A. Maver: “Desničarji” iz laboratorija

13

Kot človek, ki v tej deželi živi zadnja štiri desetletja, težko verjamem, da bi naše oblasti, ki se po potrebi zapičijo celo v to, kdo za voditelja opozicije hodi plačevat položnice na pošto, dovolile postrojitev katere koli stotnije kljukcev, če bi ocenjevale, da jim je ta na kakršen koli način škodljiva ali celo nevarna.

Kooperativna “skrajna desnica” 

Tudi pogled v zgodovino “skrajne desnice” na Slovenskem potrjuje navedeno. Andrej Šiško ima namreč kar nekaj predhodnikov, na katere je javnost seveda pozabila, saj so bili podobno, kot bo najbrž nekdanja prva violina mariborskih viol, obrobni pojavi, ki so po uporabi pristali v košu. Sam sem se na hitro spomnil treh, Adolfa Štormana in njegove Republikanske zveze Slovenije, pokojnega Matjaža Gerlanca in njegove Nacionalsocialne zveze Slovenije ter seveda Zmaga Jelinčiča.

Za vse naštete (pa še za Šiška in Marijana Poljšaka, voditelja Nacionalne stranke dela) je značilno, da njihov domnevni skrajni nacionalizem na nobeni točki ni najedal prevlade vladajoče politilčne opcije v Sloveniji, ki ji po konvenciji pravimo leva. Zagovarjali so ohranitev ali celo poostritev državnih monopolov v gospodarstvu, kar je poglavitna voda na mlin vladajočih. V obnebju razprav o slovenski polpreteklosti so trdno stali na zmagoviti partizanski strani in se običajno odlikovali v pljuvanju po Slovencih z “napačne strani zgodovine”. Poglavitni trn v peti so jim bili farji in Katoliška cerkev, sočasno pa svojega nacionalizma niso gradili na otipljivi dediščini predsocialistične Slovenije iz zadnjih dveh stoletjih, ki bi edina lahko bila konkurenca povojni politični mitologiji, marveč na vsaj v veliki meri legendarnih konstruktih iz oddaljenih stoletij, ki ne morejo imeti vpliva na slovensko sedanjost. Ne smemo pozabiti niti, da so z glavnino vladajoče opcije delili protiameriško in rusofilsko usmeritev. Znani so Jelinčičevi izleti h kakemu Castru, Matjaž Gerlanc pa je v Sloveniji gostil ruskega marionetnega politika in voditelja tamkajšnje dvorne opozicije Vladimirja Žirinovskega.

S tem so bili in so “skrajni desničarji” dobrodošla pomožna sila na oblast abonirane politične opcije, saj so, kot rečeno, v vseh bistvenih vprašanjih sledili njenim izhodiščem. Bistveno ujemanje se da recimo ilustrirati s predsedniškimi volitvami leta 2007, ko so se glasovi Zmaga Jelinčiča v okrajih na vzhodu Slovenije, kjer je v prvo dosegel relativno večino, v ogromni večini pretočili k Danilu Tuerku, ne k Lojzetu Peterletu.

Funkcije “skrajne desnice” 

Že samo s tem bi bila “skrajna desnica” za vladajoče koristna. A opravlja še več drugih funkcij, katerih pomen sicer nekoliko niha.

V prvi vrsti in vedno služi njen obstoj, sploh če je podkrepljen s kakšnim volilnim uspehom, kot sta Jelinčičev vstop v parlament ali Šiškova dva odstotka na zadnjih predsedniških volitvah, kot dobrodošlo sredstvo za legitimiranje domače levice. Ta ima seveda razmeroma veliko težav z dokazovanjem svoje naprednosti, ker je že sedem desetletij praktično neprekinjeno na oblasti in zaradi tega v bistvu konservativna. A če se lahko profilira kot borka zoper skrajno desnico, njena naprednost spet zasije v polnem sijaju. Taka “raba” skrajnih desničarjev ni omejena le na Slovenijo, ampak jo najdemo v marsikaterem vzhodno- in srednjeevropskem okolju. Tamkajšnje leve stranke imajo kot dedinje na oblast aboniranih povojnih komunistov podobne težave z legitimnostjo svojega naprednjaštva. A ob obstoju primerne “skrajne desnice” gre laže. Tako je slovaškemu levemu populistu Robertu Ficu zelo prav prišel desničar Marian Kotleba, ob katerem je bil videti pravi apostol liberalne demokracije, okoreli aparatčik Ion Iliescu pa je v Romuniji naravnost blestel kot naprednjak ob voditelju Stranke velike Romunije Corneliu Vadimu Tudorju.

Odločilni Jelinčič

Druga zelo pomembna naloga “skrajne desnice” v Sloveniji je vedno bila, da odžira ključne glasove desni sredini, ki je bila na oblast abonirani opciji s svojim programom veliko nevarnejša. V tej vlogi je bil doslej uspešen praktično samo Zmago Jelinčič, vendar do te mere, da je verjetno odločilno vplival na podobo slovenskega političnega prostora do danes. Skupaj s precej manj uspešnim Štormanom je na sceno kot “skrajni desničar” stopil v trenutku, ko so bila domoljubna in nacionalna čustva do sedaj najbolj razvneta, takoj po osamosvojitvi in osamosvojitveni vojni. Tedaj je edinkrat doslej v javnosti hkrati prevladovalo izrazito protijugoslovansko vzdušje. Ker bi v normalnih okoliščinah večina teh glasov pristala pri strankah nekdanjega Demosa, zlasti pri tedanjih SKD in SLS, je bila Slovenska nacionalna stranka s svojim ekscesnim nacionalizmom, ki bi naj bil boljši od konservativnega, kot naročena. Konservativcem je pobrala odločilne glasove v njihovih jedrnih okoljih na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji in s tem pomembno prispevala k dobremu izhodišču postkomunističnih strank za sestavo vlade v ključnem trenutku. Seveda je dve tretjini Jelinčičevih poslancev in poslank po volitvah zadela kap, ko jim je strankin šef razodel, da bodo v imenu narodovega blagra za mandatarja volili nekdanjega predsednika jugoslovanskega predsedstva. In so ga zapustili, a jih je ostalo v čredi ravno dovolj, da so prevesili tehtnico Drnovšku v prid. Med “odpadniki” je bil že omenjeni Marijan Poljšak, ki si je kot domnevni nacionalist katoliške provenience še leta 1997 prislužil intervju v Družini, pozneje pa skrenil skoraj čisto na levo. Lahkovernost, s katero mnogi konservativci v Sloveniji v svoji žeji po domoljubnih vsebinah v javnem prostoru odkupujejo domislice politikov tipa Jelinčič ali Šiško, bi bila seveda vredna posebne obravnave. V podobnem kontekstu kot Jelinčičevo apoteozo leta 1992 lahko razumemo njegovo in Šiškovo (doslej zmerno) “vstajenje” v okviru razmislekov vladajočih, kaj utegne za politični prostor prinesti morebitna zaostritev migrantske krize. Oba junaka bi bila v tem primeru seveda spet dobrodošel (in za vladajočo opcijo neškodljiv) obvoz mimo desnosredinske opozicije.

Tretja funkcija “skrajne desnice” je v povezavi z drugo, a je po svoje lahko še odločilnejša. Njen obstoj omogoča namreč argumentiranje levega establišmenta v slogu, že res, da so Šiško et consortes na videz bolj skrajni, toda ne bi se mogli pojaviti, če bi pravočasno in odločno nastopili zoper resnično nevarnost, ki se skriva v glavni opozicijski stranki. S tem pa postajajo “desničarji” iz laboratorija nič več in nič manj kot alibi za pošiljanje opozicije v geto (ali še kam drugam). Že omenjena lahkovernost mnogih na desni, ki nasedejo praznim parolam in gestam, na tej točki nikakor ni v pomoč.

Foto: Jani Dolinšek

13 KOMENTARJI

  1. Še eno pronicljivo razmišljanje Aleša Mavra. Odnos do domobranstva, oziroma njegove legitimnosti je tisti nezmotljivi lakmusov test, ki pokaže ali je nekdo desničar ali levičar na Slovenskem.

  2. S Šiškovim videom levica skuša preprečiti ustanovitev slovenskih dežel kot je napovedal predvolilno Šarec.

  3. Sicer pa, če ti neka Levica grozi z nacionalizacijo in izganjanjem podjetnikov je ustanavljanje neke obrambne paravojaške enote čisto naravna reakcija.
    Naravno pravo, z norostjo nad norost.

      • Da naravno , z velikim pomanjkanjem nravstvenga prava in to na vseh področjih , ki se dotikajo nacionalne opredeljenosti in poštenega odnosa do svojega naroda in dela ! Levaki mesečevega in kordiševega kova vsiljujejo na zelo brutalen način delovanje v kaotični družbi brez moralnih ovir ! Od kje se jemljejo do dna izprijeni osebki , ki niso sposobni na pošten način živeti in preživeti ! Mesec in njegova druščina se mirno lahko priključi šiškovim rokovnjačem , ki potihoma enako razmišljajo kot mesečnik , tako se obnašajo lahko samo mrhovinarji , ki jih je spričo kaosa v vladnih vrstah čedalje več !

        Andrej Briški

    • Ah, saj ni tako preprosto, moraš še enkrat prebrati razmišljanje A. Mavra. Razumel boš, da je prav to, kar praviš naravno pravo, zanka v katero stopajo lahkoverni Slovenci. Posebej preberi še zadnji stavek.

  4. Drži, cepivo je mrtev virus. Ta bo pripravil javnost na dejansko neklovnovske paravojaške enote na Slovenskem. Te obstajajo že ves čas obstoja države. Med osamosvojitvijo so bile celo legitimne, a so se hudo blamirale. Bolj kot interesi domorodcev jih je zanimala zaplemba orožja, ki je nato poniknilo.

    Tudi danes obstajajo dejansko nevarne paravojaške enote v Sloveniji. No natančneje mafijsko-paravojaške. Nazadnje smo jih videli na delu v Ljubljani, ko so med mirnimi protesti proti Janši poskušali zanetiti krvave nerede, ki bi lahko eskalirali v oborožene spopade. Obračun z njimi utegne biti zelo krvav in na ta obračun smo zdaj, po medijski izpostavljenosti Šiškovim komediantom, bolje pripravljeni. Takrat bomo prepoznali enak vzorec življenja na robu družbe, ukvarjanja z organiziranim kriminalom in lažnega domoljubja.

    • Igor Đukanović: “… Bolj kot interesi domorodcev jih je zanimala zaplemba orožja, ki je nato poniknilo.”
      ===============
      Pri razorožitvi slovenske TO je sodeloval sam Kučan, ki se je bal za svojo rit v primeru da osamosvojitev ne bi uspela, še posebej ker to ni bila, in ni, njegova intimna opcija.

      Igor Đukanović: “…Bolj kot interesi domorodcev jih je zanimala zaplemba orožja, ki je nato poniknilo.”
      ================
      120 ton “Kučanovega” orožja po pogodbi Kučan-Čengič z mariborskega letališča. “Poniknilo” v Bosno.

      Igor Đukanović: “… No natančneje mafijsko-paravojaške. Nazadnje smo jih videli na delu v Ljubljani, ko so med mirnimi protesti proti Janši poskušali zanetiti krvave nerede, ki bi lahko eskalirali v oborožene spopade.”
      =======================
      Smo videli v Mariboru, ko so “vaši” t.i. mirni protesti proti Kanglerju, v resnici pa proti vladi, spravili v bolnico 90 policistev. “Revolucija” znana po nazivu “kockasta revolucija”.
      V Ljubljani je bilo bolj mirno. A ni zanimivo: Tako tistih nekaj iz Ljubljane kot te iz neke pohorske gošče policija niti Sova ni zaznala (aja Sova že pol leta štrajka). Še danes ne vemo kdo so (ker so “vaši”, a ne?) En bataljon (po merilih Turnškove tolpe) ne zazna niti policija niti Sova dokler se ne pojavijo fotografije na Facebooku in tviterju. Lahko rečemo, da vse deluje po istem kopitu kot politika, kjer je tako na poziciji kot v opoziciji ta glavna leva politika. Enako velja tudi za te paravojaške enote, ki se pojavijo po potrebi, so pa vse iz levega političnega pola. Sedaj se že en teden nabija o teh gošarjih, čisto slučajno v času ko se sestavlja ministrski tim?

  5. Težaške teme,ki utrujajo in so pretiravanje. SDS dobro kopira Jelinčič model populistična pridobivanja volilcev. Butastih ampak glas je glas.. Grims bi lahko takoj prestopil k Jelinčiču in Brsčič tudi. Polno je samovšečni nastopačev ki radi govirijojo, po vsebini pa gre za eno samo pretiravanje. Po SDS bi moralo biti v Sloveniji že vsaj 100 tisoč beguncev. Kakšnih resnih ljudi in programov pa SDS ne premore .

  6. Težaške teme,ki utrujajo in so pretiravanje. SDS dobro kopira Jelinčičev model populističnega pridobivanja volilcev. Butastih ampak glas je glas.. Grims bi lahko takoj prestopil k Jelinčiču in Brsčič tudi. Polno je samovšečni nastopačev ki radi govirijojo, po vsebini pa gre za eno samo pretiravanje. Po SDS bi moralo biti v Sloveniji že vsaj 100 tisoč beguncev. Kakšnih resnih ljudi in programov pa SDS ne premore .

Comments are closed.