Iz leve je priletel dobro namerjen, premišljen in žaljiv projektil. V Sloveniji so dediči boljševizma tisti, ki so ostali od polnjenja Hude jame ali Kočevskega roga, smo slišali. Žrtev je naenkrat dedič svojega biriča. Tako smo izvedeli od strokovnjakinje za sovraštvo na javni tribuni v Cankarjevem domu. Nič ni bolj sprijeno kakor reči otroku demokratičnega medvojnega tabora in slovenskemu pomladniku, da je pravi dedič komunizma.
Žalitev je dosegla svoj namen. Kmalu zatem je iz Kongresnega trga bilo slišati, da imamo pri nas »levi fašizem«, kar morda sicer dobro opisuje logiko kontinuitete, vendar ne more skriti svojega žaljivega namena, saj ni nič bolj žaljivo za dediča revolucije in kontinuitete kakor da mu podtikamo fašizem, ki ga iz srca sovraži.
V kratkem predahu nekaj tednov smo v Sloveniji dosegli novo dno v medsebojnih odnosih. Kaže, da nam zmanjkuje besed, saj drhal že meče kocke, drugi pa pozivajo h klanju še vedno večino slovenskega prebivalstva. Razno razni varuhi in zastavonoše »strpnosti« pa so tiho…
Prav s tem strelom pa je »levica« spet pokazala, da je pri nas vodilna, saj je »desnico« spet določala s svojim napadom in »desnica« je spet pokazala, da je vpeta v bipolarno ločevalno logiko, ki jo od revolucije sem vsiljuje Sloveniji politična skupina, ki izhaja iz Čebin. Kulturni boj za vsako ceno, predvsem pa za obrambo sedanjih privilegijev za kar so pripravljeni destabilizirati državo, na cesto spraviti zaslepljeno in zamaskirano množico in drhal, ki odkrito naznanja svojo nestrpnost do drugače mislečih.
Na glavo postavljena dejstva
Pred več kot dvajsetimi leti smo stopili na pot svobode in demokratizacije. Nismo pa stopili na pot spoštovanja drug drugega, saj kontinuiteta nenehoma kaže svojo nepotrpežljivost z drugače mislečimi pri tem pa javka, stoka in protestira, da prihaja do »rekatolizacije«, ki je ni ne videti ne čutiti nikjer. Pomladni blok pa tudi ne zna izstopiti iz tega kulturnobojniškega vzdušja na pravi način, brez puckizma in toniniad.
Prav tako nismo stopili na pot lustracije oz. »dekomunizacije«, ki bi morala biti vsaj tako temeljita kakor je bila denacifikacija Zahodne Nemčije (na Vzhodu so se sovjetske sile naslonile na star nacistični režim in dokazali da je nacizem pravzaprav le nacionalna verzija internacionalističnega socializma), ki je danes vir mednarodnega ugleda Nemčije. In prav tu tiči ves naš problem. Ne cenimo resnice in je ne iščemo, temveč jo vedno znova sprevračamo in posiljujemo. Revolucije kakor da ni bilo. 150.000 in več umorjenih na našem teritoriju v enem samem mesecu kakor da so opravili duhovi brez imen, brez obrazov in brez struktur. Stotisočem že 60 let plačujemo dodatke, privilegije in ugodnosti, ki jih kličejo »pridobljene pravice«. Kraji se sedaj reče »nacionalni interes«. Kaosu napredek. Našteval bi lahko še veliko primerov, ki kažejo, da je naša logika postavljena na glavo. Od stalnega sprevračanja pa nas že boli glava in ker nič ne dobi svojega pravega imena, ne najdemo rešitve iz naših težav.
Zdaj je že očitno (posebno ob glasovih kdo naj bi postala nova PV), da bo prišla ona trojka, ki je Grke prisilila, da so ukinili svoje trinajste in štirinajste plače, da so znižali ugodnosti in da se jim je država sesula v prah, ker so več jemali kakor dajali. Krivi bomo po malem vsi, veliki krivci pa bodo svoj denar odnašali na Ciper. Ljudstvo bo (se pravi bomo!) plačali njihove dolgove, vendar krivec ni pomladnik, temveč kontinuitetnik.
Krivda medijev in novinarjev
Lastniki slovenskih medijev in novinarji, ki prihajajo iz enoumja FDV-ja so najbolj krivi, da državljani nimamo pravega vpogleda v dogajanje. Preprosto so preveč navijaški, premalo profesionalni in preveč ideološko tendenciozni. Preveč so »levi« pri čemer je »levo« postalo »normalno« in »desno« zgrešeno, oz. bolno. Antipatija do stvarnosti in resnice ni naravna, temveč je načrtno gojena skozi nenehno medijsko bombardiranje, ki ima en sam cilj: omogočiti večino na volitvah. Težava je v tem, da se stvarnost težko v celoti sprevrže.
Novinarji pripravljajo okrogle mize kjer se govori o duhovnosti in moralnosti, pa med udeleženci ni niti duhovnika niti moralista ali vsaj etika za katerega bi vsaj vedeli kaj zagovarja in uči. Na udaru so sociologi, ki so postali »dečki za vse«.
Mediji opisujejo našo krizo in spodbujajo k nastopaštvu, manifestacijam in nestrpnosti. Rafinirano, stalno, po malem in dosledno proti pomladno. Nenehno precejajo komarja (npr. afere z diplomami, ko nikoli ne govorijo o profesorjih, ki so naloge odobrili!) a puščajo velbloda pri miru (npr. udbovce, ki so desetletja ovajali pa sedijo v parlamentu oz. delijo moralne nauke na tribunah in javnih pismih!), kar treznega človeka spominja, da je nekaj hudo narobe z našo javnostjo.
Aktivni državljani
Slovenija danes potrebuje aktivne državljane. Če je bilo v preteklosti jasno, da hočemo svobodo in demokracijo v neodvisni Sloveniji, pa je danes težje določiti za kaj se boriti in za kaj si prizadevati. Množične manifestacije imenovane »vstaje« dokazujejo, da ljudje ne vedo točno kaj se tam zahteva, saj zahtevajo nasprotujoče ali preprosto nemogoče stvari. Klici in parole, skriti obrazi in maske na koncu prinesejo le eno: ta vlada naj odide. To, da prihaja druga, ki bo dejansko zaključila, kar je LDS nekoč začela, pa niso sposobni doumeti. Preveč so nasedli preprostosti medijske gonje in načrta stricev iz ozadja.
Bratuškova in Virant v orkestru z Erjavcem in Lukšičem, morda s Türkom kot zunanjim ministrom, da bo še naprej potoval na naše stroške? Bo to sad »vstaj« in medijskega linča sedanje vlade in njenega predsednika? Kmalu bomo videli in poznali odgovore, a potem se bo začel proces pozabe obljub, besed in moralizirajoče zahteve po poštenosti.
Aktivni državljan je že tisti, ki ne pozabi, kar je bilo izrečenega pred kratkim, ostaja zvest svojim prepričanjem in sodeluje s svojimi somišljeniki tako, da v stranki, ki jo je izbral uveljavlja merila po katerih hrepeni vsak navaden človek.
Sodelovati se učimo le v praksi. Dobro bo, če se čim več ljudi aktivno vključi v javne zadeve, da bomo imeli vsi čim več prakse v skupnem reševanju odprtih vprašanj naše družbe.
