Dežman: Ugovori proti farnim ploščam so strašljiv odmev totalitarnega revizionizma

7
836

Med ljudmi, ki so začutili, da morajo ob intervjuju, ki ga je z menoj na nacionalni televiziji opravil dr. Jože Možina, nekaj povedati, je bil tudi dr. Oto Luthar. Oto Luthar več kot dve desetletji vodi ZRC SAZU, največji javni raziskovalni zavod za humanistične vede v Republiki Sloveniji. V biografiji zvemo, da se v svojem raziskovalnem delu ukvarja predvsem z zgodovino zgodovinopisja, filozofijo zgodovine, z zgodovino sodobnih intelektualnih praks ter z revizionizmom v zgodovinopisju. Zanimajo ga tudi teme, povezane s sodobno idejno zgodovino ter s kulturno zgodovino prve svetovne vojne.

V intervjuju Boruta Mekine z njim v Mladini 27. julija 2018 je Luthar naju z Možino označil kot »psevdozgodovinarja«. Sam intervju pa se je razvil tako, da je spraševalec Borut Mekina podtaknil Možini izjave (»Včeraj se je namreč voditelj RTV Slovenija Janez (Jože – op. p.) Možina pohvalil, da na nacionalki že govorijo o partizanstvu kot o zločinu.« /…/ »Kako razumeti Možinovo izjavo, da je bilo partizanstvo zločin in da je bilo kolaboracija z nacisti dejansko samoobramba.«), ki jih ta ni izrekel, Luthar pa ni trenil z očmi, ko se je hvaležno oprijel teh laži. Mladini sem dvakrat poslal popravek Luthrovih nenavadnih trditev, pa ga niso objavili.

Luthar se sicer z menoj ukvarja že dolga leta. Kakšno mojo iztrgano misel običajno navede v svojih lamentacijah o menda strašnem revizionizmu, ki pustoši po Sloveniji. To mantro ponavlja doma in po svetu. Nazadnje v hrvaški Politični misli, Mladini in Pop TV. Zato je prav, da si ogledamo, kako Luthar sam, ki me obtožuje revizionizma, prikazuje dramatični vrhunec slovenskega 20. stoletja.

Ženevske konvencije in luthrovske »domobranske« plošče

Mekina: Smo torej v Sloveniji svetovna avantgarda, prvi v radikalni reinterpretaciji zgodovine?

Luthar: Ja in ne. Če govorimo o spremembah v spomeniški pokrajini, smo nedvomno daleč na prvem mestu. Dobrih dvesto farnih plošč, predvsem v osrednji Sloveniji, kjer je bilo med drugo svetovno vojno domobrancev največ, je res veliko v primerjavi z denimo Hrvaško, Srbijo, Madžarsko, Poljsko, Slovaško ali katerokoli od bivših socialističnih držav. Deloma si to lahko razlagamo z močnim vplivom katoliške cerkve, deloma pa tudi ne, ker je uradno stališče nadškofije vedno bilo, da se farne plošče lahko postavljajo le na farnih pokopališčih v primeru, če bodo na njih ali ob njih napisane tudi vse druge žrtve. Kljub temu so pobudniki teh spomenikov nadškofijsko stališče ignorirali, duhovniki pa so jih, kljub stališču posebne nadškofijske komisije, blagoslavljali. Ta proces se je začel v začetku devetdesetih. Ljudje, ki so bili po vojni zločinsko pobiti, ko so jih Britanci vrnili v Slovenijo, so seveda morali dobiti obeležja. A če je v prvih letih po osamosvojitvi to še bila mešanica pietete in diskretne politične kolonizacije preteklosti, pa so po letu 1997, še posebej pa po postavitvi spomenika na Grahovem, pobudniki teh dejanj začeli namenoma zamenjevati storilce in žrtve. Od teženj po rehabilitaciji in pieteti smo torej prišli do odkritega prizadevanja za radikalno interpretacijo zgodovine druge svetovne vojne. 

Vir: B. Mekina. Dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU: »Namesto o kulturnem boju bi morali govoriti o ponovnem boju za demokracijo«Mladina 30 (27. 7. 2018) 

Oto Luthar ne dojame, da Ženevske konvencije, sprejete po 2. svetovni vojni, izrecno uveljavljajo pravico svojcev, da bi zvedeli, kje so pokopani njihovi mrtvi. Komunistična oblast te pravice tistim smrtnim žrtvam iz vrst prebivalcev Slovenije, ki jih je tabuirala kot nevredne groba in spomina, ni priznala. Se je pa znašla pod pritiski zaradi uničevanja okupatorskih grobov. Že okoli leta 1950 so popisali tako nemške kot italijanske grobove. Italijanom so okoli leta 1960 dovolili, da so svoje mrtve prekopali, Nemcem pa vse do razpada druge Jugoslavije ne. Republika Slovenija je sklenila mednarodne sporazume o vojnih grobiščih tako z Italijo kot Nemčijo. Obenem pa Republika Slovenija prizna pravico do groba in spomina tudi tabuiranim slovenskim žrtvam. Ker država ni zmogla uresničiti Ženevskih konvencij, so sorodniki žrtev z Novo Slovensko zavezo uresničili svojo pravico, da njihovi mrtvi vstopijo v javni spomin s farnimi spominskimi ploščami.

Zato luthrovski ugovori proti farnim spominskih ploščam in drugim spomenikom tabuiranih žrtev niso samo strašljiv odmev totalitarnega revizionizma, ampak tudi napad na mednarodno pravo in zakonsko ureditev Republike Slovenije.

Naj dodam, da so tudi partizanski grobovi žrtve komunistične tanatopolitike oziroma, kot jo sam imenujem: komunističnega ateističnega pokopa. Ko opozarjam na to, da na Goreljku na Pokljuki ni pokopanih 79 borcev 3. bataljona Prešernove brigade, kot piše na spomeniku, ampak da jih po analizi Mileta Pavlina v boju ni padlo več kot 36, je to revizionizem ali ne? Ali je revizionizem to, da v registru vojnih grobišč piše, da je v Mavčičah pokopanih 11 partizanov, ali so revizionizem podatki iz popisa smrtnih žrtev vojne in revolucije, da so od teh 11 žrtev v Mavčičah pokopani morda štirje?

Zato še vedno velja, kar sem Lutharju napisal leta 2008: »Strokovni temelji, na katerih naj nastane slovensko mesto mrtvih, so zakonska ureditev vojnih grobišč, dediščinska valorizacija vojnih grobišč in sprejetje načel njihovega urejanja, država, lokalne skupnosti, civilna družba in sorodniki naj prevzamejo vsak svoj del iniciative in odgovornosti.«

In na srečo gre Slovenija po tej poti, luthrovskemu revizionizmu navkljub.

Prispevek je bil objavljen v 101. št. Slovenskega časa, mesečne priloge tednika družine, str. 8

7 KOMENTARJI

  1. Se bom pa še sam začutil dolžnega povedati na to temo: očitno je tudi ta Luter od satana. Kajti laž je njegovo kraljestvo.

    S tem je pač za računati na veliko, v naši deželici. To je treba vedeti vnaprej, kakšen bo odziv prebivalcev pekla. Me pa čudi že vse življenje, da vsi verni, pošteni, zamejci in diaspora v 70 letih po vojni niso uspeli enega res dobrega filma na to temo narediti. In povedati resnico. Pa imamo Slovence po vsem svetu, mnogi so bili in so tovarnarji, uspešni ljudje, in objokujejo našo usodo, a niso zbrali skupaj nekaj denarja in posneli kak res kvaliteten film ali tri, da bi se dotaknil vseh: Slovencev, otrok in sveta. Potem pa še volimo vedno isto opcijo, kmalu bo že sto let te bebavosti … Kaj češ pol jamrat?

  2. Zaman se, dr. Dežman, trudite Luthru kaj dokazati ali ga o čem prepričati. Saj on ničesar ne razume oziroma razume le svoj priviligiran položaj in vse beneficije, ki jih uživa kot režimski kvazizgodovinar, kakršna sta tudi Repe in Pirjevec.

    • O,seveda razume:nasprotnik vedno zelo natančno ve,da se bori proti resnici in za tak boj je treba imeti vse podatke o tem,kaj in kakšna je resnica.
      Prav zato je tako težko prenašati take napade na resnico in na vse tiste,ki so-smo ji odločno zavezani.

  3. Spoštovanemu g. Dežmanu njegovim stricem iz ozadja, ospredja, kakor tudi vsem ostalim, ki se čutimo, čutite dolžni opevati, zaničevati, pljuvati, igrati na čustva užaljenosti, prizadetosti, humanosti in vsega kar vam uspe zapakirati v klišejske zgodbice tudi in spet v letu 2018:
    Fantje, ne ga srat!
    73 let po koncu svetovne morije, po zamenjavi oblasti, režima, doktrin, pokopanih upih in napakah…..se vam morda le ne zdi, da je že najmanj 20 let čas za pogled naprej in čas za konec pogrevanja nečesa kar v bistvu zanima tri ostarele in napol gluhe »tabele« in štiri na palico se opirajoče in napol slepe partizane?
    g. Dežman – direkten izziv – koga briga? Ljudje danes gledamo naprej, borimo se za preživetje današnjega dne in jutrišnjega, Mladi poznamo vaše tegobe in nočne more in mokre sanje zgolj iz šolskih učbenikov in oddaj, ki poneumljajo po levi in po desni. Če uporabim preproste besede prenesene iz nogometnega žargona če hočete, rdeči so zmagali, beli izgubili. Gremo naprej. Srčno si želim da nove »tekme« ne bi bilo, a rezultat je kot je. Mladi kot smo – smo neobremenjeni s takšnimi ali drugačnimi grdobijami na obeh straneh. V imenu narodne sprave na katero se sklicujete vsi, ki si jemljete ne pravico ampak dolžnost razlaganja svojih pogledov na svet…….nehajte. Drugega kot špetir in netenje nestrpnosti do sedaj niste ne dosegli in ne zmogli premagati. Je vredno?

    • Marko.S:
      “73 let po koncu svetovne morije, po zamenjavi oblasti, režima, doktrin, pokopanih upih in napakah…..se vam morda le ne zdi, da je že najmanj 20 let čas za pogled naprej in čas za konec pogrevanja nečesa kar v bistvu zanima tri ostarele in napol gluhe »tabele« in štiri na palico se opirajoče in napol slepe partizane?”

      Ni res, sam sem mlad in me zgodovina, posebej slovenska zelo zanima, čeprav se poklicno udejstvujem na popolnoma drugem področju. Ne vem koliko berete (filozofija, zgodovina, psihoanaliza), ampak za pogled naprej se je najprej potrebno dobro poznati.

      Marko.S: “g. Dežman – direkten izziv – koga briga? Ljudje danes gledamo naprej, borimo se za preživetje današnjega dne in jutrišnjega, Mladi poznamo vaše tegobe in nočne more in mokre sanje zgolj iz šolskih učbenikov in oddaj, ki poneumljajo po levi in po desni. Če uporabim preproste besede prenesene iz nogometnega žargona če hočete, rdeči so zmagali, beli izgubili. Gremo naprej. Srčno si želim da nove »tekme« ne bi bilo, a rezultat je kot je. Mladi kot smo – smo neobremenjeni s takšnimi ali drugačnimi grdobijami na obeh straneh. V imenu narodne sprave na katero se sklicujete vsi, ki si jemljete ne pravico ampak dolžnost razlaganja svojih pogledov na svet…….nehajte. Drugega kot špetir in netenje nestrpnosti do sedaj niste ne dosegli in ne zmogli premagati. Je vredno?”

      Kar se tiče skrbi za preživetje in neobremenjenosti se lahko površinsko strinjam, vendar naj poudarim, da imamo nekateri sorodnike, ki so bili priče teh krutih časov in se je njihova ranjenost (strah) kot dediščina prenesla naprej – v podzavesti… Na vašo žalost tekma že poteka (sploh se ni zaključila)… skrita v neomarksistični ultraliberalni darvinističnoateistični miselnosti današnjega časa. Korenina vsega ostaja nespremenjena: laž, napuh in želja po oblasti, ki izvira in je velikokrat utemeljena z moralno superiornostjo. Tisti, ki opozarjajo preprosto na mizo polagajo dejstva. Seveda, vsak bi živel v pravljici (tudi v odnosu do sebe) ampak ta svet ni pravljica, na žalost. Zgodovina govori sama zase, samo brati in razumeti jo je potrebno.. Iz nje izvira modrost!

    • Veliko je resnice v tem kar si napisal. Razen tega, da “gledate naprej”?! Ne gledate nikamor. Morda v črno steno pred seboj, ki vam jo postavlja “preživetje današnjega in jutrišnjega dne”. In v tem imate hud problem, mladi. Ker se ne zavedate sploh pomena stvari o katerih govorite.
      Dugače pa imaš prav. Razpravljati s stališča zločina in sodbe zdaj, ko so vse pravne možnosti zamujene, je pravzprav netenje špetira. Prelita kri pričuje zase in bo kot sodni dan za vse, ki jim ni mar. Pa naj bodo to mladi, ali stari na levici in desnici. Zaenkrat kaže kot da je bila prelita zaman.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite