V eni od januarskih oddaj Pogledi Slovenije na televiziji je voditelj oddaje vprašal goste – voditelje slovenskih političnih strank, ali so za medsebojen dialog. Vsi razen enega so rekli, da s tem nimajo problemov. Le eden je govoril nekaj o medsebojnem lomljenju nog. Ob tem se pač lahko vprašamo, kaj so sploh imeli v mislih, oziroma kaj je sploh dialog. Večkrat se spomnim znanke, starejše profesorice z ameriške univerze, ki je nekoč rekla, da smo Slovenci zelo dobri v argumentaciji, nimamo pa pojma, kaj je dialog.
Učenje za sporazumevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, Državna založba Slovenije, 1994) razlaga besedo dialog takole: »pogovor, navadno med dvema osebama, ali izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum«. David Bohm, Donald Factor in Peter Garret v članku Dialogue – A proposal (www.infed.org) pravijo, da ljudje v današnji moderni kulturi zmoremo komunicirati na različne načine, na primer s plesom in igranjem, toda naša sposobnost za pogovor o bolj globokih problemih ostaja nespremenljiva in vodi v spore, delitve in pogosto v nasilje. Po mnenju teh avtorjev je dialog način za opazovanje, kako naše skrite vrednote in kulturne razlike ter težnje vplivajo na naše obnašanje in neopazno vodijo v spopad. Dialog naj bi bil predvsem arena za učenje, kako prenehati z medsebojnim onemogočanjem. V tem smislu naj bi bil dialog nekaj novega in nadvse pomembnega za prihodnost naše civilizacije. Z dialogom naj bi se torej predvsem učili o nas samih in našem načinu obnašanja ter vplivanja na druge.
Dve možni poti
Ob soočanju s problemi ubiramo posamezniki, skupine, celotna družba različne poti v razmišljanju in delovanju. Med njimi sta dve zelo zanimivi. Ena je pot na kateri se pritožujemo čez vse možne krivce in razloge za naše težave, jih obtožujemo in napadamo z očitki. Druga je pot iskanja rešitev za probleme in težave. Pri odločitvi za drugo pot je treba seveda vedeti kaj sploh želimo oziroma hočemo. Pri odločitvi za prvo pot tega navadno sploh ne vemo in se samo nagonsko odzivamo. Na prvi poti tudi ne moremo računati na uspešno sodelovanje drugih, ker jih z obtožbami in očitki odvračamo, še več, spodbujamo k obrambi, ki pa ni nič drugega kot napadanje z druge strani. Na drugi poti je pri iskanju rešitev vključeno tudi sodelovanje, pri tem pa je dialog nujen in pametno bi bilo, da bi ga prav razumeli. Tudi dialog namreč lahko razumemo kot težnjo po uveljavljanju le ene ideje in stališč le ene strani. Na tak način pa iz poti za iskanje rešitev kmalu zdrsnemo na pot obtoževanja in napadanja. Na kateri poti je trenutno Slovenija? Zdi se, da bolj na prvi, torej na poti medsebojnega obtoževanja, delitev in spopadov.
Muzej na prostem
Vse kaže, da je naivno pričakovati, da bomo v Sloveniji kmalu stopili na pot iskanja rešitev s pomočjo dialoga, v katerem se bomo skupaj tudi učili eden o drugem, o levih in desnih in o vsem, kar se veže na ta vzorec razmišljanja. Bolj stvarno je pričakovati, da bomo z vso silo nadaljevali po prvi poti, torej z medsebojnim bolj ali manj očitnim napadanjem in obtoževanjem. Kam nas lahko to pripelje? Tja, kamor si želimo? Kaj pa si sploh želimo, da bi bilo dobro za nas vse? Morda pa smo vse bližje nekakšnemu muzeju 2. svetovne vojne na Slovenskem na prostem. Izjava znanega zgodovinarja, da je treba spet ustanoviti osvobodilno fronto, že kaže na to. Zgodovina uči, a kakšni učenci smo? Če še zgodovinarja ni naučila, kakšen iskalec dialoga je bila Osvobodilna fronta, koga naj potem sploh kaj nauči?
Foto: Tone Lesnik
