Manifest krščanskega humanizma za današnji čas

2

V knjigi Cynical Theories – How activist scholarship made everything about race, gender and identity (Cinična teorija – kako je aktivistična študija dognala vse o rasi, spolu in identiteti) avtorja Helen Pluckrose in James Lindsay podrobno analizirata, kako se je iz postmodernistične filozofije šestdesetih let v naslednjih desetletjih razvila nova ideologija oz. teorija socialne pravičnosti (z veliko začetnico), ki je v 21. stoletju zavladala v akademskem in tudi družbenem diskurzu, še prav posebej na področju vprašanj spola.

Postmodernizem se ne razvija v klasični liberalizem, ampak v diktaturo skrajno leve politične korektnosti

V slovenskem konservativno-liberalnem in katoliškem prostoru se ta miselnost nenatančno ali površno poimenuje kot liberalna (raje bi rekel, da gre za agresiven radikalni sekularni liberalizem), vendar avtorja – sama zagovornika liberalnih idej – trdita prav nasprotno: ne, pravita, tu ne gre za liberalno toleranco do drugače mislečih, za sprejemanje homoseksualcev in raznih drugih življenjskih izbir ali načinov, še manj za promoviranje socialne, rasne, spolne itd. enakosti. Avtorja – in to se mi zdi najmočnejši argument knjige – zelo prepričljivo pokažeta, da gre pri tovrstni diktaturi politične korektnosti skrajno levega predznaka za popolno nasprotje klasičnemu liberalizmu, za vsiljevanje edino zveličavnega filozofskega pogleda, ki je prerasel v ideologijo in v, kot avtorja pokažeta, že kar religijo.

Naj opozorim, da knjiga Cinična teorija nikakor ne bo v uteho tistim, ki imajo težave s homoseksualci, ki zanje zasebno uporabljajo žaljive izraze ali slabe šale, ki vidijo v klasičnem liberalizmu zlo in ki se niso pripravljeni pogovarjati z drugače mislečimi. To je knjiga v obrambo liberalizmu, torej tudi v prid pravic in proti diskriminaciji istospolnih in drugih manjšin, a brani drugačen liberalizem, kot ga poznamo v tej deželi.

Teorija socialne pravičnosti je iz akademskega sveta preskočila v politični aktivizem in želi spremeniti družbo

Postmodernizem, ki mu avtorja knjige tako nasprotujeta, zaznamujejo radikalna skepsa glede vsake možnosti objektivnega spoznanja, kulturni relativizem in hkrati potreba po (družbenem in kulturnem) konstruktivizmu vsega, podoba družbe kot sistema moči (dominantna večina, ki zatira spolno manjšino), brisanje vsakršnih meja (npr. med spoloma), poudarjanje moči jezika (skrajna politična korektnost pri rabi jezika), izguba zavesti o individualnem in tudi o univerzalnem.

Kakor ponazorita Pluckrose in Lindsay, se je ta, sprva le filozofski pogled zavestno apliciral na področje postkolonializma oz. kulturne identitete, na področje spolne identitete, rasnih študij oz. študij rasne diskriminacije, socialne pravičnosti, diskriminacije oseb s posebnimi potrebami in celo na študij debelosti. Iz akademskega sveta pa je ta teorija nato nekako v zadnjem desetletju preskočila tudi v politični aktivizem, ki sedaj z avtoriteto religije želi po meri sveta identitetnih skupin spremeniti družbo.

To pri nas opažamo v filozofiji Levice in večine kulturne srenje – s to pomembno razliko, da se naš aktivistični postmodernizem v nasprotju z zahodnim ne distancira od marksizma, ampak se še vedno napaja v njem, o čemer priča mahanje z rdečo zvezdo.

Iz teorije socialne pravičnosti je nastala ideologija, ki postavlja v ospredje manjšinske izbire

Ta ideologija, ugotavljata avtorja, ustvarja kulturo, v kateri se ljudje doživljajo predvsem kot žrtve, potrebne tolažbe in ujčkanja; kulturo, v kateri se domnevno ali dejansko diskriminiranim osebam (zaradi rase, spolne usmerjenosti itd.) vsiljuje, kako morajo o sebi razmišljati, se identificirati s svojo osebno okoliščino, celo do te mere, da liberalni boj za preprečevanje raznih oblik diskriminacije stopa v ozadje.

To lepo vidimo pri nas: naše medije in našo levico enakopravnost zanima le toliko, kolikor jo lahko izkoristijo v politične namene in kolikor z njo uveljavljajo ideologijo spola. Ne zanima jih zares niti #metoo: od začetka te svetovne kampanje sta v medije prišla le dva primera spolnega nadlegovanja oz. nasilja pri nas.

Manjšinske izbire v tej kulturi postanejo same po sebi prave, boljše, večinske izbire, večinske skupine pa same po sebi maligne: moški belec je nosilec izvirnega greha, je kriv, je mačist, seksist, rasist že zaradi tega, ker je bel in moški.

Pluckrose in Lindsay skleneta delo z nekakšnim manifestom, ki je odločno klasično liberalen, a hkrati enako odločno odklanja postmodernistično razmišljanje. Njuno obrambo klasičnega liberalizma lahko, vsaj s perspektive iskanja načina sobivanja v pluralni družbi, vsekakor v veliki večini sprejme tudi kristjan. Toda naj mi bo – ob poplavi očitkov slovenske postmoderne domnevnemu ali tudi dejansko v sledeh prisotnemu konservativnemu desnemu populizmu na Slovenskem – v nadaljevanju vendarle dovoljeno poskusiti njun manifest v nekoliko skrajšani obliki parafrazirati, preoblikovati za slovensko rabo. Bi šlo takole?

Slovenskim razmeram prilagojen klasično liberalni manifest

Strinjamo se, da rasizem, seksizem, diskriminacija spolnih manjšin in socialna nepravičnost ostajajo problem sodobne družbe. Vsakršna takšna diskriminacija je nesprejemljiva.

Ne verjamemo, da kritična rasna teorija, t. i. queer teorija, intersekcionalni feminizem in sorodne teorije predstavljajo zadostne in edine načine za obravnavo različnih oblik diskriminacije. Verjamemo, da je na akademski ravni potrebna pri pristopu do teh vprašanj predvsem rigorozna analiza oz. znanstveno-kritična metoda, temelječa na priznavanju možnosti objektivnega spoznanja.

Proti različnim oblikam diskriminacije se je treba bojevati na način, ki osebe najprej obravnava kot ljudi in šele na drugem mestu kot pripadnike določene rase ali spola ali spolne manjšine.

Verjamemo, da je pri vprašanjih spola treba priznati biološko realnost in razlike med spoloma; spol pa tudi spolna usmerjenost in družina niso zgolj socialni konstrukti.

Moški in ženske so človeška bitja z enako vrednostjo; oba spola sta lahko žrtvi spolne diskriminacije. Spol ima tako biološki kot socialni izvor. Spolne manjšine so izraz seksualnosti in spolne identitete in jih je treba sprejemati kot značilne manjšine ljudi, ki pa so kljub temu normalne človeške osebe in spoštovani člani družbe.

Nepripravljenost, sprejeti določene prvine klasičnega liberalizma, ima lahko težke posledice

Zakaj se mi zdi tako pomembno pisati o tem? Ker politična in siceršnja levica, zlasti pa naša kulturna srenja ves čas agresivno uveljavljata svoj ideološki program kot splošno sprejeto civilizacijsko normo, tako rekoč znanstveno utemeljeno – nedavni, pravzaprav precej uboren napad na dr. Žiga Turka je dober primer.

Hkrati pa ta krog katoliškemu, konservativnemu in klasično liberalnemu očita, da je populističen, nestrpen in brez sočutja. Da je na krščanski oz. desni strani nekaj ozkosti, neživljenjskosti, da, včasih tudi pomanjkanja razumevanja, ko gre za navedena vprašanja, je pač treba priznati. Tudi zato je potreben vsaj poskus, opredeliti naš pristop: da ne bi prav zaradi nepripravljenosti sprejetja nekaterih klasično liberalnih prvin naposled pristali v nečem, kar je krščanskemu (in liberalnemu) pogledu prav zares povsem tuje in sovražno.

2 KOMENTARJI

  1. Liberalizem terja lepo vzgojene in osebnostno zelo čvrste posameznike ( kar je precej daleč od realnosti). Drugače čim bolj sproscene razmere vodijo v tem več izrojenosti in brezciljnosti. Dolgoročne posledice liberalne sprostitve z družbeno revolucijo 1968 so po mojem zanesljivo bolj negativne kot pozitivne. Zahodne demokracije niso bile slučajno najbolj prosperitetne v desetletjih pred 1968, takrat je bilo največ optimizma in otrok.

    Lahko to imenujemo konzervativni paternalizem, ampak dejansko je smiselno, da so politični voditelji drzave, voditelji njenih institucij in pomembnih institucij civilne družbe poklicani k boljšemu znanju, modrosti in odgovornosti od povprečja javnosti in da jih vodi skrb za skupno dobro in obvarovanje ljudi pred slabim in da imajo zato obenem kompetence, ki jemljejo absolutno svobodo državljanom.

    Ne dvomim recimo, da je prav, če oblast sankcionira trgovino s prepovedano drogo ( substancami za omamljanje) in preprečuje konzumacijo drog. Ce postaja prebivalstvo pretežko ( in s tem manj zmogljivo in bolj nagnjeno k obolevanju), je prav, da ukrepa v sodelovanju s stroko država in posega tako v ponudbo trgovcev kot v nezdrave navade potrošnikov, zlasti pa otrok. Država ima tudi³ pravico posegati v trende rodnosti in v obsežnost migracij ter preprečevati ilegalno prehajanje meje. Pravico ima nuditi posebne spodbude stabilni zvezi moža in žene in njunega narascaja, saj je to najboljše okolje za vzgojo otrok. Posebna obravnava klasične družine ne pomeni diskriminacije ljudi, ki iz različnih razlogov ne živijo na takšen način.

  2. Egipčanov so bili usmerjeni v spoštovanje stvarstva, zato so se dobivali v duhov ih templjih, da bi svoje mišlejnje in ravnanje uravnovesili s stvarstvom. Še danes jih občudujemo.
    Danes pa so vlogo duhovnih templjev prevzele športne arene in rokovski koncerti.
    Zato pa se nam duhovnost in smisel življenja valja v blatu.