Kadar se, denimo enkrat mesečno, ozrem po spletnih forumih, sem potem nekaj časa kakor bolan. Kako je mogoče, da je naše milo ljudstvo tako nesrečno razpeto med bebavostjo, pokvarjenostjo in sovraštvom?
Pred dnevi so me opozorili na Štuhečev članek, ki govori o katastrofi zgodovinske zavesti in ga je objavil tednik Družina. Tudi pod tem člankom sem nekoliko preletel komentarje in nemudoma našel naštete kategorije. Resnici na ljubo bi bilo čudno, ko bi jih ne bil, saj bi to besedilo res težko opredelili kot sejanje rožic …
Slaboumnost in zlobnost na prvo žogo nista ravno komplementarna. V učinkovit binom, lepljen z nekakšno psevdointeligentnostjo, pa se zagotovo združita prav pri slovenskih forumaših. Posebej pri tistih naročenih, predvidljivih, tako ali drugače (po)plačanih, ki jih spoznamo po slepem nasprotovanju vsemu, kar diši po (zgodovinski) resnici, posledično pa tudi vsemu, kar je povezano bodisi z demokratičnim bodisi s katoliškim izvorom. Ravno pod Štuhečevim člankom sem (spet) prebral nekaj o totalitarnosti Cerkve. Stavek je totalna nebuloza in se ga nihče niti ne loti razgrajevati, a to ne pomeni, da v našem izkrivljenem prostoru, kjer je lahko resnica tudi laž, nima svojega učinka. Posebej je zanimivo, da je katolištvo, kot izhaja že iz grškega pridevnika, na nek način res totalno, vseobsegajoče, a o tem naši anonimni junaki nimajo pojma. Predvsem pa katolištvo zaradi tega nima nobene sorodnosti z negativno naravo totalitarnih režimov, ki s politično policijo in drugim nasiljem zatirajo osebno svobodo, zasebno lastnino, demokracijo, mnenjski pluralizem itd. Pa pustimo te vrste forumske kričače. Njim so v napoto celo liberalci tipa Crnković, ki zna pomisliti mimo vrste. Verjetno se spomnite, da je nekoč na Delovi spletni strani nemitsko besedilo o Dražgošah oddal le pod pogojem, da se onemogoči forumsko povračanje …
Danes me zanima drug tip razpravljavcev, ki ob takihle štuhecih povzdignejo svoj pravičniški glasek. Ti se slišijo kot tožba, kje za Kriščevo voljo, o gospod Ivan, je beseda miru in odpuščanja! Zakaj neki taki nestrpni toni? Zakaj taka ozkost? Zakaj ste tak revanšist?
Če bi lahko raziskal takega razpravljavca, bi bržčas ugotovil, da je prijazen do soljudi, da ima urejeno družino, da zna biti zvest prijatelj … in morda v večini primerov tudi to, da je kristjan, nedeljnik, član kakega karizmatičnega gibanja, če ne pa vsaj cerkvenega zbora, biblične ali karitativne skupine. Skratka, dober človek, ki ne mara politike, čeprav jo semtertja rad klišejsko pokomentira.
Na žalost je teh ljudi, ki se jim težave začnejo prav s politiko, v Sloveniji preobilica. (Seveda o kakih težavah nimajo pojma, saj so prepričani, da je z njihovim podstrešjem vse v najlepšem redu.) Skratka, pri tej vrsti sodržavljanov gre za totalno nezmožnost, da bi politiko presojali s svojo glavo, da bi vanjo vnesli zgodovinsko sosledje, da bi uvedli vzročno – posledično logiko. Obenem pa so strašno dovzetni za medijsko manipulacijo. Slednji je v dveh desetletjih uspelo, da je raziskovanje zgodovine zunaj mitologije pripoznano za heretični revizionizem, da je razčiščevanje nacionalnega konflikta revanšizem, da so demokratična stališča, ki niso skladna z ideološkim mainstreamom, ekstremizem in da je sploh vsaka jasno izražena resnica nestrpnost. Nadaljnja lastnost tegale našega človeka je, da se zahtevnejši razpravi izogne, če ga argument le potisne v kot, pa nagloma postane manj simpatičen, kot ga kaže prvi gornji opis. Nekaj drobnih primerov rezultata: hkrati z jadikovanjem, v kakšnem okolju da se šolajo njegovi otroci, voli razne gabre. Mirno bo prezrl, celo preziral, tisoče nedolžnih slovenskih žrtev, hlastno pa se bo škandaliziral nad Srebrenico. In seveda, sosedov Pahor bo primernejši kandidat od domačega Zvera …
Ena velikih težav v Sloveniji je torej to, da nimamo povezave med solidnim človekom, ki zna biti tak doma, v službi, med prijatelji, v klubih, v verskih dejavnostih na eni strani in tem istim človekom, ko bi moral naštete lastnosti prenesti na polje političnega – naj bo to v intimni presoji, v debati ali v volilni kabini. Verjetno je to ena najhujših posledic polstoletnega enoumja: v premnogem slovenskem človeku je uspel uničiti smisel za polis.
Foto: Družina
