Desnica naj zakoplje bojne sekire

Upper part of a medieval knight bronze statuetteTednik Mladina je oportunistično poprijel arhivsko zgodbo in Ljudmili Novak omogočil redko razkošje večstranskega intervjuja, ki ga je revija pospremila s pedagoškim uvodom in s še bolj zgovorno naslovnico o “ločitvi na desnici”. V pogovoru voditeljica NSi o Janši govori kot o vojskovodji, ki potrebuje vojno (Janša naj bi računal, da bo hkratni arhivski referendum okrepil možnosti SDS na evropskih volitvah, kar je razumna špekulacija); Novakova dalje dvomi, da je Janša zaradi obtožb KPK primeren za resnico o arhivih in posredno namiguje, da se SDS v politiki poslužuje fašističnih metod.

Janez Janša nikoli ni slovel po tem, da se zna ugrizniti v jezik, zato ji ni ostal dolžan, ampak na Twitterju o Novakovi takoj zapisal, da je reinkarnacija sprave po vzoru Spomenke Hribar.

Doslej vedno tako razumno in trezno voditeljico NSi so tokrat res premagala čustva. (Od njenih sodelavcev je bilo slišati, da jo je Janšev napad zaradi arhivskega zakona dejansko hudo prizadel.) Njena reakcija je voda na mlin tistim na levi, ki pokroviteljsko pozdravljajo domnevno diferenciacijo desnice, in tistim na desni, ki v tem – kakor v intervjuju pravilno predvideva že Novakova sama – vidijo dokaz, da je NSi zavila na kriva pota. Z omenjanjem fašističnih metod pa je Novakova nevarno uporabila besedišče levice – spodrsljaj, ki si ga kljub prizadetosti ne bi smela privoščiti. (Povsem dovolj bi bil očitek populizma.)

Za Janšo je – poleg nesmiselnih in škodljivih napadov na NSi – slabo, ker so njegove reakcije postale lahko predvidljive. Od njega, kot veterana slovenske politike bi pričakovali več. Manj izkušena in manj pretkana Novakova je gladko šla na led, in na Janševe arhivske napade odgovorila z vsemi topovi, strelivo in strelišče je ponudila levica.

A Janša bi si zaslužil bolj sofisticiran odgovor: denimo, da zaradi zadeve KPK in Patria povsod in vselej vidi le zaroto, in da je takšen pogled na svet še bolj razumljv v primeru nedolžne osebe. Dejansko se postavlja vprašanje, ali Janša omenjenim težavam (ki v pretežnem delu res zaslužijo ime leve zarote) ne daje prednosti pred drugimi urgentnimi zadevami. Vodja opozicije se npr. mlačno odziva na zastrašujoče hitro rast zadolženosti Slovenije, na popolno odsotnost industrijske in zaposlovalne politike, na nepripravljenost koalicije, da se loti zdravstvene reforme. Ob teh temah seveda arhivi nikakor niso obrobna ali drugotna tema, vendar je gospodarsko stanje akutna kriza takšnih razsežnosti, da dejansko ogroža materialne temelje naše samostojnosti.

Čas bi bil, da Novakova, predvsem pa Janša vzameta pamet v roke in zakopljeta bojne sekire. Desno-sredinsko volilno telo je preprosto premajhno, da bi se SDS in NSi lahko med seboj napadali. Kombinacija velike in močne ter dokazano pragmatizma zmožne SDS ter majhne, a principielne NSi, je realistična rešitev za desnico. Zdaj je situacija obrnjena: velika in močna SDS se kiti s principielnostjo in nepopustljivostjo, mali NSi pa očitajo (dejanski ali le očitani) pragmatizem. Narobe svet. Čas je, da Janša spremeni taktiko: le Nixon je lahko šel na Kitajsko.

SDS se mora začeti obnašati kot največja opozicijska stranka. Interpelacije in referendumi bi bolj pristajali majhni NSi. So že obrabljena orožja, od katerih števila in neučinkovitosti smo že vsi nekoliko utrujeni, morda celo SDS. Janez Janša bi moral paziti tudi na inflacijo ciničnih pripomb na Twitterju in se lotiti udbomafije in vlade z intelektualno kritiko, po kateri je nekoč slovel, in z diskurzom, ki je političen. Vsa prej omenjena orodja so namreč lahko občasna popestritev, ki zdrami volivce, toda resna stranka potrebuje predvsem resno politiko, kompetentne sektorske politike in mora ponuditi smiselne odgovore na globoko krizo – ob takšni vladi to res ne bi smelo biti pretežko. Največja opozicijska stranka s svojo neaktivnostjo nosi soodgovornost, da Slovenija gospodarsko še naprej tone.

Kdor je velik, morda ponuditi velike odgovore. Namesto, da bi to počela SDS, je NSi tista, ki se na vse pretege trudi oblikovati resen nacionalni program, kar pa je za stranko z veliko skromnejšimi človeškimi in drugimi viri velik, morda prevelik izziv. Seveda se SDS lahko upravičeno spušča v strankarske boje s političnimi nasprotniki, a na koncu koncev mora ponuditi rešitve, ki bodo vsaj približno sprejemljive za krog, širši od kroga volivcev, rešitve za nacijo.

NSi naj pazi, da ne bo šla na led napada na Janšo vsakič, ko se slednji ne zna zadržati, še zlasti pa naj v takšnih situacijah ne sprejme “prijateljske pomoči” levice. Najmočnejše orožje NSi niso nacionalni ekonomski programi, pač pa njena načela, njena integriteta, njena neomadeževanost z najrazličnejšimi aferami, pa tudi neomadeževanost s preteklostjo: NSi je zagotovo stranka tistih, ki so bili proti udbomafiji še v prejšnjih časih in ki niti v sanjah niso pomislili na članstvo v partiji. Seveda je ta neomadeževanost praviloma predstavljena in pogosto tudi dejansko manifestirana kot naivnost in nepoznavanje ozadij. Zato pa je toliko pomembnejše, da jo stranka spremeni v svojo prednost. Tega ne sme delati ne z imitacijo SDS-a, ne z napadanjem SDS-a, in seveda ne z naivnimi poskusi všečnosti medijem. Realno gledano, bo še nekaj časa prava vloga NSi biti nišna stranka načel, kar pa je nikakor ne dela nepomembno, prav tako pa načelna govorica ni nujno zadrta in ozka.

Visok uspeh SKD na prvih demokratičnih volitvah je ustvaril iluzijo, da so krščanski demokrati na Slovenskem lahko velika stranka, kar so tedanji njeni voditelji razumeli kot zeleno luč za politični pragmatizem. Ta pragmatizem je šel predaleč (kar je izkoristil Janša), poleg tega pa se je z razpustitvijo Demosa in kasnejšimi volitvami pokazalo, da so desno-sredinski volivci ves čas samostojne Slovenije v manjšini. Prihodnost krščanskih demokratov (NSi) je v stranki načel, prihodnost SDS v stranki pragmatizma in kompromisov, prihodnost desne sredine v razumnem sodelovanju med obema.

Foto: Flickr