Dežela političnih invalidov

16

Kadar se, denimo enkrat mesečno, ozrem po spletnih forumih, sem potem nekaj časa kakor bolan. Kako je mogoče, da je naše milo ljudstvo tako nesrečno razpeto med bebavostjo, pokvarjenostjo in sovraštvom?

Pred dnevi so me opozorili na Štuhečev članek, ki govori o katastrofi zgodovinske zavesti in ga je objavil tednik Družina. Tudi pod tem člankom sem nekoliko preletel komentarje in nemudoma našel naštete kategorije. Resnici na ljubo bi bilo čudno, ko bi jih ne bil, saj bi to besedilo res težko opredelili kot sejanje rožic …

Slaboumnost in zlobnost na prvo žogo nista ravno komplementarna. V učinkovit binom, lepljen z nekakšno psevdointeligentnostjo, pa se zagotovo združita prav pri slovenskih forumaših. Posebej pri tistih naročenih, predvidljivih, tako ali drugače (po)plačanih, ki jih spoznamo po slepem nasprotovanju vsemu, kar diši po (zgodovinski) resnici, posledično pa tudi vsemu, kar je povezano bodisi z demokratičnim bodisi s katoliškim izvorom. Ravno pod Štuhečevim člankom sem (spet) prebral nekaj o totalitarnosti Cerkve. Stavek je totalna nebuloza in se ga nihče niti ne loti razgrajevati, a to ne pomeni, da v našem izkrivljenem prostoru,  kjer je lahko resnica tudi laž, nima svojega učinka. Posebej je zanimivo, da je katolištvo, kot izhaja že iz grškega pridevnika, na nek način res totalno, vseobsegajoče, a o tem naši anonimni junaki nimajo pojma. Predvsem pa katolištvo zaradi tega nima nobene sorodnosti z negativno naravo totalitarnih režimov, ki s politično policijo in drugim nasiljem zatirajo osebno svobodo, zasebno lastnino, demokracijo, mnenjski pluralizem itd. Pa pustimo te vrste forumske kričače. Njim so v napoto celo liberalci tipa Crnković, ki zna pomisliti mimo vrste. Verjetno se spomnite, da je nekoč na Delovi spletni strani nemitsko besedilo o Dražgošah oddal le pod pogojem, da se onemogoči forumsko povračanje …

Danes me zanima drug tip razpravljavcev, ki ob takihle štuhecih povzdignejo svoj pravičniški glasek. Ti se slišijo kot tožba, kje za Kriščevo voljo, o gospod Ivan, je beseda miru in odpuščanja! Zakaj neki taki nestrpni toni? Zakaj taka ozkost? Zakaj ste tak revanšist?

Če bi lahko raziskal takega razpravljavca, bi bržčas ugotovil, da je prijazen do soljudi, da ima urejeno družino, da zna biti zvest prijatelj … in morda v večini primerov tudi to, da je kristjan, nedeljnik, član kakega karizmatičnega gibanja, če ne pa vsaj cerkvenega zbora, biblične ali karitativne skupine. Skratka, dober človek, ki ne mara politike, čeprav jo semtertja rad klišejsko pokomentira.

Na žalost je teh ljudi, ki se jim težave začnejo prav s politiko, v Sloveniji preobilica. (Seveda o kakih težavah nimajo pojma, saj so prepričani, da je z njihovim podstrešjem vse v najlepšem redu.) Skratka, pri tej vrsti sodržavljanov gre za totalno nezmožnost, da bi politiko presojali s svojo glavo, da bi vanjo vnesli zgodovinsko sosledje, da bi uvedli vzročno – posledično logiko. Obenem pa so strašno dovzetni za medijsko manipulacijo. Slednji je v dveh desetletjih uspelo, da je raziskovanje zgodovine zunaj mitologije pripoznano za heretični revizionizem, da je razčiščevanje nacionalnega konflikta revanšizem, da so demokratična stališča, ki niso skladna z ideološkim mainstreamom, ekstremizem in da je sploh vsaka jasno izražena resnica nestrpnost. Nadaljnja lastnost tegale našega človeka je, da se zahtevnejši razpravi izogne, če ga argument le potisne v kot, pa nagloma postane manj simpatičen, kot ga kaže prvi gornji opis. Nekaj drobnih primerov rezultata: hkrati z jadikovanjem, v kakšnem okolju da se šolajo njegovi otroci, voli razne gabre. Mirno bo prezrl, celo preziral, tisoče nedolžnih slovenskih žrtev, hlastno pa se bo škandaliziral nad Srebrenico. In seveda, sosedov Pahor bo primernejši kandidat od domačega Zvera …

Ena velikih težav v Sloveniji je torej to, da nimamo povezave med solidnim človekom, ki zna biti tak doma, v službi, med prijatelji, v klubih, v verskih dejavnostih na eni strani in tem istim človekom, ko bi moral naštete lastnosti prenesti na polje političnega – naj bo to v intimni presoji, v debati ali v volilni kabini. Verjetno je to ena najhujših posledic polstoletnega enoumja: v premnogem slovenskem človeku je uspel uničiti smisel za polis.

Foto: Družina

 


16 KOMENTARJI

  1. Meni se zdi, da je političnih pohabljencev na vseh straneh kar nekaj.

    Nemogoče je, da bi nekdo v slovenski cerkvi postal duhovnik in hkrati obdržal svoje drugačno politično prepričanje, na primer ostal zagovornik socialdemokracije, recimo švedskega tipa (ne kakšnih lokalnih izrodkov), nasprotnik predvojnega integrizma in političnega razkola, ki sega globoko nazaj in je na koncu krvavo kulminiral v 2. svetovni vojni. Že dosti dosti prej pa so po Ljubljani odmevali stavki kot je “ven z njim, pogine naj pes!”. Glej pod Peter Kovačič Peršin.

    Simptomatičen je recimo zadnji odstavek: “Ena velikih težav v Sloveniji je torej to, da nimamo povezave med solidnim človekom, ki zna biti tak doma, v službi, med prijatelji, v klubih, v verskih dejavnostih, …”, zahteva po nadaljevani podpori integristični politiki, se tukaj počasi z duhovnikov prenaša še na zadosti zvesti del cerkvenega občestva, ki je vzgajano v misli, da politična alternativa ne obstaja, ali pa je “krvavo komunistična”. Žalostno. Zelo.

  2. Je morda inkvizicija podpirala, promovirala demokracijo in svobodo mišljenja? Ravno toliko kot nacisti in boljševiki. Nič oziroma ju je fanatično preganjala.

    Razumljivo je, da poskušate na vse mogoče načine olepšati krvavo, genocidno, torej zločinsko zgodovino vaše inštitucije, ampak ne bo vam uspelo. K sreči so njeni množični zločini skozi zgodovino preveč bogato dokumentirani in vse več ljudi (tudi številni bivši katoliški verniki) je osveščenih in ne naseda več vašim bednim pravljicam o smrtnem grehu, večnem pogubljenju in ostalim bebavostim.

    • “ne naseda več vašim bednim pravljicam o smrtnem grehu, večnem pogubljenju in ostalim bebavostim.”

      Zanimivo, kaj vas je zmotilo. Šli ste prav do temelja moralnosti.

    • Inkvizicija ni partija. Če bi to malo bolje poznal, bi vedel, da inkvizicija ni morilski stroj temveč komisija za preverjanje pravovernosti. Na slab glas je prišla, ker so nekateri krivoverci plačali ceno s svojo glavo. V nekaterih primerih je bila zlorabljena in za to nista krive vera in Cerkev. To je bil čas nepotizma in na mnogih področjih so se celo možje hierarhije močno oddaljili od krščanstva in cerkvenega učiteljstva. Nemogoče je to raščistiti v nekaj stavkih. Vendar jo je nemogoče primerjati s fašizmom, nacizmom in komunizmom. Krščanstvo je namreč temeljno spčoročilo miru in garancija in pčodpora demokraciji. In takšno pisanje , Kim, ne ustreza resnici in je žaljivo in sovražno.

      Ker ne več ne nasedajo več “pravljicam o smrtnem grehu, večnem pogubljenju in..”, in se vrstijo izsstopi iz RKC, je vedno več dobrote poštenja, vedno več bogatih ljudi, ki zelo skrbno skrbijo, da revnih nebi pokvaril denar. Še malo pa bo raj na Zemlji. Celo narava je človeku vedno bolj prijazna.Vsega so res krivi katoličani. Manj kot jih je, več je upanja in poštenja in manj samomorov. Čudovito….Res čudovito. Mladina bolj zdravo živi, manj se opijanja, manj je ločitev, veselo rtrimčkamo in smo vedno bolj zadovoljni.

      • Inkvizicija … pomeni preiskava, ki jo ne izvaja lokalni oblastnik. Pomeni dvig objektivnosti pri preganjanju. Nastanek inkvizicije zelo veliko:

        Nekoč, nekje so se pojavili katari. Danes bi jih preganjali kot neko prevratniško, samomorilsko sekto, saj je bil prezir do materialnega telesa v njihovi veri tolikšen, da je bil višek življenja samomor zaradi stradanja. Pa še druge popolnoma nekompatibilne zadeve do okolice so imeli. Zato so jih lokalni veljaki preganjali. Tako so v nekem takem preganjanju umorili okoli 160 katarov. Tedanji papež je čutil, da mora ukrepati. Uvedel je preiskavo vendar ne od lokalnih oblasti – inkvizicijo. Dvignil je pravo iz ulice, pouličnega linča na raven kolikor toliko nevtralne preiskave. Vsaj za področje današnje Francije velja, da je bil na smrt obsojen vsak petnajsti (statistika), ki je prišel pred inkvizicijo. Ni sicer idealno, je pa največ, kar je bilo tedaj v družbi možno.

        Je pa zanimivo, da se ob inkvizicijo navadno spotaknejo tisti, ki verbalnega delikta, ki je bil še par desetimi leti zelo prisoten v naših krajih, nočejo videti in slišati. Še več, hočejo slaviti rdečo zvezdo, to je simbol, pod katerimi so bili vodeni procesi verbalnega delikta.

    • Gospod Kim, nekaj si preberite o inkviziciji, toda ne iz naše uradne zgodovine. Inkvizicija je temelj sodobnega sodstva. Prvič v zgodovini je imel obdolženi pravico do zagovornika. Desettisoči, po vojni, pri nas pobiti bi bili zelo veseli, če bi jim sodilo inkvizicijsko sodišče.

  3. štuheca ne berem več tako pogosto.
    kolumne so nekoliko prekleta zvrst, saj avtorja kar hitro razodenejo in potem ga pravzaprav niti ne rabiš več brati, da bi cca. vedel, kaj bo rekel (v slogu pa si tudi ne more privoščiti razkošja) . tako sem, še preden se je sam ugasnil, nehal brat vojkota z razgledov, pa tudi maver tule me že ne gane več tako zelo (čeravno sedaj, ko vpeljuje gloso, kdo ve… 😉
    tudi cestnik je (zaenkrat?) že vse povedal…

    mi je pa (bil) ivan eden ključnih pri razlaganju slovenskega sveta – odlična in redka mlado-rodetska drža aka ‘svobodni in pogumni’.

    rihar je pri tem razlaganju novost, ima neko pristno zmožnost svete jeze, ki spominja na preroke (podobno denimo tudi poznič, a ga je redkeje brati). štuhec razmere misli kot hanibal, ki s hriba gleda premike na bojišču, medtem ko lenart kot kak leonidas hara po terenu (in še vedno vidi nekaj gozda).
    s tem kadrom smo slovenci slabo založeni in že en ‘novomašnik’ dobro dene…

    @bp
    nisem razumel, da bi lenart klical k integrizmu, pač pa benti nad razcepom med pridigo in deli.
    v tejle sveto-grešni slovenski cerkveni občini sicer obstaja nek ‘glavni tok’, a nikakor tako enoten v zaroti kot menite. več ali manj smo zgolj mlačni iskalci poceni rešitev, ki včasih gledajo v isto smer. da bi tole kdo od vrhovnih držal v rokah in opazno krmaril – tega ne vidim mnogo…
    delovanje duha v cerkvi je nelogično in navzven šibko, zato si kristjani sposodimo oklepe in mašinerijo, da bi naša reč vzbujala strahospoštovanje (kot izraelci, ki so hoteli kralja).
    malokaj je bolj smešno kot to;)

    vsaj jaz ‘krščanske stranke’ ocenjujem za zmeden pojem, kjer želimo duha spraviti v flašo janževca. to se nam zgodi vsakič, ko evangelij do ljudi furamo po bližnjicah in v fami, da bomo z dovolj infrastrukture vzpostavili avtomatski tok duha, ne da bi sami tega duha imeli in dajali.

    to pa, da kup ljudi s sorodnim duhom vzpostavi boljšo alternativo (tako politično kot vsakotero drugo), pa je ravno srž cerkve in če kdo to duši, mu tako ali tako ne more uspeti;)

    • posrečene opazke glede hišnih avtorjev! sploh mi je pa všeč “v fami, da bomo z dovolj infrastrukture vzpostavili avtomatski tok duha, ne da bi sami tega duha imeli in dajali”.
      malo podobne introspektive res ne bi škodilo v samoljubnem desnosučno-novinarskem cehu, polnem preklinjanja večnega rdečega notranjega sovraga.

    • @dmknf: ne vem kaj je posmeh “seveda, sosedov Pahor bo primernejši kandidat od _domačega_ Zvera” drugega, kot poziv po koncentraciji ovčic preveč razpršenih po političnem prizorišču pod pravo zastavo, ki niti ni argumentiran, ampak izrečen s pozicije samoumevne avtoritete.

      • damo tudi vejico za ‘veste’, a si včasih puščamo gram prostosti;)

        no, je umesten ta nasvet. si bom prizadeval, da pričnem to znova uporabljat.

  4. Mene moti ta “pogum” Štuheca. Kje je bila duhovščina, ko je veljal 133. člen KZ, verbalni delikt? Kje so bili 45 let? Zdaj pa tako pogumno udrihajo po nekem Kučanu, kot da je vladar osebno kriv, dejanj pa še vedno ne presojajo. Niti o aktualnih zadevah. Cerkev se oglaša le ko so stvari v nasprotju s kanonom, sicer ji je pa vseeno, kaj se počne. Naj dajo kako razlago glede izbrisanih in Zakona o državljanstvu, na primer. Da niti ne omenjam 45 let pajdašenja s komunisti, sedaj bi se pa z Janšo. Zato Štuhec ne deluje kredibilno in je izgubil zaupanje ljudi.

    • no, duhovščina je bila takrat kar dobro zastopana med zaporniki, tako da za očitek pajdašenja s komunisti ne bi rekel, da lahko leti na splošno.
      pajdašenje je bilo večje v teh 20h letih s kapitalom in tem in rezultati so k sreči tudi kmalu tu.

      resda pa bi lahko dali tudi kakšno izjavo o izbrisanih (ali pa so morda jo?), če so že (tistega kar ne morem pozabit) čutili potrebo pri obrezi;)

    • Kako je lepo Vidmar gostil naše veljake ne bi izpostavljal. Kar se zapornikov tiče se zdi kot da jim je Cerkev obrnila hrbet. Vsem po vrsti! Namreč, od okoli 800 procesov duhovnikom (po knjigi Cerkev na zatožni klopi) Cerkev ni dobila niti enega?! Že samo na pismo da je nek duhovnik preveč čislan med ljudmi in da to partiji ni prav, je že dobil premestitev. Zato govorim o pajdašenju gospode. Za duhovnike jim ni bilo mar.

    • Družina je bila redno zaplenjena s strani oblasti, javnosti pa so bili znani štirje cerkveni “jastrebi”: Rode, Stres, Perko in Steiner.

  5. Poliatično pohabljeni…Če ne priznamo, da je bilo v naši deželi več desetletij sistematično pranje možganov. Preko medijev, vzgoje in izobraževanja… sodstvo je itak rdeče večinoma še danes, da o medijih ne govorim. K sreči je nekaj obrobnih dobrih. Katoliška cerkev je v svojih zvestih pripadnikih vseskozi nosila prapor opozicije, ki je šla sistemu vedno v nos. Resnica je laži vedno izzivalna…
    Izpostavil bi samo svetovni nazor, ki ga je partija preko šolstva skrbno negovala. Vera v nič, kar je ateilzem v svojem bistvu, proizvaja duhovne invalide, ljudi, ki jim lomi samozavest in sposobnost vztrajanja v opoziciji, sprejeti nase žrtve za dobro sodržavljanov…
    Take ljudi vzgaja lahko samo prepričanje, ki ima svoj temelj onkraj materialistično socialistične stvarnosti. Tega zmožna je zagorovo Cerkev, katere zvesti sinovi so stali pokončno tudfi sredi največjih preganjanj. Eden duhovnih velikanov te vrste je prvi nadškof ljubljanske nadškofije Anton Vovk. Politično pohabljeni ljudje brez trdnega lastnega prepričanja lahko najdejo v njem pravi vzor in priprošnika za “politično” in predvsem moralno ozdravljenje.

Comments are closed.