Diktatura navidezne resničnosti

Spominjam se, kako smo se nekega lepega nedeljskega dne, pred več kot dvajsetimi leti, peljali po lokalni cesti proti Kranju, natančneje od Hrastja proti centru Kranja, kjer lahko že kmalu od daleč zagledamo stanovanjske bloke. »Vidiš, vse to je Tito naredil,« sem zaslišal od sedaj že pokojnega dedka. Seveda sem takrat kot »mulc« te besede vzel za čisto zlato, nekaj let kasneje pa sem začel o njih poglobljeno premišljevati. Spraševal sem se, ali se moramo za ves razvoj res zahvaliti pokojnemu maršalu. »Če ne bi bilo Tita, ne bi bilo Slovenije, ne bi bilo gospodarskega razvoja, ne socialne varnosti…« Tako so me nekako učili v zgodnjih letih v osnovni šoli. Malo je manjkalo, pa bi me naučili, da tudi mene ne bi bilo. Ali pa, če bi že živel, bi verjetno živel v pogojih, primerljivih s kameno dobo.

Seveda pa je trenutek streznitve za nekega otroka, za katerega je razmišljanje o politični realnosti še prevelik zalogaj, prišel že kmalu po prej opisanem famoznem izletu v Kranj. Namreč, v družini smo se dostikrat odpravljali tudi po nakupih čez mejo, denimo v Trst, Celovec in Trbiž (in videti je, da se nam zgodovina lahko ponovi, saj se dogaja, da celo tuje trgovske verige isti izdelek ponujajo v Sloveniji za precej višjo ceno kot v Avstriji, čeprav so slovenske plače neprimerljivo manjše od avstrijskih). In ko smo se enkrat vračali iz Celovca in ravno razpravljali o tem, kako poceni smo prišli skozi – da, celo strošek za bencin in porabljen čas za čakanje na mejnem prehodu ni odtehtal naše investicije – sem skozi zobe siknil: »Če Avstrijci niso imeli Tita, zakaj potem živijo bolje kot mi?« Mimogrede, takrat je Jugoslavija še obstajala. Na to svojo izjavo sem se spomnil, ko sem v neki »čevapčnici« na Nazorjevi ulici v Ljubljani na steni prebral stavek: »Ako nešto imaš i onda nešto nemaš, onda ti je to – Jugoslavija.« (Če nekaj imaš, potem pa nimaš, potem je to – Jugoslavija). Legendarni, sedaj že pokojni zadnji jugoslovanski premier Ante Marković je to znal narediti, ko je vezal tečaj dinarja na marko v razmerju 7 dinarjev za eno nemško marko, kar je bilo seveda na prvi pogled zelo ugodno, vendar so mu zadeve že po nekaj mesecih ušle iz rok.

Omenjeni pripetljaji me seveda hitro spomnijo na nekatere znane filozofske dileme, kot je razlikovanje med nujnostjo in prigodnostjo ali pa spraševanje, zakaj sploh je bivajoče in ne rajši nič. Ker je tovrstno teoretsko razglabljanje za povprečnega bralca prezahtevno, ostanimo na konkretnih primerih. Če smo imeli Slovenci Tita in komunizem, ali bi torej sploh obstali, če tega dvojega ne bi bilo? Je bil obstoj komunizma nujen za obstoj slovenskega naroda? Pustimo ob strani vprašanje Božje previdnosti. Še danes me marsikdo pouči, da bi brez herojske vloge komunistične partije danes govoril nemško ali italijansko. Bi bila to res nujna posledica, če ne bi bilo pri nas KPS, NOB in OF? No, res je, da slovenske osamosvojitve ne bi bilo, če ne bi prej obstajala neka druga skupna država (v tem primeru je bila to Jugoslavija). In tudi slovenske pomladi verjetno ne bi bilo, če ne bi imeli komunizma.

Prav to pa je tudi osrednje vprašanje vala protestov in tudi napovedane prve vseslovenske vstaje. Proti komu je sploh usmerjena in kaj je njen cilj? Da takoj spokajo vsi dosedanji politiki, tako levi in desni? Prelepo, da bi bilo res. Skratka, veliko idealov in bolj malo realnosti. Ni dvoma, da sedanje vrenje ni posledica dogajanja v zadnje pol leta, pač pa nekaj, kar se je nabiralo v nezadovoljnih Slovencih že zelo dolgo časa. In ni mogoče spregledati protestnih sporočil proti državi kot taki. Če odmislimo anarhistične ideje, ki so med protestniki močno prisotne (glavni usmerjevalci protestov namreč prihajajo iz levičarskih krogov), lahko ugotovimo, da imamo pred seboj nekakšno navidezno resničnost, ko je za naše tegobe kriva država kot taka. Torej država, ki smo jo priborili leta 1991 in je nastala na vrednostni podlagi slovenske pomladi. Tudi leta 1988 smo imeli demonstracije in zborovanja. Niso bile samo zaradi procesa proti četverici JBTZ, ampak tudi za politične spremembe. Tedanja oblastna struktura je očitno razumela sporočilo in počasi napovedala »sestop z oblasti«. Stopila je korak nazaj, da bi lahko nato naredila nekaj korakov naprej. In že kmalu po osamosvojitvi Slovenije se je z »vrnitvijo odpisanih« začelo obdobje razgradnje slovenske državnosti. Tranzicijsko obdobje je povzročilo številne mahinacije, soočili smo se s pomanjkanjem vladavine prava (»the rule of law«), neposrečenim gradualizmom, ki je obtičal na pol poti, ter pajdaško-tovarišijskim kapitalizmom (ki ga moramo razlikovati od liberalnega kapitalizma oz. tržnega gospodarstva), ki je prav na podlagi neizpeljane tranzicije ter oddaljitve od vrednot slovenske pomladi mnoge ljudi pahnil na cesto, medtem ko je peščica iznajdljivih posameznikov obogatela.

Da bi lahko dobili prave odgovore glede globljih razlogov za sedanjo krizo, si moramo seveda zastavljati tudi prava vprašanja. In to vprašanja, ki presegajo trivialni nivo in čustveno vznesenost množic prizadetih ljudi. Prav to je eno največjih protislovij aktualnega dogajanja – ljudje, ki živijo tako rekoč na robu preživetja, imajo seveda prav, ko terjajo odgovornost za sedanje stanje. Toda prav isti ljudje se po drugi strani lahko zelo hitro zadovoljijo z raznimi instant razlagami krizne situacije in vidijo probleme tam, kjer jih v resnici ni. Skratka, upravičeno nezadovoljni državljani so se znašli v absurdni situaciji, ko v bitki proti diktaturi (?) dejansko sledijo diktaturi navidezne resničnosti. To pa ustvarjajo prav usmerjevalci protestov v skladu s svojimi političnimi interesi. Zahteva za odhod tako levih kot desnih političnih elit se sliši privlačno, toda kdo lahko garantira, da bomo po njihovem odhodu dobili povsem pošteno vlado (če jo sploh potrebujemo), potem ko smo se opekli z »novimi obrazi« a la Katarina Kresal? Kakšno sporočilo nosi predlog dveh članov TRS, da bi Slovenijo vodil »svet modrecev« (sicer že slišano idejo, ki jo je v javnost že lani nekoliko neposrečeno spravil predsednik SLS Radovan Žerjav), v katerem bi videli praktično same stare obraze, tudi strice in tete, ki sicer podpirajo tako Zorana Jankovića kot Danila Türka?

Drago Jančar, v tujini najbolj cenjeni slovenski literat, je pred skoraj poldrugim desetletjem v zborniku »Sproščena Slovenija« (Nova revija št. 206) zapisal, da ni toliko problem kontinuiteta kot taka, pač pa predvsem napačna kontinuiteta. In zdi se, da prav diktatura navidezne resničnosti dejansko stavi na napačno kontinuiteto, saj ni mogoče spregledati, da je skupni imenovalec botrov demonstracij dejansko vrnitev v socializem, iz katerega pravzaprav sploh nikoli nismo izplavali. To lahko prepoznamo predvsem po vlogi sindikatov, ki – roko na srce – v naši državi niso nosilci sprememb, pač pa prej obratno: predstavljajo najbolj konservativen segment civilne družbe. Predlogov za spremembe smo imeli v dosedanji dvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije kar nekaj, od »druge republike«, napovedanih gospodarskih reform prve Janševe vlade pa vse do Jambrekovega predloga nadgradnje nacionalnega programa iz leta 1987, vendar je žal vse ostalo pri kozmetičnih popravkih (prav na to pa denimo opozarja dr. Urban Vehovar). Navsezadnje, tudi predlogi največje vladne stranke za politične spremembe so pri opoziciji naleteli kvečjemu na velik odpor. Res pa je, da sistemske spremembe ne bodo dovolj in tudi ne bodo mogle biti izpeljane, če se ne bo zgodil nek miselni premik, tj. družbena »metánoia«. Tako kot ne moremo starega vina vlivati v nove mehove (in obratno), je z mentaliteto revolucionarnih izročil težko graditi varno prihodnost in domovino kot prostor, v katerem se bomo počutili resnično doma. Prvi korak pri spreobrnjenju pa je prav v tem, da izstopimo iz privida navidezne resničnosti.

Opomba: Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija. Zgornji komentar je njegovo osebno stališče.

Foto: Aleš Čerin