Dialog, kaj je že to?

13

V eni od januarskih oddaj Pogledi Slovenije na televiziji je voditelj oddaje vprašal goste – voditelje slovenskih političnih strank, ali so za medsebojen dialog. Vsi razen enega so rekli, da s tem nimajo problemov. Le eden je govoril nekaj o medsebojnem lomljenju nog. Ob tem se pač lahko vprašamo, kaj so sploh imeli v mislih, oziroma kaj je sploh dialog. Večkrat se spomnim znanke, starejše profesorice z ameriške univerze, ki je nekoč rekla, da smo Slovenci zelo dobri v argumentaciji, nimamo pa pojma, kaj je dialog.

Učenje za sporazumevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, Državna založba Slovenije, 1994) razlaga besedo dialog takole: »pogovor, navadno med dvema osebama, ali izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum«. David Bohm, Donald Factor in Peter Garret v članku Dialogue – A proposal (www.infed.org) pravijo, da ljudje v današnji moderni kulturi zmoremo komunicirati na različne načine, na primer s plesom in igranjem, toda naša sposobnost za pogovor o bolj globokih problemih ostaja nespremenljiva in vodi v spore, delitve in pogosto v nasilje. Po mnenju teh avtorjev je dialog način za opazovanje, kako naše skrite vrednote in kulturne razlike  ter težnje vplivajo na naše obnašanje in neopazno vodijo v spopad. Dialog naj bi bil predvsem arena za učenje, kako prenehati z medsebojnim onemogočanjem. V tem smislu naj bi bil dialog nekaj novega in nadvse pomembnega za prihodnost naše civilizacije. Z dialogom naj bi se torej predvsem učili o nas samih in našem načinu obnašanja ter vplivanja na druge.

Dve možni poti

Ob soočanju s problemi ubiramo posamezniki, skupine, celotna družba  različne poti v razmišljanju in delovanju. Med njimi sta dve zelo zanimivi. Ena je pot na kateri se pritožujemo čez vse možne krivce in razloge za naše težave, jih obtožujemo in napadamo z očitki. Druga je pot iskanja rešitev za probleme in težave. Pri odločitvi za drugo pot je treba seveda vedeti kaj sploh želimo oziroma hočemo. Pri odločitvi za prvo pot tega navadno sploh ne vemo in se samo nagonsko odzivamo. Na prvi poti tudi ne moremo računati na uspešno sodelovanje drugih, ker jih z obtožbami in očitki odvračamo, še več, spodbujamo k obrambi, ki pa ni nič drugega kot napadanje z druge strani. Na drugi poti je pri iskanju rešitev vključeno tudi sodelovanje, pri tem pa je dialog nujen in pametno bi bilo, da bi ga prav razumeli. Tudi dialog namreč lahko razumemo kot težnjo po uveljavljanju le ene ideje in stališč le ene strani. Na tak način pa iz poti za iskanje rešitev kmalu zdrsnemo na pot obtoževanja in napadanja. Na kateri poti je trenutno Slovenija? Zdi se, da bolj na prvi, torej na poti medsebojnega obtoževanja, delitev in spopadov.

Muzej na prostem

Vse kaže, da je naivno pričakovati, da bomo v Sloveniji kmalu stopili na pot iskanja rešitev s pomočjo dialoga, v katerem se bomo skupaj tudi učili eden o drugem, o levih in desnih in o vsem, kar se veže na ta vzorec razmišljanja. Bolj stvarno je pričakovati, da bomo z vso silo nadaljevali po prvi poti, torej z medsebojnim bolj ali manj očitnim napadanjem in obtoževanjem. Kam nas lahko to pripelje? Tja, kamor si želimo? Kaj pa si sploh želimo, da bi bilo dobro za nas vse? Morda pa smo vse bližje nekakšnemu muzeju 2. svetovne vojne na Slovenskem na prostem. Izjava znanega zgodovinarja, da je treba spet ustanoviti osvobodilno fronto, že kaže na to. Zgodovina uči, a kakšni učenci smo? Če še zgodovinarja ni naučila, kakšen iskalec dialoga je bila Osvobodilna fronta, koga naj potem sploh kaj nauči?

Foto: Tone Lesnik

13 KOMENTARJI

  1. Ja, je žal že tako, da je zgodovina pri nas zgolj dekla za dnevnopolitični in ideološki diskurz in da se iz nje nismo pripravljeni prav nič naučiti. In zakaj bi Slovenci komunicirali med seboj, če je veliko bolj lagodno in enostavno zmerjati in demonizirati druge …

  2. Ja, za dialog sta potrebna vsaj dva. Če se pa niti eden ne najde, ki bi se bil pripravljen dogovarjat in ne le v neskončnost zagovarjati svoje nespremenljivo stališče, pa pridemo tja, kjer smo sedaj. Oz. po vsej verjetnosti smo še vedno na poti. Samo da cilja ne nosimo v srcu, kot je razmišljal naš znani alpinist. Bi bilo pa dobro, če pa res pomislili, kakšen je cilj in kakšni so dosegljivi cilji ob takem nadaljevanju.

    Tone, odličen članek!

  3. Kriza dialoga je le naša priložnost, da jo uspešno rešimo.

    Vsekakor je potreben pozitiven pristop ne pa negativen. To je isto kot v družini.

    Družbena situacija je tudi precej sprovocirana. Spomnimo se kako so se spočetka stranke učile konfrontacij, ker jih niso obvladale, saj ljudem zaradi nestrankarskega sistema niso bili vajeni konfrontirati.Spomnimo se kako se je ponavljalo, da se je treba v parlamentu in sicer kregati, češ da je sedaj demokracija. To se mi zdi podobno kot tisto o poštenjakarjih, ko so se iz njih norčevali in je posledično nastala velika nepošptenost.

    Vendar vse se da z lastnim vzgledom in veščino popraviti. Oklenimo se etike in morale in bo vse enostavno. Malo pa se še opravičimo in obžalujmo, pa četudi nismo sigurni, da smo k temu kaj prispevali. Če ne druga smo prispevali to, da nismo pravočasno opozorili kam to vodi.

  4. Vsekar ni demokracije, če ni reda.

    Reda pa ni, če ni etike, morale in odgovornosti.

    Kako se dela red pa si zopet vzamimo za vzgled urejeno družino.

  5. Vse je enostavno, le storiti je treba tisto, kar že ptice pojo, da je treba storiti. Tako doma kot v slovenski skupnosti.

  6. hm, če nekdo reče ”sem za dialog”, to še ne pomeni, da tudi je.
    žal se večina ljudi- zlasti politikov- predstavlja dialog tako, da eden govori in se ga posluša, drugi pa kimajo i8n molčijo.

  7. Nemara pa vsi skupaj največkrat pozabljamo,da nam je najprej in pred vsemi drugimi sredstvi ali možnostmi najbolj potreben predvsem najpogosteje žal spregledan faktor dobrega in rodovitnega dialoga:preprost,spoštljiv in potrpežljiv molk.

  8. Tudi za obvladovanje veščin zbliževalnega dialoga bi bili potrebni izobraževalni tečaji.

    Za politike bi morali biti obvezni.

    Za dobrega politika bi moral veljati tisti, ki zna voditi zbliževalni dialog.

  9. Za uspešen dialog je po mojem potrebno upoštevati vsaj dvoje:

    – med dialogom je treba poslušati sogovornika,
    – a to je še premalo, treba ga je tudi “slišati” in razumeti.

    Kultura in nivo dialoga pa sta že nekaj drugega.

    • Spostovani Rak, se strinjam, dodal bi le tole:
      -ce pa se z sogovornikom ne strinjamo, ga ni treba omalozevati, zaliti in diskreditirati.

      • Absolutno, sam tega nikoli nisem počel, pa sem imel celo delovno dobo opravka z raznoraznimi osebki. Sogovornik se mora v dialogu počutiti enakovrednega.

  10. Hvale vredno bi bilo, če bi se zgornjih ugotovitev držali politiki. Seveda so razlike: nekateri jih skorajda ne upoštevajo, drugi pa dokaj.

    Kakšno stimulacijo pa ima politik, da bi bil etičen in moralen?

    Pravijo, da se mu to lahko obrestuje šele na anslednjih volitvah. Vendar takšna stimulacija je prepozna ali pa je celo ugrešena, saj določen del volilnega telesa ne spoštuje morale in etike.

    Zato je nujno uvesti konkretne oblike stimulacije, ki bodo politike prisilile k etičnosti in morali.
    Zgledovati se je treba po stimulacijah v drugih urejenih državah in v urejenih podjetjih.

    • Dvomim,da bi metodi korenčka in palice mogli obroditi dobre in užitne sadove na polju etike in morale…

Comments are closed.