Dežman Spomenki Hribar: Kot si nekoč ustavljala desnico, danes ustavljaš resnico

16
3334

Čudili smo se, ko so japonski vojaki tudi po porazu Japonske ostajali na položajih. Zadnja znana, ki sta se vrnila iz džungle, sta bila leta 1974 Hiroo Onoda in Tenuo Nakamura.  Pri nas lahko z začudenjem spremljamo malce podoben pojav. Včasih so govorili, da so borci zaščiteni kot kočevski medvedi. Če metaforično rečemo, so živeli v svojem kočevskem obzorju, ki so ga je določalo bogato zaščitno območje borčevskega medveda. Večkrat z začudenjem spremljamo, kako ravnanje mnogih borcev in njihovih potomcev še danes zaznamuje to kočevsko obzorje.  S svojim obširnim pisanjem v Sobotni prilogi si se jim ponovno pridružila tudi ti, draga Spomenka Hribar.

Ali sama ali pa uredništvo si naju z Jožetom Možino označila: »Politične iz ideološke manipulacije z zgodovino. /…/ To ni zgodovina (zgodovinopisje), ampak ideološko potvarjanje.«

Sam se nikdar nisem počutil samo kot zgodovinar, vendar pa sem le napisal kar nekaj spisov, ki so jih zgodovinarji ocenili kot odlične (npr. Janko Pleterski, Božo Repe, Tone Ferenc). Vseskozi pa sem iskal nove metodološke in metodične prijeme in se tako ukvarjal z etnologijo, antropologijo, viktimologijo, tranzicijsko pravičnostjo, posttravmatsko stresno motnjo, žalovanjsko motnjo, domoznanstvom, biografiko, življenjskimi zgodbami, zadnje čase pa še z nekro- oz. tanatopolitiko, pa seveda še s čem. Vseskozi pa sem skušal dojeti, koliko škode in komu povzročijo okupacija, vojna, revolucija, protirevolucija, kolaboracija, državljanska vojna. Ideološko to pomeni prehod na obsodbo (tudi v skladu z evropskimi resolucijami) vseh totalitarnih in represivnih režimov, upoštevanje človekovih pravic, Ženevskih konvencij itd. O vseh svojih dognanjih in opredelitvah sem redno pisal in objavljal.

Tudi tebi, kot drugim kritikom intervjuja, očitam, da ne bereš, poslušaš, kar sem pisal, povedal in da se ne odzivaš na dejstva, ampak reagiraš iz kočevskega obzorja. Tako kot si nekoč ustavljala desnico, danes ustavljaš resnico.

Tudi tako, da mi podtikaš svoje strahove, namesto, da bi poslušala, kaj sem povedal. Tako zapišeš: »Da bi podkrepil obtoževanje partizanov, navaja Dežman tudi razmerja med žrtvami: partizani naj bi pobili več žrtev kot okupator!« Moja izjava pa je bila, da partizani pobijejo več Slovencev kot okupatorjev. In v taki maniri je napisano celo tvoje besedilo v Sobotni prilogi. Žal ne prvič in verjetno žal ne zadnjič! Vendar tako se ne ustavlja resnice.

Naj pa poudarim nekaj točk, kjer se ti in tovariši prav smešite pred zgodovino.

Pričevalci?

Draga Spomenka, pričevalcem priznavaš, da imajo pravico do besede. Ampak Jože Možina naj bi jih vodil tako, da »so bili ti inter­vjuji vedno bolj sovražno obarvani. Ton jim je dajal avtor sam z usmerjenimi vprašanji, ki so gostom kar polagala v usta »primerne« odgo­vore. Kmalu sem spoznala, da avtorju ne gre za to, da bi pomagal povabljencem, da se izrazijo, temveč za to, da čim bolj očrnijo ne le komu­nizem, temveč tudi partizanski boj, partizane.«

Tako ustavljaš resnico. Tako, da si domišljaš, kaj pričevalci lahko povedo in kaj ne. Če bi izstopila iz svoje kočevske kletke, bi se lahko spomnila, da so tvoji tovariši leta 2004 skušali prepovedati izredno odmeven Možinov dokumentarec Zamolčani – moč preživetja. V njem so nastopili člani mojega krožka Moč preživetja, v katerem so se zbrale sirote, ki jim je partizansko gibanje umorilo enega ali oba starša. Zamolčani, večkrat nagrajeni, danes sodijo med pričevalsko klasiko.

Tako  skušate danes prepovedati Pričevalce. Ker vas motijo, ker pričajo o dogodkih in pojavih, ki jih v kočevskem obzorju ne bi smelo biti.

Po vseh načelih tranzicijske pravičnosti mora demokratična družba, ki izhaja iz poraženega sistema, ki je povzročil zločine, dikriminiral, stigmatiziral in segregiral velike dele prebivalstva, žrtvam izreči opravičilo, jih odškodovati in si prizadevati za resnico. To, da imajo žrtve pravico, da svojo zgodbo povedo svobodno in brez nasilja tistih, ki zagovarjajo stran, ki je povzročila zločine. To je temelj tranzicijske pravičnosti.

Še bolj ironično pa je, da zahtevate ukinitev Pričevalcev na nacionalni televiziji, ne zahtevate pa ukinitve oddaje Moja zgodba na Radiu Ognjišče. V tej že od leta 2005 stotine žrtev titoističnega nasilja pripoveduje svoje zgodbe. Nekaj pričevalcev iz Moje zgodbe je nastopilo tudi v Pričevalcih. Ali nastopate zoper Možinove pričevalce samo zato, ker si domišljate, da je nacionalna televizija vaš medij in da mora varovati kočevska obzorja? Tako se resnice ne ustavlja!

Plemeniti divjak?

Draga Spomenka, vedno poudarjam, da je bilo tvoje pogumno zavzemanje za priznanje tudi grobov in spomina za vse, ki jih je uničil titoizem, pomembno, da smo v osemdesetih letih priznali titoistične zločine in v Kočevskem rogu simbolno pokopali žrtve protikomunistične strani, ki niso imele pravice do groba in spomina. Tebe je zdramilo to, da si živela v laži. In tudi mene.

Vendar vedno se vračaš na mejo, ki ustavlja resnico. Tako zaradi svoje gornje proti protikomunistični kolaboraciji in katoliški cerkvi kot tudi zaradi obupnega prepričevanja same sebe: »Vsi partizani niso bili komunisti – toda tudi komunisti so bili partizani, ki so se borili proti okupatorju!«

Pa obrniva tvojo trditev takole: Partizani so se borili proti okupatorju in protikomunistom. Zmagali so na strani zavezniške koalicije, zmagali v državljanski vojni, pridobili pomembnih 4406 km2 ozemlja in vzpostavili totalitarni stalinizem, ki ga je potem nadomestilo nič manj zgodovinsko zgrešeno samoupravljanje. Vse skupaj je pogorelo leta 1991 z nastankom samostojne in demokratične Slovenije.

V uporu proti okupatorju je potekala tudi stalinistična revolucija. In vsak, ki je sodeloval v partizanskem gibanju, je moral brž spoznati, da vse vodilne položaje zasedajo komunisti, da so komunisti politkomisarji, da so komunisti politična policija in da so komunisti agitacija in propaganda. S komunizmom v najbolj neposredni obliki pa se je vsak partizan in tudi vsak politični aktivist srečal ob povojnih pobojih. Partizani oz. jugoslovanska armada so jih organizirali in izvajali, politični aktivisti pa so se izrekali o tem, katere sokrajane bodo pobili ali pomilostili. S tem je nastalo bratstvo krvavih rok, ki v redkih še živečih akterjih in mnogih potomcih živi naprej. Zato taka ihta pri ustavljanju resnice.

In potem so imeli partizani do danes čas, da se izrečejo o razmerju med bojem proti okupatorju in stalinistični revoluciji. Ko so oblasti opazile, da številni partizani in pripadniki partizanskega gibanja zapuščajo Komunistično partijo, so leta 1948 ustanovile Zvezo borcev in borce, ki so se za rente uklonili režimu, zaščitile kot kočevske medvede. In zato je med borci le malo takih, ki bi upali biti pričevalci, ki bi povedali svojo zgodbo z vsemi nihanji, ki so sodila k stalinizmu in samoupravljanju. Raje so zavezani svoji zvestobi kočevskemu obzorju in ustavljanju resnice.

Tvoja mantra je tudi, da so bili hudobni izdajalci, ki so izdajali dobre partizane. Toda ali so bili izdajalci samo vaški stražarji, domobranci in politični predstavniki protikomunizma. Kako, da je ogromno izdaj in ovadb gestapu tudi tam, kjer vaških stražarjev in domobrancev ni bilo? Ali niso bile izdaje prebivalcev Slovenije komunistični politični policiji ravno tako zavrženo dejanje kot izdaje fašistični, nacionalsocialistični ali domobranski politični policiji?

Drag Spomenka, verjetno s spomniš strašnega haloja, ko so se štirje moški pred leti oblekli v domobranske uniforme. Obenem pa ne bi bilo težav, če bi se isti moški oblekli v partizanske uniforme. Ali ne bi bilo normalno, da bi počasi ugotovili, da v ZDA obstajajo kostumirane skoraj vse enote iz njihove državljanske vojne in da se jo igrajo. Ali bo pri nas prišel čas, ko se bodo na bojnem polju zaigrane zgodovine srečale slovenske komunistične in protikomunistične enote? Ne pa tako kot sedaj, ko imajo pravico nastopa le partizanske in okupatorske enote, slovenske protikomunistične enote pa ne. Kako se boš igral državljansko vojno, če se poraženci ne smejo igrati? Ali ni to izredna  ideološka in politična manipulacija za zgodovino?

Komunistični ateistični pokop ?

Draga Spomenka, priznavaš, da upravičeno opozarjam na zanemarjenost tudi partizanskih grobov. Če prav razumem, je tvoja od partizanov umorjena Frančiška/Fani Mravlje pokopana v Rovtah. Moj stric Jože, partizan, je pokopan z neznanim soborcem v družinskem grobu v Lescah. Vendar nihče od pokopanih v družinskih grobovih po Zakonu o vojnih grobiščih iz leta 2003 ne sodi v register vojnih grobov.  Toda to ni posledica kake malomarnosti, ampak direktna posledica komunistične ideološke in politične manipulacije z mrtvimi, komunistične tanatopolitike. Posameznik po komunistični ideologiji po smrti ni nič, uporaben je le kot propagandno sredstvo za dominacijo komunističnega novega razreda. Torej za oblast manjšine nad večino. In žal tudi tu ne morete iz kočevskega obzorja.  Ali zato Mestna občina Ljubljana ne da dveh grobov na Žalah, v katera bi pokopali posmrtne ostanke 65 umorjenih iz morišč in grobišč na Mačkovcu in v Iški. Med njimi je bilo verjetno okoli 60 Romov? Ali žrtve porajmosa v Republiki Sloveniji imajo pravico do groba ali ne?

Draga Spomenka, mnogi se spotikajo, da sem doktoriral na Teološki fakulteti. Uvodni del je bil kot pregledni znanstveni članek objavljen v Bogoslovnem vestniku pod naslovom Preseganje travmatskih bremen titoizma (Bogoslovni vestnik 74 (2014) 4, 611—638), osrednji del, ki je grajen na pregledu več kot 30.000 spisov iz arhiva Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic, pa leta 2015 v knjigi Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo – titoizem, poraz nasilja. Predlagam tebi, draga Spomenka in vsem preganjalcem pričevalcev ter zaviralcem resnice, da ga preberete in mi potem sporočite, kaj naj bi bilo z njim narobe (razen tega seveda, da presega kočevska obzorja). Brez nepotrebnih ideoloških in političnih manipulacij.

16 KOMENTARJI

  1. Naše s totalitarno miselnostjo, bi morali poslati na izobraževanje v države z resnično demokracijo, kjer se povsem normalno pogovarjajo in pišejo o zgodovinskih dejstvih in dokazih.

    V bistvu greza uveljavitev enakopravnega odnosa pri iskanju resnice v družbi in medsebojnih odnosih.

  2. Mislim, da se stvari premikajo, vendar zelo počasi. Sam sem v bistvu na strani Pavleta Ferluge, ki Laži brezkompromisno postavlja ogledalo. Na področju komunističnih medvojnih in povojnih umorov je že toliko znanega, da tukaj resnično in k sreči ni več poti nazaj (razen z novim zločinskim sistemom). Bolj me pa skrbi pretirana zadržanost do kolaboracije komunistov/ partizanov z nacisti in fašisti, ki se jo lahko označi za serijsko, saj je bilo sodelovanja, začenši s spoštovanjem pakta Ribbentrop – Molotov, toliko, da lahko govorimo o zavezništvu med zločinskimi pojavi (komunizem- nacizem/fašizem). O tem sem pred kratkim prebral študijo uglednega slovenskega zdomca (begunca pred komunizmom) dr. Petra Urbanca, kjer je s posameznimi primeri pokazal, da so bili komunisti pravzaprav sprevrženi kolaboranti. Dr. Urbanc na podlagi pravnih opredelitev opozori na razliko med dovoljeno in nedovoljeno kolaboracijo. Domobranska stran (v grobem rečeno) se je oprijemala dovoljene kolaboracije, saj je branila gola življenja. Komunisti so se posluževali vseh mogočih spletk, v katerih ni manjkalo dogovorov z okupatorji, in ki so pozneje koristili pri uspešni izvedbi revolucije. Dr. Dežman našteva po vrsti: okupacija, vojna, revolucija, protirevolucija, kolaboracija, državljanska vojna. Brez obrazložitve je takšno naštevanje zelo vprašljivo. Ima namreč sublimni učinek, ki – ob popolnoma zavedeni slovenski javnosti glede Resnice, ki jo vidi komunistično izkrivljeno – domobranski strani pripisuje (absolutno) prevelik del odgovornosti za medvojne in povojne grozote. Strinjam se z dr. Urbancem: domobranska stran je “kolaborirala” na dovoljen način, komunistična pa na kaznivega. Mislim, da gre za področje, ki alarmantno potrebuje razsvetlitev, saj nerazsvetljeno ostaja snov za nadaljnje komunistične manipulacije in Turnškove nerazsodne izpade.

    • Mislim, da je vaš komentar, g.Lucijan, odličen.

      Razlogov za dolgotrajno hiberniranje in zdaj, za eskalacijo, hudičevega komunizma, ki ni komunizem, ampak stoglavi zmaj slovenskega zla v mnogih pojavnih oblikah kriminala, sistemskosti ekstremno močne paradržave, podtalnosti, nadvlade nad soljudmi, zločinskosti, inženiringa za ljudi, tudi za človeške duše ter za, to je najbolj pošastno, za upravljanje z množicami preko skorumpiranih in povampirjenih medijev skoraj v celotnem obsegu obstoječih resursov. Kako se ta satanistični sistem
      razvija, pa se , očitno ne opazi na kritičen način,ne bi pisal, ker je zadeva multisciplinarna in tako matrično razvejana po sistem upravljanja z Državo in z ljudmi, da lahko rečemo, da imamo fantastični približek Orwellove svinjske farme.

      Največja težava Slovenije je, da se sistem komunizma izzvzem iz sistema ostalih satanizmov, kot sta nacizem in fašizem, čeprav je najstarejši, najpošastnejši ravno komunizem, pri katerem sta se ostala dva učila in zgledovala.
      Prikazuje se ga kot nujnega v razvoju časa in držav in kot, nedoumljivo, uspešnega edino možnega v tistih razmerah, ki da so bile strašljive, nazadnjaške in protidelavske ter protičloveške, skratka odrešilne
      za delavstvo in kmetstvo-ki je v resnici bilo totalno izkoriščano in uničevano podolgem in počez.

      Prikazuje se ga, celo, vsemu odkritemu dogajanju v Venezueli navkljub, kot vzor in kot napredek in kot ekstrem vseh ekstremov izjavlja, da je izvoz za Slovenijo najbolj problematična zadeva – vse sama propaganda-ki bo kot komunistični bumerang še enkrat uporabljena, če pride do kaosa razmer iz kakršnih koli vzrokov- torej morilska rdečefašistična zver deluje na polnih obratih in se pod še nerazkrito taktirko razvija, razmišlja vnaprej in načrtuje velikopotezno in absolutno protiustavno/protizakonito.

      Naj bom plastično nazoren z zgodovinskim ekstremno močnim primerom:
      V trenutku nacističnega obkoljevanja Moskve je nori Stalin organiziral prevoz industrije za Ural, požigal rusko zemljo do tal in na narode SZ naslavljal zelo domovinske pozive o rodoljubju in o ljubezni do domovine ter hinavsko začel vračati misel ruskega človeka na Boga in na rusko pravoslavno cerkev.

      Hkrati je po SZ bilo v funkciji stotine uničevalnih taborišč, delovnih taborišč in, skratka, gulagov smrti, ki so jih NKVD in policija polnili z nedolžnimi množicami desettisočev ljudmi neprestano, neprekinjeno.

      Kljub velikemu terorju, ki ga je on osebno pognal na najvišje mogoče obrate po Leninovi smrti in povzročil 100+ milijonov smrti, ga je trpinčeni in zmasakrirani narod slišal in podvojil moči za obrambo Moskve in ostalih velikih mest proti Nemcem.

      Vsa apokaliptična zaloga zlobe in trinčenja, masovnega pobijanja sovjetskih narodov niso zaustavila
      norega Stalina in komunističnega sistema.

      Podobno se v globini slovenske biti dogaja z dejanskim inženiringom slovenske bivanjske biti.
      To puščam kot iztočnico, ki bo kmalu doživela obravnavo in učinek, ker, če ne bo, se bo vse kar je v slovenskem narodu na vrhuncu nekega razvoja, rezultiralo v katastrofi.

      • Zelo pronicljivo, Frančišek! Edina prava smer, ki nas lahko reši iz krvavega kaosa, kamor so nas pripeljali komunisti (po satanističnem navdihu marksizma).

  3. Mnogim in tudi Spomenki je težko sprejeti resnico, ki ruši podstat, na kateri temelji njihov zlagani pogled na stvarnost in iz tega izhajajoči privilegiji. Lažje je ostati v udobju laži, kot sprejeti neizprosna dejstva. Lažje je ostati pri starem, kot storiti korak naprej.

    To kaže, da gre za človeške pritlikavce, zmožne le pritlehnega ribarjenja v kalnem. To so ljudje, ki si zaslužijo vse kaj drugega, kot spoštovanje.

    Toda resnica bo prej ali slej prevladala, tem zakrknjenim ljudem navkljub.

  4. tine …Lažje je ostati v udobju laži” ..
    ———
    Se strinjam. Sploh če jo podpirajo mainstream mediji, oblast in drugi poklicani. Vsi ti so soodgovorni, da se laž že toliko let utrjuje in da se z njo ovira svobodno soudeležbo pri kreiranju politike našega vsakdana.

    • Rojen je rdeči Kučangolobičev Frankenštajn – legalni Slovenistan

      Monstrum Kučangolobičeve superdržave, je ravnokar spojila in zašvasala Paradržavo z Državo Slovenija in legalnoustavno državo Slovenijo in jo poskuša prodajati kot sveto državo Slovencev!
      Protiljudski, protinarodni in protidržavni kriminal Kučanove Udbokomunistične Paradržave je zdaj z projektom švasanja Šaračevega Lutkovnega gledališča z Kučangolobič-Žižekovim lutkovnim gledališčem
      tudi s pomočjo napovedovalcev – zvočnikov, Diklićke, Turnška/Klavore in Kobala razsaja reinkarnirane strahove strahovlade komunističnih boljševiških razbojnikov 41-91 med , po Kučanovo, blesavo ljudstvo!

  5. Še posebej zavrženo je, če dejstva in resnico poznaš, pa še vedno zavestno braniš laži. In Hribarjeva jo nedvomno pozna in tudi najbolj vplivni mediji jo poznajo.

    Gre za zavestno zavajanje iz obupa, saj resnice ni več mogoče skriti. Svetloba je vedno močnejša od teme. Če posveti svetloba, tema izgine. Toda ti nosilci teme, ki so človeško dno, še vztrajajo. In če ima takšno človeško dno kaj besede pri upravljanju z državo, gre lahko tudi država samo še k dnu. Zato država je to, kar je: leglo klientelizma in korupcije. In še slabše se obeta.

  6. Demokratična država temelji na pravu in suverenosti, ki iz tega izhaja. Suverenost pa izhaja iz dejstev poštenosti in resnice.
    Na podlagi tega stara zakonodaja in Ustava SFRJ ne velja več, ampak se uveljavlja pravni red Republike Slovenije.(3. in 4.člen Deklaracije o suverenosti RS, 2.julija 1990).
    Seveda se postavlja vprašanje zakaj se državni organi in državljani Slovenije ne sklicujejo na suverenost kot se Hrvati v primeru domovinskega boja v Kninu ???!!!
    Postanimo in se obnašajmo kot suvereni državljani, ki si ne dovolimo izigravanje pravnega reda in suverenosti RS. Suvereni državljani držimo skupaj, da zmaga resnica in poštenje !!!

  7. Velika vednost, ki ne temelji na duhovnih vrednotah in zlasti ljubezni je brneč zvon, ki razkraja bistvo življenja.
    Cenjeni Spomenki manjka prav to, zato se zapleta v ničevost svojih načel in utemeljitev življenja po etiki.

    • g.Zabukošek!
      Vaš prvi zgornji zapis mi je bil jasnen.
      Po prebranju drugega pa mi ni več!

      Prosim, če mi pojasnite kaj pomeni, kaj predstavlja v povezavi smislov obeh vaših zapisov “cenjena Spomenka” ?
      Hvala vnaprej.

  8. Draga Spomenka,…
    ====
    Čemu ta cinizem? Ne pristoji ne avtorju, ne članku. Pa med komentarji “cenjeni Spomenki”? Kar je seveda isto, kot če bi jo imeli za zločinko. In isto se počne tudi s kakšnim Kučanom in drugimi. Vsi pljuvajo in potrpežljivo čakajo smrt. Toda čakajo tudi svojo, ne pozabit. Ostala bo ljubezen in pravica, pa četudi ne bo nobenega slovenca več.

  9. Plitkim komentatorjem: “nemo propheta in patria sua” in “Sapienti sat” in mir naj bo med nami !

    • Cultura populistica & magica – Čemu, g.Zabukošek?
      Ne vidim plitkega. kaj je to za ena žvau pri vas, prosim?

      Lahko zapišem prošnjo v več jezikih, g.Zabukošek, ampak ne bom, ker ne bom dosegel svojega.
      Ne v angleščini, ne to, to ume vsak.Lahko v mešanici Italo-Nemščine ali pa v Švedo-Norveški Danščini in od tega ne bo dosti.

      Prosim pa vas, da vsakemu plitkemu komentatorju posebej, prosim, namenite toliko pozornosti in osebne moči, da ga opozorite, prosite ali pa označite vsaj s zvezdico.
      Da se človek lahko poboljša, seveda.
      Ali pa se umakne s časnika. Da vemo koliko je ura. Imam tremo za pisanje jutri, pojutrišnjem.
      A nede, g.direktor Časnika, je prav tako? A je Časnik tekmec iin vzornik kaki veji SAZUja?
      Hvala lepa.

  10. Odličen, paradni odgovor g.Dežmana in točno to potrebuje slovenski rohneči eter, da lahko v zavetju vrtincev te “namještaljke” v miru satanističnem Kučangolobiči sestavijo komunistično vlado norcev
    ————————————————————————–
    Če se g.Dežman ne bi bil oglasil, potem bi si moralo vsaj še deset različnih avtorjev in komentatorjev brisati blato ob predpražnik Spomenke Diklić. Zakaj pa? Sama se je dala za predpražnik in nanj se zdaj že kar dolgo, od časa metanja klafter v koleselj Demos in od časa ustavljanja Desnice v prvi Kučanovi petletki netranzicije v Nikamor pucamo svoje blatne škarpete ter občasno mastno pljunemo nanj.

    Ampak, šjor Dežman, še bo treba čistega bencina v motor Zupančičevega vlačilca iz
    Maček-Broz-Kardeljanskega milijonkrat prekletega krvavega blata Slovenistana 1941, ko je prvič
    počila slovenska partizanskokomunistična protiokupatorska puška v brata Slovenca pod Šmarno goro.
    Še huje od tega kajnovstva je pred tem 13.Maja 1941 kasnejši slovenski partizanski komandant in komunist kleno boljševiško prvikrat izdal italijanskemu okupatorju brate Slovence, voditelje prvega evropskega protifašističnega gibanja TIGR, ki so se zatekli na Malo goro pri Ribnici. Tako je prvi veliki izdajalec slovenskega naroda, slovenski komunist Kajn, izdal svoje brate Abele po krvi, črnim fašistom, ki so ubili tigrovce Danila Zelena in Ferda Kravanja, ker so jim bili na poti. Tretji Tigrovec, Anton Majnik je Italijanom ušel na Mirni gori pri Ribnici in postal partizan, kjer ga končno, tudi njega ,komisarji komunisti zločinsko zahrbtno pobijejo.O vsem tem malo Slovenk in Slovencev kaj ve, saj zato trudaplono skrbi, kakor, Kučanov primorski poosamosvojitveni rdečkasti TIGR pod vodstvom samih naših pravih možakarjev, ki niti niso bili v Partiji več kot dve leti in podobno in , ki jim Vili Kovačič nikakor ne uspe dopovedati kaj je TIGR bil, kako je končal pod komunističnimi partizani in kako so takrat peli Bazovico in ne preukradeno Vstajensko Primorsko, ki tako lepo zgodovinsko doni in odmeva po tigrovsko.

    V te zgodbe se poiskuša vplesti in zaletavati kot dežurna sociologinja, mnenjskozgodovinska zaslužna dušna pastirica Klana F21 ter poklicnoljubiteljskonabojno nacentrirana, neka Diklićka, režimsko tulilo.
    Skratka veliki zvočnik Agitprop zgodovinske komisije pri F21 ali kaj podobnega, vrhunska in neodvisna superstrokovnjakinja nima , ne moralnega , ne etičnokulturnega prava glasovanja !
    Vsaj jaz ji ga ne dajem, ker sem prepričan, ker nima resničnega mentalitetnega , še manj identitenega klenega dušnega pojma o slovenski krvavi Resnici, ki jo bomo razgalili, kolikor se bo že dalo sami Slovenci brez bizantinske ali rusjaške pomoči. Resnico, našo slovensko Resnico krvave in zelo zločinske multikolaborantske protičloveške mitomanske in zlagane NOB OF REVOLUCIJE so več kot preveč krvavo zameštrali srbijanski boljševiški komesarji, njih preko 200, ki so leta 1944 in 1945 slovensko partizansko vojsko delali bolj jurišno in bolj srbijansko-jugoslovensko in bolj šlampasto balkansko krvavo, kot so jo znali slovenski Kajni vseh sort od Dakija naprej.
    Za zgodovinske presoje, lažnivo zavajalne Diklićke, Slovenski rod ne potrebuje niti slučajno, kajti zaigrala in zapravila je svoj poštenjakarski kapital.

    Diklićkine zalutale podtriglavske sanjavofikcijske in agitpropovsko cenene zgodbe, mentalitetno zakoreninjene v nabuhli prenapunpani jebivjetar srbijanski veličini nemaproblema črnoborzijanstva z bizantinskim džavolom Turkom, v katerega se Slovenci nismo nikoli kulturno in bivanjsko pulili, ker nosi Šejtana v sebi in ga ne sprejemamo , ne bo tako kmalu konec.
    Vedno se bo našel čudotvorni serum protiresnice stoglavega zmaja iz 1001 noći Kučanske netranzicije
    slovenskega Barbarstva in spahnjene multikulture Smrti boljševizma v Nikamor.
    Vedno. Nikoli konca.
    Čudotvorno prezgodaj in zaslužno na naš račun penzionisana režimsko blagoslovljena ženšna ne bo jenjala.
    Hudič ne jenja nikoli. Dah zablojene kulture smrti Ničejanstva Nečajevih časov predrevolucionarjev in z Nemškimi rajhsmarkami finansirane boljševiške kataklizme 1917 -1991 vedno pripiha z zoprno Burjo ali pa z Košavo iz zauralske stepe, iz preddverja najmasovnejše mučilnice in morišč planeta Zemlje.
    Piha iz smrti imena Sibirija!
    100 milijonov in še veliko čez, samih nedolžnih smrti ! Izgini, izduvaj se, Satan iz Slovenije!
    Spomenka, g. Jože Dežman ti je povedal kaj je tvoja neresnica , kaj je Laž proti slovenski Resnici!
    Spomenka Diklić, dost je, dost in poln kufer te mam!
    ——————————————————————-
    Ne bom ti razlagal, kaj vse sta moji stari družini z mojimi starši vred dali na oltar naše Domovine Slovenije po treh Satanizmih 20. stoletja in kako so njeni udje teh družin dali svoja življenja.Ne bom ti govoril kako so očetu Italijanski črni fašisti požgali bajto, ga ukradli staršem, mladoletnega rdeči fašisti, superkolaboranti s črnimi fašisti in ga vtaknili v 13.brigado smrt, pa ga Švabi niso zadeli, je preživel električni udar in tri leta partizanil z gospodarji črne smrti…Še manj ti bom razlagal kaj smo morali prestati ali pa še prestajamo kot odjek svinjske boljševiške morilske revolucije.
    Pod častjo mi je o tem govoriti tebi, premetavka.

    Zato, ne razkopavaj, na zavajaj, ne laži več. Dost je bilo Satana in njegove sape smrti, Spomenka Diklić.
    ——————————————————— Dost je!—————————————————————

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite