Dialog je v naravi Cerkve

20

jeronimitski samostanJe Cerkev strukturno nedialoška?

Povprečni slovenski gimnazijec, ki je pokusil osnove sociologije, bo vedel povedati, da je Cerkev skupaj z vojsko, policijo in podobnimi strukturami hierarhična, disciplinarna, monolitna in malodane totalitarna organizacija. Kot kronski dokaz, da v Cerkvi ni dialoga, se navaja njena piramidalna komandna struktura, potem stroga delitev na laike in klerike, na ovčice in pastirje, ter odsotnost notranje kritike. Tudi na vprašanje, zakaj je Cerkev preživela 2000 let, tu in tam slišimo odgovor, da zato, ker v njej ni bilo debate in ugovarjanja. Cerkev naj bi torej preživela, ker je vedno bila nekakšna popolna armada – Arma Christi.

Cerkev – nedialoška? Ali še en “antiklerikalni razsvetljenjsko-fdvjevski predsodek”, kot radi kvalificiramo tovrstna mišljenja?

Cerkev je preživela, ker je dialoška

Kdor pozna cerkveno zgodovino vsaj v osnovnih potezah, bo rekel drugače: Cerkev je preživela 2000 let, zato ker je bila vedno dialoška in kritična do same sebe. Kajti nedialoške, neprožne, neprilagodljive, neljudske organizacije ne morejo preživeti 2000 let! Kdaj so propadli režimi in civilizacije? Takrat ko so se zapirali vase, ko so izgubili stik z ljudstvom in okoljem, ko ni bilo kritične refleksije o danem stanju, ko ni bilo želje in moči po prenovi.

Dialog je Cerkvi bistvena lastnost. Cerkev – Ekklesia v grškem izvirniku pomeni “sklic” ali “shod”. V civilni sferi prvega stoletja je s tem izrazom bil mišljen shod z namenom javne debate – pogovora, torej dialoga. V krščanstvu seveda ni mišljen civilno politični shod, temveč shod verujočih, se pravi, shod, ki je religiozno dejanje in ki vključuje liturgijo. Liturgija pa je oblika dialoga in je vsa dialoško zasnovana. Dialog je tu na taki stopnji, da ga svet ne more razumeti.

Jeruzalemski koncil in dialoškost (sinodalnost) Cerkve

Najbolj izčiščeno sliko o mestu dialoga in kritike v prvi Cerkvi ter tudi pra-vzorec vodenja Cerkve dobimo, če pregledamo dogajanje okrog prvega koncila, ki se je zgodil v Jeruzalemu okrog leta 50 (prim. Apd 15).

Prvi koncil Cerkve razkrije soglasno in istočasno delovanje troje principov:

– Sinodalno občestveni princip: koncil oz. zbor starešin ima moč vodenja in strateškega usmerjanja Cerkve; občestvo v dialogu je zmožno doseči menjavo teološke paradigme; dialog in kritika sta povsem normalni komponenti procesa.

– Petrinsko očetovski princip: Peter (prvi starešina) ohranja vodilno vlogo; dialog in kritika mu pomagata do bolj jasne slike; Peter se s strani Pavla ni počutil ogroženega; ohranil je stabilnost sistema in obenem spodbudil k prenovi; njegova pastirsko očetovska vloga je skozi koncil še bolj prišla do izraza. Nauk: dialog ljudstva (sinodalnost) in avtoriteta voditelja (hierarhija) si v krščanstvu ne nasprotujeta.

– Pnevmatološki (svetoduški) princip: člani koncila napišejo pismo “Sveti Duh je sklenil in mi z njim….” (Apd 15,28); zbor, tudi s svojo konfliktnostjo, je samo razkril in omogočil delovanje Svetemu duhu.

Da so udeleženci prvega koncila zaznali navzočnost Svetega Duha, pomeni, da dialog in kritika nista v nasprotju z Božjo naravo Cerkve. Skratka, vzorec vodenja Cerkve skozi njeno prvo večjo krizo ne kaže nobenega avtoritarizma, nobenega absolutizma, nobenega monarhizma, nobenega ekskluzivizma ekspertov in elitizma posvečenih, nobene enosmerne komande, pa tudi ne nobenega preglasovanja in tajnega lobiranja, nobenega retoričnega kaosa, sovražnega govora, obstrukcij, ipd…

Cerkev je več kot demokracija

Ali je torej prva Cerkev bila demokratična? Ne, Cerkev ni bila demokratična; ne v smislu grške ne v smislu moderne demokracije. Bila je (in je) več kot demokracija. Že zato ker razvija in živi tudi eshatološko občestvenost, povezavo med živimi in mrtvimi, med ljudmi in angeli, med človekom in Bogom. Dialog je tukaj v povsem novi perspektivi. Potem zato, ker v procesih razprave in odločanja išče resnico. V demokracijah „resnico“ določa parlamentarna večina, v Cerkvi je iskanje resnice občestveno-komunikativno (razprava) ter molitveno (liturgija) dejanje.

Demokracija je kakopak vrednota tudi za Cerkev. Ko je Cerkev manj kot demokracija, propada. A le ko je več kot demokracija, je sebi podobna. Ali, kot je zapisal nek španski teolog (navajam po spominu): Cerkev je več kot demokracija in samo, če je več kot demokracija, ima opravičilo, da ni demokracija. Če ne zmore biti več kot demokracija, naj bo vsaj demokracija.

* Ta zapis je bil najprej objavljen 24.9.2015 v okviru blogerske dejavnosti Socialnega tedna 2015. Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

20 KOMENTARJI

  1. Cerkev je v tem smislu seveda več kot demokracija. In v tem ni nevarnosti za Cerkev. Nevarnost je, ko besede izgubijo pomen, ko se začne “blebetati”. Ko se nauk izenači s teologijo in postane ideologija. Imamo zapoved “Ne nečistuj”, nimamo pa zapovedi “Bodi čist”. Tu je nevarnost, da bi duhovnik končal mašo namesto s “pojdite v miru” bi rekel “pojdite in ne grešite več”. To bi pokončalo Cerkev. In to jo hudo zdeluje ta trenutek. Ne vem kdo je izrekel, da smo poklicani k svetosti. Vem pa, da so se te besede povsem napačno prijele.
    Kristus je rekel Pojdi in ne greši več. Kako si človek to drzne ponoviti bližnjemu? In to zlasti pri nas, poslušam kar naprej. Moralizatorje, farizeje, oni bi drugim zapovedovali “pojdi in ne greši več”. Bodi čist! Kakšna predrznost.
    Še posebej glede spolne morale. O tem kako Cerkev “zavrača izvenzakonsko spolnost”, potem pa ji skozi zadnja vrata vdira celo homoseksualnost. Bo mar Cerkev izdala seznam grehov, da bom lahko jaz smrtnik še za življenja svetnik? Seveda se iz nas potem norčujejo ateisti in nam očitajo hinavščino.
    Prav zanima koliko duhovnikov razume zakaj se maša ne konča s “pojdite in ne grešite več”?!

    • Oh, odločitev, da ne bo grešil več, da katoličan pri Sveti spovedi. Sam, prostovoljno. Sevedapa vsi trije, to je spovedanec, spovednik in Jezus vedo, da je to nedosegljiv ideal, ki ga spovedanec ne bo izpolnil. Ampak šteje odločitev, da ne bo več grešil.

      Seveda, gospod Zdravko, od napisanega dvomim, da ste kaj razumeli.

      • O spovedi sploh nisem govoril. O odločitvi spovedanca ni nikjer niti besede.
        Dvomim da se razumeli o čem sploh pišem.

    • Mislim, da si “dregnil” v srce licemerja Cerkve. Mogoče bi lahko z enim stavkom ponazoril takole. Poslušajte kaj govorim ne glejte kaj delam. Ja imaš prav “inzvenzakonska spolnost” res obremenjuje slovenski kler.
      O homoseksualnosti pa ima celo na nekaterih portalih ki govorijo o zakonu in zakonski skupnosti svoje “tribune”, ki to na veliko propagirajo. Nasploh pa je veliko duhovnikov povozil čas predvsem v pridigah. Kar naprej lajnajo o potrošništvu, pa bogastvu kot da se v cerkvah tre samih bogatašev. V resnici pa so v njej vsakdanjih državljani, ki imajo prej probleme s plačevanjem položnic kot pa z skrbjo kam z denarjem. Slovenska duhovščina se ne more otresti slike kristjana, ki si ga predstavlja, kot pridnega delovnega in ponižnega človeka. Kot da bi ga izenačil z mravljo. Zato pa vzgajajo državljana volilca pohlevnega in večno odpuščajočega. Samo čakam, da bo v kakšnem pastirskem pismu navodilo molite in hvalite oblast še posebej kadar vam nabije še dodatne davke. Namreč cerkev je za dialog.

      • @ Falcon

        Se boš moral pa le nekoliko posodobiti.

        Približno na tvoj način so bili videti teksti v partijski literaturi nekje v 80. letih prejšnjega stoletja, kjer so se “borili proti kleru”. To je danes tako neumno, da bi se ti še zapriseženi borci tipa Stanovnik posmihali.

        • Če ne verjameš pojdi pa poslušaj v cerkvi. Kler se bori sam proti sebi. Zato pa dobri duhovniki ne pridejo na površje. Oglej si kdaj tudi prenos kakšne maše preko tv. Novomeški škof misli, da je za fiasko v mariborski škofiji kriv sam satan.. In to tudi javno razlaga. Krivi pa so “posvečeni kleriki”, ki pa res niso razumeli besed evangelija. To pa je sodobnost.Morda imaš prav. Zares z sodobnimi finančnimi prijemi so cerkev spravili kot je bila prvotan cerkev revna in brez premoženja.

          • Ne bom branil novomeškega škofa, vendar ima na teoretični ravni prav: zlo se je začelo s Satanom. Ampak s tem si ne moreš nič pomagati v praksi, v praksi potrebuječ imena, da jih oddaljiš od problematičnih del.

            Kar se tiče Cerkve na Slovenskem, pa trdim, da je popolnoma prerešetana s prostozidarji, homoseksualci. Tako prerešetana, da slovenski narod izumira, ker nima več luči in ne vidi, kam hodi. Lokalna zmaga Satana po novomeškem škofu. Lokalna zmaga podobno Severni Afriki oziroma Bljižnjem vzhodu, kjer so nekdaj krščanske pokrajine postale muslimanske. Ali kdo ve zakaj?

          • Uf, zelo ostro: 800 duhovnikov: pol prostozidarjev in pol homoseksualcev? A lahko prosim več razložiš? Kako jih običajni verniki prepoznamo, po besedah, obnašanju, izgledu in dejanjih?

          • Vprašaj jih, od kod jim denar in za kaj ga porabijo. Ampak o tem se v Sloveniji seveda ne sme govoriti.

          • Satan ni izgovor. Odkod vam to?!
            Da pa je vsaj slovenska Cerkev revna, pa res ni potrebno posebej ugotavljati. Tole z avtomobili je navadno skopuštvo takih, ki sami nimajo nič. Ali pa celo imajo, kar je še huje.

          • Če se za fiasko v mariborski škofiji obsodi satana in s tem zaključi zadevo, potem je satan samo izgovor.

            Kako pa si ugotovil, da je revna recimo ljubljanska škofija? si morda že videl kakšno finančno poročilo ljubljanske škofije?

  2. Za Cerkev je bistven dialog, bistveno je pa tudi, da zna dialog dozirati in vpeljati v dovolj varne struge. Da je voda lahko živahna in bistra, a da se vendar ne razliva in ne uničuje.

    Če bi Cerkev dopustila “judovsko šolo”, bi bilo slabo. Samo od polemik in prepirov se ne da živeti. Večino časa je le treba preživeti v miru, osredinjen okoli tistega, kar te združuje in osmišljuje. To je znano že iz psihologije posameznika.

  3. Cerkev bi morala prednjačiti v duhovnosti vsakdanjega življenja, ne pa da večkrat caplja za dogajanji, ki so zaradi tega zavožena.

    Cerkev je po navadi izpadla kot skrajno dogmatska in avtoritativna, namesto, da bi posnemala življenje v prvih krščanskih skupnostih in bila sproten, preventiven in pozitiven duhovni vodnik človekovega razvoja.

    V cerkvi večkrat premalo izstopa ljubezen kot temelj in vodilo krščanstva, kateri pomaga zdrava pamet.

  4. Bejž no!

    Pa napiši, kje si to zaznal. Pri maši, pri verouku, na kakšnem hudem simpoziju, v časopisu Družina, na TEOF…… si škof??

  5. Hvaležen sem patru Cestniku za tako razumljivo in precizno razlago. Predvsem to glede pravilnega razumevanja demokratičnosti v Cerkvi.

    Razmišljam, ali ne gre za podoben, seveda bolj trivialen, oz. bolj zemeljski “problem” v čudaških očitkih glede avtoritarnosti pri vodenju strank, predvsem SDS, ki jih vsesplošno poslušamo. Po mojem razumevanju funkcioniranja neke stranke je namreč “demokratično” interno delovanje neke stranke drugotnega pomena, oz. je celo slabo. Podobno velja tudi za podjetja, za neko organizacijo. Tam mora biti določena hierarhija, sicer zadeve ne funkcionirajo. Demokratičnost se tu kaže čisto na nekem drugem nivoju, recimo v spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

    Slovenija še zmeraj ni sposobna spraviti socializma iz svojih podsistemov, še iz kakšne fillozofije ne. Hvala Bogu vsaj, da socializem v matematiko in fiziko ni mogel!

  6. …”Potem zato, ker v procesih razprave in odločanja išče resnico. V demokracijah „resnico“ določa parlamentarna večina …”
    —————————–
    No pri nas pa je zapovedano, da se resnica celo skriva !!!

    • 17.10.2015
      7:29
      …”Potem zato, ker v procesih razprave in odločanja išče resnico. V demokracijah „resnico“ določa parlamentarna večina …”
      —————————–
      No pri nas pa je zapovedano, da se resnica celo skriva !!!

      ………………………………

      Še huje: centralni planerji resnico potvarjajo, si jo izmišljujejo, jo proizvajajo, jo vsiljujejo, jo določajo, jo nadzorujejo, jo pobirajo, jo lišpajo, jo prilagajajo, jo relativizirajo…

      Marx in Machiavelli = strup 21.stl., Antikrist

Comments are closed.