Dežman v intervjuju z Možino izpostavil nevarnost levega komunističnega ekstremizma (POSNETEK)

16
5025
Dr. Jože Dežman, predsednik Vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, na tiskovni konferenci, 30. 11. 2017, ko so predstavili poročilo o ekshumaciji posmrtnih ostankov Romov, žrtev partizanskega poboja v Iški pri Ljubljani (http://www.rtvslo.si)
Dr. Jože Dežman, predsednik Vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, na tiskovni konferenci, 30. 11. 2017, ko so predstavili poročilo o ekshumaciji posmrtnih ostankov Romov, žrtev partizanskega poboja v Iški pri Ljubljani (http://www.rtvslo.si)

Dr. Jože Dežman, ki je bil v oddaji TV SLO Intervju gost dr. Jožeta Možine (POSNETEK TUKAJ),  je eden najbolj vsestranskih slovenskih zgodovinarjev, ki pri svojem delu suvereno vključuje tudi druge znanstvene panoge, kot so filozofija, teologija, arheologija … Hkrati pa je  zanimiv z vidika osebnega razvoja in dozorevanja od življenjskih stranpoti do visoke stopnje profesionalne in etične drže.

V zadnjem obdobju se je posebej izpostavil kot predsednik vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, ki je odločno posegla v najbolj boleč in s strani nosilcev komunističnega režima tudi najbolj prikrit korpus slovenske zgodovine. Kot nečak narodnega heroja Tončka Dežmana  je imel vpogled v delovanje zgodovinarjev pod partijskim vplivom, kjer so zgodovinarji vedno delovali po potrebah režima.

Dežman se je zgodovinskim mitom že zelo zgodaj začel upirati, v zadnjem obdobju pa, kot pravi, razkriva tiste najbolj trdovratne mite in tabuje bivšega režima. Med drugim tudi to, da se večina Slovencev med drugo svetovno vojno ni borila na partizanski strani, ampak so bili poleg protirevolucionarjev naši predniki po večini mobilizirani v nemško, italijansko in madžarsko vojsko. Kot izredno ključno izpostavlja tudi spoznanje, da je partizanska vojska, ki se je imensko borila za svobodo, ubila več domačih ljudi kot pa okupatorjevih vojakov. Poleg tega je revolucionarna stran večino svojih žrtev ubila po vojni in ne med njo, umorila je več neoboroženih oseb kot pa oboroženih. Vse to so dejstva, ki jih bo pač potrebno sprejeti taka kot so, je prepričan Dežman.  Kar tiče sprave izpostavlja misel, da je edina možna sprava –  sprava z resnico, pa naj bo ta še tako boleča. Izjave predsednika Zveze borcev Tita Turnška, ki zatrjuje, da so bili povojni pobiti sojeni, označuje kot eklatantno laž in napad na pravni sistem republike Slovenije, ki v katerem je z Zakonom o popravi krivic določeno, da so pomorjeni brez sojenja nedolžne žrtve komunističnega režima in njihovi svojci deležni odškodnine in opravičila države.

Dežman izpostavlja razdvojenost slovenskega naroda in krivdo pripisuje tistim, ki ignorirajo nova zgodovinska dejstva in na deset tisoče umorjenih v revolucionarnih pomorih po drugi svetovni vojni. Meni, da je del zgodovinarjev ostal na »titofilski« strani kot pravi, in podlegel privilegijem. Ti ne želijo videti celotne slike ampak raje z glavo v pesku ignorirajo pomembna zgodovinska spoznanja in raziskovalna dela, ki so nastala v zadnjih letih. Gost je prepričan, da tudi to zgodovinskim mitom polpretekle zgodovine ne bo pomagalo, da bi preživeli.

Dežman se ne otepa oznake, da je največji »grobar« v državi, saj ima komisija, ki jo vodi v evidenci več kot 600 prikritih grobišč s številom žrtev, ki gre v deset tisoče. Ugotavlja, da smo z vidika spoštovanja grobov in mrtvih v dobi enoumja po letu 1945 doživeli civilizacijski zdrs pod vsako civilizirano raven, saj pravzaprav noben od grobov, ki sodijo v kategorijo vojnih grobišč ni urejen. Če so po prvi svetovni vojni vse vojne žrtve imele pravico do groba in spomina, je po drugi svetovni vojni skoraj polovica žrtev ostala brez pravico do groba in spomina. Ta rasistični odnos do smrti in pokojnikov, ki ga je uveljavil komunistični režim, ni bil veliko boljši, ko je šlo za partizanske grobove trdi Dežman in izpostavlja, da je režim kar izbrisal številne partizanske družinske grobove, ki so skoraj vsi označeni s križi. Sam tu razvija tezo o komunističnem ateističnem pokopu, ki ni imel pietetne, ampak samo ideološko funkcijo, zato izpostavlja primere, ko bivšemu režimu ni bilo mar za posmrtne ostanke padlih partizanov.

Razvila se je etična poškodovanost v slovenski družbi, ki v odnosu do mrtvih še vedno traja. Kot primer je Dežman navedel lanski izkop posmrtnih ostankov okrog 50 Romov, ki so  jih partizani pomorili v Iškem vintgarju maja 1942. Kljub temu, da gre za genocidni umor, del porajmosa, in velik zločin, saj je bilo polovico pobitih otrok in žensk, so storilci, med njimi narodni heroji, še vedno deležni vseh časti, ljubljanska mestna oblast pa zavrača, da bi na Žalah posmrtne ostanke romskih žrtev pietetno pokopali. V pogovoru bomo videli tudi še neobjavljene posnetke romskega morišča v Iški.

S tega vidika vidi Dežman izpostavljanja komunistične rdeče zvezde in čaščenje tega simbola v zadnjem obdobju kot neslano provokacijo in poskus zastraševanja prebivalstva, ki je trpelo zaradi stalinistične revolucije. Pomemben del slovenske, celo vladajoče elite, s tem znova kaže, da jim osamosvojena in demokratična Slovenija ni bila intimna opcija, kar je slab obet za skupno prihodnost.

V času, ko je veliko govora in etiketiranja na temo sovraštva, izključevanja in ekstremizmov, Dežman izpostavlja nevarnost levega oz. komunističnega ekstremizma, ki je  zgodovinsko gledano povzročil daleč največ sovraštva, izključevanja in žrtev med Slovenci.

16 KOMENTARJI

  1. Da če že potrebujemo spravo, jo rabimo predvsem z resnico, je poudaril.
    Potem se bo tudi drugod zgodila kot se mora.

  2. Res, odličen intervju!

    Katastrofalnih posledic komunističnega genocida in kulturocida se še dolgo ne bomo znebili. Toda resnica bo prej ali slej prišla na dan. Tedaj bo mogoča sprava in perspektiva za zdrav razvoj.

  3. Eden naslednjih intervjujev bi bil lahko z go. Tamaro Griesser Pečar. Ona bi lahko več povedala o serijski kolaboraciji komunistov s fašisti in nacisti. Mislim, da je to ta resnico, ki bo zares bolela. Imel sem sicer občutek (lahko se motim), da je Dežman v nekem trenutku hotel povedati nekaj na to temo, vendar ga je Možina (nehote) prekinil z nekim vmesnim vprašanjem, tako da je Dežman za trenutek izgubil rdečo nit, pozneje pa se k temu ni več vrnil. Se strinjam s tistimi, ki menijo, da bi tak intervju moral biti na sporedu vsaj enkrat na teden.

  4. Moje spoštovanje, gospod Dežman.Bolj kot karkoli drugega Slovenci potrebujemo resnico. Šele ta nas bo pomirila. Zaukazana sprava, kakršna naj bi bila v Kočevskem Rogu, ni nikakršna sprava. Sprava je vedno intimno dejanje posameznikov – odpuščanje v krščanskem smislu. Kako prav je imel nekdanji spoštovani veleposlanik ZDA Mussomelli (ne vem, ali sem prav zapisal), ko je Slovencem priporočal, da dajo na mizo vse, kar je bilo prav ali narobe, dobro ali slabo – skratka vsa dejstva, šele potem bo prišla pomiritev. Pa sta ga Stanovnik in Türk naganjala domov. Najslabše, kar nam je zapustil boljševizem, pa je odsotnost sleherne etike. Od tod vsa sprevrženost in izrojenost njegovih ideoloških dedičev.

  5. Morda obstaja kaksno družbeno cedilo, ki bi precejalo:
    “moč argumenta” ?
    nasproti “argumentu moči” ??

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite