Zastrašujoče! Zloraba tragedije mariborske sodnice

Razpletanje ozadja tragedije mariborske sodnice ne zmanjšuje njenih bolečin in njenega trpljenja. Ne glede na vse, kar bo prišlo na dan, moramo z njo kot človekom sočustvovati, storilca pa obsojati. Za fizično in še brutalno nasilje v družbi ne sme biti prostora.

Razpletanje ozadja tragedije mariborske sodnice bo zaradi verjetnega zasebnega ozadja slej kot prej postala del naše splošne tragične preteklosti. Ne bi bilo pa prav, da bi se isto zgodilo z s spominom na javne reakcije v tem primeru. Ker je šlo za visoko sodnico, so izpostavljeni slovenski politiki in dežurni usmerjevalci javnega mnenja takoj predpostavili pravno-politično ozadje. To se je zgodilo, kljub izjemno poudarjenemu sporočilu policije, da raziskujejo tudi zasebno ozadje (!) napada. Kar pomeni, da so takoj nekaj posumili. Kot da sodnik ali sodnica ni tudi človek. Ali bi se tako razburjali, ko bi bila brutalno pretepena neka neznana snažilka?

Dežurni krivci kot vedno: desničarji, fašistični katoličani, kulturniški rasisti, janšisti, …

Zadeva je še hujša. Osebno tragedijo so začeli izkoriščati za politično in ideološko obračunavanje. Krivec jim je bil takoj jasen. Desničarji, fašistični katoličani, kulturniški rasisti, janšisti in podobni. Med politiki so v »pravilni drži« izstopali Andreja Katič, Igor Zorčič in Luka Mesec. V napadu na sodnico so videli podobnost z ubojem na nemškega demokrščanskega politika! Sicer pa so bili na udaru oni, ki niso ob tem obračunavali ideološko! Izpostavljali so nezadostne ali neustrezne kritike Jelinčiča in Janše, odvetniške zbornice, … Žalili so predsednika države Boruta Pahorja, žaljivo označenega kot domnevno moralno avtoriteto, ki prijateljem neonacistov in ustašev … nikoli ne odreče svojega sočutja.  Vročo smolo in kamenje so valili na nekdanje vztrajnike pred sodiščem, ki jih označujejo kot drhal. Tudi »pobalinskega sodnika« ustavnega sodišča niso pozabili omeniti. Seveda pa omenili tudi vse, ki kritizirajo razmere v sodstvu. Mimogrede: te odmevajo že v tujini. Kritizirajo tudi tožilstvo, ker premalo preganja sovražni govor, hujskaške govorice. Zgražali so se nad (domnevnimi) intelektualci in novinarji, ki nasprotujejo omejitvi svobodo govora …

Slovenija naj bi bila po njihovem prepričanju na robu nasilja, streljanja in bomb, pred rojstvom in prevlado fašizma … Ta jim pomeni odpravo pridobitev demokracije in obračun z vsemi, ki ne sprejemajo metod in praks uresničevanja ideologije slovenske samooklicane levice. Bolj ko se predstavljajo, da so drugačni, bolj so podobni in celo enaki nekdanjim. Za dosego svoje vsesplošne oziroma totalitarne prevlade so pripravljeni storiti vse, tudi zlorabiti lastne žrtve.

Tisti, ki vemo, da fašizem in nacizem izhajata iz tesnega objema in nederij Leninovega marksizma, se s tem lahko globoko strinjamo. Ob tem jim lahko priznamo trud za njihovo inovativno barvanje črnega na rdeče.