Pred tedni se je na Youtubu pojavil duhovit prevod ene zaključnih scen nemškega filma Propad (Der Untergang). Kanclerjev bunker so prevajalci prestavili v Murgle, vlogo pešajočega samodržca pa so v podalpskem prevodu dodelili nekdanjemu predsedniku Kučanu. A zdi se, da bi bilo trenutnim razmeram pri nas veliko primerneje, če bi glavno vlogo dodelili premierju Pahorju. Ne zaradi agresivnih izpadov in teroriziranja najbližjih sodelavcev, ampak zaradi izgube stika z realnostjo ter posledičnim drvenjem v propad.
Da ne bo nesporazuma – primerjava Pahorja s Hitlerjem je v celoti gledano seveda neprimerna, možna pa je, če se omejimo zgolj na nezmožnost realne ocene stanja, kjer pa so paralele prav zastrašujoče in ne ravno optimizem vzbujajoče.
Čarobna palica
Hitler je zadnje dni v bunkerju fantaziral predvsem o dvojem: o armadi generala Wencka, ki bo zdaj zdaj priskočila na pomoč oblegani prestolnici in o čudežnem orožju, ki naj bi v zadnjem trenutku vojno srečo prevesila na nemško stran. Podobno brezupne fantazije, kot denimo tista o ˝filigranskih, skoraj nevidnih gospodarskih ukrepih vlade, ki nam bodo omogočili, da bomo iz krize izšli kot zmagovalci˝ so vse bolj pogoste tudi pri našem premierju.
Če smo še pred letom verjeli, da se bomo že nekako prerinili skozi mandat sedanje vlade, se to upanje vse bolj taja. Vse bolj kaže, da Slovenija še leta in pol pod Pahorjevo vlado ne bo preživela. Ob tem, ko velik del držav EU že lepo okreva in raste, je zgodba pri nas v povsem izgubljenem položaju. Vlada je očitno dokončno izgubila kompas in iz dneva v dan smo priča grotesknim dogodkom, za katere preprosto ne obstaja več normalna razlaga. Ena stranka tako izstopa iz koalicije, a njeni funkcionarji ostajajo na položajih. Predsednik druge koalicijske stranke, ki sicer poka po vseh šivih, napove, da bo čez en mesec odstopil. Zakaj ne kar takoj? No, še nekoliko prej ta isti predsednik koalicijske stranke predlaga, da odstopijo predsedniki vseh treh koalicijskih strank. Zakaj že? Kakšna je logika?
In kot, da ministri s premierjem na čelu ne streljajo že sami dovolj kozlov, se je v smešenje vlade spustil še lasten PR z abotno propagandno akcijo z razvpito starleto. Odziv vlade je seveda shizofren, kot smo že vajeni. Medtem, ko prvi PR-jevec hvali domislico in se navdušuje nad njenim uspehom, premier besno odvihra s tiskovke.
Naj propade narod, ki ni vreden premierjevega genija
A ob vsem tem premier vztraja, da vlada dobro dela in da ne bo odstopila. Četudi izgubi vse referendume. In jih tudi bo izgubila. Pa ne zato, ker bi bili predlagani ukrepi slabi. Izgubila jih bo zato, ker ni sposobna dialoga. Pahor, ki se rad predstavlja kot človek dialoga in je v preteklosti tak tudi bil, vztraja pri svojem in s koalicijskimi glasovi spravlja skozi parlament zakone, za katere vlada ni bila sposobna pridobiti niti minimalnega soglasja socialnih partnerjev.
Najhuje je to, da vlada nima razčiščenih niti najosnovnejših pojmov, kaj sploh hoče. Če pogledamo nekaj golih dejstev o stanju v državi in o nekaj ključnih problemih, je slika dokaj preprosta. Najhujši problemi v tem trenutku so zagotovo stopnja brezposelnosti, polževo okrevanje gospodarstva, kriza v gradbeništvu, zastoj na nepremičninskem trgu in seveda stanje pokojninskega sistema.
In kaj nam vlada ponuja? Reševanje bank in dajanje potuhe za nasedle investicije ni prav nič oživilo kreditnega krča. Nepremičninski balon ni počil, a ker ni kreditov in ker je med mladimi veliko brezposelnosti, je promet z nepremičninami še vedno pičel. Stopnja brezposelnosti raste, ker ni rasti, je manjši priliv v državno blagajno in se je država prisiljena zadolževati za vzdrževanje socialnega sistema, zmanjka pa denarja za vlaganje v investicije.
DrEkonomija
In kaj bi vlada morala storiti? Poskusiti uvesti vzajemen sistem ukrepov, ki bo blagodejno vplival na vse zgoraj naštete probleme. Pokojninska reforma je res nujna, a kaj nam pomaga podaljšanje delovne dobe, če ne bo novih delovnih mest? Novih delovnih mest pa ne bo, ker si jih podjetja zaradi nenormalno visokih dajatev ne morejo privoščiti. In ker ni novih delovnih mest, so mladi brezposelni in si ne morejo privoščiti nakupa stanovanja. Posledično stanovanjski trg ostaja v krču, zaloga neprodanih stanovanj pa ostaja na mrtvem trgu in veže sredstva bank, ki jim zato manjka sredstev za dajanje novih kreditov. In tako naprej v krogu, vse do pekla.
Kot rečeno, je pokojninska reforma nujna, a ne bo sprejeta, ker so vsi proti. Vlada, namesto, da grozi s posledicami, bi lahko spravila reformo skozi tako, da bi hkrati ljudem ponudila korenček. Zelo preprosto – ponudila bi znižanje davkov, s čimer bi pridobila na svojo stran večino – povišanje neto plače danes bi pri večini odtehtalo podaljšanje delovne dobe nekje v prihodnosti. Kratkoročno bi sicer to pomenilo znižanje prilivov v državno malho, kar bi bilo potrebno nadoknaditi z zadolževanjem, vendar bi znižanje davkov podjetjem omogočilo nov zagon in rast, ter posledično nova delovna mesta. Nova delovna mesta in zaradi nižjih davkov višje neto plače bi ponovno dvignile zanimanje za nakup stanovanj, kar bi oživilo stanovanjski trg in posledično gradbeni sektor.
Preprosto kot pasulj. Ampak žal, prezahtevno za vladajoče doktorje ekonomskih znanosti. Ob vladi kakršno imamo, bomo srečni že, če bo Slovenija čez eno leto sploh še obstajala.
Vir fotografije: Slovenske novice
