Ja, že spet bom pisal o Putinu in Ukrajini. Tiste med vami, ki vam gre moja obsedenost s tema temama na živce, prosim, da mi oprostijo in tole besedilo preprosto preskočijo. Tudi onim, ki sta jih morda pred dvema tednoma navdušili zmogljivost in cena Predsednikovega avtomobila ali pa jim je upanje vlilo dejstvo, da se tako pomemben gospod tu in tam celo pokriža, nikakor nočem jemati veselja v naših pustih časih. Pišem pač zase, ker se mi zdi zadeva preprosto pomembna, čeprav gotovo mrgoli pomembnejših in bolj tragičnih. Pišem pa tudi zato, da ne bi še mene odnesel val navdušenja nad avtomobili in praznim pompom.
Chamberlain je bil začetnik
Kar malo olajšan sem bil, ko se je izkazalo, da je bil spravljivi Putinov nastop pod Vršičem le kratek čas razlog za mojo slabo vest. Takoj potem, ko je novodobni car v Rusiji sprejel poklonitev turškega kolega, ki bi bil rad v ne preveč oddaljeni prihodnosti sultan ali pa vsaj kalif in ki si je do včeraj še razglašal za glavnega zavetnika krimskih Tatarov, je že vse po starem. Ne le, da se je s tem avtokratska internacionala, za vstop v katero po svetu kar mrgoli kandidatov, postala precej verjetnejša od tudi pod Vršičem napovedovane strnitve “svobodoljubnega človeštva”. Znova se je pokazalo, da s pravim diktatorjem razumen in kolikor toliko trajen dogovor ni mogoč. Pod dvajsetimi žimnicami in dvajsetimi pernicami lepih gesel bo vedno zrno graha, ki ga bo na koncu prisililo k trajni proizvodnji zunanjih in notranjih sovražnikov s preprostim ciljem podaljševanja lastne oblasti in oblasti lastnega krožka v nedogled. Chamberlain je zaradi omejenega nabora zgledov nemara še imel pravico, da to podrobnost spregleda, veliko nerodneje je, če bi se je na novo morali učiti dandanes.
Seveda pri tem izhajam iz utemeljene domneve, da je očitani ukrajinski vdor na Krim, do katerega naj bi menda prišlo v začetku tedna, približno toliko verjeten, kot je verjetno, da so Poljaki 31. avgusta 1939 dejansko napadli oddajnik pri Gliwicah. Priznati je potrebno, da so razmere za poletno zaostritev na mednarodno sicer nepriznani rusko-ukrajinski meji z ruskega vidika kar ugodne. V ZDA se za predsedniški položaj verjetno tepe daleč najslabši par po drugi svetovni vojni, Evropska unija je zaradi še vedno trajajoče begunsko-migrantske krize in rezultata popolnoma nesmiselnega britanskega referenduma paralizirana in je Ukrajina, ki je bila v imaginaciji večine Evropejcev vedno nekje daleć na divjem vzhodu, trenutno prav nič ne vznemirja. Rusko lomastenje jih verjetno ne bi vznejevoljilo niti toliko, da bi se odpovedali nastopu kakršne brhke atletinje v Riu. Putin, znani mojster delanja politike v času olimpijskih iger, na to vsekakor računa.
Kaj je na kocki?
Izrečene ruske obtožbe nikakor niso od muh, saj imajo za mobilizacijo domače ruske javnosti izjemno eksplozivno moč. Za kaj bi utegnil moskovski samodržec slednjo uporabiti? Če bi dejansko šel do konca in bi se ruske enote v takšni ali drugačni obliki znašle v Hersonu ob meji s Krimom, na območju, ki kljub naklonjenosti ruski kulturi niti na vrhuncu putinovske evforije na skrajnem vzhodu države ni kazalo nobene želje po priključitvi carski matjuški in ki se je kulturno-politično v zadnjih letih izrazito opredelilo za ukrajinsko samobitnost, smo pred katastrofo težko izmerljivih razsežnosti. Ukrajina je sama kajpak skoraj gotovo ni zmožna preprečiti, upanje na učinkovito pomoč od drugod je zaradi kompleksnih svetovnih razmer jalovo.
Druga možnost je, da bi vnovična polenta ofenziva veljala starim Putinovim mokrim sanjam, še enemu napadu na Mariupol in poskusu oblikovanja koridorja med Krimom in tako imenovano Novo Rusijo v Donbasu. Iz jugoslovanskih vojn dobro vemo, koliko (tuje) krvi so bili razni politiki in generali pripravljeni preliti za takšne koridorje.
Še najbolj poceni bi bilo to rožljanje z orožjem, če se bo izčrpalo, kar je k sreči videti najverjetneje, zgolj v tem, da Ukrajincem nekoliko zagreni praznovanje srebrnega jubileja neodvisnosti, Putinovim pa z igranjem na karto izjemne ogroženosti domovine dvigne rejting pred septembrskimi parlamentarnimi volitvami v Rusiji. To je sicer hecno, saj dejanska opozicija na slednjih nima nikakršnih možnosti in bodo Enotni Rusiji v dumi tako ali tako delali družbo zgolj politični zavezniki. Vendar se avtoritarni režimi sovjetskega tipa od tradicionalnejših ločijo ravno po tem, da jim ne zadošča, če pridelajo za vladanje zadostno večino. Podpora režimu mora uradno vedno biti enoglasna, kakor smo nazadnje videli ob krimskem referendumu, kjer ni bilo dovolj osemdeset odstotkov, marveč jih je moralo biti sedemindevetdeset.
Četudi se Ukrajinci izmažejo zgolj z nevihto brez resnejših posledic, vse dogajanje jasno kaže, da vodi pot do trajne restive ukrajinske krize samo preko zamenjave režima v Moskvi. Ker je, kot je nedavno povedal denimo Gari Kasparov, popolnoma nemogoče napovedati, kdaj bi se slednja lahko zgodila, je na razpolago za soočenje z ruskim samodržcem bolj malo orodij. Eno je gotovo, da ne sme nikomur od pomembnih svetovnih voditeljev niti v sanjah priti na misel uradno priznanje dosedanjih Putinovih trganj ukrajinskega ozemlja. Drugo orodje je vztrajanje pri resda ne pretirano učinkovitih in ne vedno in povsod dosledno uveljavljanih gospodarskih sankcijah, ki pa so doslej vendarle precej omejile diktatorske apetite iz Kremlja. Tudi za naprej morajo bosti ravno toliko, da jih bo samodržec občutil vsaj nekoliko bolj kot tisto zrno graha, ki ga pod kopico žimnic in pernic sili k nepredvidljivim akcijam.