Depresija in konec športne kariere

1
1981
Primož Peterka: “Manj je narobe s človekom, ki prizna, da je z njim nekaj narobe, kot s tistim, ki vse zanika in se dela, da je vse v redu.” (Vir: @NatasaGe)

Govoriti o depresiji in športu naenkrat se zdi nekoliko protislovno. Šport in telesne aktivnosti nasploh so namreč zdravilo proti depresivnim motnjam oz. razpoloženju, vendar mnogi športniki ter njihovi sodelavci in najbližji poznajo tudi temnejšo plat športa, ki je pogostokrat skrita očem zunanjega sveta.

Odzivi športnikov na zaključek športne kariere so odvisni od mnogih dejavnikov, športniki pa se nanj odzivajo zelo različno. Kot je bolj ali manj stresno tekmovalno življenje športnikov, je lahko stresen tudi zaključek športne kariere in obdobje po njem. Večina novejših raziskav kaže, da nekateri športniki doživijo določene tranzicijske težave in negativna čustva po zaključku športne kariere. Približno petina vrhunskih športnikov doživi hujšo tranzicijsko stisko in zato potrebuje psihološko pomoč. Raziskave tudi kažejo, da se z depresivnimi simptomi sooča približno 15 % športnikov, ki so končali športno kariero, ta odstotek pa se več kot podvoji pri tistih športnikih, ki so prenehali kariero zaradi nepredvidljivih in izjemnih okoliščin, kot je npr. poškodba.

Pravzaprav ni presenetljivo, da je depresivnost višja pri športnikih, ki so tekmovali na najvišjih tekmovalnih nivojih kot pa depresivnost pri športnikih, ki so tekmovali na nižjih nivojih. Na splošno je tveganje za težave višje pri športnikih, ki dvakrat na teden nastopajo pred več 10.000 gledalci v elitnem tekmovanju, kot pri amaterskih športnikih. Zadnja poteza športnika lahko pomeni pravi šok za njegovo telo in psiho, še posebej, če je nenačrtovana. Športniki pogostokrat pripovedujejo o vakuumu, ki nastane po koncu kariere. Naenkrat ni več športnega cilja in telo nima več arene, kjer bi proizvedlo in sprostilo ves adrenalin, energijo in ostale občutke.

Tveganje za depresivnost pa ni prisotno le po zaključku športne kariere, ampak se pojavlja tudi že med kariero. Vrhunski šport namreč proizvaja najrazličnejše učinke, pritiske in poškodbe pri športnikih, za to le-ti niso imuni na psihične stiske med kariero. Poleg težav s substancami (alkohol) in fizičnih težav, motenj hranjenja ter tesnobe, ja ena najbolj pogostih stisk tudi depresivnost. Lahko gre za hujšo, klinično, obliko depresije, katere simptome je običajno potrebno zdraviti z zdravili, ali pa za različne – lažje – depresivne, melanholične in apatične oblike razpoloženja v povezavi z različnimi simptomi (moteno spanje, sprememba teže in apetita, utrujenost, zmanjšana koncentracijo itd.), ki jih je vsekakor potrebno vzeti resno. Nenazadnje pa mnoge zgodbe športnikov govorijo o »običajnem« dolgčasu in napetosti, ki mori športnike po koncu kariere in morda spominja na dolgočasno čakanje in preživljanje dolgih ur in noči v hotelskih sobah pred tekmovanji.

Dokler športniki še tekmujejo, vedno pride tako pričakovano jutro in dan tekmovanja, ki da življenju višji smisel ali pa za nekaj časa prežene morebitne stiske in težave. Z leti lahko postane to svojevrstna zasvojenost, saj se visoka intenzivnost vadbe, dnevna rutina in izjemen fokus zapišejo globoko v športnikov telo. Čez čas, ko je kariera že končana, lahko umanjkanje vsega tega potrka na športnikova vrata, morda v na videz nedolžni obliki dolgčasa, nemira in praznine, ki jih običajno na žalost ne gre odpraviti zlahka.

Gregor Greif je terapevt na Centru za individualno, zakonsko/partnersko in družinsko terapijo Upanje

Foto: FISskijumping.com

1 komentar

  1. Ključno je da se športnik na konec kariere pripravi že pred začetkom profesionalne kariere, to pa je, da konča vsaj peto stopnjo izobrazbe; ob današnjem Bolonjskem študiju, ki je polovična zahtevnost študija pred 20 leti, pa lahko v obdobju 6 let ( namesto v 3) opravi tudi sedmo stopnjo oin po karieri bo našel zaposlitev. Potem bo stresov ob prekinitrvi športne kariere vse manj. Drži, da je športnik medijska osebnost, ampak prav pretiravanje medijev glede športnikov ( primer Dončič) lahko najbolj negativno vpliva na psiho športnika, ki tega pritiska ne zrži. Enako velja za druge medijske osebnosti ( pevci, igralci) in poznane so preštevilne smrti zaradi droge, alkohola, samomori. Pretirano poveličevanje športnikov, zadnja leta se s športnimi uspehi kitijo tudi neuspešni politiki, je še en pritisk na športnika. Torej po zdravi pameti in meri tudi v športu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite