V zadnjih tednih se mnogi sprašujejo o razlogih za trenja med pomladnimi oz. desnosredinskimi strankami. Odgovor se mi zdi na dlani: dokler se bo volilni domet teh strank gibal okoli 37 % (kolikor so dosegle l. 2008 in 2011), bo gneča prevelika, prerivanje pa simptom boja za obstanek. Edina rešitev je v prebitju tega steklenega stropa in suvereno vkorakanje na sredinsko polje: to se je zgodilo leta 2004, dejansko pa tudi leta 2011, z Virantovo listo. Vem, da se marsikdo ne bo strinjal z mano, a mislim, da je tega preboja v sedanjih razmerah zmožna le največja med njimi, SDS. Navsezadnje se ji je to posrečilo leta 2004: gotovo ne po naključju, ampak kot posledica strateškega in vse prej kot enostavnega premika v sfero moderne liberalno-konservativne politike.
Kaj se je zgodilo od tedaj? Odgovor na to vprašanje bi zahteval resno empirično raziskavo, a sam imam hipotezo, ki vzdrži prvi tehtni pretres podatkov, vsaj na državni ravni (vsekakor bi se jo veljalo preveriti na ravni volilnih okrajev; če bi se tudi tu izkazala za pravilno, bi se jo splačalo vzeti v resnejšo analizo (naloga za kolege politologe). SDS je počasi izgubljala sredinsko volilno telo, ki pa ga je precej uspešno nadomeščala s širitvijo na desno, tj. v volilno bazo N.Si in SLS, deloma tudi SNS. To hipotezo potrjuje dejstvo, da je SDS ohranila ali celo povečala svojo podporo v okrajih, kjer je lahko črpala iz globokega bazena desnice (npr. ponekod na Goriškem), znatno pa je padla tam, kjer te možnosti ni imela (najbolj očitno v ljubljanskih okrajih).
Že hiter pogled po okrajih nam pokaže, da je SDS danes bolj podeželska in bolj »vzhodna« stranka, kot je bila v času svoje finest hour, leta 2004. To ji omogoča, da se ponaša z večjim številom županov in svetnikov, a na državni ravni je to precej gotov recept za neuspeh (in morda tudi razlog za njeno pogosto precenjenost v anketah): ravno to so namreč področja s kronično nižjo udeležbo (verjetno se tu skriva njena, sicer ne povsem razumljiva zagretost za večinski sistem: v večinskem sistemu geografske razlike v volilni udeležbi, ki jo vedno znova in vedno bolj penalizirajo, ne igrajo nobene vloge). Je pa tudi recept za spore z zaveznikoma, ki morata trpeti najedanje svoje volilne baze s strani močnejšega partnerja. Dokler sta iz takšnih ali drugačnih razlogov morali ta trend tiho prenašati, je še šlo; ko pa sta začeli uspešno vabiti izgubljene volivce nazaj, od koder so prišli, sta neizogibno trčili v večinske ambicije SDS-a. To je, po mojem, glavni vzrok sedanjih napetosti. Dokler ne bo prišlo do razrešitve te situacije, je upanje, da bo tega žalostnega prerivanja v gneči kaj kmalu konec, jalovo.
Rešitev pa je ena sama: ena od strank desnice mora seči ven iz tega omejenega bazena in zasesti del sredinskega volilnega telesa, svojima zaveznicama pa prepustiti dovolj kisika na različnih pozicijah desne predstraže. V Žerjavovem obdobju se je nekaterim zdelo, da se bo tega lotila SLS: a iz različnih razlogov je bil ta projekt (če je sploh šlo za resen projekt) obsojen na neuspeh. Očitno se mi zdi, da bi se tega podviga morala lotiti SDS, ki je po svoji zasnovi, izvornem poslanstvu in strukturi volivcev stranka sredine. Reformistične, radikalne sredine (radikalne v smislu, da gre v svojem reformizmu do korenin problemov), a vendar sredine. Toda v zadnjih letih se je preveč oddaljila od te sredine: to se mi zelo očitno zdi v njeni javni podobi, retoriki itd.; to v manjši meri velja za programske prioritete, čeprav bi tudi glede tega lahko marsikaj rekli.
Če bi se to zdelo samo meni, bi lahko stranka mirno spala. Težava je v tem, da se očitno podobno zdi znatnemu deležu volivcev, predvsem v urbanih okoljih v osrednjem in zahodnem delu države, ki vedno bolj množično bežijo od stranke (porazni rezultati v razvitejših predelih Gorenjske in v ljubljanski okolici na zadnjih volitvah bi morali sprožiti alarmne zvonce na Trstenjakovi: tu, in ne v »trenirkastih« predmestjih, kot napačno meni gospod Majer, je SDS izgubila volitve). Gotovo imajo prebežniki svoje razloge: in v prihodnje bo treba te razloge premisliti s pomočjo temeljite kritike. Ker se zdi, da profesionalni strategi in tisti, ki so plačani za to, da ne vidijo lastnih napak, tega očitno niso zmožni, se bo morala kritika, o tem sem vedno bolj prepričan, odviti v široki javni intelektualni razpravi med tistimi, ki se, na našo nesrečo, umeščamo med trmaste volivce slovenske desne sredine. A če bo potekala tukaj – in upam, da bo, ker drugače te razprave sploh ne bo – bo pač morala slediti pravilom debate, ki vladajo v intelektualni sferi in so drugačna od pravil zaprtih strankarskih sestankov in strateških forumov.
Da ne bo pomote: v marsičem se strinjam z analizo, ki jo je podal Aleš Maver v članku »Precenjena sredina« (Časnik, 14. 10.) in ki jo lahko povzamemo v tem stavku: »Vsaka stranka z ambicijo po prvem ali vidnem mestu mora z zbiranjem glasov začeti v jedru, na levi ali na desni. Šele, ko so glasovi tam varno v žepu, se lahko “odpira”, tudi po mili volji. Čim širše bo odpiranje, bolj ji bo slovenski prostor za to hvaležen.« Težava se mi zdi v tem, da se SDS iz takih ali drugačnih razlogov zadnje čase (ki se, žal, ne štejejo v mesecih) tako zelo osredotočila na svoj varni žep, da bo odpiranje proti sredini z vsakim dnem, ko bo nadaljevala s svojo žepno politiko, težje. Skrbi me, da že nevarno izgublja stik s senzibilnostjo te sredine. Če jo bo dokončno izgubila, ji bodo za to hvaležni le njeni nasprotniki.
