Diktatura politične korektnosti

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Poznamo kar nekaj primerov iz družbenega dogajanja, ki ustrezajo naslednjemu vzorcu: a) nekdo izjavi ali zapiše trditev, ki je izzivalna, sporna ali žaljiva, nato se b) oglasi množica zgroženih razumnikov, ki si trgajo oblačila in izjavo in izjavitelja obsojajo; c) dotični se mora zaradi pritiska opravičiti, odstopiti iz javnega položaja, ali pa je kar odpuščen. Nedavno se je nekaj takega zgodilo pisatelju Evaldu Flisarju, ki je po domnevno seksistični izjavi v zasebnem dopisovanju s kritičarko Anjo Radaljac moral odstopiti kot predsednik PEN-a. Zgodba je tako aktualna kot polemična. Spomnimo se še primer Dolce&Gabana, ko sta slavna oblikovalca povedala svoje mnenje o družini ter o istospolnih posvojitvah, nato pa se je usul plaz kritik in pritiska tako, da sta na koncu morala izrečeno mnenje »popraviti«. Na misel mi pride tudi primer iz Argentine, ko je buenosaireški sekretar za kulturo moral odstopiti, ker je izrazil dvom o natančnem številu izginulih oseb med obdobjem vojaške diktature.

V sodobni družbi obstajajo določene teme, ki so tabu. O njih je težko razpravljati, kaj šele odkrito polemizirati, ker je mera družbene občutljivosti za deklarativne ekscese ali žalitve, ki so povezani s tovrstnimi temami, prevelika. To samo po sebi ne bi smelo biti presenetljivo, če ne bi živeli v dobi, ki se hvali ravno s tem, da podira vse tabuje. Tematike, kot so na primer splav, istospolne skupnosti, rasna vprašanja, verska vprašanja, feministična stališča, demokracija in enakost itd. predstavljajo novodobna minska polja javnega diskurza, po katerih se je nevarno sprehajati. Priporočljivo je, da človek, ki se znajde prav tam, čim prej pobegne po varno utrjenih stezah politične korektnosti. Ta imperativ, ki je prerasel meje formalno zapisanih zakonov, je prepojil vse pore družbene etike ter vzpostavil neke vrste mačehovski totalitarizem, v katerem je po eni strani vse dovoljeno, po drugi pa vsi dobro vedo, kaj se sme govoriti in česa ne. Paradoks je, da je to bolj izrazito v državah, ki se še posebej ponašajo z demokratičnimi načeli in svobodo, ki v določenih pogledih postajajo vse bolj iracionalne.

Preobčutljivost v medosebnih odnosih spodbuja popačene dinamike in igranja vlog, ne glede na to, ali je občutljiva oseba na poziciji moči ali na poziciji žrtve. Vpliven človek na položaju, ki nerad sliši kritike ali slabe novice, bo povzročil, da se bodo tisti, ki delujejo v njegovi okolici, njegovi občutljivosti prilagodili tako, da bodo govorili le tisto, kar želi slišati. V organizacijah se to stanje maščuje kot nezmožnost konstruktivne kritike in podtalni cinizem. Če bo v družinskem okolju eden izmed staršev prerahločuten, drugi pa tega ne bo znal ustrezno uravnotežiti, se bo odnos s časom izrodil v muhavost, čemur se bo končno prilagajal cel družinski sistem. To običajno povzroči raznovrstne družinske patologije. Po drugi strani pa je igranje vloge žrtve lahko odlično sredstvo za manipulacijo, zlasti ko si »žrtev« utrdi svoj ugled in ji uspe sistematično nagovarjati kolektivni občutek krivde.

Napačno bi bilo sicer enačiti odkritost, iskrenost ter svobodo govora z žaljivostjo. To sta dve različni stvari: pri enem gre za rabo svobode, pri drugem pa za zlorabo. Kje postaviti mejo pa je drugo vprašanje. Obstajata dva ekstrema. Na enem je hladna brezbrižnost, na drugem pa nasilje nad resničnostjo in hinavščina. Ali je legitimno onemogočati razpravo o bioloških dejstvih samo zato, ker je žaljiva za nekatere manjšine? Je mar znanstveno podpirati samo določen tip zgodovinskega revizionizma, torej tistega, ki je skladen s trenutnimi družbenimi pogledi, drugega pa kaznovati? Ali je lahko iskanje resnice, tudi pri občutljivih vprašanjih, žaljivo? Ali je to dobro?

V družbi obstajajo negativni učinki te človekoljubne in navidezno nedolžne kolektivne samocenzure, zlasti takrat, ko se zaide v ekstrem zanikanja realnosti zavoljo ugajanja interesnim skupinam ali manjšinam. Trditi, da različnost spolov ne obstaja, zagovarjati, da nerojen otrok ni človeško bitje, brezpogojno verjeti, da ima »ljudstvo vedno prav«, so oblike nasilja nad razumom in resničnostjo. Represija resničnosti povzroča napetost, ki se akumulira v družbi in teži k sprostitvi. Ko je mera razumne prilagoditve presežena, se nakopičena energija lahko sprosti kot družbeni prevrat, ali pa obstane v obliki družbene patologije. Mehanizem je deloval v totalitarnih sistemih iz preteklosti, le da gre tukaj za bolj prefinjeno obliko nasilja, ki se ji je težje upreti, ker je zatiralec neviden. Danes vsa družba igra igro vlog, pa naj se tega zaveda ali ne. Mnogi se začudeno sprašujejo, zakaj imata Donald Trump in Marine LePen takšno moč nagovarjanja. Je to zato – kot verjamejo – ker naj bi bilo ljudstvo neuko in neumno ali zato, ker oba znata nagovarjati in črpati podporo iz te zaloge družbene napetosti?

Za uspešno obrambo zahodnih vrednot in demokracije je pomembneje najprej ubraniti svobodo razuma. Pogosto je veliko bolj žaljiv tih prezir kakor pa nespoštljiva beseda, nevarnejše pa je nasilje nad resničnostjo kakor pa besedna ostrina ali neprijetne resnice, ki lahko tudi koga prizadenejo.