Boris Pahor je ob 103. letnici predstavil svojo knjigo »V imenu dialoga«. Na tiskovni konferenci je povedal: »Če bi se na svetovni ravni v imenu dialoga srečali politični gospodarji, predstavniki različnih veroizpovedi, pisatelji in drugi misleci, bi dialog lahko uspel.« V tem se kažejo Pahorjeva vključevalnost, širina, razsodnost in vizija, ki močno odstopajo od slovenskega povprečja. Sam je namreč agnostik, pa je k dialogu povabil predstavnike različnih veroizpovedi. Takšna vključevalnost v Sloveniji ni običajna, prav veliko širine ni zaznati, saj se verujočih in drugače mislečih ne vabi k sodelovanju pri iskanju skupnih rešitev. Ob tem pa dominantna elita, ki tako ravna, v isti sapi zatrjuje, kako nerazsodna sta izključevanje in ozkosrčnost pri delu za skupno blaginjo, razvoj in sožitje. Krivdo za takšne razmere pripisuje tistim, ki jih izključuje in podcenjuje. Ker ni dialoškega ozračja in struktur, ki bi ga pospeševale, ni skupne vizije in hotenj. Zato ne preseneča Pahorjeva ugotovitev: »Država mora imeti neko enotnost, če ne bo šla fuč!«
Dialoškost laičnih oblasti
Starosta razumnikov je še povedal, da govori »o svetovnem dialogu za nek novi smisel v svetu, v katerem bi bil v ospredju razumni človek, ki bi vodil dialog na etični ravni«. V demokratičnih družbah tak dialog poteka, zato so se takšne družbe sposobne dokaj uspešno spoprijemati z izzivi, ki jih življenje prinaša vsak dan v družbi in državi sami in v mednarodni skupnosti, katere del so. To bi težko rekli za družbene ureditve, kjer demokracije ni ali pa jo krasi kakšna oznaka kot npr.: ljudska, socialistična, islamska in še kakšna »dopolnitev« bi se našla. V demokracijah so v družbeni dialog vključeni vsi, tudi verniki in njihovi predstavniki. Celo Francija, ena redkih demokracij, ki ignorira versko opredelitev in čutenje svojih državljanov v imenu fundamentalistične laičnosti, je obrnila ploščo po pomoru med mašo 26. julija v Saint-Étienne-du-Rouvray, v katerem sta džihadista 85. letnemu duhovniku odrezala glavo.
Po atentatu v Nici, na državni praznik 14. julija, se je med politiki vnel srdit prepir, kdo je kriv za zelo pomanjkljivo varnost na Promenade des Anglais. Krajevne oblasti so obtoževale vlado, ta pa je vračala udarec krajevnim. Politika oz. oblast je v grdem boju, da bi ohranila lep obraz, odrinila v drugi plan tragičnost dogodka in bolečino ljudi, posebej neposredno prizadetih. Nasprotno so se francoski škofje odzvali z bližino žrtvam in prizadetim, s spodbujanjem k odpuščanju in gojenju civilizacijskih vrednot, da ne bi prevladala slepa jeza in maščevalnost. Da bi popravil politično škodo, ki jo je napravila njegova vlada po atentatu v Nici, se je predsednik François Hollande udeležil maše zadušnice za umorjenim duhovnikom Jacquesom Hamelom v pariški Notre-Dame. Tam je rouenski nadškof Dominique Lebrun znova govoril o odpuščanju in bratstvu, predsednik Hollande pa o varnosti in ukrepih vlade. Ljudi so nagovorile le nadškofove besede. Dan po zadušnici je sociolog Michel Wieviorka zapisal: »Kot ateist moram priznati, da so verski predstavniki, še posebej katoliški, poiskali besede, s katerimi je mogoče ustvarjati enotnost v državi. Politični predstavniki tega niso zmogli.« Torej verski predstavniki, ne politiki, so storili nekaj, da ne gre država fuč, bi rekli s Pahorjem.
Gotovo, politiki so časovno omejeni in če hočejo biti ponovno izvoljeni, morajo delovati všečno. Hollande pač govori o varnosti in vojni proti terorizmu, ker so pred vrati volitve. Vendar je ukrepanje zgolj na tej ravni gašenje požara, ne pa njegovo preprečevanje. Ravno to pa morejo verski voditelji. Te je pred leti francoski filozof Régis Debray na srečanju visokih verskih predstavnikov z vsega sveta v Aachnu izzval: »Vi, ljudje vere, vam ni treba braniti ne pakta stabilnosti ne zaposlenosti. Vi ste bolj svobodni kakor politični voditelji in vendar se vas komaj kaj sliši. Vi govorite z vrhov svojih gora. Toda svet trpi, ker ima preveč upravljavcev in premalo prerokov.« Francoski škofje in katoliški verniki so v zadnjih dogodkih pokazali, da vendarle niso samo upravljavci, marveč da znajo povezovati, ko je grožnja razdora neizmerna. S človekoljubnim in dostojanstvenim odgovorom na morijo je vsa Cerkev v Franciji pokazala, da ima kot religija ogromno simbolnih virov smisla, s katerimi se je mogoče soočati s takšnimi tragedijami. Poleg tega je dokazala, da v trenutku, ko bi se lahko zaprla vase zaradi islamističnega nasilja, ki ga je deležna, razpolaga z usposobljenimi kadri – od papeža, škofov in duhovnikov do angažiranih laikinj in laikov – ki zmorejo strahove ublažiti, usmerjati in razložiti. Po cerkvah ni bilo namreč eksplozije sovraštva in ta Cerkev, ki jo politiki, še zlasti levi, imajo predvsem za varuhinjo okostenele morale, je za razliko od prav teh politikov pokazala izjemno vitalnost in splošno družbeno koristnost. Če se poleg vsega še spomnimo, da je papež Frančišek takoj po atentatu telefoniral francoskemu predsedniku in izrekel sožalje, so Francozi lahko začutili, da v hudem niso prepuščeni sami sebi in brezbrižnosti sveta.
Po teh dogodkih je François Hollande na tiskovni konferenci za katoliške medije zaupal, kako so nekateri v zgodovini Francije verjeli, da se bo emancipacija zgodila, ko bodo propadle religije. Zdaj pa smo priče nasprotnemu, kaj vse lahko namreč religije prispevajo k povezanosti kakšne družbe, kolikšen družben kapital imajo. In ta ateist in socialist še doda: »Laična Republika ne pomeni poganska Republika«. Katoliškim novinarjem je vzelo sapo in obenem prižgalo kanček upanja, da se je predsednik in z njim vsa politika nekaj naučila iz teh tragičnih dogodkov in da ne bodo kmalu spet z levo roko izganjali religije iz javnosti.
Gojenje dialoga
Usposobljenost za dialog ne pade z nebes, tudi ko gre za »nebeške« stvari, za religije, ne. Te lahko namreč krepijo družbeni kapital, tj. utrjujejo bratstvo/sestrstvo, skratka družbene vezi, in jih osmišljajo, če se jim dopušča, da se zato usposabljajo. Preprosto povedano, potrebno je stalno vajeništvo, delovanje, ne pa životarjenje v getu oz. zakristiji. Kljub fundamentalistični laičnosti imajo verske skupnosti v Franciji pravico do svojega šolskega sistema, ki ga financira država, in dopušča vrsto socialnih in karitativnih dejavnosti, v katerih redno sodeluje več sto tisoč vernih prostovoljcev. Med temi dejavnostmi je še kako pomembno delo s priseljenci in begunci in njihova integracija, ki vključuje seznanjanje z verstvi tako priseljencev s krščanstvom kot kristjanov z islamom, budizmom, hinduizmom idr. Za vse to sta potrebna čas in vsaj minimalna moralna podpora oblasti in javnosti oz. njihova minimalna pripravljenost za dialog. Ta v Franciji vendarle ves čas obstaja, čeprav manj kot drugod v demokratičnem svetu, a precej več kot v Sloveniji in vsekakor neprimerno več kot tam, kjer demokracije ni.
Prav na to, da imajo verski predstavniki marsikje zvezane roke ne le zaradi laičnosti, marveč krutega preganjanja, je Régisa Debraya in udeležence v Aachnu spomnil zgodovinar Andrea Riccardi. Pravi preroki so bili umorjeni in jih še morijo: Martin Luther King, Gandi in mučenci nacizma, komunizma in džihadizma … Vendar vsi ti spreminjajo svet, ker rušijo konformizme in zgodovinske determinizme, ogrožajo interese oblastnega stroja in razkrivajo medijsko skorumpiranost, vdanost političnim in ekonomskim gospodarjem in manipuliranje z javnostjo. Predstavniki verstev so manj »svobodni«, kakor trdi Régis Debray. Verska svoboda je še vedno redka dobrina. Protestantski ali katoliški škofi na Kitajskem in muslimanski intelektualci imajo zvezane roke, milo rečeno. Drugod so verski predstavniki zasmehovani, zaničevani, v najboljšem primeru podcenjevani, prisiljeni v pasivnost in samocenzuro. Vse to, na kar je opozoril Andrea Riccardi, je bilo opazno tudi na srečanju v Aachnu; zvezane roke so imeli še zlasti mnogi predstavniki islama, če pa so govorili svobodno, niso predstavljali nikogar drugega kakor sebe. Zaradi tega so predstavniki verstev po vrsti govorili o utrujenosti, ker se tragedije kar vrstijo in jim ni videti konca. Izražali so svojo nemoč, kajti v njihovih vrstah se pojavljajo vedno novi skrajneži; oblasti so gluhe za njihove predloge; kaže, da spirale nasilja in zloma skupne moralnosti ni mogoče ustaviti … »Pesimizem raste iz leta v leto in postaja način razmišljanja, ki ga razglašajo za realizem,« sklene Riccardi. Vendar nazadnje ni druge poti kakor dialog, kjer ljudje prisluhnejo drug drugemu v spoštovanju in iščejo rešitve, ki bodo blagodejne za čim več ljudi, če že ne za vse. K temu nedvomno ogromno prispevajo tudi medverska srečanja, čeprav se zdi, da vsak pove svoje in je konec. A to je bila le setev, ki jo je treba zaradi slabega vremena, jalovega semena … vedno znova ponavljati, da vznikne klasje in se obeta žetev. V nasprotnem primeru nam ostane, da sejemo veter, žanjemo vihar … in smo fuč!
Jordanski princ Hassan je avgusta v časniku Libération zapisal: »Za vse nas, ki sodelujemo v medverskem dialogu, je glavni izziv, da pomagamo zaustaviti to nevarno plazenje proti sovraštvu, samouničenju in bratskim konfliktom.« Zato je potrebna resnicoljubnost: »Spoznati moramo in iskreno priznati, da svete knjige – krščanska Biblija, judovska Tanaka in Koran – vsebujejo besedila, ki povzročajo ločitve in so sovražna do drugih skupnosti. Nanje so se sklicevali vso zgodovino, da so v imenu Boga opravičevali najbolj gnusne zločine. Kot musliman verujem v Haq el Hurriya in Haq el Karama, pravico do svobode in pravico do človeškega dostojanstva. Čas je, da zaustavimo sovraštvo in grozote, ki sejejo kaos v vsej neposredni regiji in onstran nje. Mir in človeškost sta odvisna od uspeha tega medverskega delovanja. Takšna je njena pomembnost.« Ne le ta princ, marveč mnogi drugi muslimani, nekaj jih poznam osebno, mnogo več preučujem, se enako kot mnogi med nami zavedajo, kaj je treba delati, da ne bomo fuč: ne v družini in Cerkvi ali umi, ne v domovini in mednarodni skupnosti. Zato sta vsem tem spodbuda in optimizem človeka, ki je v 103 letih življenja korenito izkusil, kaj pomeni odsotnost dialoga, še kako dobrodošla.
P.S.: Močno si želim, da bi dialog stekel tudi med komentatorji, ki se odzivajo na moje prispevke. Če bi streljanje anonimnežev iz zasede kaj prispevalo h kulturi dialoga, bi bila Slovenija večna.
