Kot človek, ki v tej deželi živi zadnja štiri desetletja, težko verjamem, da bi naše oblasti, ki se po potrebi zapičijo celo v to, kdo za voditelja opozicije hodi plačevat položnice na pošto, dovolile postrojitev katere koli stotnije kljukcev, če bi ocenjevale, da jim je ta na kakršen koli način škodljiva ali celo nevarna.
Kooperativna “skrajna desnica”
Tudi pogled v zgodovino “skrajne desnice” na Slovenskem potrjuje navedeno. Andrej Šiško ima namreč kar nekaj predhodnikov, na katere je javnost seveda pozabila, saj so bili podobno, kot bo najbrž nekdanja prva violina mariborskih viol, obrobni pojavi, ki so po uporabi pristali v košu. Sam sem se na hitro spomnil treh, Adolfa Štormana in njegove Republikanske zveze Slovenije, pokojnega Matjaža Gerlanca in njegove Nacionalsocialne zveze Slovenije ter seveda Zmaga Jelinčiča.
Za vse naštete (pa še za Šiška in Marijana Poljšaka, voditelja Nacionalne stranke dela) je značilno, da njihov domnevni skrajni nacionalizem na nobeni točki ni najedal prevlade vladajoče politilčne opcije v Sloveniji, ki ji po konvenciji pravimo leva. Zagovarjali so ohranitev ali celo poostritev državnih monopolov v gospodarstvu, kar je poglavitna voda na mlin vladajočih. V obnebju razprav o slovenski polpreteklosti so trdno stali na zmagoviti partizanski strani in se običajno odlikovali v pljuvanju po Slovencih z “napačne strani zgodovine”. Poglavitni trn v peti so jim bili farji in Katoliška cerkev, sočasno pa svojega nacionalizma niso gradili na otipljivi dediščini predsocialistične Slovenije iz zadnjih dveh stoletjih, ki bi edina lahko bila konkurenca povojni politični mitologiji, marveč na vsaj v veliki meri legendarnih konstruktih iz oddaljenih stoletij, ki ne morejo imeti vpliva na slovensko sedanjost. Ne smemo pozabiti niti, da so z glavnino vladajoče opcije delili protiameriško in rusofilsko usmeritev. Znani so Jelinčičevi izleti h kakemu Castru, Matjaž Gerlanc pa je v Sloveniji gostil ruskega marionetnega politika in voditelja tamkajšnje dvorne opozicije Vladimirja Žirinovskega.
S tem so bili in so “skrajni desničarji” dobrodošla pomožna sila na oblast abonirane politične opcije, saj so, kot rečeno, v vseh bistvenih vprašanjih sledili njenim izhodiščem. Bistveno ujemanje se da recimo ilustrirati s predsedniškimi volitvami leta 2007, ko so se glasovi Zmaga Jelinčiča v okrajih na vzhodu Slovenije, kjer je v prvo dosegel relativno večino, v ogromni večini pretočili k Danilu Tuerku, ne k Lojzetu Peterletu.
Funkcije “skrajne desnice”
Že samo s tem bi bila “skrajna desnica” za vladajoče koristna. A opravlja še več drugih funkcij, katerih pomen sicer nekoliko niha.
V prvi vrsti in vedno služi njen obstoj, sploh če je podkrepljen s kakšnim volilnim uspehom, kot sta Jelinčičev vstop v parlament ali Šiškova dva odstotka na zadnjih predsedniških volitvah, kot dobrodošlo sredstvo za legitimiranje domače levice. Ta ima seveda razmeroma veliko težav z dokazovanjem svoje naprednosti, ker je že sedem desetletij praktično neprekinjeno na oblasti in zaradi tega v bistvu konservativna. A če se lahko profilira kot borka zoper skrajno desnico, njena naprednost spet zasije v polnem sijaju. Taka “raba” skrajnih desničarjev ni omejena le na Slovenijo, ampak jo najdemo v marsikaterem vzhodno- in srednjeevropskem okolju. Tamkajšnje leve stranke imajo kot dedinje na oblast aboniranih povojnih komunistov podobne težave z legitimnostjo svojega naprednjaštva. A ob obstoju primerne “skrajne desnice” gre laže. Tako je slovaškemu levemu populistu Robertu Ficu zelo prav prišel desničar Marian Kotleba, ob katerem je bil videti pravi apostol liberalne demokracije, okoreli aparatčik Ion Iliescu pa je v Romuniji naravnost blestel kot naprednjak ob voditelju Stranke velike Romunije Corneliu Vadimu Tudorju.
Odločilni Jelinčič
Druga zelo pomembna naloga “skrajne desnice” v Sloveniji je vedno bila, da odžira ključne glasove desni sredini, ki je bila na oblast abonirani opciji s svojim programom veliko nevarnejša. V tej vlogi je bil doslej uspešen praktično samo Zmago Jelinčič, vendar do te mere, da je verjetno odločilno vplival na podobo slovenskega političnega prostora do danes. Skupaj s precej manj uspešnim Štormanom je na sceno kot “skrajni desničar” stopil v trenutku, ko so bila domoljubna in nacionalna čustva do sedaj najbolj razvneta, takoj po osamosvojitvi in osamosvojitveni vojni. Tedaj je edinkrat doslej v javnosti hkrati prevladovalo izrazito protijugoslovansko vzdušje. Ker bi v normalnih okoliščinah večina teh glasov pristala pri strankah nekdanjega Demosa, zlasti pri tedanjih SKD in SLS, je bila Slovenska nacionalna stranka s svojim ekscesnim nacionalizmom, ki bi naj bil boljši od konservativnega, kot naročena. Konservativcem je pobrala odločilne glasove v njihovih jedrnih okoljih na Gorenjskem in v osrednji Sloveniji in s tem pomembno prispevala k dobremu izhodišču postkomunističnih strank za sestavo vlade v ključnem trenutku. Seveda je dve tretjini Jelinčičevih poslancev in poslank po volitvah zadela kap, ko jim je strankin šef razodel, da bodo v imenu narodovega blagra za mandatarja volili nekdanjega predsednika jugoslovanskega predsedstva. In so ga zapustili, a jih je ostalo v čredi ravno dovolj, da so prevesili tehtnico Drnovšku v prid. Med “odpadniki” je bil že omenjeni Marijan Poljšak, ki si je kot domnevni nacionalist katoliške provenience še leta 1997 prislužil intervju v Družini, pozneje pa skrenil skoraj čisto na levo. Lahkovernost, s katero mnogi konservativci v Sloveniji v svoji žeji po domoljubnih vsebinah v javnem prostoru odkupujejo domislice politikov tipa Jelinčič ali Šiško, bi bila seveda vredna posebne obravnave. V podobnem kontekstu kot Jelinčičevo apoteozo leta 1992 lahko razumemo njegovo in Šiškovo (doslej zmerno) “vstajenje” v okviru razmislekov vladajočih, kaj utegne za politični prostor prinesti morebitna zaostritev migrantske krize. Oba junaka bi bila v tem primeru seveda spet dobrodošel (in za vladajočo opcijo neškodljiv) obvoz mimo desnosredinske opozicije.
Tretja funkcija “skrajne desnice” je v povezavi z drugo, a je po svoje lahko še odločilnejša. Njen obstoj omogoča namreč argumentiranje levega establišmenta v slogu, že res, da so Šiško et consortes na videz bolj skrajni, toda ne bi se mogli pojaviti, če bi pravočasno in odločno nastopili zoper resnično nevarnost, ki se skriva v glavni opozicijski stranki. S tem pa postajajo “desničarji” iz laboratorija nič več in nič manj kot alibi za pošiljanje opozicije v geto (ali še kam drugam). Že omenjena lahkovernost mnogih na desni, ki nasedejo praznim parolam in gestam, na tej točki nikakor ni v pomoč.
Foto: Jani Dolinšek
