ki sta – namesto uskladitve zakona z Ustavo – raje predlagali uskladitev Ustave z zakonom.

Spoznanje, ki preseneti

V vrtincu ideološke razprave se je zadnji petek v februarju na tretjem programu nacionalne televizije odvilo Omizje o javnem in zasebnem šolstvu. Med njegovim ogledom sem prišel do precej presenetljivega spoznanja. V studiu so sedeli trije bivši šolski ministri: dr. Jernej Pikalo, dr. Slavko Gaber in dr. Milan Zver. Med poslušanjem me je prešinilo vprašanje: Ali je mogoče, da celo bivši šolski ministri ne poznajo določil krovnega zakona resorja, ki so ga sami vodili? Izjavili so namreč sledeče:

Jernej Pikalo, član stranke, ki zaradi omenjene odločbe Ustavnega sodišča predlaga spremembo Ustave, je v oddaji izjavil: »Zasebne šole niso del javnega sistema javnih uslužbencev. Torej lahko plače imajo takšne ali drugačne.« Nihče od ostalih udeležencev tega omizja ga ob tej napačni izjavi ni popravil/demantiral, kljub temu da 89. člen ZOFVI jasno pravi: »Plače in drugi osebni prejemki delavcev v zasebni šoli, financirani iz javnih sredstev, se oblikujejo v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi, ki veljajo za javne šole.«

Jernej Pikalo in Slavko Gaber sta večkrat izjavila in trdila, da zasebne šole brez koncesije niso del javne mreže šol. Tudi glede tega je 11. člen ZOFVI jasen: »Za opravljanje javne službe na področju vzgoje in izobraževanja se organizira javna mreža, ki jo sestavljajo javni vrtci in šole, zasebni vrtci in šole ter zasebniki, ki imajo koncesijo.« Zasebne šole so torej prav tako del javne mreže, pa čeprav morda to ni skladno z ideološkim kontekstom nekaterih političnih strank.

Ustanovitelji zasebnih šol prispevajo v splošno dobro

Različne izjave politikov dajejo slutiti, da le-ti ne vedo, da se stroški zasebnih šol v grobem delijo na tri dele: (i) na stroške izvajanja javno veljavnega dela programa; (ii) na stroške razširjenega dela programa, ki je za posamezno zasebno šolo specifičen in se razlikuje od programa v javnih šolah; ter (iii) na stroške investicij in opreme. Odločba Ustavnega sodišča se nanaša zgolj na prvi del stroškov – torej na financiranje tistega dela programa, ki je v javni in zasebni osnovni šoli enak. Ostale stroške (t.j., stroške razširjenega dela programa ter investicij in opreme) bomo še vedno krili starši oz. ustanovitelj.

ZOFVI določa, da zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo. Temu nihče ne nasprotuje in bo torej tako ostalo tudi tedaj, ko bo zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost. Zato je (in bo) vsak učenec, ki se izobražuje v zasebni šoli (tudi v primeru polnega financiranja javnega dela programa) za državo cenejši. Tako ni mogoče pritrditi argumentu, da zasebne šole zažirajo v finančna sredstva javnih šol. Velja ravno obratno: Z vsakim učencem, ki obiskuje zasebno, namesto javne šole, ostane državnim šolam na učenca več denarja (zaradi prihranka na investicijah in opremi). Ker pa od osnovnošolske izobrazbe nimajo koristi le učenci sami, saj njihova izobrazba hkrati služi tudi javni koristi (to je tudi en izmed razlogov, da je osnovno izobraževanje obvezno), zasebni ustanovitelji osnovnih šol svojih sredstev ne prispevajo zgolj učencem teh šol, ampak (posredno) tudi v splošno dobro.

Bi sprememba Ustave resnično odpravila ugotovljeno neustavnost?

V javnih in političnih razpravah je povsem spregledana 25. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, ki pravi:

»Zakonodajna ureditev in podatki v spisu ne dajejo podlage za tak zaključek (op. a.: da različen obseg financiranja javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja narekujejo stvarni razlogi). Vsebina obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ki se financira iz javnih sredstev, je namreč enotno določena za vse izvajalce osnovnošolskega izobraževanja. To izhaja iz zasledovanja enakih ciljev vzgoje in izobraževanja (2. člen ZOFVI), enakovrednega izobrazbenega standarda (17. člen ZOFVI), enakih pogojev za strokovne delavce, prostor in opremo (33. in 104. člen ZOFVI), enako uporabo učbenikov za z zakonom določene obvezne predmete (21. člen ZOFVI) in enako omejitev plač (89. člen ZOFVI). Vsebinske razlike v načelih, po katerih delujejo zasebne oziroma javne šole kot institucije, se pokažejo šele v razširjenih izobraževalnih programih, ki se ne financirajo iz javnih sredstev in zato niso predmet te pobude.«

Ustavno sodišče je torej ugotovilo, da za različno financiranje javnih in zasebnih osnovnih šol ne obstajajo razumni in stvarni razlogi. Čeprav je sodišče neustavnost ugotovilo na podlagi 57. člena Ustave, ki pravi, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, pa je povsem mogoče, da bi – glede na navedeno obrazložitev – do enakega zaključka prišlo tudi, če bi sporno zakonsko določilo presojalo na podlagi 14. člena Ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Iz načela enakosti pred zakonom namreč sledi, da zakonodajalec položajev pravnih subjektov ne sme urejati različno, če za to ne obstajajo razumni in stvarni razlogi; da torej ne sme delovati samovoljno in arbitrarno. Zato se lahko zgodi, da bo sporno določilo ZOFVI, ki javno veljavnim programom zasebnih osnovnih šol namenja manj denarja kot enakim programom javnih šol, ostalo neustavno tudi v primeru, ko bi se Državni zbor namesto zakona odločil spremeniti 57. člen Ustave. Tudi v tem primeru bi namreč za različno financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja v javnih in zasebnih šolah ne obstajali stvarni razlogi. Zato ni povsem nemogoče, da bi bilo različno financiranje ob ponovni ustavni presoji spoznano za samovoljno in torej (zopet) neustavno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. Ne drži trditev avtorja, da so zasebne šole brez koncesije (pa čeprav izvajajo javno veljavni program) po 11. členu ZOFVI del mreže javnih šol.

    Del mreže javnih šol so (po ZOFVI) javne šole in le tiste zasebne (šole, vrtci, zasebniki), ki imajo koncesijo (morda je avtorja zavedlo za koga nejasno naštevanje v 11. členu).

    Če avtor še vedno ne verjame, si lahko odpre še na podlagi ZOFVI izdano uredbo*, katere prvi odstavek 2. člena določa:«Javno mrežo osnovnih šol sestavljajo javne osnovne šole in zasebne šole, ki imajo koncesijo.«

    Če lahko parafraziram avtorja: zasebne šole torej niso del javne mreže, pa čeprav morda to ni skladno z ideološkim kontekstom nekaterih…

    *Uredba o merilih za oblikovanje javne mreže osnovnih šol, javne mreže osnovnih šol in zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter javne mreže glasbenih šol (Uradni list RS, št. 16/98, 27/99 in 134/03)

    • Dikcija je res dvoumna, da se jo razumeti na oba načina in menim, da je pravilni takšen, kot ga interpretira avtor članka. Najverjetneje je bil namen zakonodajalca res tak, kot pravite vi, ampak iz dikcije to ne sledi. Po vaši logiki bi tudi javni vrtci in šole potrebovali koncesijo, kar pa je nesmisel. Zakaj bi se dikcija o koncesiji ne ustavila pri “ter”, ampak pri vejici pred njim, ko pa gre za isto naštevanje?

      Kot primer takšnega načina interpretacije naštevanj, kot ga predlaga avtor članka, si lahko pogledate v tretjem odstavku 69. členu Zakona o socialnem varstvu, kjer je od vseh izobrazb le za teologe zahtevana specializacija (pa bi jo dejansko potrebovali veliko prej kateri izmed drugih naštetih poklicev). Skladno s to interpretacijo tudi potekajo vsi postopki v praksi.

      Uredba kot podzakonski akt seveda ne more spreminjati zakona, kot to poskuša narediti uredba, ki ste jo navedli. Javna mreža je definirana v zakonu in uredba je v tem delu, pa četudi bi samo potrdila definicijo iz zakona, nezakonita (posega v materijo zakona). Žal imamo v Sloveniji veliko takšnih uredb in vse preveč postopkov teče po uredbah tudi v delih, ki so protizakoniti.

      • Razumem, da vi kot laik izberete razlago, ki vam bolj ustreza, saj je besedilo zakona res slabo napisano (nejasno naštevanje).
        Bi moral pa avtor, če se že odloči objaviti članek, v katerem navaja to kot dejstvo in ob tem obtoži druge, prej preveriti, ali je temu res tako.

        Če bi avtor preveril uredbo, obrazložitev zakona, tolmačenje ministrstva (ki izvaja zakon) in nenazadnje prebral mnenja ustavnih sodnikov na to temo, bi nedvoumno ugotovil, da zasebne šole brez koncesije po veljavni zakonodaji (pravno nesporno!) niso del javne mreže.

        Avtor članka,če mu je do resnice, bi se nato bralcem opravičil. Sicer pa ga pozivam, da poimensko navede pravnika, ki se strinja z njegovo razlago (glede javne mreže).

        • Sprejmem vašo kritiko, hkrati pa vas prosim, da tudi sebe ocenite na enak način.

          Kot se strinjava, je besedilo zakona slabo napisano in omogoča dvoje razlag. Dokler sodišče ne razloži dikcije (pustimo avtentično razlago, za katero obstajajo dobri argumenti, da je protiustavna), pravno nesporne razlage ni.

          Sam ne poznam konkretne tematike, ampak zadevo komentiram z vidika, kateri argumenti so pri tej debati relevantni in kateri ne. Od vsega, kar ste našteli, je pravno relevantna le obrazložitev zakona. Vse ostalo so le “mnenja”, vključno s podazakonskimi akti (še enkrat, ne smejo posegati v materijo zakona – javna mreža je definirana v zakonu in ne more biti ponovno/re/definirana v uredbi), tolmačenjem ministrstva (kaj vse naša ministrstva ne tolmačijo! – 400.000 zadetkov na Googlu pod iskalno frazo “napačno tolmačenje ministrstva”, vključno s sodbami) in mnenja ustavnih sodnikov (veliko jih je zelo dobrih pravnikov, vsi pač ne).

  2. Ta del je zmotil tudi mene. Šole, ki nimajo koncesije, niso del javne mreže šol. Tudi ne vem, če se njihova izobrazba v Sloveniji prizna. Se?

    Morda se je avtor le napačno izrazil. Ne verjamem, da razlike ne bi razumel.

    Tudi glede plač mi ni čisto jasno – učitelji v zasebnih šolah za javno predpisan program (sem se prav izrazil?), ki ga izvajajo, dobijo plačilo glede na določbe v zakonu. Kaj pa za ne-javni del kurikula, ki ga zasebne šole lahko izvajajo in tudi zaračunavajo? Se to lahko plača posebej? Meni kot učitelju v javni šoli denimo nihče ne plača krožkov, ki jih vodim, ali mentorstva, ki ga opravljam. Privatne šole tovrstno delo verjetno lahko nagradijo, kakor se jim zdi, če denar ne pride iz javnih virov. Vsaj tako bi sklepal.

  3. Še dodatno pojasnilo glede ureditve šol; ločimo:
    – javne šole (so del javne mreže)
    – zasebne šole s koncesijo (so del javne mreže)
    – zasebne šole brez koncesije, ki so se odločile izvajati (tudi) javni program (niso del javne mreže),
    – zasebne šole brez koncesije, izvajajo povsem svoj program (niso del javne mreže).

    Šole iz 3. alineje izvajajo javni program, ker so se same tako odločile (npr. o.š. Šuštar). Šole brez koncesije (3. in 4. alineja) namreč niso dolžne(!) učiti po javnem programu (in obstajajo nekatere (t.j. 4. alineja), ki ne učijo po tem programu).

    Zasebne brez koncesije tudi niso del javne mreže po 11. členu zakona (saj nimajo koncesije) in za njih tudi ne veljajo vse obveznosti, ki sicer veljajo za javne šole in tiste zasebne, ki imajo koncesijo (npr. ni jim treba vpisati otrok iz svojega okoliša, zasebne s koncesijo pa morajo).

    Zaradi navedenih razlik med javnimi šolami in tistimi zasebnimi, ki imajo koncesijo, (na eni strani) in zasebnimi brez koncesije na drugi strani, po mnenju nekaterih ustavnih sodnikov država že po veljavni ustavi ni zavezana k obvezno 100% financiranju javnega programa, ki ga izvaja zasebna šola brez koncesije (lahko pa v tem deležu, če se zakonodajalec tako odloči, ni pa zavezan k temu % z ustavo).

    Več v obrazložitvi ustavne sodnice:
    http://odlocitve.us-rs.si/documents/f9/ae/u-i-269-12-odklonilno-lm-dr-korpic-horvat.pdf

    • 57. člen Ustave pravi: Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev.

      Moja (laiška) ocena je, da bi v primeru, da bi zakonodajalec želel v ustavo zapisati karkoli drugega kot 100% financiranje, uporabil (oz. bi moral uporabiti) besedo “sofinancira”. Ali gre za še eno šlamparijo ali pa pleteničenje ustavne sodnice.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite